Jedro

Uradna oseba mora stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nejasnosti oziroma nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah. Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovi tožbi in na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-226/2015/6 (1312-07) z dne 27. 11. 2015 o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila s tem, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, navajal dva različna razloga (v postopku pred policisti je kot razlog navajal spremembo vere, ob podaji prošnje pa je kot razlog navajal politično udejstvovanje). Poleg teh je v tožnikovih izjavah ugotovila še nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah o tem, kdaj je zapustil Iran in koliko časa je potem ostal v Turčiji. Sodišče je tožbi ugodilo, ker toženka tožniku ni dala možnosti, da navedena neskladja pojasni. Presodilo je, da so bila s tem bistveno kršena pravila postopka, posledično pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Navaja, na katere listine in tožnikove izjave je oprla svojo odločitev in razloge, s katerimi utemeljuje svoje stališče, da je tožnik v postopku imel možnost, da se izjasni o vseh pomembnih dejstvih in okoliščinah. Zatrjuje tudi, da je bilo dejansko stanje popolno ugotovljeno. Med drugim navaja, da je podajanje prošnje za mednarodno zaščito v prisotnosti tolmačke za farsi jezik in predstavnika tožnikovih pooblaščencev trajalo od 12.10 ure do 15.00 ure, tožnikova izjava o razlogih za mednarodno zaščito pa od 12.50 ure do 15.00 ure. Pojasnjuje, kako je bil tožnik pred podajo prošnje seznanjen s pravicami in dolžnostmi, ki jih imajo prosilci za mednarodno zaščito, med katerimi je tudi dolžnost prosilca, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. Meni, da je imel tožnik več kot dovolj možnosti, da izpove vse razloge, zaradi katerih se je odločil zaprositi za mednarodno zaščito, pa med obravnavo pri policistih ni omenjal političnega udejstvovanja in s tem povezanih problemov, med podajo prošnje za mednarodno zaščito pa ni omenil spremembe vere. Poudarja, da je bilo eno izmed vprašanj pri podajanju prošnje tudi vprašanje, ali je bil tožnik v Iranu preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, in vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil nazaj v Iran, pa tožnik spremembe svoje vere ni izpostavil. 4. Sodišču očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, ker se ni opredelilo do njenih obširnih navedb v odgovoru na tožbo, niti ni navedlo, zakaj jih je izpustilo iz svoje presoje. Sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi odločbo tožene stranke, podrejeno, naj sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo odgovarja na pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev prvostopenjskega sodišča. 6. Pritožba ni utemeljena.

7. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, če so te podane. V pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnji za mednarodno zaščito ugodi ali jo zavrne. Prošnjo zavrne, če so izpolnjeni navedeni pogoji iz 54. člena ob ugotovitvi, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo. Kdaj je prošnja očitno neutemeljena, določa 55. člen ZMZ.

8. Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku iz razloga po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po tej določbi se prošnja za mednarodno zaščito lahko zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ.

9. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito in v sami prošnji navajal dva različna razloga, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo in zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito ter na ugotovitev neskladja v izjavah o tem, kdaj je zapustil Iran in koliko časa je ostal v Turčiji. Navajanje dveh različnih razlogov pa po presoji Vrhovnega sodišča samo po sebi še ne pomeni lažnega predstavljanja razlogov za mednarodno zaščito, kar je po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ razlog za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku. Enako velja za domnevno neskladje v izjavah o tem, kdaj je prosilec zapustil izvorno državo.

10. Nekonsistentnosti v izjavah prosilcev za mednarodno zaščito so sicer lahko podlaga za sklepanje o namernem zavajanju pristojnega organa, vendar mora pristojni organ, preden opravi dokazno oceno teh neskladij, prosilcu dati možnost, da jih pojasni. Tudi po stališču Ustavnega sodišča zgolj ugotovitev zavajanja ali zlorabe postopka sama po sebi še ne pomeni avtomatične zavrnitve prošnje, ne da bi pristojni organ ugotavljal razloge za takšno prosilčevo ravnanje (glej 10. točka obrazložitve odločbe Up-1970/08 z dne 2. 4. 2009).

11. Temu stališču skladna je tudi ustaljena upravnosodna praksa, po kateri mora uradna oseba stranki dati možnost, da pojasni oziroma razčisti pomembne nekonsistentnosti in neskladja v njenih izjavah oziroma ravnanjih (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 500/2009 z dne 16. 12. 2009). Šele če prosilec ne navede razumnih in utemeljenih razlogov, je mogoče sklepati, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje in je zato njegova prošnja očitno neutemeljena.

12. Dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite namreč je, da prošnjo obravnava na objektiven in nepristranski način (prvi odstavek 7. člena ZMZ), uradne osebe pa morajo v postopku omogočiti prosilcem, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice po tem zakonu in poskrbeti, da nevednost in neukost prosilcev ni v škodo njihovim pravicam (tretji odstavek 7. člena ZMZ). Prosilec mora sicer sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), vendar to, da je bil tožnik v obravnavanem primeru ob podaji prošnje opozorjen na navedeno dolžnost in da je podajanje prošnje trajalo več kot dve uri, samo po sebi ne pomeni, da mu je bila s tem ob podaji prošnje dana tudi možnost, da pojasni neskladja oziroma nekonsistentnosti v njegovih prejšnjih izjavah oziroma ravnanjih, ki jih pristojni organ šteje za pravno odločilne. Iz enakega razloga je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na splošno vprašanje o razlogih za preganjanje (med katerimi je uradna oseba navedla tudi vero), ki je bilo tožniku zastavljeno ob podaji prošnje za mednarodno zaščito.

13. Tožena stranka namreč svoje presoje, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, ni oprla na nekonsistentnosti v njegovih izjavah, ki jih je dal ob podajanju prošnje za mednarodno zaščito, temveč na razlike, ki jih je ugotovila s primerjavo med izjavami, ki jih je tožnik dal policiji v postopku registracije in izjavami ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik pa v tožbi pojasnjuje in odgovarja na te ugotovitve tožene stranke (v enem delu jih celo zanika). Ker tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da pojasni domnevna neskladja v omenjenih izjavah pred izdajo odločbe, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča kršila pravila postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Pritožbeni očitek zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) je po navedenem neutemeljen.

14. Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), ker se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Pravici stranke, da se v postopku izjavi (ki izhaja tudi iz 22. člena Ustave), na drugi strani sicer odgovarja obveznost sodišča, da navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Za bistveno kršitev pravil postopka namreč ne gre, če se sodišče ne opredeli do tistih navedb, ki za odločitev o zadevi niso relevantne (tako tudi Ustavno sodišče npr. že v sklepu Up-184/98 z dne 2. 2. 1999), saj te ne vplivajo na odločitev. Po prej navedenem je v obravnavani zadevi pravno odločilno le, ali je tožena stranka tožniku dala možnost, da pojasni domnevna neskladja v njegovih izjavah. Iz odgovora tožene stranke na tožbo (ki ga v obrazložitvi povzema tudi sodišče prve stopnje) pa je razvidno, da se njene navedbe ne nanašajo na ugotovitev, da s tožnikom domnevnih neskladij ni razčiščevala (tega tudi v pritožbi ne zatrjuje).

15. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.