Jedro

Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka svoje odločitve oziroma dvoma v tožnikovo istovetnost ni utemeljila zgolj s tem, da je prišel brez dokumentov. Svoj dvom v identiteto tožnika je izrazila tudi s tem, da je tožnik tekom postopka trikrat spremenil ime ter dvakrat datum rojstva in državo, iz katere naj bi prihajal. Vse navedeno pa po mnenju sodišča zadostuje za obstoj razloga za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Tudi če je tožnik izgubil potni list, vseeno obstaja dvom v identiteto zaradi različnih navedb glede imena, datuma in navedbe matične države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 10. 2. 2016 od 14.00 ure do dne 10. 5. 2016 do 14.00 ure.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 10. 2. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik omejeno gibanje na prostore Centra za tujce zaradi ugotavljanja istovetnosti ter suma zavajanja in zlorabe postopka iz razloga 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je patrulja Policijske postaje Jesenice opravljala kontrolo rednega mednarodnega potniškega vlaka št. 498 in pri tem opravila postopek ugotavljanja identitete tožnika, ki ni imel pri sebi nobenih osebnih dokumentov, ampak le vozovnici za vlak, kupljeni v Ljubljani za relacijo Ljubljana – Beljak ter Beljak – Benetke. Pri kontroli je izjavil, da mu je ime A.A. in da je rojen 4. 9. 1985 ter da je iz Iraka. Nato je bil odpeljan na Policijsko postajo Kranj, kjer pa je izjavil, da je iz Alžirije. Povedal je, da je v večernem času stopil na vlak v smeri proti Avstriji, kjer je bil zavrnjen s strani avstrijskih policistov. Tedaj je povedal svoje podatke in sicer je izjavil, da je B.B. in da je rojen ... 9. 1985 ter da prihaja iz Alžirije. Tožnik je tekom celotnega postopka kar trikrat spremenil ime ter dvakrat datum rojstva in državo, iz katere naj bi prihajal. Prvič je dejal, da je A.A., rojen ... 4. 1985 iz Iraka, nato je ime spremenil v B.B. rojen ... 9. 1985 iz Alžirije in pri sprejemu prošnje je imenu dodal še C. Glede na to, da ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in pa zaradi spreminjanja imena, datuma rojstva in države izvora je tožena stranka upravičeno v dvomu glede tožnikove identitete. Iz navedenih razlogov je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Nadalje se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje tudi na razlog za omejitev gibanja iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, po kateri se šteje, da gre za zavajanje in zlorabo postopka, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar je sam izjavil tako pri postopku s policisti, ko je dejal, da želi v Nemčijo, kot pri podaji prošnje, kjer je dejal, da je bila njegova ciljna država Francija, kjer ima ženo. Dodatna potrditev, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Sloveniji, pa je tudi ta, da sta bili pri njemu najdeni dve vozovnici za vlak in sicer prva iz Ljubljane do Beljaka druga pa nato iz Beljaka do Italije. Tožena stranka je prepričana, da bi v primeru, če mu ne bi omejila gibanja na prostore Centra za tujce, tožnik samovoljno zapustil Azilni dom že pred koncem postopka mednarodne zaščite in odšel v Francijo k ženi. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V konkretnem primeru je namen zakonodajalca omejevati če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. Tega pa ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi mu pristojni organ omejil gibanje na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in odšel v kakšno drugo državo Evropske unije, na primer v Francijo, kamor je bil njegov prvotni namen in je to tudi izjavil pri podaji prošnje, tako pa bi toženi stranki onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite. Samo z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce bo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka zelo podrobno pojasnjuje, zakaj se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za neučinkovitega, ter da so pogoji bivanja v Centru za tujce v skladu z 10. členom Direktive 2013/33/EU.