Jedro

Poroštvo se lahko da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino. Poroštvo je mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 112278/2011 z dne 24. 8. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 85.269,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2011 dalje do prenehanja obveznosti in v tretjem odstavku za izvršilne stroške postopka, sklep o izvršbi pa je bil v presežku, to je prvem odstavku izreka za glavnico 23.810,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2011 dalje do prenehanja obveznosti razveljavljen in v tem delu je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 3.115,03 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prenehanja obveznosti dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je tožena stranka podpisala generalno poroštveno in menično izjavo za obveznosti iz pogodb o odstopu terjatve, s tem, da je obveznost tožene stranke izkazana že na podlagi določb o poroštvo, zato sodišče prve stopnje obveznosti tožene stranke ni ugotavljalo na podlagi menične obveznosti.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in v nadaljevanju navaja, da tožena stranka ni podpisala izjave, s katero bi se zavezala kot porok za plačilo obveznosti iz pogodb o odstopu terjatev med O. d.o.o. in tožečo stranko, ki so bile sklenjene od 1. 8. 2010 dalje. Zavezala se je kot porok le za plačilo iz pogodbe o odstopu terjatve št. 1134/2010 za znesek 13.926,10 EUR in le za obveznost družbe S. d.o.o. Sodišče prve stopnje je zmotno razumelo, kaj je toženka želela pojasniti s tem, ko je trdila, da je bila izjava ponarejena, saj je pojem „ponarediti“ širši in ne vključuje le ponareditve podpisa. Tožena stranka je zatrjevala, da se je podpisala na prazen list papirja, na katerega je A. A. kasneje natisnil vsebino, kar pa še ne pomeni, da so bile toženkine trditve v vlogi z dne 20. 2. 2012 nekonsistentne in v neskladju z njenim zaslišanjem. Tožnica je konsistentno zatrjevala in izpovedovala kaj je bil dejanski predmet dogovora in kakšno je bilo soglasje volj, ki sta ga pravdni stranki dosegli 18. 11. 2010. Prvo sodišče ni upoštevalo, da izjava ni bila podpisana 1. 8. 2010, temveč 18. 11. 2010. Dne 1. 8. 2010 je bila nedelja in sredi poletnih dopustov. Tožeča stranka na ta ugovorni razlog ni dala konkretnih trditev, A. A. o tem ni povedal nič konkretnega, sodba pa v tem delu tudi nima razlogov. Tudi tožeča stranka zatrjuje, da izjava ni podpisana 1. 8. 2010, temveč 5. 8. 2010, ko je tožena stranka izročila tožeči stranki kopijo potnega lista, kar je potrdil tudi A. A. A. A. tudi ni znal povedati nič konkretnega na vprašanje, kako in kdaj je prvič spoznal toženko, toženka pa je jasno izpovedala, da je A. A. spoznala šele 18. 11. 2010. Sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve napačno ugotavlja, da je tožena stranka podpisala generalno poroštveno in menično izjavo 5. 8. 2010, saj je listina datirana na dan 1. 8. 2010. Prvo sodišče je tudi zmotno navedlo, da je toženka plačala tožeči stranki znesek 1.200,00 EUR 17. 10. 2010, ko je datirana pogodba o odstopu terjatve št. 1134/2010, čeprav iz listin izhaja, da je bilo plačilo realizirano 18. 11. 2010. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokaza na zadnji strani obvestila odstopljenemu dolžniku, da je komunikacija potekala med tožečo stranko in G. 18. 11. 2010 v popoldanskih urah. Tudi asignacija je bila podpisana 17. 11. 2010, kar dokazuje, da je do podpisa listin prišlo 18. 11. 2010. Zmotne so dokazne ugotovitve prvega sodišča glede priče B. B. Iz njegove pisne izjave izhaja, da so se dne 18. 11. 2010 podpisovali prazni listi papirja, če pa iz njegove ustne izpovedbe izhaja, da se natančno ne spomni, da bi na ta dan tudi sam podpisal menične izjave, to ne vpliva na njegovo verodostojno izpovedbo. C. C. je potrdil navedbe tožene stranke, na kakšen način je tožeča stranka svojim pogodbenim partnerjem izročala listine. Družba S. d.o.o. se ni mogla zavezati za obveznosti, saj ni imela kapitala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo splošno znanih dejstev, da so bili podizvajalci in posledično tožena stranka žrtve izkoriščevalskega ravnanja tožene stranke, ki je v pogodbo vključila nično določbo v 4. členu.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to trdi pritožba. Sodišče prve stopnje dokazne ocene v obrazložitvi sodbe ni podrobno obrazložilo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, kar pa še ne pomeni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je narejena na podlagi izpovedb strank in prič ter še posebej ob upoštevanju listinske dokumentacije in večkrat spremenjene trditvene podlage pravdnih strank, omogoča prepričljiv zaključek, da je tožena stranka podpisala poroštveno izjavo, na podlagi katere se je kot porok zvezala izpolniti obveznosti družbe O. d.o.o. do tožeče stranke iz pogodb o odstopu terjatve. Tožeča stranka je z listinsko dokumentacijo prepričljivo dokazala poroštveno obveznost tožene stranke in na ta način nanjo prevalila dokazno breme, da dokaže, da se kot porok ni veljavno zavezala izpolniti obveznosti iz pogodb o odstopu terjatve. Takšnega dokaznega bremena tožena stranka ni zmogla, saj s stopnjo prepričanja ni dokazala, da ni podpisala poroštvene izjave. Prvo sodišče je zato pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno delno ugodilo tožbenemu zahtevku.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo, da tožena stranka ni uspela prepričati sodišča, da je podpisala menične in poroštvene izjave na prazen list papirja. Prvo sodišče pravilno ugotavlja, da je bila že izpovedba tožene stranke neverodostojna, hkrati pa iz njene trditvene podlage in izpovedbe ni mogoče prepoznati (prepričljivih) razlogov, zaradi katerega naj bi tožena stranka prevzela poroštveno obveznost le iz pogodbe o odstopu terjatve št. 1134/2010 za znesek 13.926,10 EUR in ne tudi za preostale obveznosti družbe O. d.o.o. do tožeče stranke iz pogodb o odstopu terjatve. Tožena stranka je namreč dovolila, da je tožeča stranka vse denarne obveznosti do družbe O. d.o.o. izpolnjevala z nakazili na račun njene družbe S. d.o.o. Pomembna je tudi okoliščina, da je tožena stranka v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdila, da „upnik in dolžnica nista bila in še vedno nista v nobenem poslovnem odnosu“, ko pa je tožeča stranka predložila poroštvene in menične izjave, menico, pogodbe o odstopu terjatve in asignacijske pogodbe, pa je tožena stranka spremenila trditveno podlago in je zatrjevala, da je prevzela poroštvo le po pogodbi št. 1134/2010, saj je le na ta način lahko smiselno zatrjevala, da je podpisala prazne liste papirja, na katere je tožeča stranka kasneje dodala besedilo poroštvene in menične zaveze. Če pravdni stranki ne bi bili v poslovnem odnosu, kot je tožena stranka zatrjevala v ugovoru, tožena stranka ne bi mogla pojasniti razloga, zaradi katerega je tožeča stranka razpolagala z njenimi podpisi na meničnih in poroštvenih izjavah. Tožena stranka je zatrjevala in izpovedala, da se je zavezala kot porok za znesek 13.000,00 EUR, ker je želela pomagati delavcem družbe O. d.o.o., ker niso dobili plač, kar je v nasprotju z njeno nadaljnjo izpovedbo, da je zavezanec iz razmerja le direktor družbe O. A. d.o.o. B. B., saj sama „ni imela denarja ali drugih stvari ..., z direktorjem družbe pa je imela čisto poslovni odnos, ... svojega življenjskega dela, stanovanja, hiše ne more podpisati, da jo bo nekomu dala za nič ...“.

