Jedro

Pravnomočnost sodbe, ki jo izda sodišče v pravdi med A in B, se ne razteza na intervenienta C, ki je interveniral na strani A. Toda v pravdi med A in C, ko A uveljavlja svoje jamčevalne ali regresne zahtevke zoper C, C zaradi intervencijskega učinka ne more zanikati pravilnosti dejanskih in pravnih ugotovitev, ki so bile napravljene v pravdi med A in B. Če pa C ni bil obveščen o pravdi med A in B, se nanj ne razteza intervencijski učinek in tako lahko izpodbija pravilnost dejanskih in pravnih ugotovitev, ki so bile napravljene v pravdi med A in B. Tako lahko tudi uveljavlja, da je A plačal B nekaj, česar ni bil dolžan.

Če sodišče ugotovi, da ne obstaja terjatev tožeče stranke, hkrati razveljavi pobot te terjatve z nasprotno terjatvijo tožene stranke.

Če terjatev tožeče stranke ne obstaja, namreč ni kaj pobotati. Izjema velja v stečajnem postopku, saj ima tožena stranka v tem primeru pravni interes na ugotovitvi svoje v pobot uveljavljane nasprotne terjatve. Če namreč odložni pogoj nastopi do dokončne razdelitve stečajne mase, se terjatev upnika lahko pobota z nasprotno terjatvijo dolžnika. Možno pa je tudi, da stečajni senat dovoli pobotanje pogojnih terjatev.

Izrek

1. Ugotovi se, da je tožena stranka umaknila pritožbo zoper prvo alineo prvega odstavka 2. točke izreka sodbe prve stopnje.

2. Pritožbi zoper tretjo alineo prvega odstavka 2. točke izreka sodbe prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da ne obstaja pogojna terjatev tožeče stranke za 11,837.911,92 ATS v tolarski protivrednosti po tečaju na dan izdelave osnutka glavne delitve z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega dne dalje".

3. Pritožbi zoper tretji odstavek 2. točke izreka sodbe prve stopnje se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi.

4. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 320.000,00 SIT pritožbenih stroškov, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo med drugim razsodilo tako, da je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke za 11,249.493,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1990 do plačila (prva alinea prvega odstavka 2. točke izreka), da obstaja terjatev tožeče stranke za 11,837.911,92 ATS v tolarski protivrednosti po tečaju na dan izdelave osnutka glavne delitve z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega dne do plačila (tretja alinea prvega odstavka 2. točke izreka) in da se terjatvi iz tretje alinee prvega odstavka 2. tč. izreka in iz drugega odstavka 2. tč. izreka (gre za terjatev tožene stranke, ki je bila ugotovljena v višini 1,72l.152,00 ATS) pobotata do višine 1,721.152,00 ATS (tretji odstavek 2. tč. izreka).

Zoper navedeni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsegu ter v istem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške sodnih taks za pritožbo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je potrditev prvostopne sodbe v izpodbijanem delu. Pri tem ni priglasila stroškov pritožbenega odgovora.

Tožena stranka je z vlogo z dne 22.10.1993 umaknila pritožbo zoper prvo alineo prvega odst. 2. tč. izreka sodbe prve stopnje, kar je sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 349. čl. Zakona o pravdnem postopku vzelo na znanje.

Tožeča stranka je z vlogo z dne 5.11.1993 v celoti umaknila zahtevek po poplačilu terjatev iz prve in druge alinee prvega odstavka 2. tč.

izreka sodbe prve stopnje v stečajnem postopku (pri drugi terjatvi gre za pogojno terjatev za 16.445.108,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1990 do plačila). Ker Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. SFRJ št. 84/89) o tem nima posebnih določb, se na podlagi njegovega 12. čl. smiselno uporabijo določbe ZPP. To pa pomeni, da bo navedeni umik zahtevka lahko upoštevalo sodišče prve stopnje, ki vodi stečajni postopek, saj gre za umik zahtevka pred koncem (zaključitvijo) glavnega razdelitvenega naroka (primerjaj drugi odstavek 193. čl. ZPP s prvim odstavkom 146.čl. in 2. odstavkom 104. čl. ZPPSL). Tako sodišče druge stopnje tega umika v sedanji fazi postopka torej ni moglo upoštevati.

Sicer pa je pritožba v preostalem (neumaknjenem) delu utemeljena.

I.D.C.iz C.je tožeči stranki izstavila naslednje neblagovne fakture za storitve, ki jih je opravila za toženo stranko: št. 1295 z dne 21.12.1989 za 2,437.948,39 ATS, št. 1296 z dne 21.12.1989 za 3,765.175,66 ATS in št. 1297 z dne 21.12.1989 za 5,634.787,87 ATS (skupno za 11,837.911,92 ATS. Navedene terjatve je I.D. iz C. s pogodbo z dne 5.2.1990 odstopila Z. S. iz C., o čemer je z odstopno izjavo z dne 22.12.1989 obvestila tožečo stranko (tožeča stranka je omenjeno izjavo vzela na znanje dne 27.12.1989). I.D. iz C.je s tem v zvezi dne 21.12.1989 sporne fakture odstopila Z. S. iz C.. Tožeča stranka je nato dne 10.10.1990 (tega dne je bil dan nalog) oz. dne 15.10.1990 (tega dne je bil nalog realiziran) odstopljene terjatve poravnala Z. S.iz C..

