Jedro

Prosilkino izjavo, da so njenemu očetu grozili, da ji bodo storili nekaj groznega, je treba obravnavati v kontekstu njene celotne izpovedi, iz katere izhaja, da ni bila nikoli preganjana zaradi rase, vere, narodne pripadnosti ali političnega prepričanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12. 5. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določb 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za mednarodno zaščito na citirani zakonski podlagi (2., 5. in 6. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Zavrnilo je tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepriznanje statusa subsidiarne zaščite, in ugovor, ki se nanaša na predlog sprožitve postopka za oceno ustavnosti 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ oziroma sprožitev postopka pred Sodiščem EU.

3. Tožnica vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Določbo 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ je sodišče prve stopnje napačno uporabilo. O tožbenem ugovoru glede protiustavnosti 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ se sodišče prve stopnje ni opredelilo na ustrezen način, ravno tako se tudi ni opredelilo do tožbenega ugovora, ki se nanaša na nezakonitost odločanja brez obravnave informacij o stanju v Belorusiji (v pospešenem postopku). Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja izhaja: da je tožnica zapustila matično državo (Belorusijo) z namenom oditi v Anglijo ali Francijo, da bi si tam uredila življenje, se zaposlila in mirno živela; da je njen oče v zaporu zaradi politične dejavnosti, pri čemer tožnica ne ve, za katero politično organizacijo gre, saj se sama s politiko ne ukvarja; da je zapustila izvorno državo na predlog očeta, ki ga je posredoval stric; očetu naj bi grozili, da ji bodo naredili nekaj „groznega“; zakaj naj bi morala zapustiti izvorno državo, je ni zanimalo; očeta v zaporu ni obiskala, ker niti ne ve, kje je zaprt, poleg tega pa zaporov ne mara; zaradi rase, vere, narodnosti ali politični pripadnosti oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini ni bila nikoli ogrožena.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (med drugim) na podlagi 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katere pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu. Edina tožničina navedba, ki bi lahko kazala na „preganjanje“ se nanaša na izjavo njenega strica, ki naj bi ji po razgovoru z očetom svetoval, da čim prej zapusti državo, ker naj bi očetu grozili, da ji bodo naredili nekaj groznega. Vrhovno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da take izpovedbe ni mogoče kvalificirati kot navedbe, ki je nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena v smislu 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Navedeno tožničino izjavo je namreč treba obravnavati v kontekstu njene celotne izpovedi in njenih odgovorov na posamezna vprašanja. Tožnica je sama izjavila, da nikoli ni bila preganjana zaradi vere, rase, narodne pripadnosti, pripadnosti določene družbene skupine ali političnega prepričanja, za politiko se ni zanimala in nikoli ni imela nobenih težav z oblastmi. Tožnica ni niti vedela, s kakšno politično dejavnostjo naj bi se ukvarjal njen oče, kateri politični organizaciji naj bi pripadal in podobno. V smislu teh izjav je zato treba presojati tudi „grožnjo“ njenemu očetu, ki jo je ta posredoval svojemu bratu in ta naprej tožnici. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je taka tožničina izjava nezadostna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ.

8. Po mnenju Vrhovnega sodišča sta izpolnjena tudi pogoja za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Tožnica je ilegalno vstopila v Republiko Slovenijo že 18. 12. 2010 in v enem mesecu, kolikor je bila v priporu, ni zaprosila za mednarodno zaščito. To je storila šele po 10 dneh bivanja v Centru za tujce (26. 1. 2011). Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da tožnica ni zaprosila za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času. Tudi če bi sprejeli za resnično tožničino izjavo, da je za mednarodno zaščito zaprosila že na sodišču (v času trajanja pripora), vendar prošnje niso hoteli sprejeti, pa njene prošnje po 10 dneh bivanja v Centru za tujce ni mogoče opredeliti kot prošnje, dane v „najkrajšem možnem času“. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je tožnica v času bivanja v Centru za tujce nedvomno imela možnost tako prošnjo vložiti, saj je bila dnevno v stikih tako s policisti kot z drugimi uradnimi osebami. Ni mogoče slediti tožničini izjavi, da je bila prepričana, da za prošnjo za mednarodno zaščito potrebuje potni list, ter da je čakala, da ji bo poslan, saj je za mednarodno zaščito vseeno zaprosila 26. 1. 2011, potni list pa je nato prejela šele 31. 1. 2011. 10. Glede na to, da je tožnica zaprosila za mednarodno zaščito po tem, ko se je že pričel postopek na Diplomatsko-konzularnem predstavništvu Belorusije zaradi izdaje njenega potnega lista za vrnitev (20. 1. 2011), je povsem utemeljeno sklepanje tožene stranke, da je tožnica zaprosila za mednarodno zaščito tudi z namenom, da bi odložila in onemogočila odstranitev iz države, kar pa je podlaga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku na podlagi 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

11. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta tožničino prošnjo obravnavala tudi glede izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 28. člena ZMZ (glede utemeljenega tveganja za nastanek resne škode v primeru tožničine vrnitve v izvorno državo). Vrhovno sodišče meni, da v obravnavanem primeru ni bilo treba ugotavljati razmer v tožničini izvorni državi, saj glede na njene izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite ni mogoč zaključek, da bi ji v primeru vrnitve grozila resna škoda, ki na podlagi 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen storilcev v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilistov oziroma samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi (na podlagi splošno znanih dejstev, povzetih v zvezi z odločanjem o prošnjah drugih prosilcev iz iste izvorne države, ter na podlagi spremljanja sodne prakse s področja mednarodne zaščite nekaterih drugih držav EU) pojasnila, da Belorusija ni v situaciji mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, in tudi varnostna situacija ni takšna, da bi utemeljevala strah, da bi bila vsaka v Belorusijo vrnjena oseba soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

12. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na neopredelitev sodišča prve stopnje do tožbenih ugovorov o protiustavnosti zakonskih določb (5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ) in kršitev postopka pri zavrnitvi predloga za sprožitev postopka pred Sodiščem EU. Sodišče prve stopnje je te tožbene ugovore očitno obravnavalo, se v izpodbijani sodbi do njih opredelilo. Vrhovno sodišče še dodaja, da ni dolžnost sodišča, da se do vseh navedb strank opredeli izrecno (glej tudi 360. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Podobno stališče izhaja tudi iz odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (primerjaj sodbe v zadevah Hirvisaari proti Finski, Ruiz Torija proti Španiji, Hiro Balani proti Španiji), v katerih je zavzeto stališče, da se je sodišče do določene strankine navedbe dolžno izrecno opredeliti le, če je navedba dovolj jasna in izrecna, ustrezno substancirana (zadostno pravno argumentirana), da ni očitno neutemeljena ter da je pravno pomembna za odločitev v zadevi.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).