Jedro

Obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe kljub temu, da je izpodbijani ukrep poimenovan omejitev gibanja, vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar gre za poseg v osebno svobodo.

Izrek

Pritožba zoper sodbo I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (I. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba zoper sklep I U 60/2016-13 z dne 19. 1. 2016 (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-365/2016/3 (1313-07) z dne 11. 2. 2016, s katerim je bilo odločeno, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 10. 2. 2016 od 14.00 ure do 10. 5. 2016 do 14.00 ure (I. točka izreka) in zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta (II. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto in da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če mu ne bo gibanje omejeno, samovoljno zapustil Slovenijo. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit. 3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju pritožnik) pritožbi, v katerih navaja, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njegove navedbe o dopustnosti izreka ukrepa omejitve gibanja. Meni, da je ta ukrep mogoče izreči le, če brez njega identitete ni mogoče ugotoviti. Zaradi omejenosti dostopa do interneta naj bi ta ukrep ugotavljanje istovetnosti omejeval in ne omogočal. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, naj bi kršilo pravico do poštenega sojenja. Trdi, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni obrazložilo testa sorazmernosti. V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe pa navaja, da ni podan razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja in da ta ukrep, kot se izvršuje v Centru za tujce v Postojni, pomeni poseg v osebno svobodo. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo sklepanja, da mu ne bo nastala škoda, in da v zvezi s tem ni upoštevalo dejstev in okoliščin, ki jih je povedal na obravnavi. Navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da je sklepanje o njegovi begosumnosti napačno. Ker se postopek izročitve še ni začel, naj tožena stranka ne bi bila prizadeta. Na te navedbe se sklicuje tudi v pritožbi zoper sodbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi, predlogu za izdajo začasne odredbe pa ugodi.

K I. točki izreka

4. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena.

5. Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena pa, če je to potrebno zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka med drugim tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ (če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države). Po drugem odstavku 51. člena ZMZ se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbene navedbe s tem, ko je na podlagi ugotovitev o tožnikovem ravnanju, pravilno pritrdilo oceni tožene stranke, da bo lahko le z odrejenim ukrepom, ki se bo izvajal v Centru za tujce, zagotovila tožnikovo navzočnost in meritorno odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni odgovorilo na tožbene navedbe, da se izda ukrep omejitve gibanja le, če je ta poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega identitete ni mogoče ugotoviti in kaj bo ta ukrep prispeval k ugotavljanju tožnikove istovetnosti. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni obrazložilo testa sorazmernosti oziroma, da iz sodbe ni razvidno, ali se je sodišče z načelom sorazmernosti sploh ukvarjalo.

8. Po dosedanji sodni praksi izvajanje ukrepa omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni praviloma pomeni poseg v osebno svobodo, kot to zatrjuje pritožnik. Prvostopenjsko sodišče se v sodbi izrecno ne opredeljuje do vprašanja, ali tudi v obravnavanem primeru izpodbijani ukrep pomeni poseg v tožnikovo osebno svobodo. Po presoji Vrhovnega sodišča pa obrazložitev izpodbijane prvostopenjske sodbe kljub temu, da je izpodbijani ukrep poimenovan omejitev gibanja, vsebuje vse elemente strogega testa sorazmernosti, ki mora biti opravljen, kadar gre za poseg v osebno svobodo (tako odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011). Iz obrazložitve je tako razvidno, da se je sodišče prve stopnje do navedenih tožbenih ugovorov opredelilo, saj je presodilo, da je tožena stranka dovolj obrazložila, da brez tega ukrepa identitete ni mogoče ugotoviti ob predpostavki, da bi tožnik lahko pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, zakaj pritrjuje presoji tožene stranke, da bi tožnik pobegnil, če mu gibanje ne bi bilo omejeno in presoji, zakaj ukrep pridržanja na območje Azilnega doma ni učinkovit. 9. Strogi test je torej sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na obrazložitev odločbe upravnega organa) opravilo s pojasnili, s katerimi je odgovorilo tako na vprašanje o dopustnosti cilja, kot na vprašanje, ali je poseg nujen (potreben) v smislu, da cilja brez posega ni mogoče doseči in da z blažjim posegom cilj ne bi bil dosežen. Pravilnosti te presoje, ki jo je po vsebini opravil že upravni organ, tožnik v tožbi ni ugovarjal. Trdil je namreč, da tožena stranka ni ugotavljala nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, kar pa glede na pojasnila o razlogih za sklepanje na tožnikovo begosumnost ne drži. 10. Vrhovno sodišče pa trditve, da dejstva in okoliščine obravnavanega primera ne zadoščajo za sklepanje na tožnikovo begosumnost, zavrača kot nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 74. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), saj pritožnik ne pove, zakaj jih brez svoje krivde ni navajal že v postopku na prvi stopnji. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na dokazno oceno begosumnosti iz drugega postopka, saj je dokazna ocena odraz lastnosti specifičnega dokaza in celotnega dokaznega postopka, v katerem je bil posamezni dokaz izveden.

11. Pritožbeni očitek o neupoštevanju težav pri dostopu do interneta pa sam po sebi ne more utemeljiti očitka o kršitvi pravice do poštenega sojenja. Težava z dostopnostjo do možnosti uporabe interneta zaradi gneče in čakanja na vrsto namreč ni okoliščina, ki bi bila v obravnavanem primeru lahko odločilna za (ne)uporabo izpodbijanega ukrepa, in ne utemeljuje očitka, da mu toženka onemogoča pridobivanje dokumentov. Poleg tega tožnik tega očitka v tožbi ni navajal. V tožbi ni navajal niti težav z dostopom do interneta (to je omenil šele, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi), čeprav je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je tožniku v Centru za tujce dostop do računalnika oziroma do spleta omogočen.

12. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

13. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

14. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa.

15. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s tem je ta postala pravnomočna, torej je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1.