Jedro

Vrhovno sodišče meni, da je sodišče druge stopnje odgovorilo na bistvene pritožbene očitke in da je tudi pravilna njegova ocena, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, zakaj ocenjuje, da so bili znaki vnetja maternice res tako neizraziti, da je zdravstveno osebje ravnalo strokovno pravilno, ker ni prej začelo z bolj invazivnimi posegi.

Utemeljeno je opozorilo tožnice, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do vnetja prišlo zaradi vdora telesu lastnih bakterij in ne zaradi tkiva v maternici. Takšne ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ni. Zato je napačen tudi nadaljnji sklep sodišča druge stopnje, da zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, kakšne posledice je imel ostanek posteljice na vnetje maternice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica od sodišča zahteva, naj razsodi, da sta ji toženi zavarovalnica in splošna bolnišnica nerazdelno dolžni plačati odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nestrokovnega ravnanja zdravstvenega osebja druge toženke. Po trditvah tožnice naj bi po porodu s carskim rezom v njeni maternici ostal del posteljice, zaradi česar naj bi prišlo do vnetja. Tožnica tudi trdi, da bi zdravstveno osebje lahko z bolj invazivnimi posegi prej odkrilo žarišče vnetja in določilo vrsto bakterije in bi lahko z usmerjeno antibiotično terapijo preprečili odstranitev maternice in desnega jajcevoda.