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je napačno stališče tožene stranke, da že samo dejstvo, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta, zadostuje za sklep, da je podan dvom o njegovi istovetnosti. V konkretnem primeru obstajajo opravičljivi razlogi, da tožnik ni predložil dokumentov. Na poti med Turčijo in Grčijo je potni list izgubil. Poskušal bo pridobiti vozniško dovoljenje, vendar še ni poteklo 15 dni, odkar je dobil rok za predložitev dokumentov. Zaradi tega je izdaja izpodbijanega sklepa preuranjena. Dvom v prosilčevo identiteto sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja, ampak morajo biti podane okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega identitete ni mogoče ugotoviti. Tožena stranka ni navedla, kaj bo pridobila z izrečenim ukrepom, ki skladno s sodno prakso predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo. Tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Tožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 ter določilo člena 8. Direktive o sprejemu in s tem v zvezi navaja, da lahko države članice prosilca pridržijo na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Razen tega je tožnik pri podaji prošnje povedal, da ima psihične težave in da jemlje tablete, do njegovega zdravstvenega stanja pa se tožena stranka ni opredelila. Tožnikovo zdravstveno stanje je pri podaji prošnje bistveno, saj je potrebno presoditi, ali je tožnik sposoben slediti postopku. Morebitne tožnikove psihične težave bi lahko vplivale na njegove odgovore pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Psihično zdravje tožnika je lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijanega sklepa. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, predlaga pa tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu. V zahtevi za izdajo začasne odredbe navaja, da se v prostoru Centra za tujce zelo slabo počuti, ima psihične težave in je doma jemal tablete Exomin. Takim ljudem se z raznimi ukrepi psihično stanje še poslabša in zato bodo pri tožniku posledice še hujše kot pri ostalih prosilcih, ki nimajo psihičnih težav. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Pri tem se sklicuje tudi na sodno prakso.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5. K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 2. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je prišel v Turčijo, potem pa preko morja do Grčije, od koder je vstopil v Makedonijo, potem pa se je pridružil sirskim beguncem in so odšli v Srbijo, nato pa s kamionom do Slovenije. S kamionom so prečkali mejo do bencinske črpalke, s črpalke je odšel do železniške postaje na meji, kjer je kupil karto do Ljubljane. V Ljubljani je za ves denar (50,00 EUR) kupil karto za Italijo, kamor je bil namenjen. Policisti so ga prijeli na vlaku, ko se je peljal proti Italiji. Niso ga prijeli na železniški postaji, ampak na samem vlaku. Njegov cilj je bila Francija, vendar je bil namenjen najprej do Avstrije, da bi pridobil status azilanta in potem nadaljeval pot do Francije, kjer ima ženo in starše. Svoje dokumente je izgubil v morju zaradi brodoloma. Če ga policija ne bi prijela, bi zaprosil za azil v Avstriji. To pa zato, ker Slovenije ni poznal. Tožnik je zanikal, da bi policistom najprej povedal drugo ime. Pojasnil je, da je C. priimek, B. je očetovo ime, njegovo ime pa je Č. Pri imenu Č. je tožnik vztrajal, čeprav v prošnji za mednarodno zaščito piše, da je B.B.C. Tožnik je zanikal, da bi policistom najprej rekel, da je iz Iraka. Povedal jim je, da je iz Alžirije. V Centru za tujce se ne počuti dobro, ker nima stika z zunanjim svetom, ne pustijo mu dostopa do interneta. Ko se je prvič srečal s policisti je bil malo zmeden in depresiven. Psihičnih težav nima, temveč je fizično utrujen. Na vprašanje, da je pri podaji prošnje rekel, da ima psihične težave, je tožnik povedal, da je rekel, da se sekira zaradi staršev in žene, ki so v Franciji. V Centru za tujce nima prostega dostopa do svoje garderobe, ampak je v njihovi obleki. Nima prostega izhoda, niti dostopa do interneta. Izhod izven ograje centra ni dovoljen. Glede predložitve dokumentov je tožnik povedal, da zaradi oteženega dostopa do interneta ne more navezati stikov z domačimi, da bi uredil dokumente, saj vsakič, ko prosi za internet, mu povejo, da je gneča in da morajo tudi drugi priti na vrsto. Ko je prišel v Slovenijo, ni vedel, da je v Sloveniji. Če bi ga premestili v Ljubljano, ne bi zbežal, ampak bi počakal na izid postopka oziroma na odločbo. Spoštuje zakone in pravno ureditev Republike Slovenije. Tožnik je še povedal, da jemlje tablete Exomin, ker je depresiven iz razloga, ker veliko premišljuje o družini, ki je ločena v Franciji, on pa je v Sloveniji, pa tudi zaradi razgovorov, zaslišanj pri policiji in podobnih stvari. Zdravilo mu je predpisal zdravnik v Alžiriji. V Centru za tujce je prosil, da mu omogočijo, da pride do psihiatra in splošnega zdravnika, ker ima tudi težave pri odvajanju.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo 1. in 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

