Jedro

Osebna zdravnica je tožniku dne 10. 5. 2010 izdala potrdilo, da je od 19. 3. 2010 dalje neprekinjeno v bolniškem staležu in da zaradi njene napake ni bilo predlagano podaljšanje. Poleg tega je bilo tožniku že dne 30. 3. 2010 izdano tudi potrdilo o začasni zadržanosti z dela od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010. Postopanje osebne zdravnice, ki v nasprotju z 235. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja imenovanemu zdravniku ni predlagala podaljšanja bolniškega staleža, ne more iti v tožnikovo škodo. Tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 19. 3. 2010 do 3. 5. 2010, ko je bil tožniku bolniški stalež ponovno odprt, je zato utemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2010 in št. ... z dne 10. 6. 2010 in se ugotovi, da je bil tožnik v času od 19. 3. 2010 do 3. 5. 2010 začasno zadržan z dela zaradi bolezni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.877,15 EUR v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Stranski intervenient sam nosi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 294,70 EUR v 8 dneh, z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 5. 2010 in št. ... z dne 10. 6. 2010 in da se ugotovi, da je bil tožnik v času od 19. 3. 2010 do 3. 5. 2010 začasno nezmožen za delo. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka in da je dolžan stranskemu intervenientu povrniti njegove stroške tega postopka v višini 642,96 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej izpostavlja, da je očitno, da osebna zdravnica zdravstvenega kartona ni vodila kot nepretrganega zapisa vseh bolezni, števila vseh obiskov posameznega bolnika, pregleda nad vodenjem kroničnih bolezni, zapisa predpisanih zdravil. Da je temu tako, je mogoče zaključiti na podlagi zaslišanja osebne zdravnice in pa ugotovitev izvedenca A.A.. Ta je ugotovil, da iz log file računalnika A. za tožnika izhaja, da je bil v času od 1. 2. 2010 do 31. 12. 2010 zaveden šest krat, in sicer 24. 2. 2010, 30. 3. 2010, 4. 5. 2010, 25. 5. 2010, 27. 7. 2010 in 9. 8. 2010. Povzema izpoved zaslišanja osebne zdravnice in poudarja, da se je glede na njeno izpoved tožnik v ambulanti zglasil tudi še 5. 3. 2010, 10. 5. 2010, 27. 5. 2010 in 2. 6. 2010. Vendar pa iz log file računalnika A. to ne izhaja. Slednje pa kaže na izrecno netransparentnost beleženja obiskov pacientov na eni strani in nepravilno pisanje zdravstvenega kartona. Glede na to, da je tožnik za potrdilo z dne 10. 5. 2010 plačal, bi po stališču tožnika slednje moralo biti zavedeno tudi v računalniški evidenci, pa ni bilo. Meni, da je A. dr. A.B. kršila določila Uredbe o poslovanju z uporabniki v javnem zdravstvu ter Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov in nenazadnje tudi Zakon o pacientovih pravicah. Glede na neurejeno evidentiranje obiskov pacientov, je verjeti tožniku, ki je prepričljivo izpovedal, da je bil v splošni ordinaciji dr. A.B. tudi dne 19. 3. 2010, 31. 3. 2010, 10. 5. 2010, 27. 5. 2010 in 10. 12. 2010. Nenazadnje ima tožnik za vse omenjene datume, razen za dne 19. 3. 2010, ko naj bi se prvič zglasil pri A.B. tudi pisna dokazila. Obisk z dne 19. 3. 2010 pa je izkazan z izvedenskim mnenjem A.A.. Da je bil tožnik dne 19. 3. 2010 pri dr. A.B., je mogoče sklepati tudi na podlagi dejstva, da je priča A.B. prosila komisijo za izdajo odločbe za bolniški stalež od 19. 3. 2010 do 4. 5. 2010, prav tako pa celo osebno odšla na zdravniško komisijo. Priča je zaslišana izpovedala, da so ji na zdravniški komisiji pokazali kopijo njenega zdravstvenega kartona, iz katerega je izhajalo, da se tožnik od 5. 3. 2010 ni več zglasil v njeni ambulanti, zaradi česar ni več vztrajala pri odobritvi bolniškega staleža. Iz odgovora na drugo vprašanje izvedenskega mnenja A.A. izhaja, da naj bi bil evidentiran vstop v računalnik tudi dne 19. 3. 2010, 31. 3. 2010 ter 10. 12. 2010. Slednje dokazuje, da se je tožnik osebno zglasil v A. tudi navedenega dne, 19. 3. 2010, 31. 3. 2010 ter 10. 12. 2010, saj je moral izročiti zdravstveno kartico, obisk pa se je evidentiral. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da je bil za obdobje od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010, dne 30. 3. 2010 vnesen staležni list. Navedeno pa potrjuje trditev tožnika, da naj bi dobil za mesec marec 2010 tudi bolniški list, ki naj bi ga istega dne odnesel k delodajalcu, le da je tožnik govoril o datumu 31. 3. 2010. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zgolj podrobno povzema izpovedbe priče A.B. in A.C., vendar pa se do njih ne opredeli, niti ne pojasni zakaj jim verjame. Pač pa jim nekritično sledi, čeprav je priča A.B. svoje izpovedbe v zaslišanjih celo spreminjala. Zgolj pavšalni zaključek, da je mogoče na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključiti, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ne zadostuje. Priča A.B. je zaslišana med drugim izpovedala, da se tožnik od 5. 3. 2010 do 4. 5. 2010 ni več zglasil pri njej, nato pa je potrdila, da je pisava na zdravniškem potrdilu z dne 31. 3. 2010 njena. Spremenila pa je izpoved tudi glede izdaje duplikatov. Glede na to, da je bilo v izvedenskem mnenju ugotovljeno, da se je tožnik dne 31. 3. 2010 elektronsko evidentiral pri zdravnici A.B., je jasno, da je bilo omenjeno potrdilo izdano ravno 31. 3. 2010, to pa vodi v zaključek, da je tedaj zdravnica že odprla bolniški stalež za tožnika, prav tako pa ga je morala tudi osebno pregledati, saj sicer izdaja potrdila o gibanju ne bi bila smiselna. Zaposleni delavec, ki ni v bolniškem staležu namreč takšnega potrdila ne potrebuje. Vztraja, da je bolniški stalež tožnika v vtoževanem obdobju utemeljen, saj se je tožnik 19. 3. 2010 in 31. 3. 2010 zglasil osebno v A. dr. A.B., v vtoževanem obdobju pa tožnik tudi ni bil zmožen za delo zaradi bolezni, in sicer zaradi težav z desnim ramenom in bolečin v komolcu. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo opr. št. V Ps 1628/2010 z dne 27. 1. 2011, s katero je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 6. 5. 2010 in št. ... z dne 10. 6. 2010 in da se ugotovi, da je bil v času od 19. 3. 2010 do 2. 6. 2010 začasno nezmožen za delo. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi stroške tega postopka.

