Jedro

Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načelom popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožencev ugodi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 20.685,90 EUR, in se sodba sodišča prve stopnje glasi: „1. Toženca sta dolžna tožnici nerazdelno plačati 11.157,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 4. 2001 do takrat, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže glavnice.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Tožnica je dolžna tožencema povrniti pravdne stroške v višini 29,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila.“ Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Sicer se revizija zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine zaradi izkopa gramoza na parcelah pravnega prednika tožencev v višini 31.843,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 7.630,871 SIT, ki tečejo od 10. 4. 2001 do 31. 12. 2006, in od zneska 31.843,08 EUR od 1. 1. 2007 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da je bil gramoz izkopan protipravno oziroma brez ustreznih dovoljenj tožnice, ki je lastnica mineralnih snovi, med katere sodi tudi gramoz.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravnega prednika tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu, sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

3. Zoper II. in III. točko drugostopenjske odločbe sta dediča toženca vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, in sicer glede štirih pravnih vprašanj, ki jih je Vrhovno sodišče dopustilo s sklepom II DoR 335/2011 z dne 13. 9. 2012. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

a) V okviru dopuščene revizije v zvezi s prvim pravnim vprašanjem, ki se glasi: „Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ker je zavrnilo očitek o kršitvi prepovedi novot s sklicevanjem na pomanjkanje pritožnikovih trditev o vplivu relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka na zakonitosti in pravilnost sodbe?“ revidenta trdita, da je v pritožbi natančno navedeno, katerih dejstev in dokazov sodišče ne bi smelo upoštevati. V nadaljevanju našteta dejstva in dokazi so bili zatrjevani oziroma predloženi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta pritožbena trditev ne pomeni nič drugega kot to, da je bilo v sodbi dejansko stanje zmotno ugotovljeno, zato je neutemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da ni izkazana povezava med samo kršitvijo ter zakonitostjo in pravilnostjo sodbe. V pritožbi je toženec uveljavljal kršitev pravil o prekluziji glede prepoznih navedb, da je bila sporna jama večja (kot je bilo zatrjevano v tožbi); da je bila cena za m³ gramoza v letu 2000 višja (od njene ocene v tožbi); da je treba pri izračunu količine izkopanega gramoza upoštevati še faktor raztresenosti; da je bilo tožencu z inšpekcijsko odločbo z dne 14. 6. 2000 naloženo, da takoj preneha z izkopavanjem; da je bil toženec z inšpekcijsko določbo iz leta 1997 opozorjen, da ne sme posegati v prostor brez dovoljenj; in da je toženec nedvomno vedel, da ne sme izkopavati gramoza. Glede prepoznih dokazov pa je v zvezi s kršitvijo pravil o prekluziji opozoril na zapisnik Tržnega inšpektorata RS z dne 8. 11. 2001, ki je bil priložen k pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2002. b) V zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem: „Ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče druge stopnje na očitek o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage odgovorilo, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve izčrpno obrazložilo?“ revidenta navajata, da je sodišče prve stopnje potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje o vedenju njunega pravnega prednika za izkop gramoza v letu 2000, ki se je najverjetneje sam ali skupaj s sinom dogovoril s T. R., da izkoplje in odpelje gramoz. V pritožbi je V. P. izrecno opozoril, da nobena od pravdnih strank ni ponudila trditvene podlage o vedenju in dogovorih toženca s T. R. Na takšen očitek je pritožbeno sodišče odgovorilo le, da so ugotovitve sodišča prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazložene. Sodišče druge stopnje je kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni vsebinsko obravnavalo očitka o ugotavljanju dejstev brez trditvene podlage. Toženec ni imel možnosti izreči se o dejstvih, ki niso bila zatrjevana (5. člen v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je kršilo tudi razpravno načelo, saj je potrdilo nezakonit zaključek prvostopenjskega sodišča, za katerega trditev ni bilo (7. člen ZPP v povezavi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

c) V okviru tretjega dopuščenega pravnega vprašanja: „Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da ugovor zastaranja v zvezi s povečanim zahtevkom ni utemeljen?“ revidenta uveljavljata ugovor zastaranja glede povečanega tožbenega zahtevka. Tožnica je v tožbi z dne 10. 4. 2001 navedla, da je bila oškodovana za 4.200,000,00 SIT, kolikor naj bi bilo vrednih 7.000 m³ izkopanega gramoza po ceni 600 SIT. S pripravljalno vlogo z dne 13. 5. 2004 je količino izkopanega gramoza povečala na 8.032,5 m³, ceno zanj pa na 950 SIT. Tožbeni zahtevek je zvišala na 9.175.050 SIT. Toženec je takoj zatem ugovarjal zastaranje. Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da povečanje tožbenega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe, zato toženčev ugovor zastaranja ni utemeljen. Z vložitvijo tožbe je bil zastaralni rok pretrgan in zastaranje v času pravde ni teklo, tožnica pa ima pravico povečati zahtevek za plačilo odškodnine, izračunane po cenah na dan sodbe. Revidenta opozarjata, da v predmetni zadevi ni šlo za cene na dan sodbe, ampak za cene iz obdobja od leta 2000 do leta 2001. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (prvi odstavek 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Tožnica je bila seznanjena z vsemi informacijami za uveljavljanje odškodninskega zahtevka najpozneje ob sestavi tožbe 10. 4. 2001. Ker je več kot tri leta po vložitvi tožbe zahtevala še dodatno odškodnino, je zahtevek v povečanem delu že zastaral. Z vložitvijo tožbe je bilo pretrgano zastaranje le glede prvotnega zahtevka, ne pa tudi glede povečanega dela (388. člen ZOR).

d) V zvezi z zadnjim dopuščenim vprašanjem: „Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da od tržne cene gramoza ni treba odšteti stroškov izkopa?“ revidenta utemeljujeta negativen odgovor nanj. Mineralna surovina (gramoz) v raščenem stanju nima nobene tržne vrednosti. V ceni gramoza v razsutem stanju so poleg vrednosti gramoza všteti tudi stroški izkopa in nalaganja ter drugi materialni stroški. Sestavni del tržne cene gramoza, ki jo je sprejelo sodišče, so zato tudi ti stroški. Toženec ni imel nobenih stroškov z izkopom, nalaganjem in prevozom gramoza, zato tega ne more zahtevati v obliki odškodnine. Praksa Vrhovnega sodišča RS ni enotna, dejansko stanje v nosilni zadevi III Ips 81/2007 pa je bilo bistveno drugačno od obravnavane, saj je bil izkop napravljen na zemljišču v lasti tožnice in je šlo za tuj posel. Zadeva II Ips 292/2008, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, v ničemer ne potrjuje stališča iz zadeve III Ips 81/2007. Sodišče je spregledalo dejstvo, da gramoz v raščenem stanju nima tržne vrednosti, ker ni v pravnem prometu. Ker se navedena judikata nista opredelila do tedaj uveljavljene enotne sodne prakse, ki je bila potrjena v zadevi III Ips 49/2004, ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, da se je v letu 2009 sodna praksa spremenila. V zadevi III Ips 49/2004 z dne 16. 3. 2005 je sodišče izrecno poudarilo, da je treba stroške izkoriščanja gramoza odšteti od njegove cene, ker bi ti stroški nastali tudi tožnici, če bi gramoz sama izkoriščala (premoženjska korist je vedno čista korist, to je po odbitju stroškov). Ob pravilni uporabi določb o popolni odškodnini (190. člen ZOR) sodišče tožnici ne bi smelo prisoditi odškodnine v višini tržne vrednosti gramoza, ne da bi od te vrednosti odštelo stroške izkopa. Predmet tožbe je terjatev za plačilo odškodnine in ne terjatev iz naslova poslovodstva brez naročila.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja: - da se je v letu 2000 izvajal izkop gramoza na zemljiščih pravnega prednika tožencev parc. št. 1137/1 in 1138, obe k.o. ...; - da je bila pravnemu predniku tožencev 14. 6. 2000 izdana odločba o prepovedi nadaljnjega izkopavanja gramoza; - da se je ob inšpekcijskem ogledu 11. 8. 2000 ugotovilo, da se izkopavanje gramoza nadaljuje, ob inšpekcijskem ogledu 25. 9. 2000 pa, da je izkopana gramozna jama na površini v velikosti 70 m x 17 m x 6 m; - da je izkopano površino z gradbenim materialom v dogovoru s pravnim prednikom tožencev ali drugim tožencem zasul T. R. Sodišče ni verjelo navedbam pravnega prednika tožencev, da ni vedel, kdo koplje gramoz na njegovem zemljišču in da v izkop ni privolil. - pravni prednik tožencev ni imel dovoljenja za izkoriščanje gramoza; - prostornina izkopanega gramoza iz gramozne jame je 70 m x 17 m x 6 m, zmanjšana za 1 m odrivke (torej 70 m x 17 m x 5 m), to je 5.950 m³, pomnoženo s faktorjem raztresenosti 1,35, tako da je izkopanega gramoza 8032,5 m³, po ceni 950,00 SIT na m³ to znaša 7.630.875,00 SIT oziroma 31.843,08 EUR.