Vendar pa že samo plačilo odstopljene terjatve ne upravičuje tožeče stranke do regresa napram toženi stranki. Iz skupne izjave pravdnih strank z dne 6.2.1990 namreč izhaja, da "so sporne fakture bile izdane kot plačilne fakture za neblagovne terjatve I.D. iz C. do tožene stranke zaradi eventualnega medfinanciranja, ki pa ni bilo realizirano. Zato I.D. iz C. teh faktur ne more upoštevati v svojih terjatvah do tožeče oziroma tožene stranke". Ker medfinanciranje ni bilo realizirano, je torej tožeča stranka plačala nekaj, česar ni bila dolžna. Zato lahko tožena stranka povračilu plačanega zneska ugovarja. Tožena stranka ima namreč ugovor, ki zadeva njeno (regresno) razmerje, tj. da zaveza zanjo ne obstaja (ker je tožeča stranka terjatev plačala neutemeljeno).

Tožeča stranka se je v zadevi, ki se je vodila pred Temeljnim sodiščem v, enoto v (kot tožeča stranka je nastopala Z. S.iz C.) dne 8.8.1990 "pustila obsoditi", pri čemer je ugodilna sodba postala pravnomočna dne 7.9.1990 - čeprav je omenjena izjava bila sestavljena že dne 6.2.1990 in je tako tožeči stranki oz. toženi stranki bilo znano, da obračunano medfinanciranje ni bilo realizirano. Tožeča stranka pa se ni samo pustila obsoditi, ampak je celo sporni znesek poravnala Z. S. iz C..

Sodišče druge stopnje ocenjuje, da se je tožeča stranka "slabo" pravdala, saj je svoje nasprotovanje siceršnjemu tožbenemu zahtevku izrazila zgolj v obliki pavšalnega ugovora. Tako ni podala konkretnih navedb, iz katerih bi izhajala neutemeljenost tožbenega zahtevka, niti ni predlagala ustreznih (nasprotnih) dokazov. Prav tako o pravdi ni obvestila tožene stranke (glej prvi odstavek 211. čl. ZPP), ki se omenjene pravde torej ni mogla udeležiti kot stranski intervenient na strani tožeče stranke (glej 1. in 2. odstavek 206. čl. ZPP). Tako tožene stranke ne veže intervencijski učinek. Pravnomočnost sodbe, ki jo je sodišče izdalo v pravdi med Z. S. iz C. in I. C., se tako ne razteza tudi na I. D.. Zato lahko I. D. v pravdi med I. C. in I. D. (ko prva zoper drugo uveljavlja regresni zahtevek zanika pravilnost dejanskih in pravnih ugotovitev, ki so bile napravljene v pravdi med Z. S. iz C. in I. C.. Tako se lahko sklicuje na izjavo z dne 6.2.1990 in uveljavlja, da medfinanciranje ni bilo realizirano. Ker tožeča stranka v tem sporu ni dokazala nasprotnega, je drugostopno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je ugotovilo, da terjatev tožeče stranke za 11,837.911,92 ATS (v tolarski protivrednosti - s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi) ne obstaja. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na določilo 3. tč. 373. čl. ZPP. To pomeni, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejstva, vendar pa je na njihovi podlagi napravilo nepravilen zaključek (ko je ugotovilo obstoj omenjene terjatve).

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da navedena terjatev tožeče stranke ne obstaja, je hkrati razveljavilo pobot, ki ga je sodišče prve stopnje opravilo do višine 1,721.152,00 ATS. Ker terjatev tožeče stranke ne obstaja, je pač ni mogoče pobotati z nasprotno terjatvijo tožene stranke. Vendar pa sodišče druge stopnje pri tem ni razveljavilo tudi ugotovitve o obstoju v pobot uveljavljane nasprotne terjatve tožene stranke, saj je ocenilo, da ima tožena stranka pravni interes za ugotovitev svoje terjatve ( v višini 1,721.152,00 ATS). Če bo namreč odložni pogoj nastopil do dokončne razdelitve stečajne mase, se bo terjatev upnika lahko pobotala z nasprotno terjatvijo dolžnika (glej 2. odstavek 104.čl. in 1. odstavek 105. čl. ZPPSL).

Obstaja pa tudi možnost, da bo stečajni senat dovolil pobotanje pogojnih terjatev (glej 4. odstavek 105. čl. ZPPSL).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 166. čl. ZPP priznalo 320.000,00 SIT stroškov sodnih taks za pritožbo (po tar.št. 3/1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

S tem je pritožbena odločba utemeljena.

Sicer pa je pritožbeno sodišče v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.