Takšno odločitev je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 116/2011 z dne 6. 4. 2011 razveljavilo in zadevo z določenimi konkretnimi napotki, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje še enkrat zaslišalo tožnikovo osebno zdravnico dr. A.B., zaslišalo pa je tudi medicinsko sestro A.C. in pridobilo še mnenje sodnega izvedenca za računalništvo.

Ta je po pregledu programske opreme ugotovil, da je bil obisk tožnika v ordinaciji dr. A.B. v obdobju od 1. 2. 2010 do 31. 12. 2010 v informacijskem sistemu zaveden šest krat in sicer 24. 2. 2010, 30. 3. 2010, 4. 5. 2010, 25. 5. 2010, 27. 7. 2010 in 9. 8. 2010. Staležni listi so bili izdelani za obdobja od 22. 2. 2010 do 5. 3. 2010 (vnos 24. 2. 2010), od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010 (vnos 30. 3. 2010) in od 4. 5. 2010 do 2. 6. 2010 (vnos 27. 5. 2010).

Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v obdobju od 19. 3. 2010 do 3. 5. 2010 v ambulanti svoje osebne zdravnice dne 30. 3. 2010 in da mu je bilo tedaj izdano potrdilo o začasni zadržanosti od dela od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010, da pa tega potrdila ni izpisala osebna zdravnica, ker je bila njena identifikacijska številka znana tudi medicinski sestri A.C., ki je lahko sama izpisala bolniške liste.

Med dokumentacijo se nahajajo še podatki in sicer izpis iz kartoteke (priloge C4, C5 in C6), da je bil tožnik v polnem staležu od 22. 2. 2010 do 5. 3. 2010, od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010 in od 4. 5. 2010 do 2. 6. 2010. Smiselno enako pa izhaja tudi iz priloge C8, da je prvi dan polnega staleža 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010 (potrdilo natisnjeno 1. 4. 2010). Iz priloge C10 pa je poleg ostalega razvidno, da je bil staležni list izdan 15. 3. 2010, 30. 3. 2010, dne 10. 5. 2010 pa je izdano zdravniško potrdilo.

Med prilogami „A“ se pod število 4 nahaja zdravniško potrdilo, ki ga je dne 10. 5. 2010 izdala tožnikova osebna zdravnica. V njem je navedeno, da je tožnik neprekinjeno v staležu od 19. 3. 2010 in da so zaradi njene napake prepozno oddali predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Enako potrdilo datira še z dnem 9. 12. 2010. Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravila). Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za čas do 30 dni je glede na določbo 80. člena ZZVZZ pristojen izbrani lečeči zdravnik, nad 30 dni pa glede na določbo 81. člena oziroma 82. člena ZZVZZ v zvezi s Pravili, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

Po 232. členu Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma z dnem, ko ugotovi potrebo po negi ožjega družinskega člana oziroma drug razlog za zadržanost od dela iz prejšnjega člena. Osebni zdravnik lahko le izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za tri dni od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če osebni zdravnik zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času. Če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini, in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost, daljšo od treh dni.

