Jedro

Tožeča stranka z uveljavljanjem nove dejanske in pravne podlage v revizijskem postopku ne more uspeti, ker je to sprememba tožbe, ki je dovoljena samo do konca glavne obravnave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s svojo sodbo med drugim ugotovilo tudi obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki v višini 11.873.911,92 ATS. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek na ugotovitev obstoja omenjene terjatve tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga tožbenemu zahtevku je plačilo računov štev. 1295, 1296 in 1297 v skupnem znesku 11.837.911,92 ATS, katere vse je 21.12.1989 izdala I. tožeči stranki za storitve, ki naj bi jih I. opravila za toženo stranko. To terjatev je I. cedirala Zvezi ... , ta pa jo je izterjala od tožeče stranke. Ker je tožeča stranka tako plačala obveznost tožene stranke, zahteva, naj sodišče ugotovi, da ima proti toženi stranki terjatev 11.837.911,92 ATS.

Sodišče druge stopnje je odločalo na podlagi sledečega dejanskega stanja: Storitev, za katere je izdala zgoraj navedene fakture, I. za toženo stranko ni opravila. Terjatve iz faktur zato niso nastale. Tožeča stranka je to vedela, vendar tega v sporu, v katerem je Zveza ... od nje zahtevala njihovo plačilo, ni ugovarjala. Tožene stranke tudi ni povabila, naj se udeleži spora kot intervenient na njeni strani. Ker bi tožena stranka okoliščino, da terjatev ni nastala, v morebitnem sporu proti njej lahko uspešno uveljavljala, bi jo lahko tako uveljavljala tudi tožeča stranka v sporu z Zvezo ... Tega pa ni storila. Pustila se je obsoditi in je znesek plačala. Plačala je tako nekaj, česar ji ni bilo treba plačati. Zato ne more od tožene stranke ničesar zahtevati.

V reviziji tožeča stranka priznava, da storitve, ki naj bi jih I. po tožbenih trditvah opravila za toženo stranko, res niso bile opravljene. Vidi pa zmotno uporabo materialnega prava v zavrnitvi tožbenega zahtevka na drugi stopnji v okoliščini, da ima tožeča stranka proti toženi stranki terjatev iz negativnega stanja na kontokorentnem računu. Neupoštevanje omenjene okoliščine pa ni zmotna uporaba materialnega prava. Z revizijskim utemeljevanjem tožbenega zahtevka na negativnem stanju na kontokorentnem računu ponuja namreč tožeča stranka prvič šele na revizijski stopnji novo (drugo) dejansko in pravno podlago tožbenega zahtevka. To pa je sprememba istovetnosti zahtevka, torej sprememba tožbe (1. odst. 191. člena ZPP), ki je dovoljena najkasneje do konca glavne obravnave (1. odst. 190. člena ZPP). Zato tožeča stranka z uveljavljanjem nove dejanske in pravne podlage v revizijskem postopku ne more uspeti.

Razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka kot revizijske, to sploh niso. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru, v katerem jo mora preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je pritožbeno sodišče materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo in da med postopkom tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Zato je revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.