2. Sodišče prve stopnje je tožbena zahtevka zoper ob toženki zavrnilo. Ocenilo je, da zdravstveno osebje druge toženke ni ravnalno v nasprotju s pravili stroke. Ugotovilo je naslednja pravno pomembna dejstva: - tožnica je bila zaradi poroda sprejeta pri drugi toženki 21. 8. 2010, umetno ji je bil predrt mehur, prejela je zdravila za pospešitev poroda, vendar se glavica otroka kljub popadkom ni ustrezno spuščala; - zaradi neustreznega razmerja med otrokovo glavico in tožničino medenico je bil 22. 8. 2010 opravljen porod s carskim rezom, po katerem je tožnica prejela preventivno antibiotično terapijo. Zaradi slabokrvnosti je prejela tudi transfuzijo; - 23. 8. 2010 ji je bil zaradi bolečin v trebuhu opravljen ginekološki ultrazvok (v nadaljevanju UZ), ki ni pokazal posebnosti. Istega dne je tožnici narasla temperatura vendar tožnica ni krvavela, čišča je bila normalna. Tožnica je prejela nadaljnje antibiotično zdravljenje z zdravili proti bakterijam širokega spektra. Pri tožnici sta bili 23. in 27. 8. 2010 opravljeni hemokulturi (kultivacija in izolacija bakterij ali gliv iz krvi), ki ni pokazala prisotnosti bakterije; - ker se tožničin organizem ni odzval na antibiotično terapijo so ji v nadaljnjih dneh izkustveno menjali antibiotike in s pregledi postopno izključevali druga vnetna žarišča; - tožnica je bila ponovno operirana 30. 8. 2010 in so ji odstranili maternico ter desni jajcevod, ob analizi tkiva pa je bilo ugotovljeno, da je pri tožnici prišlo do okužbe maternice z bakterijo Enterococcus faecalis; - iz zapisnika o porodu izhaja, da je bila posteljica odstranjena, iz patohistološkega izvida z dne 6. 9. 2010, v katerem je patolog zapisal „Residua placente“, pa izhaja nasprotno, da je v maternici ostal del posteljice. Izvedenka je sicer povedala, da je izvid pomanjkljiv, ker bi moral obsegati makroskopski in mikroskopski opis, obsega pa le makroskopskega. V izvidu je namreč navedeno, da gre za obilno rjavo tkivo, brez obrazložitve, ali je bil v histološkem preparatu posebej viden materin del placentarnega tkiva ali plodov del placentarnega tkiva. Vendar je poudarila, da je na podlagi histološkega izvida mogoče sklepati, da je patolog ugotovil, da gre za ostanek posteljice, da pa bi za zanesljivo oceno morali imeti še mikroskopski izvid; - tožena stranka bi morala dokazati, da je bil poseg opravljen pravilno in da v maternici ni bilo ostankov posteljice, iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi bil zapis patologa nepravilen, zato je s tem zapisom izpodbita resničnost vsebine operacijskega zapisnika; - bakterijsko vnetje sluznice maternične votline se lahko pojavi tudi v primeru, ko ni prisoten ostanek posteljice, zaradi vdora bakterij iz nožnice; - tožnica je imela že pred porodom oslabljeno stanje organizma. Praviloma običajna antibakterijska preventiva med carskim rezom žensko zaščiti pred razvojem sepse z najpogostejšimi povzročiteljici, organizem tožnice se pa ni odzval na nobeno antibiotično terapijo,; - ker noben pregled ni pokazal, kje je žarišče vnetja, je zdravstveno osebje ravnalo pravilno, ko je pred odstranitvijo maternice ugotavljalo, ali ni morda kje drugje vzrok za sepso, saj so tako preprečili, da se ne bi po odstranitvi maternice izkazalo, da je bil vzrok kje drugje; - bistvena je ugotovitev, da se tožničin organizem ni odzval na nobeno antibiotično terapijo, ki so jo zdravniki izkustveno menjavali in da zato tudi, če je do vnetja prišlo zaradi zaostale posteljice, pri tožnici ne bi učinkoval noben antibiotik in bi v vsakem primeru prišlo do odstranitve maternice. Zato tožničine škode ni mogoče pripisati nepravilnemu ravnanju zdravstvenega osebja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje tudi, da sta sodišči prve in druge stopnje posegli v njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) ter pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca, sodišče druge stopnje pa je zagrešilo enako kršitev, ker njeni pritožbi v tem delu ni ugodilo. Opozarja na velik pomeni izvedenskih mnenj v odškodninskih pravdah zaradi zdravniških napak in na odločbo Ustavnega sodišča Up-680/14, v kateri je natančno opredeljeno, na kakšen način morajo sodišča presojati izvedenska mnenja v primerih, ko ima izvedba dokaza z izvedencem odločilen pomen za izid pravde. Poudarja, da bi moralo pritožbeno sodišče v skladu s kriteriji, opredeljenimi v odločbi Ustavnega sodišča, presojati utemeljenost razlogov za izločitev izvedenke kot tudi utemeljenost njenih očitkov, da logična presoja simptomov in ravnanj, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, ne potrjuje zaključkov, ki jih je podala izvedenka v mnenju in jih je nato sprejelo sodišče. 5. Opozarja, da je višje sodišče več njenih pritožbenih navedb, s katerimi je opozorila na nelogične zaključke, zavrnilo s pavšalno trditvijo, da gre za njeno lastno dokazno oceno, pritožbeno nepodprto z drugim dokazom. Našteje pritožbene očitke v zvezi z nepopolnostjo izvedenskega mnenja, na katere po njenem mnenju višje sodišče ni odgovorilo. Strniti jih je mogoče v očitek, da izvedenka ni zadovoljivo pojasnila, zakaj zdravniško osebje ob tem, da je tožnica tožila nad bolečinami v trebuhu in da je izvedenka povedala, da z UZ ni bilo mogoče zanesljivo izključiti vnetja maternice, zdravstveno osebje ni uporabilo bolj invazivnih ukrepov. Meni, da bi s postrganjem sluznice maternice (abrazijo) lahko morda celo odstranili žarišče vnetja, ali pa bi z odvzemom vzorcev lahko določili vrsto bakterije, ki je povzročila vnetje, in bi lahko vnetje ciljno zdravili s specifičnim antibiotikom. Poudarja, da višje sodišče tudi ni pojasnilo zakaj ni mogoč zaključek, da ostanek posteljice ni vplival na nastanek vnetja, ob upoštevanju, da izvedenka ni pojasnila, katere posledice lahko nastanejo v primeru ostanka posteljice. Opozarja tudi, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je dokazano, da je delček posteljice ostal v maternici, medtem, ko je na podlagi obrazložitve višjega sodišča (15. odstavek) mogoče zaključiti celo, da se to ne strinja s presojo sodišča prve stopnje. Opozarja, da je višje sodišče v 14. odstavku sprejelo mnenje izvedenke, da ni mogoče zaključiti, da zdravniki niso takoj posumili na vnetje maternice, vendar so se pač ukvarjali z možnostjo drugih vzrokov simptomov, v izogib odstranitvi maternice, ker bi se lahko šele po odstranitvi maternice ugotovilo, da je bilo žarišče vnetja drugje. Opozarja, da bi bil takšen zaključek logičen zgolj v primeru, če bi iz mnenja izhajalo, da vsako vnetje maternice, pa čeprav v začetni fazi, nujno pomeni kirurško odstranitev. V mnenju pa takšnega zaključka ni najti. Tožnica opozarja, da bi ji zaradi zahtevnosti izvajanja dokaza z izvedencem sodišče prve stopnje moralo po zaključku obravnave dati dovolj časa, da bi se lahko izjasnila do dopolnitev izvedenca. Ker ji tega ni omogočilo, je lahko svoje ugovore uveljavljala le še v pritožbenem postopku, to pa pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče še toliko bolj skrbno odgovoriti na njene pritožbene navedbe. Tožnica tako predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožnica zatrjuje obstoj dveh strokovnih napak: da posteljica ob carskem rezu ni bila popolnoma odstranjena iz maternice in da je bilo po nastanku vnetja zdravljenje premalo skrbno. Vrhovno sodišče ocenjuje, da tožnica nima prav, ko v reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njene pritožbene navedbe, da glede drugega očitka izvedenka ni dovolj natančno odgovorila na postavljena vprašanja.