Na tej pravni podlagi je sodišče prve stopnje in že v predsodnem postopku imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija, presojalo utemeljenost tožnikove začasne zadržanosti z dela. Vendar glede na ugotovljeno dejansko stanje, citirana določba ne predstavlja pravne podlage za odločitev. V 235. členu je namreč določeno, da mora osebni zdravnik zavarovanca vsaj tri dni pred potekom zadržanosti od dela, katere ugotavljanja sodi v njeno pristojnost oziroma v primeru recidiva iz 4. odstavka 229. člena, napotiti k imenovanemu zdravniku zavoda, če oceni, da še vedno ni sposoben za svoje delo oziroma, da so še podani razlogi za zadržanost od dela zaradi nege ožjega družinskega člana.

Predlog in zahtevo za presojo ocene osebnega zdravnika, medicinsko in drugo dokumentacijo pregleda imenovani zdravnik, ter istočasno oceni, ali je potrebno zavarovanca klicati na pregled, sicer odloči o začasni nezmožnosti za delo na podlagi medicinske in druge dokumentacije (236. člen Pravil). V 238. členu Pravil pa je še določeno, da mora zavarovanec ravnati v skladu s prejetim sklepom imenovanega zdravnika od dneva prejema sklepa dalje.

V konkretnem primeru je tožnikova osebna zdravnica 10. 5. 2010 izdala potrdilo, da je tožnik v bolniškem staležu neprekinjeno od 19. 3. 2010 in da zaradi njene napake niso predlagali podaljšanja bolniškega staleža. Iz ostale dokumentacije, tako iz izvedenskega mnenja, kot iz listinske dokumentacije pa izhaja še, da je bilo tožniku dne 30. 3. 2010 dejansko izdano potrdilo o začasni zadržanosti od dela od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010. Tega dne (30. 3. 2010), pa je osebna zdravnica izdala tudi potrdilo, da ima tožnik težave z rameni in da se lahko giblje izven domačega okolja. V zvezi s tem potrdilom se pritožba utemeljeno sprašuje, zakaj naj bi bilo takšno potrdilo izdano, če tožnik ni bil v bolniškem staležu. S potrdilom izdanim 10. 5. 2010 je osebna zdravnica potrdila, da je bil tožnik ves čas od 19. 3. 2010 v bolniškem staležu in mu je bil za čas od 19. 3. 2010 do 17. 4. 2010, to je za obdobje, za katero je po 80. členu ZZVZZ pristojna za ocenjevanje delazmožnosti, tudi dne 30. 3. 2010 izdan bolniški list. Hkrati pa je potrdila še svojo napako, da ni pravočasno predlagala podaljšanja bolniškega staleža. Torej osebna zdravnica ni postopala skladno z določbo 235. člena Pravil. Postopanje osebne zdravnice v nasprotju z določbami Pravil, pa ne more iti v tožnikovo škodo.

Ker je toženec z izpodbijanima odločbama ugotavljal tožnikovo začasno zadržanost za čas od 19. 3. 2010 do 3. 5. 2010, ne sicer na podlagi 235. člena Pravil, ampak na podlagi 232. člena Pravil ter o tem odločil z odločbo z dne 6. 5. 2010, bi se moral tožnik po tej odločbi, glede na določbo 238. člena Pravil, ravnati od prejema te odločbe, torej najmanj od 6. 5. 2010. Glede na to, da je tožnik s strani osebne zdravnice že od 4. 5. 2010 imel odobren bolniški stalež, je učinek citirane odločbe za tožnika brezpredmeten.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu s 5. alineo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) izpodbijano sodbo spremenilo tako kot je razvidno iz izreka.

Ker je tožnik v postopku uspel, mu je v skladu s 1. odstavkom 154. člena in 3. odstavka 165. člena ZPP priznalo stroške postopka in sicer na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju ZOdvT) tar. št. 3100 nagrado za postopek v višini 183,30 EUR, po tar. št. 3002 nagrado za narok v višini 169,20 EUR, po tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, za pritožbo po tar. št. 3210 225,60 EUR in 20,00 EUR pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, ter za narok v ponovljenem postopku 169,20 EUR ter 20 % DDV, to je skupaj 944,75 EUR ter 932,40 EUR za izvedenino. Skupaj znašajo stroški 1.877,15 EUR, ki jih je dolžan plačati tožniku toženec v roku 8 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Stranski intervenient pa sam nosi svoje stroške postopka, ker v postopku ni uspel. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče tožniku v skladu s 3. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP priznalo stroške pritožbe po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 225,60 EUR, 20,00 EUR – pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 20 % DDV (49,10 EUR), to je skupaj 294,70 EUR. Stroške pritožbe v takšni višini je dolžan tožniku plačati toženec v roku 8 dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi.