Jedro

V obravnavanem primeru so bili izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila tudi vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v 2., 5. in 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno zavrnila na podlagi 2., 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). V obrazložitvi povzema razloge, ki jih je tožnica navedla kot razlog za zapustitev izvorne države. Med drugim je navedla, da ni članica nobene politične stranke, v izvorni državi še vedno živita še starša in sestra. Izvorno državo je zapustila z namenom oditi v Anglijo ali Francijo, da je tam ne bi nihče teroriziral, da bi si uredila življenje, se zaposlila in mirno živela. Njen oče je v zaporu zaradi njegove politične dejavnosti, za katero politično organizacijo gre, ne ve, ker se s politiko sama ne ukvarja. Da mora zapustiti izvorno državo ji je povedal stric, tako naj bi mu svetoval njen oče. Oče je povedal, da so mu grozili, da ji bodo naredili nekaj groznega. Kdo točno ne ve, meni, da očetovi. Sama problemov z vojsko ali policijo ni imela, prav tako tudi ne njeni prijatelji. Očeta ni obiskala v zaporu, ker ne ve, kje je zaprt. Poleg tega jo je bilo strah, sicer pa zaporov ne mara. Zakaj naj bi morala zapustiti matično državo, je ni zanimalo. V drugem kraju v Belorusiji ne bi mogla živeti, ker se brez registracije to ne da, za vsako leto bi morala plačati prijavo ali pa imeti lastno nepremičnino. Iz depeše policijske postaje je tožena stranka ugotovila, da se je tožnica ob preverjanju dne 18. 12. 2009 izkazala s ponarejeno listino, zaradi česar je bil s sklepom preiskovalne sodnice odrejen pripor, ki je bil nato tudi podaljšan. Po odpravi pripora je bila nastanjena v Center za tujce v Postojni, kjer je dne 27. 1. 2011, po 10 dneh bivanja v centru, zaprosila za mednarodno zaščito. Na vprašanje, zakaj ni za mednarodno zaščito zaprosila že v zaporu, je odgovorila, da je zaprosila na sodišču, vendar so ji dejali, da se s tem ne ukvarjajo. Zakaj je šele po daljšem času bivanja v centru zaprosila za mednarodno zaščito, je dejala, da je čakala na potni list, ki ji ga je poslala neka ženska iz Češke. Ni namreč vedela, da za mednarodno zaščito lahko zaprosi brez dokumenta.

2. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da so njene navedbe nepomembne in zanemarljive za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj tožnica ni navedla nobenih dejstev, zaradi katerih bi lahko drugače obravnavali njeno prošnjo. Samo stričev namig oziroma očetov nasvet, naj zapusti državo in nato njeno ravnanje, tožena stranka ne more obravnavati kot njeno ogroženost zaradi preganjanja. Poleg tega pa v izvorni državi še vedno živita njena sestra in mati. Če bi se želeli očetu maščevati preko otroka, torej prosilke, tožena stranka ugotavlja, da v izvorni državi še vedno živi njena sestra, ki je stara 29. let in je od prosilke starejša zgolj eno leto. Po oceni tožene stranke pa tožnica tudi brez utemeljenega razloga ni izrazila namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. V Republiko Slovenijo je ilegalno vstopila že dne 18. 12. 2010 in se izkazala s ponarejeno potno listino, zaradi česar je bila pridržana in priprta skoraj mesec dni. Na vprašanje, zakaj ni za mednarodno zaščito zaprosila že v priporu je odgovorila, da je to storila na sodišču, kjer so ji rekli, da se s tem na sodišču ne ukvarjajo, v nadaljevanju pa je svoje lastne navedbe zanikala. Pojasnila je, da je bila prepričana, da potrebuje potni list, da lahko napiše izjavo in prosi za mednarodno zaščito. To pa se ne sklada z dejstvom, da je dne 26. 1. 2011 v Centru za tujce napisala izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, medtem, ko je potni list (neveljaven) prejela šele dne 31. 1. 2011. Poleg tega uradne osebe večkrat odidejo v Zavod za prestajanje kazni zapora in sprejmejo prošnjo za mednarodno zaščito na zato predpisanem obrazcu, kar bi storili, če bi za mednarodno zaščito resnično zaprosila, tudi v tem primeru. Poleg tega pa je bila v Centru za tujce dnevno v stikih s policisti in policijskimi inšpektorji, za mednarodno zaščito pa je zaprosila šele deseti dan bivanja. Prošnjo pa je napisala v času, ko je že tekel postopek njene vrnitve v izvorno državo, zaradi česar tožena stranka sklepa, da je vložila prošnjo tudi zato, da bi odložila in onemogočila odstranitev iz države.

