Jedro

Odločilno merilo za razlikovanje med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku je, ali ima pogodba pretežno odplačni, ali neodplačni značaj. Pri tem pa je bistven sam dogovor strank, in ne ocenjevanje vrednosti opravljenih dajatev ali storitev ene in druge pogodbene strani.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.977,54 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. Pritožbi zoper odločitev o separatnih stroških se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o separatnih stroških (točka III prvostopenjske odločbe) spremeni tako, da se znesek 248,96 EUR nadomesti z zneskom 150,36 EUR.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 951,13 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

IV. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da izročilna pogodba z dne 21. 5. 2004 nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin in da se te nepremičnine vrnejo v zapuščino. Tako je odločilo, ker je tožeča stranka zahtevala dopolnitev prikrajšanega nujnega dednega deleža. 2. Prvostopenjsko sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov pravdnega postopka in separatnih stroškov.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja različne razloge materialnopravne narave, zaradi katerih naj bi bila pogodba z dne 21. 5. 2004 po svoji pravni naravi preužitkarska pogodba, in ne izročilna. Predvsem pa izpostavlja, da je bil namen L. Č. zagotoviti nadaljnjo obdelavo kmetije in oskrbo zase.

4. Tožena stranka je vložila tudi pritožbo zoper sklep o stroških in o separatnih stroških. V zvezi s separatnimi stroški navaja, da je pooblaščenka tožene stranke izvedencu sporočila, da se ogleda ne bo mogla udeležiti. Izvedenec ogleda ni preložil in je kljub temu prišel na ogled. Tožena stranka ga je zato zavrnila. Tožena stranka podredno tudi izpodbija višino separatnih stroškov.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

I. Odločitev glede vrnitve darila v zapuščino

6. Pritožba je v tem delu utemeljena.

7. Bistvo pritožbe je v tem, da navaja različne razmisleke, zaradi katerih naj bi bila pravna kvalifikacija pogodbe z dne 21. 5. 2004 zmotna. Ta pogodba je bila sklenjena med L. Č. kot izročevalcem premoženja, in D. Č., kot njegovim prevzemnikom. D. Č. je izročevalcev sin in v tem postopku tožena stranka.

8. V prvem členu pogodbe so bile naštete nepremičnine, na katere se je nanašala. Bistvo pogodbe je bilo opredeljeno v tretjem in petem členu. V tretjemu členu je bilo določeno, da izročevalec izroči prevzemniku (sedanji toženi stranki) „svoje nepremičnine, premičnine, inventar, opremo, morebitna vozila, delnice, hranilne vloge in drugo svojo lastnino, ..., z vsemi pripadajočimi pravicami in dolžnostmi ...“.

9. V petem členu so bile določene obveznosti D. Č.. Izrecno je bila dogovorjena pravica bivanja v stanovanjskih prostorih, ki jih je L. Č. že uporabljal. Poleg tega je bilo dogovorjeno še tole: „Prevzemnik se izročevalcu zaveže v primeru starosti, bolezni ali onemoglosti nuditi vso potrebno nego, postrežbo, zagotoviti ogrevanje njegovih bivalnih prostorov, prevoz do zdravnika, nabavo zdravil, prevoz v bolnico. Po potrebi mu bo prevzemnik tudi preskrbel hrano in obleko. Izročevalec si s kmetije za svoje potrebe lahko vzame hrano, kolikor jo hoče in kakršno hoče. Vse tekoče stroške bivanja, kot so poraba elektrike, vode, ipd., je dolžan kriti prevzemnik. Izročevalec ima po sklenitvi te pogodbe pravico neoviranega gibanja po vsej kmetiji. ... Vse navedeno bo prevzemnik zagotavljal iz prihodkov izročevalca, če pa ti ne bi zadoščali, je dolžan zagotoviti svoja sredstva. Izročevalec bo v mejah svojih sposobnosti še vedno delal na kmetiji, nima pa glede tega nobenih dolžnosti. Prevzemnik lahko za svoje potrebe uporablja osebni avto Clio 1.2 ... Dolžan pa je z njim peljati izročevalca kamor on hoče “.

10. Pravni ureditvi izročilne pogodbe in pogodbe o preužitku sta si zelo podobni. Značilnost izročilne pogodbe je, da se z izročilno pogodbo izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje (546. člen OZ). Praviloma potomci ne dolgujejo nikakršne protidajatve, lahko pa si jo izročitelj vendarle izgovori (551. člen OZ). Izročilna pogodba je torej praviloma še najbolj podobna darilni pogodbi, izjemoma pa t. i. mešanem darilu (prim. 535. člen OZ).

11. Značilnost pogodbe o preužitku je, da se z njo stari lastnik (preužitkar) zavezuje, da bo na novega lastnika (prevzemnika) prenesel lastninsko pravico na stvareh. Novi lastnik (prevzemnik) pa se zavezuje, da bo preužitkarju nudil določene dajatve in storitve. Bistvena značilnost preužitkarske pogodbe je torej v obstoju nasprotne dajatve ali storitve. Če te sploh ni, o preužitkarski pogodbi ne more biti govora, temveč gre kvečjemu za izročilno pogodbo. Velja pa tudi, da če je nasprotna dajatev ali storitev bistvena pogodbena sestavina, gre za preužitkarsko pogodbo, in ne za izročilno pogodbo.

12. Kljub v načelu jasnemu razlikovanju med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku je jasna razmejitev med obema težka, če je v pogodbi sami dogovorjeno, da mora oseba, kateri drugi pogodbenik nakloni svoje premoženje, opraviti nasprotne dajatve ali storitve. To je mogoče tako pri izročilni pogodbi, kot tudi pri pogodbi o preužitku. To velja še toliko bolj, če je pogodbeni predmet celotno premoženje. To je sicer značilnost izročilne pogodbe, ne gre pa za prisilno določbo (glej izjemo v 1. odstavku 551. člena OZ). Lahko se dogovori tudi pri pogodbi o preužitku, saj je 564. člen OZ glede tega dispozitiven. To razliko med obema vrstama pogodb zabriše še precej bolj. Odločilno merilo je torej, ali ima pogodba pretežno odplačni, ali neodplačni značaj, kot je bilo že prej obrazloženo. Za opredelitev vrste pogodbe je bistven sam dogovor strank, in ne ocenjevanje vrednosti opravljenih dajatev ali storitev ene in druge pogodbene strani. Preužitkarska pogodba je namreč tvegana (aleatorična). Ocenjevanje vrednosti opravljenih dajatev ali storitev ne pride v poštev kot merilo, po katerem bi bilo mogoče opredeliti, za katero vrsto pogodbe gre v konkretnem primeru.

13. Izročilna pogodba je bila v Zakonu o dedovanju (iz leta 1955 in v zakonu iz leta 1976) urejena še pred sprejetjem OZ na enak način, kot je sedaj v OZ. Pogodba o preužitku je bila izrecno urejena šele v OZ, torej šele v letu 2001 (in z veljavnostjo od leta 2002). Vendar pa preužitkarska pogodba kot poseben pogodbeni tip ni bila nepoznana že precej prej (prim. Milan Kreč in Đuro Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju, Zagreb 1964, kom. k členu 116, pod 8 – str. 350).

14. Sodna praksa se je še pred uveljavitvijo OZ morala ukvarjati z vprašanjem, kaj je značilno za izročilno pogodbo. Pravno stanje je že takrat bilo v veliki meri takšno, kot je sedaj, zato se je mogoče opreti tudi na odločbe, ki so bile sprejete še pred uveljavitvijo OZ. Odločba VS RS, opr. št. II Ips 736/93, je odločila, da če prevladuje element odplačnosti, potem ne gre za izročilno pogodbo. S tem pa si je izbralo isto merilo, na katerem temelji tudi ta sodna odločba. Odločilna pa je sicer ureditev v pogodbi sami, ne njeno izvrševanje. To je lahko kvečjemu indic, iz katerega je mogoče sklepati na pravo voljo strank.

15. Odločilne oporne točke za odločitev o tem, katera pogodba je bila sklenjena 21. 5. 2004, daje samo pogodbeno besedilo. Ker je ena pogodbena stranka že umrla, je pomožno merilo za razlago pogodbe v takšnih primerih lahko zlasti ravnanje strank po sklenitvi pogodbe. Iz njega je mogoče sklepati, kakšne namene sta zasledovali pri sami sklenitvi pogodbe.

16. Pogodbeno besedilo pogodbo z dne 21. 5. 2004 samo označuje kot izročilno pogodbo. Vendar pa je izrazje pogodbe nedosledno, saj D. Č. označuje kot prevzemnika (npr. v tretjem in četrtem členu). Tega izraza določbe OZ o izročilni pogodbi (546. do 556. člen OZ) ne uporabljajo, temveč govorijo dosledno o potomcu. Izrazje same pogodbe je torej, ko označuje D. Č. takšno, kot da bi šlo za preužitkarsko pogodbo.