7. Uveljavljane kršitve v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem niso podane. Kršitve določb iz 286. člena ZPP, ki urejajo prekluzije glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, lahko pomenijo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta je podana, če bi kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Da bi bilo uveljavljano kršitev mogoče opredeliti kot relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je primarno breme na pritožniku (revidentu), ki mora izkazati kršitev pravdnega postopka iz 286. člena, nato pa še pogoje, ki jih določa prvi odstavek 339. člena ZPP (možnost vpliva na pravilnost in zakonitost sodne odločbe). Trditve, da je bila sporna jama večja in da je bila cena za m3 gramoza v letu 2000 višja, kot je navajala tožnica v tožbi, pomenijo le konkretizacijo prvotnih (pravočasnih) trditev o pravno pomembnih dejstvih glede obsega nastale škode, ki jih je tožnica navajala že v tožbi, zato ne gre za trditve o novih dejstvih. Na dejstvo, da je treba pri izračunu količine izkopanega gramoza upoštevati še faktor raztresenosti, je tožnica res opozorila 9. 12. 2004, vendar gre za pripombo na izvedensko mnenje, s katero je grajala pomanjkljivost izračuna, zato navedba ni prepozna v pomenu 286. člena ZPP. Glede zadnjih treh, po mnenju revidentov prepozno navajanih dejstev, da je bilo pravnemu predniku z inšpekcijsko odločbo z dne 14. 6. 2000 naloženo, da takoj preneha z izkopavanjem; da je bil z inšpekcijsko odločbo opozorjen, da ne sme posegati v prostor brez dovoljenj in da je nedvomno vedel, da ne sme izkopavati gramoza, revizijsko sodišče sicer pritrjuje revidentoma, da so bila ta zatrjevana v vlogi z dne 1. 9. 2009, vendar je tožnica na to opozorila že prej, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2001 (to je pred prvim narokom). Očitki prvostopenjskemu sodišču, da je upoštevalo dejstva, ki so bila prepozno zatrjevana in glede katerih je tožnica prekludirana, in drugostopenjskemu sodišču, da je pritožbene očitke v zvezi s tem neupravičeno zavrnilo, zato niso utemeljeni.