7. Tožeča stranka je nakazovala denarne zneske za družbo O. d.o.o. na račun družbe S. d.o.o., ki ni imela nobenega kapitala in denarnih sredstev na računu, zato ni najti nobenega utemeljenega razloga, da bi tožeča stranka, kot to zatrjuje tožena stranka, zahtevala poroštvo le od tožene stranke in še to le za terjatve, ki bi jih imela do družbe S. d.o.o. Tožena stranka je kot zakonita zastopnica družbe S. d.o.o. netransparetno dopustila, da račun njene družbe uporablja družba O. d.o.o., ki sicer ni imela pooblastila za dvigovanje denarja, kar še dodatno potrjuje smiselnost poroštvene izjave tožene stranke in njene družbe, še posebej iz razloga, ker njena družba ni imela premoženja. Še bolj zamegljen poslovni odnos med toženo stranko in B. B. oz. družbo O. d.o.o. v zvezi z odkupom družbe S. d.o.o. se kaže v izpovedbi tožene stranke, ko izpoveduje “..., da namesto, da bi mi plačal, sva s tistim podjetjem poračunala“, čeprav iz njene izpovedbe izhaja, da je za družbo O. d.o.o. opravljala računovodske storitve, svojih obveznosti pa družba ni mogla plačati, ker je imela blokiran račun. Če se upošteva, da za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo, odgovarjajo le aktivni družbeniki, tožena stranka pa je bila edina družbenica družbe S. d.o.o., ni povsem nerelevantna okoliščina, da je bila tožena stranka izbrisana kot družbenica v sodnem registru 28. 7. 2011 (predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko pa je bil vložen 21. 7. 2011), s tem, da je edini družbenik postal B. B. že nekaj mesecev kasneje pa je vstopil v družbo kot edini družbenik Č. Č.