9. Sodišče druge stopnje je namreč v izpodbijani sodbi povzelo navedbe izvedenke, da je glavni klinični znak zaostale posteljice krvavitev v poporodnem obdobju in povečana ter bolj ohlapna maternica, če pa pride tudi do vnetja maternice, pa se pojavi smrdeč izcedek, spremenjene barve in količine in nepravilna čišča. Pojasnila je, da ob zaostali posteljici vselej pride do vnetnega procesa, ni pa nujno da so prisotne tudi bakterije. Do bakterijskega vnetja pa lahko pride tudi zaradi vdora bakterij, ki so običajno prisotne v nožnici, v maternico. Med temi bakterijami je tudi Enterococcus faecalis. Sodišče druge stopnje je opozorilo, da je izvedenka ocenila, da zdravniki na podlagi opravljenih UZ niso mogli posumiti, da gre za ostanek posteljice in da gre za vnetje maternice, zato so s postopnimi pregledi izključevali vnetja po organskih sistemih. Poudarila je, da so bili pri tožnici znaki (smrdeča gnojna čišča) prikriti zaradi preventivnega jemanja antibiotikov, da pa sta bili opravljeni dve hemokulturi, ki nista pokazali prisotnosti bakterije.

10. Pritožbeno sodišče je tudi izpostavilo, da je ob ugotovitvi, da sta bila 23. 8. 2010 opravljena dva UZ, najprej ginekološki ob 13.30, popoldne pa še UZ trebuha, in da je bilo pri prvem ugotovljeno, da je maternica skrčena, pri drugem ob 18.21 (A31) pa, da je izrazito povečana in ob vprašanju, ali bi morali zdravniki prej opraviti ponovni ginekološki UZ pregled, izvedenka pojasnila, da vsak UZ pregled predstavlja dodatno možnost vnosa bakterij in da se zdravnik odloča na podlagi celostnega analitičnega pristopa. Pojasnila je, da zgolj bolečine v trebuhu in znaki vnetja niso zadostni, da se opravi UZ ginekološki pregled, saj bi šlo lahko za vnetje mehurja ali ledvic, ampak morajo biti podani znaki vnetja maternice. Ocenila je, da obstoječa zdravniška dokumentacija takih znakov ne izkazuje in da zato ni mogoče oceniti, da je bil pristop zdravnikov neskrben. Odstranitev maternice je bila po oceni izvedenke strokovno pravilna odločitev potem, ko so bila druga vnetna žarišča izključena, antibiotična terapija pa ni bila uspešna.

11. Vrhovno sodišče tako meni, da je v tem delu sodišče druge stopnje odgovorilo na bistvene pritožbene očitke in da je tudi pravilna njegova ocena, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, zakaj ocenjuje, da so bili znaki vnetja maternice res tako neizraziti, da je zdravstveno osebje ravnalo strokovno pravilno, ker ni prej začelo z bolj invazivnimi posegi.

12. Je pa utemeljeno opozorilo tožnice, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do vnetja prišlo zaradi vdora telesu lastnih bakterij in ne zaradi tkiva v maternici (7. in 15. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Takšne ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje ni. Zato je napačen tudi nadaljnji sklep sodišča druge stopnje, da zato sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati, kakšne posledice je imel ostanek posteljice na vnetje maternice.

13. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ravno nasprotno: da iz podatkov zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da je bil zapis patologa v histološkem izvidu „Residua placente“, kar pomeni ostanek posteljice, napačen (str. 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). V obrazložitvi je navedlo, da bi tožena stranka morala dokazati, da je bil carski rez izveden pravilno in v maternici ni bilo zaostale posteljice. Iz histološkega izvida pa izhaja nasprotno, da je v maternici bila zaostala posteljica. Torej je sodišče prve stopnje štelo, da je šlo za strokovno napako. Zato je bilo tudi dokazno breme, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja, na toženi stranki. Sodišče prve stopnje pa je glede vzročne zveze navedlo le, da ta ni podana, ker tožnica glede na ugotovljen razvoj dogodkov v nobenem primeru ne bi odreagirala na antibiotično terapijo. Pri tem je spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala.

14. Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da bi sodišče druge stopnje moralo odgovoriti na pritožbeno navedbo, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker sodišče ni odgovorilo na njen ugovor, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi zaostala posteljica in je zato vzročna zveza izkazana. Ker tega ni storilo je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

15. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).