8. Revizijskemu očitku o prekluziji v zvezi s predlaganim dokazom - zapisnikom Tržnega inšpektorata RS z dne 8. 11. 2001, ki je bil priložen pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2002, je treba pritrditi. Predložen je bil prepozno, saj je bil predlagan po prvem naroku za glavno obravnavo, ki ga je prvostopenjsko sodišče opravilo 29. 11. 2001. V načelu ni izključeno, da je sodba ob neupoštevanju prekluzij glede navajanja novot vsebinsko pravilnejša, vendar pa taka sodba ni zakonita. Če je sodba zaradi neutemeljeno upoštevane novote v obravnavani zadevi drugačna, kot bi bila brez nje, bi bila zato lahko podana relativna bistvena kršitev določb postopka, pri čemer pa mora vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in posledicami, ki so se odrazile v sodbi, uveljavljati in dokazovati pritožnik (revidenta). Ker tej zahtevi revidenta nista zadostila in nista ponudila nobene argumentacije za sklepanje, da bi prvostopenjsko sodišče brez po njunem mnenju prepozno predlaganega dokaza (in zatrjevanih dejstev) ugotovilo drugačno dejansko stanje,(1) relativna bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sicer pa prepozno predloženi dokaz tudi ni bil izveden za dokazovanje katerega izmed odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je na predmetni zapisnik oprlo le ugotovitev, da je T. R. (drugače kot na zaslišanju) izrecno povedal, da je izkop gramoza opravil za pokojnega V. P. (sodba sodišča prve stopnje, str. 4, priloga A 50), na podlagi česar je sklepalo, da v okviru inšpekcijskih pregledov tožnica ni ugotovila, kdo je bil investitor, in da se je pravni prednik tožencev o tem najverjetneje dogovoril s T. R. Toženca oziroma njun pravni prednik odškodninsko odgovarjajo za škodo kot lastniki zemljišča, zato vloga investitorja oziroma izvajalca izkopa gramoza ni relevantna. Ker prepozno predloženi dokaz ni bil podlaga za ugotovitev odločilnih dejstev in ni vplival na pravilnost ali zakonitost sodne odločbe, tudi iz tega razloga zatrjevana kršitev 286. člena ZPP v tem primeru ne pomeni relativne bistvene kršitve pravdnega postopka.(2)

9. Prav tako so neutemeljene revizijske navedbe glede drugega dopuščenega pravnega vprašanja. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS(3) je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje sprejme dokazano oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je glede ugotovitve, da je pravni prednik tožencev vedel za izkop gramoza v letu 2000 in da se je, najverjetneje sam ali z drugim tožencem, s T. R. dogovoril, da izkoplje in odpelje gramoz, navedlo, da je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve ter razlogom prvostopenjskega sodišča nima kaj dodati in se zato v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Poudarilo je, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni omajana s pritožbenimi navedbami, ki se sklicujejo na zapisnik inšpekcijskega pregleda z dne 11. 5. 2000 in izpoved prič B. Š., M. D. in R. A. Čeprav ni bilo mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti, kdo je izkopaval gramoz, je bilo po oceni pritožbenega sodišča s stopnjo prepričanja ugotovljeno, da je toženec vedel za izkope in da jih je najverjetneje tudi dovolil. To je utemeljilo z dejstvom, da se je izkop gramoza vršil od pomladi 2000 do septembra 2000, v času, ko se opravljajo poljska dela. Tožencu zato izkop ni mogel ostati neznan. Če bi za izkop lahko in tudi moral vedeti, bi nanj lahko tudi reagiral, in ker ni, je logičen sklep, da ga je dovolil. Revizijski očitek, da pritožbeno sodišče pritožbenih navedb o odsotnosti trditvene podlage ni vsebinsko obravnavalo, zato ni utemeljen. Poleg tega ne drži očitek, da trditev zvezi z ugotovitvijo, da je pravni prednik tožencev vedel za izkop gramoza v letu 2000 in da se je najverjetneje sam ali skupaj z drugim tožencem dogovoril s T. R., da izkoplje in odpelje gramoz, ni bilo. Tožnica je že v tožbi, še natančneje pa v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2001 zatrjevala, da je lastnik zemljišča odgovoren za škodo, če eksploatacije zemljišča ne prepreči in da je šlo za takšno izkoriščanje predmetnega zemljišča, da se ne bi moglo izvajati proti volji lastnika oziroma mimo njegovega opažanja in vedenja. To dejstvo sta sodišči ugotovili s stopnjo prepričanja, torej ob upoštevanju dovolj visokega dokaznega standarda. Verjetnost dogovarjanja s T. R. za odločitev o tej pravdi nima nobenega pomena,(4) saj je bistveno, ali je pravni prednik tožencev za izkop gramoza vedel oziroma bi moral vedeti.

