Jedro

Po ustaljeni upravno-sodni praksi je treba v primeru, če so v izjavah prosilca za mednarodno zaščito pomembne nekonsistentnosti in neskladja, te nekonsistentnosti oziroma neskladja tudi razčistiti. Zato ima tožnik prav, ko v tožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati možnost, da da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma možnost, da navedena neskladja pojasni oziroma razčisti.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-226/2015/6 (1312-07) z dne 27. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS) kot očitno neutemeljeno. V svoji obrazložitvi navaja razloge, iz katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je bil v Iranu preganjan zaradi svoje politične aktivnosti, kar tudi opredeljuje. Nato tožena stranka navaja, da se v dokumentaciji upravne zadeve nahaja tudi depeša PPIU Maribor z dne 30. 10. 2015, iz katere izhaja, da je tožnik zapustil Iran, ker je prestopil v katoliško vero, kar v njegovi državi pomeni preganjanje s smrtno kaznijo. Na PPIU je bil dne 30. 10. 2015 s tožnikom opravljen tudi razgovor, kjer je prav tako povedal, da je v Iranu zanj življenje nevarno, ker je spremenil versko prepričanje in iz muslimana postal kristjan. V dokumentaciji je tudi lastnoročna izjava tožnika, da je svojo državo zapustil zato, ker je pričel spreminjati vero iz muslimanske v krščansko. Tudi iz registracijskega lista izhaja, da je tožnik navedel, da je Iran zapustil zaradi spremembe verskega prepričanja. Tožnik je dne 9. 11. 2015 posredoval sken vabila na iransko sodišče, sken vabila na volitve in sken dokumenta (izkaznice), vendar zgolj sken dokumenta ne more ovreči kontradiktornih izjav glede razlogov preganjanja, saj ga ni mogoče forenzično preveriti. Tožnik pa originalov teh dokumentov ni posredoval. Posredoval je le originalno iransko in malezijsko vozniško dovoljenje.

2. Tožena stranka na podlagi navedenih dejstev ugotavlja, da je tožnik v postopku pred podajo prošnje za mednarodne zaščite in v sami prošnji za priznanje mednarodne zaščite podajal dva diametralno nasprotna razloga, zaradi katerega naj bi zapustil svojo izvorno državo in zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji. V postopku pred podajo prošnje je večkrat izpostavil, da je Iran zapustil zato, ker je spremenil svojo vero iz muslimanske v krščansko, v postopku podaje mednarodne zaščite pa je kot razlog navedel svoje politično udejstvovanje. Podal je tudi kontradiktorne izjave v zvezi s tem, kdaj je zapustil Iran in koliko časa je potem bival v Turčiji, saj je v postopku pred policisti navajal, da je Iran zapustil pred enim letom, ob podaji prošnje pa, da je svojo državo zapustil pred tremi tedni. Pred policisti je navajal, da je v Turčiji bival eno leto, ob podaji prošnje pa je navajal, da je v Turčiji bival štiri dni. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 4. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, navedel svojo politično aktivnost, ki jo tudi opredeljuje. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila, ker je navajal dva diametralno nasprotna razloga, saj naj bi enkrat zatrjeval spremembo vere, drugič pa svojo politično aktivnost. Odločitev tožene stranke, da o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odloči v pospešenem postopku, je nepravilna, saj za takšno postopanje niso izpolnjeni pogoji iz 54. in 55. člena ZMZ. Tožena stranka bi mu morala dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Dati bi mu morala možnost, da navedena neskladja pojasni oziroma razčisti. Pri podaji prošnje spremembe vere ni zanikal, saj o tem niti ni bil izrecno vprašan. Dokazna ocena tožene stranke je pomanjkljiva in preuranjena. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj priložene kopije dokumentov smatra kot neprepričljive oziroma neverodostojne, temveč je zgolj pavšalno navedla, da zaradi tožnikovih kontradiktornih izjav ocenjuje, da ti dokumenti ne morejo biti verodostojni. Prošnjo za mednarodno zaščito je mogoče zavrniti kot očitno neutemeljeno le v primeru, ko je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja in ob upoštevanju okoliščin iz prvega odstavka 55. člena ZMZ mogoče z gotovostjo zaključiti, da posamezni prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik pri podaji prošnje navedel le, da je bil preganjan, ker je bil politično aktiven, niti z besedo pa ni omenil strahu zaradi njegove spremembe vere. Bil je opozorjen na to, da mora sam od sebe navesti vsa dejstva in vse razloge, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Pri policistih je navajal samo en razlog za zapustitev države, pri sami podaji prošnje pa popolnoma drug razlog. V postopku s policisti ni navedel ničesar o svojem političnem udejstvovanju. V postopku do izdaje odločbe tudi ni predložil originalov omenjenih dokumentov, k tožbi pa je priložil krstni list, ki ga je treba šteti kot nedopustno tožbeno novoto. Tudi tožnikove navedbe o tem, kdaj je zapustil Iran, se ne skladajo s tem, kot je to opisal v svoji prošnji. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. O prošnji za mednarodno zaščito pristojni organ praviloma odloči v rednem postopku. V skladu z določbo 54. člena ZMZ lahko pristojni organ o prošnji odloči tudi v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka o tožnikovi prošnji odločila v pospešenem postopku. Kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite je navedla 4. alinejo 55. člena ZMZ. Le-ta določa, da pristojni organ lahko v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona.

8. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, navajal dva diametralno različna razloga, saj je v postopku pred policisti kot razlog za zapustitev države navajal spremembo vere, ob podaji prošnje pa je kot razlog navajal politično udejstvovanje. Ugotovila je torej nekonsistentnosti oziroma neskladja v tožnikovih izjavah. Poleg že navedenih nekonsistentnosti je ugotovila tudi zgoraj navedene nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah o tem, kdaj je zapustil Iran in koliko časa je potem ostal v Turčiji.

9. Po ustaljeni upravno-sodni praksi je treba v primeru, če so v izjavah prosilca za mednarodno zaščito pomembne nekonsistentnosti in neskladja, te nekonsistentnosti oziroma neskladja tudi razčistiti. Zato ima tožnik prav, ko v tožbi navaja, da bi mu morala tožena stranka pred izdajo odločbe dati možnost, da da se pred izdajo odločbe izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev oziroma možnost, da navedena neskladja pojasni oziroma razčisti. Ker tožena stranka te možnosti tožniku ni dala, je s tem bistveno kršila pravila postopka, kot je določeno v 3. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem sporu (ZUP). Posledično je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

10. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala tožniku dati možnost, da se pred izdajo odločbe izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.