9. 1. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. V drugem odstavku 51. člena pa ZMZ določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz nekaterih izmed razlogov, navedenih v prvem odstavku 55. člena tega zakona, ki so v 2. alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ našteti. Iz citirane določbe prvega odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je pojasnila, da je v tem primeru podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ kot tudi iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

10. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja in 1. iz 2. alineje prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in glede tega v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke.

11. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je tožnik prišel v Slovenijo brez dokumentov s sliko, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka svoje odločitve oziroma dvoma v tožnikovo istovetnost ni utemeljila zgolj s tem, da je prišel brez dokumentov. Svoj dvom v identiteto tožnika je izrazila tudi s tem, da je tožnik tekom postopka trikrat spremenil ime ter dvakrat datum rojstva in državo, iz katere naj bi prihajal. Vse navedeno pa tudi po mnenju sodišča zadostuje za obstoj razloga za omejitev gibanja iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik je sicer na glavni obravnavi zanikal, da bi najprej policistom dal drugačne osebne podatke in to, da je iz Iraka, vendar pa je iz zapisnika o ustnih izjavah strank policijske uprave Kranj z dne 8. 2. 2016 razvidno, da je patrulja opravila postopek ugotavljanja identitete z osebo, ki ni imela osebnih dokumentov in da gre po izjavah te osebe za A.A., ... 9. 4. 1985, državljana Iraka. Sodišče ne vidi razloga, zakaj bi policisti napisali nekaj drugega, kot jim je tožnik rekel. Tudi na obravnavi na sodišču je tožnik povedal ime nekoliko drugače kot v prošnji za mednarodno zaščito. Na prošnji je navedeno ime B.B.C., na obravnavi pa je povedal ime Č.C. Tudi če je tožnik izgubil potni list, pa vseeno obstaja dvom v identiteto zaradi različnih navedb glede imena, datuma in navedbe matične države. Izdaja izpodbijanega sklepa ni preuranjena, saj je v trenutku, ko je bil sklep izdan, obstajal dvom v tožnikovo identiteto, ta obstaja pa tudi še ob odločitvi sodišča, saj tožnik še do sedaj ni predložil nobenega dokumenta s sliko. Tožena stranka je po mnenju sodišča dovolj obrazložila, da je bil ukrep omejitve gibanja potreben, ker brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti ob predpostavki, na kateri temelji sklep, da bi tožnik lahko pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno.

12. Tožena stranka je ugotavljala nevarnost, da bo tožnik pobegnil, zato se sodišče tudi s temi tožbenimi navedbami ne more strinjati. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi sklepa pojasnila, da če bi tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, bi ga lahko tožnik zapustil in odšel v kakšno drugo državo na primer Francijo, kamor je bil njegov prvotni namen in je to tudi izjavil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. S tem je po mnenju sodišča tožena stranka tudi utemeljila, zakaj meni, da bi lahko tožnik pobegnil. Treba je namreč upoštevati, da je tožnik imel namen iti v Francijo in da je imel kupljeni vozovnici za vlak za Beljak in Benetke, na zaslišanju na sodišču pa je rekel, da bi najprej šel v Avstrijo, da bi tam pridobil status azilanta, potem pa nadaljeval pot do Francije. Glede na to, da so bile njegove ciljne države druge države in ne Republika Slovenija, je s tem izkazano, zakaj so podani razlogi za omejitev gibanja, torej je pravilno sklepanje tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, glede na to, da njegov cilj ni bila Slovenija. Tožena stranka ni napačno uporabila standarda „če je to potrebno“ iz prvega odstavka 51. člena ZMZ, saj je tožena stranka obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Zelo podrobno je pojasnila, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit, s tem ko je navedla, da varnostnik na območju Azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma. Pojasnila je, da če se prosilec odloči, mu varnostnik ne more preprečiti, da bi zapustil območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu.