10. Utemeljen pa je revizijski očitek v zvezi z zastaranjem spremenjenega dela tožbenega zahtevka. ZPP v 184. členu spremembo tožbe opredeljuje kot spremembo istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Povečanje tožbenega zahtevka med pravdo kljub ohranitvi istovetnosti zahtevka pomeni spremembo tožbe.(5) V predmetni zadevi sodišče prve stopnje ni odmerilo odškodnine po cenah v času izdaje sodbe, ampak po tržni ceni gramoza v času izkopavanj (v obdobju med letom 2000 in letom 2001). Povečanje tožbenega zahtevka v tem primeru je zato sprememba tožbe v smislu 184. člena ZPP.

11. Za začetek teka zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena ZOR je pomembno, kdaj je oškodovanec mogel glede na okoliščine primera ob običajni skrbnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.(6) V sodni praksi(7) je namreč ustaljeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko zvedel za škodo in njenega povzročitelja. Za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi iz prvega odstavka 376. člena ZOR zato ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen glede na pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko opredelil obseg škode in izračunal znesek odškodnine.(8) Z vložitvijo tožbe je v sporni pravdni zadevi pretrgano zastaranje le glede dela obveznosti, uveljavljenega s (prvotnim) tožbenim zahtevkom, ne pa tudi glede celotne obveznosti (primerjaj 388. člen ZOR). Tožnica je bila seznanjena z vsemi informacijami za uveljavitev odškodninskega zahtevka najpozneje ob sestavi tožbe 10. 4. 2001. Ker je po več kot treh letih od vložitve tožbe, to je 13. 5. 2004, zahtevala povečano odškodnino, je zahtevek, ki presega prvotno uveljavljanega (20.685,90 EUR), zastaral. 12. Revizijski očitek v zvezi z določitvijo višine odškodnine in z obveznostjo odštevanja stroškov izkopa od tržne cene gramoza ni utemeljen. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) je v 73. členu določal, da se v primeru posegov odredi vzpostavitev v prejšnje stanje, 76.b člen pa je urejal obveznost plačila odškodnine investitorja nedovoljenega posega v prostor, ali, če tega ni mogoče ugotoviti, lastnika oziroma upravljalca zemljišča v primeru, kadar je bila kljub izvršenim ukrepom iz 73. in 75. člena ZUN in kljub izvršenim ukrepom iz drugih predpisov povzročena poškodba okolja. Pojma poškodbe okolja ZUN ni definiral. Ta pojem je natančneje opredeljeval Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) v 8. točki 5. člena, ki je bil matični predpis za področje varstva okolja v času spornega izkopa gramoza. ZVO je za povzročitelja čezmerne obremenitve (6.2. točka 5. člena ZVO) predpisoval odškodninsko odgovornost v skladu z zakonom (prvi odstavek 9. člena ZVO). Če je šlo za nedovoljeni poseg v prostor, s katerim si je oškodovalec prisvojil naravne vire, med katere je 17. člen ZVO uvrščal tudi mineralne surovine (mednje spada prod in pesek – 12. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o rudarstvu – v nadaljevanju ZRud), je bilo s tem okrnjeno naravno okolje.

13. Tožnica trditev o nedovoljenem izkopu gramoza ni postavila v kontekst opredelitve pojma poškodbe okolja (8. točka 5. člena ZVO),(9) temveč je zatrjevala, da je bilo zaradi protipravnega odvzema mineralne surovine (gramoza)(10) na zemljiščih parc. št. 1137/1 in 1138, obe k.o. ..., zmanjšano njeno premoženje. Trditve napotujejo na uporabo splošnih načel odškodninske odgovornosti (154. člen ZOR in nasl.) v smislu škode zaradi zmanjšanja premoženja s protipravno odtujitvijo stvari (in ne poškodbe okolja). Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, mora odgovorna oseba oškodovancu izplačati denarno odškodnino (tretji odstavek 185. člena ZOR) oziroma sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja (četrti odstavek 185. člena ZOR).(11) Sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (190. člen ZOR). Tožnici je nastala škoda v obliki navadne škode (prvi odstavek 189. člena ZOR), ki se kaže v zmanjšanju njenega premoženja. Njen premoženjski položaj bo glede na ugotovljene okoliščine enak, kot če škodnega dogodka s protipravnim odvzemom gramoza ne bi bilo, le, če kot denarno odškodnino prejme denarni znesek v takšni višini, da bo z njo na trgu lahko kupila drugo enako stvar z enakimi lastnostmi, kot jih je imela odvzeta stvar. V skladu z ustaljeno sodno prakso je tržna vrednost izkopanega gramoza primerno izhodišče za izračun ustrezne odškodnine (tretji odstavek 185. člena ZOR). Ker tržna cena gramoza vsebuje tudi njegove stroške izkopa, saj ta tržno vrednost pridobi šele z izkopom, je za določitev višine odškodnine pomembno vprašanje, ali se ti stroški odštejejo od njegove tržne cene.