3. Ocenjuje tudi, da konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožnici ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Ugotavlja, da v tožničini izvorni državi, kot je splošno znano, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru medije o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Poleg tega je toženi stranki v zvezi z njenim delovnim področjem in odločanjem o prošnjah drugih prosilcev za mednarodno zaščito iz iste izvorne države, pa tudi v zvezi s spremljanjem sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU znano, da varnostna situacija v Belorusiji ni takšna, da bi vzpostavila utemeljen razlog, da bi bila vsaka, v to državo vrnjena oseba, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ.

4. Tožnica se ne strinja z izpodbijano odločbo in meni, da gre pri posameznih točkah za delno nezakonito odločitev zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da ni izpolnjen pogoj iz 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ in da je ta odločba nepravilno uporabljena. Tožena stranka namreč ne zatrjuje, da bi bila grožnja, ki jo navaja tožnica, sama po sebi po svoji vsebini zanemarljiva, dokazuje le, da ji je težko verjeti, ker mati in sestra iz države nista pobegnili. Ali je zatrjevana grožnja resna ali ne, ali je njeno zatrjevanje prepričljivo in verodostojno ali ne, to se lahko ugotavlja le v rednem postopku in ne v pospešenem. Meni tudi, da ni izpolnjen pogoj iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj ni pravilna odločitev tožene stranke, da je izpolnjen pogoj, ker je tožnica za mednarodno zaščito zaprosila šele 10 dni po nastanitvi v Centru za tujce v Postojni. Takšni razlogi so neživljenjski, tendenciozni in napačni. Razumljivo je, da prosilci za mednarodno zaščito potrebujejo več dni, preden se po začetnem stresu ob policijskem prejetju in namestitvi za rešetke v center znajdejo, pomirijo in začnejo počasi pridobivati in razumevati informacije o svojem novem položaju. Pri dokazovanju izpolnjenosti tega pogoja je v odločbi neresnična trditev, da je tožnica „v nadaljevanju lastne navedbe zanikala“ namreč navedbe, „da je zaprosila že na sodišču, kjer pa so ji dejali, da se s tem ne ukvarjajo“. V resnici te navedbe tožnica ni kasneje nikjer zanikala. Njeno pojasnilo, da je bila prepričana, da za vložitev prošnje potrebuje potni list, je razumljiva posledica informacij, ki jih je v centru pridobila. Da pa ni čakala do konca, ampak je po 10 dneh prošnjo vendarle vložila, pa je razumljivo, ker je računala s tem, da mora potni list v kratkem pridobiti. To se je tudi zgodilo 31. 1. 2010, ko je prispel potni list, 1. 2. 2011 pa so iz Sektorja za mednarodno zaščito prišli v Center za tujce sprejet njeno prošnjo. S potnim listom je lahko dokazala svojo identiteto in se s tem izognila nevarnosti, da bi ostala še naprej priprta v Centru za tujce. Meni tudi, da ni izpolnjen pogoji iz 6. točke 1. odstavka 55 člena ZMZ, saj bi bila korektna z Ustavo skladna interpretacija te zakonske določbe možna le, če bi jo uporabljali le takrat, kadar bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da je prosilec prošnjo vložil izključno s tem namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter predlog za sprožitev postopka po 234. členu PEZ glede 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. V tožbi navaja argumente za svojo pobudo. Meni tudi, da je nezakonito odločanje brez obravnave informacij o stanju v Belorusiji. Tožena stranka v odločbi navaja samo, zakaj ni možna resna škoda po 3. alineji 28. člena ZMZ, prezrla pa je druge razloge iz 2. alineje. Tudi o tem vprašanju brez upoštevanja informacij o stanju v Belorusiji ni možno.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, povzema argumentacijo za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali so bili izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene iz razloga iz 2., 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

8. V obravnavani zadevi odloča pristojni organ v pospešenem postopku (54. člen ZMZ), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo v pospešenem postopku zavrne kot očitno neutemeljeno, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. Po presoji sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi formalni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, določeni v 54. členu ZMZ. Dejansko stanje je bilo mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ, spoštovana so bila tudi vsa procesna jamstva in pravice, podan pa je bil tudi materialnopravni pogoj za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku, določen v 2.. 5. in 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ.

9. Tožnica je v prošnji kot razlog za zapustitev matične države navedla, da je državo zapustila z namenom oditi v Anglijo in Francijo, kjer bi si uredila življenje, se zaposlila in mirno živela. Izpostavila je predvsem dejstvo, da je njen oče v zaporu zaradi njegove politične aktivnosti, vendar ni vedela, član katere politične organizacije je, ker se s politiko sama ne ukvarja. Tudi ni vedela, kateri so razlogi, zaradi katerih je morala zapustiti izvorno državo, povedala je le to, da so očetu grozili, da ji bodo naredili nekaj groznega, ne ve pa, kdo naj bi ji to storil. 10. Zaradi navedenega tudi po presoji sodišča izhaja, da je imela tožena stranka v tako ugotovljenem dejanskem stanju zadostno podlago za ugotovitev, da v tem primeru obstaja razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito iz 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, po katerem lahko pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da ta pogoj za zavrnitev tožničine prošnje ni izpolnjen, ter da je tožena stranka svojo odločitve oprla zgolj na dejstvo, da v matični državi živita njena sestra in mati. Tožena stranka je v svoji odločbi natančno utemeljila, zakaj v zadevi ni izpolnjen pogoj za zavrnitev prošnje iz 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ker sodišče nima pomislekov v pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, se v tem delu v celoti sklicuje na njene razloge (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji – ZUS-1).

11. Po določbi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ pristojni organ zavrne prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Po 2. odstavku istega člena pa se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Konvencija o statusu begunca in Protokol o statusu beguncev ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo. V 1. odstavku 35. člena ZMZ pa je določeno, da mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Oseba, ki dejansko potrebuje zaščito tuje države, bo vsekakor skušala poiskati zaščito takoj, ko bo mogoče. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnica ne oporeka, izhaja, da je že dne 18. 12. 2010 ilegalno vstopila v Republiko Slovenijo, bila mesec dni v priporu, po 10 dneh bivanja v Centru za tujce pa je napisala izjavo, da želi zaprositi za mednarodno zaščito. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnica ni zaprosila za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, saj je bila ves čas v stikih z uradnimi osebami, tako na sodišču kakor tudi v Centru za tujce. Sodišče ne more slediti njenim navedbam, da svoje prošnje za mednarodno zaščito ni imela možnosti izraziti že na sodišču, prav tako tudi ne, da je vložitev prošnje pogojevala s posestjo potnega lista. Tožnica ima sicer prav, da prosilci za mednarodno zaščito potrebujejo več dni, preden po začetnem stresu in namestitvi v Center za tujce izrazijo prošnjo za mednarodno zaščito, vendar kot povedano, je tožnica v Republiki Sloveniji prebivala od 18. 12. 2010 in je šele 26. 1. 2011 izrazila zahtevo zaprositi za mednarodno zaščito. Zato je po presoji sodišča razlog iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku utemeljen. Ker pa je prošnjo vložila takrat, ko je izvedela, da bo odstranjena iz Republike Slovenije, je glede na dejanske ugotovitve utemeljen tudi zaključek, da jo je vložila z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države. S tem pa je podan tudi razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

12. Tožnica je predlagala sprožitev postopka za oceno ustavnosti 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter sprožitev postopka po 234. členu PES. Sodišče pojasnjuje, da zakonski določbi šteje za ustavno skladni, zakaj v zvezi s predlogom tožnice ne bo začela postopka pred Ustavnim sodiščem in sprožila postopka po 234. členu PES, pa sodišču ni potrebno pojasnjevati. Po 156. členu Ustave RS lahko sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moral uporabiti, protiustaven, prekine postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Za takšno odločitev pa ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno odločitev in ugotovitev. Ne gre namreč za tožbeni zahtevek, o katerem bi moralo sodišče odločati. Poleg tega pa v obravnavani zadevi sodišče ni oprlo svoje odločitve zgolj na 5. in 6.točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, temveč je ugotovilo, da so podani razlogi za odločanje in zavrnitev prošnje v pospešenem postopku tudi na podlagi 2. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ.

13. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepriznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožena stranka sicer v postopku res ni ugotavljala razmer v Belorusiji, vendar je dokazno breme deloma tudi na prosilcu za mednarodno zaščito in ne samo na toženi stranki. Na podlagi 3. odstavka 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razloge, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo zajema določba 28. člena tega zakona. Na podlagi 28. člena ZMZ pa resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega ogroženega spopada. Da bi tožnici grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno. Tožnica je v postopku le zatrjevala, da v drugem kraju v Belorusiji ne bi mola živeti, ni pa konkretno navedla, kaj bi se ji ob vrnitvi v izvorno državo zgodilo. Ni opredelila nevarnosti niti kdo naj bi jo ogrožal. Tožnica v prošnji ni zatrjevala poniževalnega ravnanja v takšni meri, da bi se morala tožena stranka opredeliti do tega, ali tožnici grozi resna škoda v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ. Tožnica je zgolj pavšalno zatrjevala, da so očetu grozili, „da ji bodo naredili nekaj groznega“, ni pa znala točno povedati, kdo naj bi očetu grozil. 14. Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, je tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je o zadevi odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejanskega stanja ne bo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile vplivati na odločitev (2. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).