17. Iz samega besedila pogodbe z dne 21. 5. 2004 je razvidno, da sta pogodbenika namenila veliko pozornosti dajatvam in storitvam, h katerim se je zavezala tožena stranka. L. Č. si je pridržal pravico do bivanja. Poleg tega si je izgovoril pravico do nege, postrežbe, ogrevanja bivalnih prostorov, prevoza do zdravnika, nabave zdravil, prevoza v bolnico, hrane in obleke in prevoza z osebnim vozilom Clio po lastnih željah.

18. Pogodba z dne 21. 5. 2004 se je sicer nanašala na vrsto parcel in premičnin, ki pa so skupaj v naravi pomenile kmetijo. To besedo sicer uporablja tudi pogodba sama. Očitno je tudi, da sta pogodbeni stranki imeli v mislih še nekaj več. Izročevalec si namreč ni pridržal le pravice bivanja v dosedanjih prostorih, temveč tudi pravico do gibanja po vsej kmetiji. Tako je bilo izrecno dogovorjeno v petem členu. Izgovoril si je pravico do dela na kmetiji, izrecno pa je vnaprej določil, da ne bo k temu zavezan. Tudi to je določeno v petem členu.

19. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo (rš. 21 na str. 19 obrazložitve), da sta že pred sklenitvijo pogodbe L. Č. in tožena stranka na kmetiji skupaj živela in delala. Iz samih pogodbenih določb je torej mogoče sklepati, da sta obe pogodbeni stranki računali s tem, da naj bi dosedanja skupnost obstajala še naprej tako, kot je že do tedaj. Sin naj bi torej ob nadaljevanju dosedanje življenjske skupnosti nudil svojemu očetu protidajatve v obliki potrebne pomoči in nege. V zameno je postal še pred svojo smrtjo lastnik nepremičnin, ki so skupaj predstavljale kmetijo.

20. Obseg obveznosti tožene stranke, vrsta in pa tudi namen nadaljevanja življenjske skupnosti kažejo na to, da so bile nasprotne dajatve tožene stranke bistvena sestavina pogodbe z dne 21. 5. 2004. Njihov namen je bil, nekoliko poenostavljeno povedano, da bi si L. Č. zagotovil oskrbo v svoji starosti ali bolezni.

21.Na pravo voljo strank je (ob dvoumnem zapisu same pogodbe) mogoče sklepati iz izpovedi same tožene stranke, in pa tudi iz ugotovitev sodišča glede njenega izvrševanja. Odločilni del izpovedi je prvostopenjsko sodišče povzelo v rš. 19. V izogibanju ponavljanja se pritožbeno sodišče sklicuje na ta del prvostopenjske sodne odločbe. Bistveno pa je, da je tožena stranka izpovedala, da sta pogodbo z dne 21. 5. 2004 z L. Č. (očetom) sklenila zato, ker je tožena stranka na kmetiji delala od leta 1991 in se je L. Č. zdelo prav, da skleneta izročilno pogodbo. L. Č. pa naj bi tudi vedel, da bo tožena stranka za njega skrbela, kot je bilo dogovorjeno. Tožena stranka in L. Č. tudi nikoli nista govorila, da bi po njegovi smrti še kaj pripadalo komu drugemu od njegovih otrok. Iz teh izpovedi ni niti razvidno, ali sta obe pogodbeni stranki sploh kaj govorili o tem, ali naj bi drugim otrokom L. Č. še kaj pripadalo, ali pa sta govorili, in je L. Č. temu nasprotoval. Vsekakor pa iz nje ni mogoče napraviti sklepa, da je bila izrecna volja L. Č., skleniti izročilno pogodbo. Iz navedene izpovedi je mogoče ugotoviti le, da je bila izrecna volja L. Č., da si zagotovi preskrbo v starosti. To pa prav kaže na to, da so bile nasprotne dajatve in storitve zanj odločilnega pomena.

