Jedro

Dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob cesti (kot del ceste) nista javna površina oziroma da ne moreta biti predmet obvezne javne službe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdita vmesna sodba in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper prvotoženko in da ji mora tožeča stranka povrniti 1.225,95 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo hkrati odločilo, da je drugotoženec odškodninsko odgovoren za škodo, nastalo tožeči stranki v škodnem dogodku dne 21.1.2003 oziroma, da je zoper drugotoženca podan temelj odškodninske odgovornosti. Odločitev o pravdnih stroških tožeče in drugotoženca ter stranskega intervenienta je bila pridržana za končno odločbo.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila tako tožeča stranka (zoper zavrnilni del glede prvotožene stranke in posledično zoper stroškovno odločitev) kot drugotoženec (zoper ugotovitev obstoja temelja odškodninske odgovornosti v vmesni sodbi, ki se nanaša nanj). Drugotoženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, v nadaljevanju ZPP), tožeča stranka pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava in kršitev določb pravdnega postopka. V obeh pritožbah je predlagana sprememba oziroma podrejeno razveljavitev (vmesne) sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev v ponovno sojenje.

Tožeča stranka v svoji pritožbi navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šele po prvem naroku za glavno obravnavo zatrjevala, da je prvotoženka lastnica zemljišča, na katerem je prišlo do nezgode, protispisna in izpostavlja, da je takšno trditev postavila že v tožbi. Sicer pa lastniško stanje nikoli ni bilo sporno, nespornega pa se ne dokazuje. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi trditve, da je prvotoženka lastnica zemljišča, na katerem je prišlo do nezgode, presojati tudi pravno podlago po siceršnjih merilih odškodninskega prava. Kot navaja tožeča stranka je do sedaj vsako zdravilišče, parkirišče in vsak drug izvajalec dejavnosti na javno dostopnem mestu odgovarjal za škodo zaradi zdrsa na poledeneli površini. Tožeča stranka prav tako izpostavlja, da se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je določba 10. člena Odloka o zimski službi Mestne občine Ljubljana neustavna, ker so neustavne tudi druge podobne določbe odlokov.

Prvotoženka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Drugotoženec pa v svoji pritožbi zoper vmesno sodbo navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima pločnik pred stavbo na naslovu Trg ... status javne površine, zmotna in nepopolna. Pločnik, na katerem je prišlo do nezgode, namreč ni del javne ceste, temveč je del nekategorizirane ceste, na katerih se promet opravlja na način in pod pogoji, kot jih določi zasebni lastnik in ne občina. Na podlagi 8. člena Zakona o javnih cestah pa je obvezna gospodarska javna služba le vzdrževanje javnih cest, zato vzdrževanje nekategoriziranih cest ni obvezna gospodarska javna služba. Tudi sicer pa drugotoženec meni, da ni res, da je neredno opravljal svojo komunalno dejavnost in s tem ravnal v nasprotju s 163. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ), ko je s posipom proti poledici na kraju škodnega dogodka 21.1.2003 pričel šele ob 11.30 uri. V zvezi s tem izpostavlja, da je izvajal posip v skladu z dogovorom z nadzornikom pri naročniku, Mestni občini .... Nevarnost poledice je bila res napovedana že 19.3.2003 in 20.3.3003, in prav zato je drugotoženec še pred pričetkom padavin (deževati je začelo ob 12.00) pričel z izvajanjem zimske službe tudi na območju Trga ..., kot izhaja iz poročila o izvršenem delu v zimski akciji dne 21.1.2003. Sodišče je po mnenju drugotoženca napačno ugotovilo, da posipanje ob 11.30 ni moglo preprečiti nastanka poledice. Zaradi nepredvidljivosti vremena, izvajalec ne ve ure pričetka padavin in od njega ni mogoče pričakovati takšne skrbnosti, ki bi izključevala vsakršno možnost povzročitve škode oziroma poledice, še posebej, ker celotnega območja Mestne občine ... ni mogoče nadzirati in zagotavljati posipanje vseh ledenih površin istočasno. Drugotoženec se prav tako ne strinja z ugotovitvijo, da naj bi bil na pločniku v času nezgode zbit sneg, ne sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje o pomotnem zapisu glede vzroka padca v medicinski dokumentaciji in graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni z ničemer prispevala k nastanku škode, saj je bila vendar preko sredstev javnega obveščanja seznanjena z možnostjo nastanka poledice in tudi sicer s stanjem pločnika.

Tožeča stranka je na vročeno pritožbo drugotožene stranke odgovorila in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeča pravnorelevantna dejstva: ? do škodnega dogodka je prišlo 21.1.2003 ob približno 13.00 uri, in sicer na poledenelem pločniku pred stavbo na naslovu Trg ..., ki je javna površina; ? tožeča stranka se je po pločniku gibala zelo previdno in je imela ob padcu obute nizke gležnarje z gumijastim, rebrastim podplatom; ? že 19.1.2003 in ponovno 20.1.2003 je bila zaznana nevarnost poledice, ki se je nanašala tudi na kraj škodnega dogodka; ? kraj škodnega dogodka (pločnik) ni bil pravočasno posipan proti poledici; ? v Operativnem planu zimske službe na območju Sektorja center za zimsko sezono 2002/2003 (priloga B4, v nadaljevanju Operativni plan) je, na strani 39, pod točko 8 naveden pločnik od ... do vogala ... v izmeri 74,50 m x 4,8 m, skupaj 357 m2, kjer se nahaja tudi kraj škodnega dogodka; ? za posipanje kraja škodnega dogodka (pločnika) proti poledici je bil, v skladu s Pogodbo o izvajanju zimske službe v sezoni 2001/2002 z dne 13.11.2001, Aneksa št I z dne 15.11.2002 (oba priloga B2, v nadaljevanju Pogodba o izvajanju zimske službe), Načrta zimske službe na območju Mestne občine ... za zimsko sezono 2002/2003 (priloga B3, v nadaljevanju Načrt zimske službe) ter Operativnega plana, odgovoren drugotoženec kot izvajalec gospodarske javne službe čiščenja javnih površin oziroma zimske službe za Mestno občino ...; ? drugotoženec je bil tudi dejanski izvajalec zimske službe na kraju škodnega dogodka.

O pritožbi tožeče stranke Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o njenem zahtevku proti prvotoženki, ki je bil zavrnjen, ker je tožeča stranka odgovornost prvotoženke za nastalo škodo gradila na nezakoniti določbi odloka Mestne občine Ljubljana o zimski službi, trditve tožeče stranke o tem, da je prvotoženka dejansko lastnica omenjenega pločnika in da odgovarja tudi kot lastnica, pa je podala prepozno (glej str. 6 izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 286. člena ZPP o prekluziji glede trditev o tem, da je prvotožena stranka lastnica pločnika, na katerem je prišlo do nezgode. Kljub pritožbenim navedbam o nasprotnem je iz vlog tožeče stranke oziroma njenih pravočasnih trditev jasno razvidno, da do konca prvega naroka za glavno obravnavo 28.11.2007 ni zatrjevala, da je prvotoženka lastnica pločnika, na katerem je prišlo do škodnega dogodka. Šele na naroku dne 14.1.2008, ko ji je bila predočena odločba Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-218/99 z dne 9.10.2002 (Ur. l. RS, št. 93/2002), je prvič postavila trditev, da je pločnik na naslovu Trg ... funkcionalno zemljišče k objektu in v izključni lasti prve toženke (glej Zapisnik o opravljeni glavni obravnavi z dne 14.1.2008, str. 2). Iz trditev, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi in na katere se sedaj sklicuje v pritožbi, pa izhaja zgolj, da prvotoženka odgovarja kot lastnica zemljišča in stavbe, ki meji na pločnik. Prav iz tega razloga se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na (nezakonit) 10. člen Odloka o zimski službi Mestne občine Ljubljana (Ur. l. RS, št. 51/97, v nadaljevanju Odlok o zimski službi), ki je med drugim nalagal lastnikom nepremičnin posipavanje pločnikov in dostopnih poti ob njihovi nepremičnini, četudi niso bili lastniki teh poti oziroma pločnikov. Pritožbeno sodišče se zato strinja z oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni pravočasno podala konkretnih trditev glede morebitne odgovornosti prvotoženke iz naslova lastništva pločnika, in sicer niti glede krivdne niti glede objektivne odgovornosti. Drži, da neprerekanih trditev ni potrebno dokazovati, kot trdi tožeča stranka v pritožbi, vendar pa jih je potrebno po naravi stvari prej podati. Pravočasna predložitev dokaza v obliki zemljiškoknjižnega izpiska oziroma celo sklicevanje na dokaze in trditve nasprotne stranke namreč ne more razbremeniti pravdne stranke njenega trditvenega bremena, saj pravdne stranke v skladu z 212. členom ZPP nosijo tako lastno trditveno kot tudi dokazno breme.

Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami tožeče stranke o tem, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj meni, da je določba 10. člena Odloka o zimski službi nezakonita. Sodišče prve stopnje se je namreč, ob sklicevanju na dve odločbi Ustavnega sodišča RS (Odločba št. U-I-218/99 in U-I-63/2000), jasno izreklo o tem, da občina ne more prisilno prevaliti obvezne lokalne javne službe na lastnike zgradb in zemljišč ob pločnikih, ker je to v nasprotju s 6. členom Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/93 in nasl., v nadaljevanju ZGJS). Enako stališče in s podobno obrazložitvijo, kot jo je podalo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi, je v podobnem primeru podalo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi in sklepu, opr. št. II Ips 36/2005 z dne 16.11.2006. Tako, kot je storilo v konkretni zadevi sodišče prve stopnje, je tudi Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi izpostavilo, da če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, tega akta ne sme uporabiti (exceptio illegalis).

O pritožbi drugotoženca Drugotoženec tega sicer izrecno ne zapiše v svoji pritožbi, vendar je iz njegovih izvajanj glede statusa pločnika, na katerem je prišlo do nezgode, mogoče sklepati, da svojo odgovornost za nastalo škodo zavrača, ker naj sploh ne bi bil dolžan opravljati zimske službe na delu pločnika, kjer je prišlo do nezgode. Pritožbeno sodišče glede tega opozarja na zgoraj navedene ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je drugotoženec tako dejansko izvajal zimsko službo na kraju škodnega dogodka (na pločniku) kot tudi, da ta njegova obveznost nedvomno izhaja iz Pogodbe o izvajanju zimske službe v povezavi z Načrtom zimske službe in Operativnim planom, kjer je izrecno naveden tudi pločnik pred stavbo na naslovu Trg ... oziroma kraj škodnega dogodka. Glede na pritožbene navedbe pa ob navedenem ni odveč poudariti, da dejstvo, da cesta ob pločniku v konkretni zadevi ni javna cesta, še ne pomeni, da cesta in pločnik ob (nekategorizirani) cesti (kot del ceste) nista javna površina oziroma da ne moreta biti predmet obvezne javne službe. Zakon o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002 in nasl, v nadaljevanju ZGO-1) v drugem členu kot javno površino definira površino, katere raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (glej tč. 1.5.1 prvega odstavka drugega člena ZGO-1), ob škodnem dogodku veljavni Zakon o varstvu okolja (Ur l. RS, št. 32/93 in nasl., v nadaljevanju ZVO) pa je kot obvezno lokalno javno službo v prvem odstavku 26. člena navajal tako čiščenje javnih površin kot tudi urejanje površin za pešce. Odlok o zimski službi, na podlagi katerega je Mestna občina ... z drugotoženo stranko sklenil Pogodbo o izvajanju zimske službe, je tako nedvomno imel zakonsko osnovo za to, da izrecno določi tudi pločnike kot del površin, na katerih se opravlja zimska služba (glej 2. člen Odloka o zimski službi). Dejstvo, da je konkretni pločnik, na katerem je prišlo do škodnega dogodka, v zasebni in ne javni lasti oziroma da je del nekategorizirane ceste, torej v ničemer ne vpliva na obveznost drugotoženca po Pogodbi o izvajanju zimske službe, da ga v okviru zimske službe posipa proti poledici.

Drugotoženec v svoji pritožbi ponavlja trditve iz postopka na prvi stopnji, da je posip proti poledici na kraju škodnega dogodka dne 21.1.2003 opravljal po dogovoru z nadzornikom pri naročniku - Mestno občino ... in da mu ni mogoče očitati nerednega opravljanja komunalne dejavnosti. V zvezi z navedenim se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, kjer sodišče prve stopnje po skrbni dokazni oceni ugotavlja, da je bil drugotoženec pravočasno in še pred nastankom poledice (že 19. in 20.1.2003) seznanjen z možnostjo njenega nastanka, ker je tudi sam spremljal stanje in sledil vremenskim napovedim ter da za začetek akcije čiščenja snega in posipanja za preprečevanje poledice ni potreboval naročila ali dovoljenja Mestne občine ..., temveč je bil dolžan samoiniciativno začeti tako akcijo na podlagi lastnega spremljanja stanja in sporočil oseb s terena (glej izpodbijano sodbo na str. 11). Kljub navedenemu je drugotoženec začel s posipom proti poledici šele na predlog S. V., ki je opravljal nadzor pri naročniku - Mestni občini ..., in sicer med 11.30 in 15.30 uro, kar pa je bilo prepozno za preprečitev poledice oziroma nezgode.

Drugotoženec v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da posipanje ob 11.30 ni moglo preprečiti nastanka poledice, saj je začelo deževati šele ob 12.00 uri (drugotoženec je sicer v svoji pripravljalni vlogi z dne 21.9.2006 sam zapisal, da je začelo rahlo rositi že ob 11.00). V podkrepitev svojih navedb o preuranjenem zaključku sodišča prve stopnje pa drugotoženec ponuja tudi nove trditve o vremenskih razmerah in stanju pločnika pred škodnim dogodkom. Tako v pritožbi navaja, da je začelo zmrzovati šele po pričetku padavin in da sodišče ni upoštevalo količine topilnih sredstev, ki so bila posuta tekom zimskega časa. Te navedbe so prepozne (337. člen ZPP) in v luči izvedenega dokaznega postopka tudi sicer neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi pričanja A.B. (v času škodnega dogodka je bil vodja priprave in operativni vodja za posip proti poledici pri drugotoženi stranki) utemeljeno zaključilo, da traja dve do tri ure, da začne sol preprečevati poledico na očiščenem pločniku ter da je zaradi močno podhlajenih tal poledica 21.1.2003 začela nastajati takoj po začetku padavin (glej Poročilo o vremenu Agencije RS za okolje z dne 17.7.2006, priloga A31). Navedeno potrjuje, da je bilo posipanje začeto, ob 11.30 (in šele po posredovanju nadzornika pri naročniku), prepozno.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera utemeljeno zaključilo, da je drugotoženec neredno opravljal storitve zimske službe, pri čemer za to ni izkazal utemeljenega razloga (163. člen OZ) oziroma ni pokazal skrbnosti dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena OZ), saj bi moral na podlagi informacij, s katerimi je pravočasno razpolagal, začeti s posipanjem proti poledici bistveno prej. Drugotoženec je bil namreč dolžan pričakovati, da se bo na kraju škodnega dogodka sredi delovnega dne, ob 13.00 uri, po pločniku gibalo večje število pešcev in da bo v primeru opustitve pravočasnega posipanja prišlo do poledenitve pločnika in s tem do povečanja števila padcev in telesnih poškodb.

Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo obrazložilo. zakaj ni sledilo navedbi iz medicinske dokumentacije Kliničnega Centra Ljubljana (priloga A2), da je tožeča stranka nerodno stopila. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje. so trditev tožeče stranke o padcu na ledu na kraju škodnega dogodka potrdile prepričljive izpovedi tožeče stranke ter dveh prič, in sicer medicinske sestre D. in zdravnice R. (glej izpodbijano sodbo na str.4 - 5). Slednji sta tožeči stranki ob padcu pomagali v neposredni bližini škodnega dogodka in obe zaznali, da je bila tožnica mokra. Izpovedbi prič se sicer glede časovnega poteka nezgode v celoti ujemala z navedbami v potrdilu KCL. Pritožbeno sodišče prav tako v celoti sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka izbrala primerno obutev (gležnarji z gumo) glede na vremenske razmere in se skušala gibati najbolj previdno glede na dane okoliščine ter ji zato v zvezi z nezgodo ni mogoče očitati nikakršne malomarnosti (glej str. 13 izpodbijane sodbe). Čeprav drugotoženec graja takšen zaključek, sam niti v pritožbi ne opredeli, kaj več bi tožeča stranka sploh lahko storila oziroma s kakšnim ravnanjem je soprispevala k nastanku oz. velikosti škode.

Razlogi, zaradi katerih sta bili pritožbi vloženi, torej niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tako tožeča stranka kot drugotoženec s svojo pritožbo nista uspela, zato nosita vsak svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka nosi tudi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj ni navedla ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi nasprotne stranke.