Jedro

Določanje preživnine ni računska operacija, pač pa ocena. Ocena, da je potreb iz naslova obleke, obutve, šole, šolskih pripomočkov, zdravstvenih pripomočkov, športa, športne opreme, telefona, frizerja in razvedrila povprečno na mesec za okoli 311 EUR, je glede na ugotovljene zmožnosti zavezancev realna in ne prenizka. Obseg potreb, ki se upoštevajo, namreč raste z naraščanjem sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje. Očitki, da so npr. stroški za šolske potrebščine 22 in ne le 18 EUR, za odbojko 70 in ne zgolj 46 EUR ter za mobitel 26 in ne le 12EUR, so v luči predstavljenega izhodišča zato nerelevantni, so v bistvu drobnjakarski in redundantni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se preživnina, ki jo je tožnik dolžan plačevati za mladoletno hčer A. A. od 1. 4. 2017 mesečno, zviša za 100 EUR (na 300 EUR).

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pritožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik za preživljanje svoje in toženkine skupne mladoletne hčerke A. A. (roj. 3. 2. 2003) od 1. 4. 2017 dalje dolžan plačevati mesečno 200 EUR (I.). Višji zahtevek (toženka je zahtevala 560 EUR mesečno) je sodišče zavrnilo (II. tč.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške (IV. tč.). Po sodni poravnavi je mld. A. A. zaupana v vzgojo in varstvo materi, z očetom pa so določeni obsežni stiki, in sicer je A. A. pri očetu od srede po šoli do petka zjutraj ter vsak drugi vikend od petka po šoli do ponedeljka ter poleg tega še 16 dni strnjeno tekom poletnih šolskih počitnic.

2. Proti sodbi, in sicer proti njeni II. točki se pritožuje toženka zaradi kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava; predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe in opredeljuje svoje pritožbene stroške. Iz njene obsežne pritožbe je možno izluščiti sledeče bistvene očitke. Hčerinih potreb sodišče ni pravilno ugotovilo, ker ni upoštevalo stroškov bivanja - najemnine in drugih bivanjskih stroškov (elektrika, ogrevanje...), tega ne bi smelo izpustiti zaradi obsežnih stikov z očetom, zaradi tega so nižji kvečjemu stroški prehrane in počitnic. Kljub temu bi bilo treba upoštevati tudi stroške domače prehrane, rojstnodnevnih zabav, počitnic, razvedrila. Stroške za obleko in obutev ter za šolske potrebščine je sodišče odmerilo prenizko, ne bi smelo upoštevati, če oče tudi kaj kupi, za šolo pa je štelo le deset mesecev (18 namesto zahtevanih 22 evrov). Večji so tudi stroški za odbojko (70 in ne 46 evrov), za mobitel (26 in ne 12 evrov) in za zdravstvene storitve, sodišče pa bi moralo priznati tudi strošek žepnine. Pritožnica tako izračuna, da so potrebe mladoletne hčerke 906 EUR.

Tudi tožnikovi prihodki naj bi bili precej boljši od toženkinih, posebej pa še njegove zmožnosti, ki jih je treba upoštevati, ne le dohodke. Pravi, da ima sama okoli 650 evrov plače, plačuje pa še kredit, ne ve, od kje sodišču 775 evrov, saj se dodatkov in povračilo stroškov ne sme upoštevati. Tožnik pa naj bi zaslužil 1.200,00 EUR, česar ni zanikal, poleg tega služi tudi s prodajo psov, česar sodišče ni upoštevalo. Sploh pa si tožnik veliko privošči, npr. dopustovanje v tujini, kar kaže na njegove boljše dohodke od uradno prikazanih. Je direktor in lastnik družbe, ki izkazuje dobiček, živi v lastni hiši, ima avto B., uporablja še vozilo O. Če je to boniteta, bi se morala upoštevati. Tožnik je najprej ustanovil družbo E., nato E. B., sedaj E. C, najprej ima dobičke, nato prikaže izgubo, očitno oškoduje upnike. Zahtevala je, da predloži vse bilance stanja za vse družbe. E. C. sedaj posluje z dobičkom in meni, da tožnik nikakor ne prejema samo plače. Glede na razliko v dohodkih in zmožnostih predlaga da krije tožnik 70 % hčerinih potreb.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sicer vsa odločilna sporna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovilo in pri tem ni storilo nobene relevantne kršitve določb postopka. Vendar pa ni pravilno uporabilo določbe 129. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), po kateri se preživnina določi tako, da je v ravnovesju med potrebami preživninskega upravičenca in zmožnostmi zavezanca, oz. 129.a čl. ZZZDR, po kateri se preživnina odmeri tako, da je primerna za zagotavljanje otrokovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja; Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti za bivanje, hrano, oblačila, obutev, varstvo, izobraževanje, vzgojo, oddih, razvedrilo in druge posebne potrebe otroka (2. odst. 129.a čl. ZZZDR).

6. Čeprav je mladoletna hči pravdnih strank zaradi obsežno določenih oz. dogovorjenih stikov veliko pri očetu, s čimer so nedvomno pogojeni tudi določeni stroški, to praviloma na odmero preživnine ne sme vplivati. Sploh ne tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, da nekaterih stroškov v okviru otrokovih potreb sploh ni upoštevalo, in to tistih, o katerih zakon izrecno govori, na prvem mestu; gre za življenjske stroške, torej stroške bivanja. Sodišče prve stopnje je pri tem dalo pogostim stikom otroka s preživninskim zavezancem prevelik pomen, saj zaradi obsežnih stikov na otroka odpadajoči del najemnine in drugih stroškov v zvezi s stanovanjem, stroški za obleko, za šolanje itd. niso nič manjši.1 Tako, kot pravi sama pritožnica, so manjši lahko le stroški oddiha ter prehranski stroški, kar je namreč oboje nujno povezano s preživljanjem časa pri očetu, ostalo pa se ne sme reducirati. Četudi bi oče za hčer kupoval npr. obleko ali obutev ter šolske ali druge potrebščine, bi to ne narekovalo njegove manjše obveznosti preživljanja, ker tega ne bi bil dolžan plačevati (kupovati) on.