22. L. Č. je že pred sklenitvijo pogodbe z dne 21. 5. 2004 živel skromno in tudi po sklenitvi pogodbe ni pričakoval veliko (rš. 21 na str. 19 prvostopenjske sodbe). S toženo stranko je živel na kmetiji, dokler ni odšel v dom za ostarele. Tožena stranka je nudila prevoze v zdravstveni dom in bolnico, skrbela je za zdravila, dokler je L. Č. še živel na kmetiji (tako je izpovedala tudi priča M. K., rš. 8, na str. 11). Kuhala zanj ni, sicer pa tudi zase ne. Tožena stranka je tudi plačala za dom za ostarele, in sicer dvakrat. Ta plačila niso bila številčna, saj to glede na okoliščine ni bilo potrebno. Za ugotovitev volje strank pa je bistveno, da so bila opravljena (vse v rš. 21, str. 19). Iz teh, tudi po pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah, je mogoče kvečjemu sklepati, da je bila volja obeh strank zares, da si L. Č. zagotovi oskrbo in si v tem okviru zagotovi različne protidajatve ali storitve. Te je prejel toliko, kolikor je bilo to mogoče pričakovati v okviru preprostega kmečkega gospodinjstva in njegovih, ne visoko postavljenih pričakovanj.

23. Tudi pritožbeno sodišče, enako kot pritožba, ne razume, zakaj je prišlo prvostopenjsko sodišče do sklepa, da tožena stranka za oskrbo svojega očeta ni imela zadosti časa. Ugotovljena dejstva takšnega sklepa ne podpirajo.

24. Ker so bile protidajatve D.Č. tako obsežne, pogodba z dne 21. 5. 2004 ni bila izročilna pogodba, temveč pogodba o preužitku. To je bila kljub temu, da je L. Č. prenesel vse svoje nepremičnine in premičnine. To velja tudi kljub temu, da se je k stroškom svojega vzdrževanja zavezal prispevati tudi sam (peti člen pogodbe).

II. Odločitev o stroških postopka Odločitev o separatnih stroških

25. Plačilo separatnih stroškov je prvostopenjska odločba naložila toženi stranki. To je storilo zato, ker je bila tožeča stranka prisotna na ogledu, katerega datum je določil izvedenec, tožena stranka pa ogleda ni hotela omogočiti. Stroški naj bi nastali po njeni krivdi. S pripravljalno vlogo z dne 4. 11. 2009 (l. št. 86) je tožeča stranka zahtevala povrnitev separatnih stroškov. Prvostopenjsko sodišče je vlogo vročila odvetniku tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ugotavlja, da tožena stranka na vlogo sploh ni odgovorila, in tudi do konca prvostopenjskega postopka se glede tega ni izjavila. Prvostopenjsko sodišče je zato navedbe v vlogi štelo za neprerekane. Vsega tega tožena stranka v pritožbi sploh ni izpodbijala, temveč je zgolj pojasnila, zakaj se ni udeležila naroka.

26. Postopek v zvezi z odmero stroškov je s stališča pravdnega postopka zgolj stranski in pomožni postopek. Vendar pa tudi zanj veljajo načeloma ista pravila, kot za glavni postopek. Temeljno pravilo pa je, da se nova dejstva in dokazi smejo navajati v pritožbi le, če lahko pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti najkasneje do konca glavne obravnave (1. odstavek 337. člena ZPP). Ugotovitev sodišča o popolni neaktivnosti tožene stranke v zvezi z zahtevo za povrnitev separatnih stroškov tožena stranka niti ne izpodbija. Predvsem pa tudi v pritožbi ni navedla prav nobenega razloga, ki bi kazal na to, da brez svoje krivde dejstev in dokazov ni mogla navesti oziroma predložiti že prej. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o separatnih stroških v svojem temelju pravilna.

27. Pritožnik je nasprotoval tudi višini separatnih stroškov. V tem delu je pritožba delno utemeljena. Tožeča stranka je bila upravičena do nadomestitve stroškov zastopanja, saj ni mogla vnaprej vedeti, da izvedenec ne bo mogel opraviti ogleda. Pri vrednosti spornega predmeta v višini 15.000,00 EUR, pripada tožeči stranki 125 OT nagrade za udeležbo na ogledu (1. odstavek tar. št. 18 in 3. odstavek tar. št. 20 Odvetniške tarife smiselno). Pripada ji tudi zahtevano nadomestilo za odsotnost iz pisarne (40 OT), in kilometrina (1,48 EUR).

28. Tožeča stranka je upravičena tudi do nagrade za sestavitev vloge za povrnitev separatnih stroškov, odmerjene od višine vrednosti spornega predmeta za takšno vlogo. Ta pa znaša skupaj le toliko, kolikor je lahko tožeča stranka zahtevala. To pa je, kot je bilo že obrazloženo, 125 OT nagrade, 40 OT nadomestila za odsotnost iz pisarne, in povrnitev manjših zneskov za administrativne stroške in kilometrino. Skupaj je to daleč manj od 750 OT, zato tožeči stranki pripada le 100 OT nagrade za vlogo z dne 4. 11. 2009 (1. odstavek tar. št. 18 Odvetniške tarife smiselno).