8. Tudi opis okoliščin 18. 11. 2010, ko naj bi tožena stranka podpisala prazne liste papirja so neprepričljivi, kar pravilno ugotavlja prvo sodišče, predvsem pa glede na opisane okoliščine, ni mogoče verjeti, da bi tožena stranka, ko je prišlo do soglasja o obsegu njene obveznosti do tožeče stranke, ravnala s takšno stopnjo neskrbnosti, da je podpisala prazne liste papirja. Predvsem ni verjetno, da bi se tožena stranka tolikokrat podpisala na prazne liste papirja, če je bil predmet dogovora le poroštvo tožene stranke v zvezi z eno pogodbo in le za znesek 13.926,10 EUR, ob tem, da iz izpovedbe tožene stranke še izhaja, da je podpisala poroštvene izjave za deset menic.

9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe prič B. B. in C. C. je pravilna. B. B. je bil v svoji izpovedbi neprepričljiv, glede na pisno izjavo, saj se ni spomnil, ali je tožena stranka podpisala prazne liste papirja. C. C. ni vedel povedati ničesar glede podpisov tožene stranke na poroštveni in menični izjavi, pisno izjavo, ki jo je posredoval sodišču pred zaslišanjem, pa je sestavila tožena stranka. Izpovedal je, da je v podobnih okoliščinah podpisal poroštvene izjave do tožeče stranke, kot jih zatrjuje tožena stranka, vendar iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da ima tožeča stranka terjatev zoper družbo priče, ki je sicer že izbrisana iz registra, ker nima premoženja, zato se vodi sodni postopek zoper pričo, ki je solidarni porok(2), kar jemlje priči verodostojnost. 10. Sodišče prve stopnje je v 5. tč. obrazložitvi sodbe zmotno zapisalo, da je tožena stranka podpisala poroštveno in menično izjavo z dne 5. 8. 2010, kar gre za očitno pisno napako. Pritožba utemeljeno navaja, da je tožeča stranka zatrjevala, da je poroštveno in menično izjavo pripravila 1. 8. 2010, toženka pa jo je podpisala 5. 8. 2010(3), kar je potrdil A. A. Iz obvestila odstopljenemu dolžniku z dne 15. 11. 2010, ki ga je podpisala družba G. d.d. dne 18. 11. 2010, izhaja faksni zapis datuma 18. 11. 2010, izkazan je tudi dvig in plačilo zneska 1.200,00 EUR tožeči stranki dne 18. 11. 2010, kar pa še ne dokazuje, da bi bila poroštvena zaveza tožene stranke dana 18. 11. 2010 in še to le v zvezi s terjatvijo v višini 13.926,11 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kljub dejstvu, da iz (spremenjene) trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je do podpisa poroštvene in menične zaveze tožene stranke prišlo 5. 8. 2010, glede na že obrazložene razloge, tožena stranka ni uspela dokazati, da bi do podpisa poroštvene izjave prišlo 18. 11. 2010, v kateri bi se zavezala le glede obveznosti iz pogodbe št. 1134/2010. 11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni razlogi, da so pogodbe o odstopu terjatve nične, ker mora odstopnik plačati stroške financiranja in ker je splošno znano dejstvo, da je stečaj G. posledica kaznivega izčrpavanja družbe, v okviru katerega je sodelovala tožeča stranka z odkupovanjem terjatev podizvajalcev. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, saj tožeči stranki ni priznalo terjatev kot so bile dogovorjene v 4. členu v pogodbah o odstopu terjatve. Pavšalno sklicevanje tožene stranke na povezanost družb G. in tožeče stranke pri odkupovanju terjatev podizvajalcev, zaradi katerih bi obstajali ničnostni razlogi v obravnavanih poroštvenih zavezah, pa bi morala tožena stranka določno opredeliti v trditveni podlagi in predložiti dokaze, ne pa se le sklicevati na splošno znana dejstva, ki v trditveni podlagi tudi niso določno navedena.

12. Tožeča stranka je utemeljenost terjatve tožeče stranke presojalo le na podlagi poroštvene in ne tudi menične obveznosti. Z bianco menico se namreč zavarujejo tudi prihodnje terjatve, katerih obseg in vsebina v času izdaje menice še ni določena. Poroštveno obveznost tožene stranke se je presojala glede na kogetne določbe 1012. in 1013. člena Obligacijskega zakonika(4). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da se lahko poroštvo da za vsako veljavno obveznost, ne glede na njeno vsebino in da je poroštvo mogoče prevzeti tudi za določeno bodočo obveznost (prvi in drugi odstavek 1016. člena OZ). Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka pristopila kot porok za obveznosti, ki jih je prevzela družba O. d.o.o. po pogodbah o odstopu terjatve, tožena stranka pa ni zatrjevala, da z obsegom obveznosti ni bila seznanjena, njeno sodelovanje z družbo O. d.o.o., še posebej glede nakazil tožeče stranke iz odstopnih pogodb na račun njene družbe S. d.o.o. in drugi že obrazloženi razlogi pa dokazuje vedenje tožene stranke o obsegu prevzete poroštvene obveznosti.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Podrobneje glej vlogo tožeče stranke stran 142 sodnega spisa.

Op. št. (3): Glej pripravljalno vlogo tožeče stranke stran 112 sodnega spisa.

Op. št. (4): V nadaljevanju OZ.