14. V zadevi III Ips 49/2004 z dne 16. 3. 2005 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je premoženjska korist vedno čista korist (po odbitju nastalih stroškov) in se zato stroški izkopa odštejejo od tržne cene. Tega stališča poznejše odločbe niso potrdile. V zadevi III Ips 81/2007 je Vrhovno sodišče RS sprejelo nasprotno stališče, in sicer je izkop gramoza opredelilo kot tuj posel – toženec je namreč opravljal tuj posel, kljub prepovedi, za katero je vedel ali moral vedeti, zato mu ni priznalo pravic poslovodje brez naročila (prvi odstavek 226. člena ZOR) oziroma pravice do povračila koristnih izdatkov. Tudi iz odločbe II Ips 292/2008 izhaja, da se stroški izkopa ne odštevajo od tržne vrednosti gramoza, vendar je Vrhovno sodišče v tem primeru izhajalo iz načela popolne odškodnine. Odločbi III Ips 53/2011 in II Ips 839/2008 se sklicujeta na III Ips 81/2007, pri čemer se do vprašanja odštetja stroškov nista natančneje opredelili, ker o tem ni bilo trditev oziroma ti niso bili ugotovljeni.

15. Nižji sodišči sta ravnali pravilno, ker od tržne cene gramoza 950,00 SIT nista odšteli stroškov izkopa. Takšno stališče je v skladu z načeloma popolne odškodnine in vzpostavitve prejšnjega stanja. V predmetni zadevi ne gre za vračanje premoženjske koristi oškodovancu, temveč za izravnavo premoženjskega prikrajšanja, ki naj tožnici omogoči vzpostavitev položaja, kakršnega je imela pred škodnim dogodkom. Ta namen je mogoče udejanjiti le tako, da gramoz kupi na trgu in zanj plača tržno ceno, v kateri so všteti tudi stroški izkopa.

16. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišča druge stopnje zaradi zastaranja povečanega tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožencev glede zneska 20.685,90 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, sicer pa je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je pri odmeri potrebnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upoštevalo pravilno odmerjene stroške tožnice na prvi stopnji, in sicer sta toženca po medsebojnem pobotanju dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka, ki so nastali do izdaje sodbe z dne 20. 2. 2006 v višini 1.206,73 EUR. Tožnica je tožencema po medsebojnem pobotu dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 486,18 EUR. Stroške ponovljenega postopka, ki so bili odmerjeni v korist tožnice v višini 2.086,16 EUR, je revizijsko sodišče glede na zmanjšanje prisojene odškodnine v tem delu spremenilo skladno z njenim uspehom, ki po novem znaša 35 %. Tožnica je tako upravičena do povrnitve 730,16 EUR. Ker priglašeni in potrebni stroški zaradi odločitve sodišča prve stopnje tožencema v zvezi s ponovljenim postopkom niso bili odmerjeni, jih je odmerilo revizijsko sodišče. Sodišče je kot potrebne priznalo stroške zastopanja na narokih z dne 20. 2. 2006, 18. 4. 2007, 14. 5. 2007, 22. 8. 2008, 8. 10. 2008 in 18. 11. 2008 v skupni višini 1.800 točk, za trajanje je odmerilo 200 točk, za predložitev listine z dne 5. 1. 2007 20 točk, za sporočilo sodišču z dne 6. 2. 2007 20 točk, za predlog za dopolnitev sklepa z dne 21. 6. 2007 50 točk, za pritožbo zoper sklep z dne 21. 6. 2007 450 točk, za izjavi z dne 15. 4. 2009 in 25. 5. 2009 skupaj 100 točk, ter za pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2009 in 26. 10. 2009, skupaj 900 točk, kar skupaj z materialnimi stroški 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk znaša 3624,5 točke oziroma skupaj z DDV 4369,4 točke, preračunano v denarni znesek 1.996,37 EUR. Glede na celotni vtoževani zahtevek je uspeh toženčev v pravdi (v ponovljenem postopku) približno 75 %, kar predstavlja 1.497,28 EUR. V tem obsegu jima je tožnica dolžna povrniti njune pravdne stroške. Po pobotu vseh navedenih zneskov, je tožnica tožencema dolžna povrniti 29,19 EUR pravdnih stroškov.