29. Tožeča stranka je poleg tega upravičena tudi do povrnitve administrativnih stroškov v višini 2 % od osnove v višini 125 + 100 + 40 OT (skupaj 265 OT), kar znaša 5,3 OT. Skupaj ji torej pripada 270,30 OT ali v denarju 124,07 EUR. Poleg tega ji pripada še kilometrina (1,48 EUR) in pa DDV. Skupaj je tožeča stranka upravičena do povrnitve separatnih stroškov v višini 150,36 EUR.

Odločitev o ostalih stroških STROŠKI PRVOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

30. Glede na to, da je v tem sporu zmagala tožena stranka, ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta je znašala (razen ob vložitvi tožbe) 15.000,00 EUR, in od te osnove se tudi odmerjajo stroški. Ti pa so: stroški za odgovor na tožbo 500 OT (14. 1. 2009), 1. pripr. vlogo 500 OT (13. 3. 2009), 1. narok za glavno obravnavo 550 OT (500 OT za udeležbo in 50 OT za porabljeni čas; 17. 3. 2009), za 2. pripravljalno vlogo (375 OT; 21. 5. 2009), za 2. narok za glavno obravnavo 500 OT (250 OT za udeležbo in še 250 za porabljeni čas), za 3. pripravljalno vlogo 250 OT (18. 6. 2009), za 4. pripravljalno vlogo 250 OT (26. 1. 2010), za 5. pripravljalno vlogo 250 OT (3. 9. 2010), za 3. narok za glavno obravnavo 450 OT (250 za udeležbo in 200 za porabljeni čas) in 250 OT za 6. pripravljalno vlogo (19. 5. 2011). Pravni temelj za takšno odločitev je v 1. odstavku 7. člena Odvetniške tarife in v tarifnih številkah 18 (1), 19 in 20 Odvetniške tarife. Ni pa tožeča stranka upravičena do nagrade za pridobitev potrdila o pravnomočnosti in za vročitev odločbe stranki. Do prve ne zato, ker ni dokazala, da je to storitev opravila. Do druge nagrade pa ne zato, ker je ta storitev sestavni del odvetniškega dela s stranko. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve nagrade za sklenitev sodne poravnave, saj je ni sklenila s tožečo stranko, upravičena pa je do nagrade za zastopanje na poravnalnem naroku v višini 125 OT (tf. št. 20 (3) Odvetniške tarife).

31. Skupni stroški zastopanja in sestavljanja vlog tako znašajo 4000 OT. Od tega je upravičena tožena stranka še do povrnitve izdatkov iz 2. in 3. odstavka 13. člena Odvetniške tarife (50 OT). Skupaj je torej upravičen do 4050 OT, oziroma v denarju 1.858,95 EUR, skupaj z 20 % DDV pa do 2.230,74 EUR.

32. Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve sodnih taks za odgovor na tožbo (150,00 EUR).

33. Tožena stranka je tudi zahtevala povrnitev stroškov za sodne izvedence. Ti so doslej znašali glede na sklep prvostopenjskega sodišča z dne 7. 7. 2010 (l. št. 128a) 340,22 EUR, 96,99 EUR (sklep z dne 9. 6. 2011, l. št. 182a) in 159,49 EUR (sklep z dne 7. 11. 2011, l. št. 186), skupaj torej 596,80 EUR.

34. Skupaj je torej upravičena do povrnitve 2.977,54 EUR in morebitnih zamudnih obresti.

STROŠKI PRITOŽBENEGA POSTOPKA

35. Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade za sestavitev pritožbe (625 OT oziroma v denarju 286,87 EUR), stroškov v višini 2 % (5,74 EUR) do DDV od obeh (nagrade in materialnih stroškov) in do povrnitve sodne takse za pritožbo (600,00 EUR), ter do DDV. To znaša skupaj 951,13 EUR glavnice, od tega pa je dolžna še plačati zamudne obresti, če se bo znašla v zamudi. Pravni temelj za takšno odločitev je v tf. št. 21 (1) in v 3. odstavku 13. člena Odvetniške tarife.

STROŠKI ODGOVORA NA PRITOŽBO

36.Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora nositi svoje stroške celotnega postopka sama. K njim spadajo tudi stroški odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. člena ZPP).