7. Pritožbeno sodišče je zato stroškom za mladoletno hčer pravdnih strank prištelo tudi polovico stanovanjskih ("režijskih") stroškov (od 136,50 EUR) in najemnine (od 150 EUR), kar oboje samo po sebi glede višine ni bilo sporno ter polovico od zatrjevanih stroškov za prehrano 100 EUR (kar je sicer realen splošno sprejemljiv mesečni izdatek za hrano, kar tudi ni bilo posebej prerekano - tudi na pritožbo tožnik ni odgovoril). Skupaj dodatni stroški, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi jih moralo, tako znesejo približno 190 EUR, skupaj z ugotovljenimi potrebami, ki jih je priznalo oz. upoštevalo že prvostopenjsko sodišče, in sicer v višini 311 EUR mesečno, je torej skupno potreb preživninske upravičenke za približno 500 EUR na mesec.

8. Glede teh preostalih potreb, ki jih je kot "nepokrite" upoštevalo sodišče prve stopnje, pa vztraja toženka, da so višje, je treba njene pritožbene očitke zavrniti in jo usmeriti na uveljavljeno stališče sodne prakse, ki izhaja tudi iz večine odločb, na katere se sama sklicuje, da namreč določanje preživnine ni računska operacija, pač pa ocena. Ocena, da je hčerinih potreb iz naslova obleke, obutve, šole, šolskih pripomočkov, zdravstvenih pripomočkov, športa, športne opreme, telefona, frizerja in razvedrila povprečno na mesec za okoli 311 EUR, je glede na ugotovljene zmožnosti zavezancev realna in ne prenizka. Obseg potreb, ki se upoštevajo, namreč raste z naraščanjem sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje, in obratno: pada, če zmožnosti niso zadostne. Očitki, da so npr. mesečni stroški za šolske potrebščine 22 in ne le 18 EUR, za odbojko 70 in ne zgolj 46 EUR ter za mobitel 26 in ne le 12 EUR, so v luči predstavljenega izhodišča zato nerelevantni, so v bistvu drobnjakarski in redundantni.

9. Zmožnosti obeh zavezancev je sodišče prve stopnje v bistvenem korektno in prepričljivo ugotovilo ter zadovoljivo obrazložilo. Pritožnica se spreneveda, ko očita, da ji ni znano, od kod naj bi sodišče ugotovilo njene dohodke 775 EUR na mesec, saj je v točki 11 na strani 10 jasno navedeno, da višina dohodkov izhaja iz njenih plačilnih list, in dejansko izhaja, pri čemer so toženkini dohodki kasneje še višji, decembra 2015 959 EUR, januarja 2016 917 EUR, in to po odbitku posojila, ki se praviloma ne upošteva. Pritožnica se moti, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati povračila prevoznih stroškov, saj je to tudi denar, ki ga prejme in s katerim pokrije določene nastali ji stroške - s prevozom (na delo). Sploh pa ima glede tega toženka dvojna merila, saj zahteva, da se tožencu morebitna uporaba službenega vozila upošteva kot boniteta.

10. Drži pa toženkino stališče, da so tožnikove pridobitne zmožnosti vseeno boljše od njenih, četudi izkazuje skoraj enak mesečni dohodek iz naslova plače. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ima za razliko od toženke nepremično in premično premoženje (hišo, osebni avtomobil znamke višjega cenovnega razreda) ter da je zaposlen v lastni gospodarski družbi. Kljub temu, da toženka ni dokazala, da bi tožnik "delal na črno", je verjetno, da ima kot lastnik družbe, ki izkazuje dobiček, vsaj kakšne premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo pravilno, ko ni pribavilo "vseh bilanc" tožnikovih gospodarskih družb (nekdanjih in aktualne), saj (zgolj) tak dokaz ni primeren za ugotavljanje ne tožnikovih prihodkov ne njegovih zmožnosti. Tudi dodatnih tožnikovih dohodkov od vzreje psov toženki ni uspelo dokazati in te dokazne ocene v pritožbi ne omaje s kakšnim tehtnim argumentom.

11. So pa torej tožnikove premoženjske razmere oz. pridobitne zmožnosti vendarle in zanesljivo boljše od toženkinih. A tudi izhajajoč iz pritožbenih trditev (ki jim tožnik z opustitvijo odgovora na pritožbo ne oporeka), da so tožnikove zmožnosti pridobiti dohodek okoli 1200 EUR mesečno, je razmerje med njunima dohodkoma glede na vsoto, ki je na razpolago, približno 60 - 40. V okviru dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je tako pritožbeno sodišče korigiralo prenizko določeno preživnino na način, da je toženec dolžan kriti približno 60 % ugotovljenih potreb (500 EUR), kar je 300 EUR mesečno.

12. Pritožba toženke je torej delno utemeljena, zato ji je bilo treba delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje pa po pooblastilu iz 5. al. 358. čl. ZPP ustrezno spremeniti. V neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu (353. čl. ZPP).

13. Toženka je bila v pritožbenem postopku le delno uspešna, a glede povračila stroškov v postopkih med starši in otroki to ni glavno merilo. Glede na naravo spora in glede na vse okoliščine je primerno, da pritožnica sama krije svoje stroške s pritožbo (2. odst. 154. čl. in 413. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP).

1 Prim. sodbo VS RS II Ips 774/2007 in 346/2009.