13. Glede tožbenih navedb, da je tožnik izpovedal, da ima psihične težave in da se tožena stranka do tega ni opredelila ter da je potrebno presoditi, ali je tožnik sposoben slediti postopku, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik res izjavil, da ima psihične težave in da jemlje tablete proti depresiji, vendar pa pri tem ni zatrjeval, da ne bi bil sposoben slediti postopku, zato zgolj zaradi navedbe, da jemlje tablete, tožena stranka še ni imela podlage, da bi lahko sklepala, da tožnik ni sposoben slediti postopku. Sodišče se sicer strinja z navedbo, da je psihično zdravje prosilca lahko relevantno za odločitev o pravilnosti sklepa, vendar pa v konkretnem primeru glede na to, da tožnik pri podaji prošnje ni rekel, da ne more slediti postopku, tožena stranka ni imela podlage, da bi lahko sklepala na kaj takega zgolj na podlagi izjave, da ima psihične težave. Na zaslišanju na sodišču je tožnik rekel, da psihičnih težav nima, temveč je fizično utrujen, da pa je pri podaji prošnje hotel povedati, da ga skrbi za starše in ženo. Iz tega ni mogoče sklepati, da ni sposoben slediti postopku.

14. Glede na vse zgoraj navedeno sodišče meni, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

15. K točki II izreka:

16. Predlogu za izdajo začasne odredbe se ne ugodi iz naslednjih razlogov:

17. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

18. V konkretnem primeru je sodišče ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda. Tožnik je v zvezi s škodo navedel to, da se v centru slabo počuti, da ima psihične težave in da je doma jemal tablete Exomin in da se takim ljudem z raznimi ukrepi psihično stanje še poslabša. Sodišče meni, da ta navedba ne zadostuje za izdajo začasne odredbe zaradi zatrjevane škode, saj je skladno s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik) osebam, ki so nastanjene v Centru za tujce, zagotovljena tudi zdravstvena oskrba. V drugem odstavku 30. člena citiranega pravilnika je tako določeno, da center vodi zdravstveni karton o splošnem zdravstvenem stanju tujca na način, ki ga določi zdravnik v soglasju z vodjo centra. Skladno s tretjim odstavkom 30. člena Pravilnika se predpisana terapija vsakodnevno izvaja v skladu z navodili zdravnika v ambulanti centra. V skladu z 31. členom Pravilnika se lahko tujec prijavi za pregled pri zdravniku, drugi odstavek 31. člena Pravilnika pa tudi določa, da mora v nujnih primerih prijavo za pregled k zdravniku sprejeti vsak uslužbenec centra in jo izročiti zdravstvenemu delavcu, ki stori vse potrebno, da se tujcu zagotovi ustrezna zdravniška pomoč. Po tretjem odstavku 31. člena Pravilnika se tujca na specialistični zdravniški pregled lahko tudi napoti na podlagi napotnice zdravnika. Nadalje 32. člen Pravilnika določa, da se tujcu praviloma zagotovi zdravniška oskrba v prostorih centra, razen če je potrebna bolnišnična oskrba ali druga nujna zdravstvena oskrba. Glede na vse navedeno je torej v Centru za tujce zagotovljena zdravstvena oskrba in se zato po mnenju sodišča psihično stanje ne more poslabšati.

19. Glede navedbe, da že sama omejitev gibanja predstavlja težko popravljivo škodo, sodišče pa mora zagotoviti učinkovito sodno varstvo, ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel, pa sodišče pojasnjuje, da tem navedbam ne more slediti. Tožnik na prvi stopnji s tožbo ni uspel, saj je sodišče s to sodbo njegovo tožbo zavrnilo. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je bila njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi se izhajalo iz tega stališča, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko zgolj z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel samo že z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega v primeru uspeha s tožbo na zadnji inštanci za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča ne zadostuje za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

20. Ker sodišče ocenjuje, da škoda ni dovolj izkazana in konkretizirana ter ni podan pogoj njene težke popravljivosti, je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.