18. S pritožbo sta toženca uspela približno za polovico, zato skladno z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP odločitev revizijskega sodišča ni terjala spremembe o pritožbenih stroških.

19. Tudi uspeh tožencev v revizijskem postopku je približno polovičen, stroški pravdnih strank pa se bistveno ne razlikujejo, zato je revizijsko sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Sodba II Ips 102/2006 z dne 15. 12. 2009. Op. št. (2): Podobno tudi Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013, II Ips 221/2010 z dne 10. 5. 2012 in II Ips 102/2010 z dne 20. 9. 2012. Op. št. (3): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009, II Ips 292/2008 z dne 24. 9. 2009, II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, II Ips 102/2013 z dne 20. 6. 2013 in II Ips 29/2013 z dne 25. 7. 2013. Op. št. (4): Glej tudi razloge v 7. točki obrazložitve.

Op. št. (5): Povečanje zahtevka sicer ne pomeni spremembe tožbe v pravem pomenu besede, saj gre po vsebini še vedno za isti predmet, spremeni pa se le višina. Glej Wedam Lukič v Ude et al., Pravdni postopki: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 202. Op. št. (6): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 566/2000 z dne 7. 6. 2001 in III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011. Op. št. (7): Tako na primer Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 1007/2008 z dne 27. 5. 2010, II Ips 1057/2007 z dne 15. 4. 2009, II Ips 825/2006 z dne 26. 2. 2009, II Ips 281/2007 z dne 26. 11. 2009, II Ips 7/2004 z dne 24. 3. 2005. Op. št. (8): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2011 z dne 13. 9. 2011. Op. št. (9): Pojem poškodbe okolja je ZVO v 8. točki 5. člena opredeljeval kot posledico posega v okolje, (1) ki presega njegove (i) regeneracijske sposobnosti, (ii) okvire dovoljenih posegov v okolje (2) pomeni (i) degradacijo v večjem obsegu ali (ii) uničenje okolja ali njegovega dela. Predpostavke odškodninske odgovornosti po 76.b členu ZUN bi bile zato izpolnjene v primeru, če bi bila kljub odrejeni in izvršeni sanaciji posledic nedovoljenega posega v prostor še vedno podana poškodba okolja, pri čemer je treba pri opredelitvi pojma poškodbe okolja izhajati iz definicije 8. točke 5. člena ZVO. Pojma poškodbe okolja zato ni mogoče enačiti s pojmom škode, kot ga je opredeljeval 155. člen ZOR. Pojem premoženjske škode po splošnih načelih odškodninskega prava je odprt in v tem pogledu širši od pojma poškodbe okolja iz 76.b člena ZUN, ki je opredeljen s predpostavkami iz 8. točke 5. člena ZVO.

Op. št. (10): Republika Slovenija je lastnica mineralnih snovi, med katere spada tudi gramoz (12. točka prvega odstavka 3. člena ZRud).

Op. št. (11): Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da „sanacija“ gramozne jame, ki jo je toženec opravil tako, da je v jamo nasul gradbeni material in ne gramoz, ne pomeni vrnitve v prejšnje stanje.