Jedro

Tožnik opira svoj zahtevek na pravila paulijanske tožbe Š280. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)Ć. Na njegovi strani je zato trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki so podlaga temu tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 7. člena ZPP). Osrednje dejstvo, na katerem temelji paulijanska tožba, je pravno dejanje upnikovega dolžnika. Osrednji del tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena je zato, razumljivo, da to pravno dejanje vsebinsko opredeli in za svoje trditve ponudi dokaze.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v obravnavani zadevi izpodbijal pravno dejanje svojega dolžnika, družbe P d.o.o. in sicer dve gotovinski izplačili, ki jih je ta družba izplačala pravni prednici prvotožene stranke dne 1.2.1995 in 23.2.1995. Ob tem je zahteval še nadaljnjo (v navedbah jo imenuje podredno) ugotovitev, da je bila s strani njegovega dolžnika opuščena izterjava teh dveh gotovinskih izplačil. Posledično je zahteval, da mu je izplačane zneske skupaj z obrestmi dolžna plačati prvotožena stranka. Tožbo proti drugo in tretjetoženi stranki je kasneje umaknil in sodišče je postopek zoper njiju ustavilo.

Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je sporno plačilo predstavljalo vračilo kredita in da gre torej za pravno dejanje (izplačilo) na podlagi odplačnega pravnega posla. Ker znaša prekluzivni rok za vložitev izpodbojne tožbe, kadar se ta nanaša na odplačne pravne posle, eno leto, je bila tožba vložena prepozno.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožnik. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. Podredno pa predlaga takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Revident meni, da je trditev tožene stranke o odplačni naravi izpodbijanih gotovinskih izplačil v celoti izpodbil z listinskimi dokazi. Dokazal naj bi, da gotovinski izplačili nista bili namenjeni vračanju kredita, danega družbi O. Na drugi in tretji strani revizije navaja, katera dejstva naj bi tožnik dokazal z listinskimi dokazi ter zaključuje, da sta sodišči navkljub trdnim in jasnim listinskim dokazom, ki nesporno dokazujejo, da gotovinski izplačili dne 1.2. in 23.2. 1995 nista namenjeni vračilu kreditov, danih družbi O., zaključili, da je tožnik dokazal le neobičajnost, prepletenost in nepreglednost medsebojnega poslovanja družbe P. in pravnega prednika tožene stranke.

Res naj bi bilo na strani tožnika dokazno breme za dokazovanje njegovih trditev in navedb, vendar pa naj bi bili sodbi obeh sodišč materialnopravno zmotni, kajti tožnik je dokazal, da izplačili ne predstavljata odplačnega poslovanja v smislu vračila kreditov, danih tretji osebi, in zmotni zato, ker dokazno breme ni izključno in absolutno na strani tožnika. Tožnik trdi in dokazuje neodplačnost obeh gotovinskih dvigov. V sami tožbi res le z dejstvi, da gre za gotovinsko poslovanje med pravnimi osebami v tuji valuti, brez pogodbe in brez dogovora o rokih in načinu vračila, brez dogovora o ustrezni protidajatvi. Vendar pa kasneje v svojih vlogah tožnik z navedbami in listinami izpodbija nasprotno trditev tožene stranke, da sta izplačili odplačni. Tožnik je prepričan, da je z navedbami v vlogah in listinah v celoti dokazal, da navedba tožene stranke o odplačnosti gotovinskih dvigov ni resnična. Dokazno breme za trditev, da sta obe izplačili predstavljali vračilo kreditov, danih družbi O., je tako na strani tožene stranke.

Samo neobičajno in nepregledno poslovanje ne more in ne sme biti izgovor za to, da se sodišče ne poglobi v listine finančne narave in da dokazno breme nekritično in nezakonito v celoti prevali na tožnika. Tožnik meni, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu zmotno ugotovili dejansko stanje.

Višje sodišče se v svoji sodbi do obširnih pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja sploh ni opredelilo in očitno sploh ni ocenilo listinske dokumentacije, s katero je tožnik v celoti izpodbil trditev tožene stranke o odplačnosti gotovinskih izplačil. Višje sodišče je le sledilo obrazložitvi sodišča prve stopnje, ne da bi pojasnilo, zakaj zgoraj našteti listinski dokazi ne dokazujejo neodplačne narave gotovinskih izplačil. Višje sodišče tudi ni pojasnilo, kaj pravzaprav naj bi tožnik še dokazal, če pa je že v celoti dokazal, da trditev tožene stranke o odplačni naravi gotovinskih izplačil ne drži. Višje sodišče nadalje zmotno trdi, da je prvostopno sodišče v svoji obrazložitvi darilo navedlo le kot skrajni primer, ki ga tožnik niti ne zatrjuje. Prvostopno sodišče je v obrazložitvi med razlogi sodbe izrecno navedlo, da tožnik ni navedel razlogov oz. motiva, zaradi katerega bi njegov dolžnik želel podariti pravnemu predniku tožene stranke izpodbijana gotovinska izplačila.

V kolikor pa je gotovinsko izplačilo dne 23.2.2005 v znesku 5.500.000 SIT, kjer je na blagajniškem izdatku naveden dvig posojila, predstavljalo odplačno razpolaganje (sodišče ne pojasni, zakaj bi dvomilo v resničnost v potrdilu zapisanega dejstva, da gre za dano posojilo in ne za vračilo nekih kreditov, danih tretji osebi), pa je zavrnitev podrednega zahtevka prvostopenjskega sodišča kot tudi sodba pritožbenega sodišča v tem delu materialnopravno nepravilna.

Prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno navaja, da zato, ker je šlo za odplačno razpolaganje, tožnikov dolžnik niti ne bi mogel terjati vračila zneska. Ob tem sploh ne pojasni, ali gre za odplačnost posla v smislu vračila kredita ali v smislu danega kredita in sodba v tem delu niti nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče pa zmotno zavrača pritožbo v tem delu, ko navaja, da tožnik ni navedel dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, kdaj naj bi ta obveznost - opraviti opuščeno dejanje tožene stranke - nastala. Tožnik je podredno izpodbijal opustitev izterjave gotovinskih izplačil, v kolikor so bila odplačna, to je v kolikor so predstavljala toženi stranki dano posojilo. Nižji sodišči sploh nista ugotavljali dejanskega stanja v zvezi s podrednim zahtevkom.

Nazadnje se revident sklicuje na svoje pravno stališče, podano v pripravljalni vlogi dne 18.10.2002, da je potrebno upoštevati splošne zastaralne roke, ki še niso potekli.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila ter dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ni redno pravno sredstvo. Vložiti jo je namreč mogoče le zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje Šob pogojih iz 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć. Gre torej za izreden poseg v pravnomočno odločbo sodišča. Takšno mesto tega pravnega sredstva v pravnem sistemu narekuje, da je tudi postopek uveljavljanja revizijskih razlogov na izrazito strokovni ravni. Revizijski razlogi morajo biti uveljavljani opredeljeno(1) in ustrezno konkretizirano. Poleg tega so revizijski razlogi v primerjavi s pritožbenimi razlogi izrazito zoženi. Revizijsko sodišče je izključno pravna inštanca, zato je revizijo mogoče uveljavljati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi posameznih najhujših postopkovnih kršitev (370. člen ZPP). Preizkus po uradni dolžnosti je izrecno omejen le na preizkus pravilne uporabe materialnega prava, procesne kršitve pa mora uveljavljati stranka (371. člen ZPP). Po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz te prepovedi torej sledi, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago sodb nižjih sodišč.

Iz navedenih razlogov so zato neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. Prav tako nesposobni za revizijski preizkus pa so tudi revizijski očitki procesne narave, ki niso v zadostni meri opredeljeni in konkretizirani (ki so torej bolj ali manj pavšalni) ter bi revizijskemu sodišču v resnici narekovali preizkus po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče zato ne bo odgovarjalo na tiste revizijske navedbe, ki trdijo, da je tožnik v postopku to ali drugo dejstvo uspel dokazati. Ni namreč pomembno to, kaj revident smatra za dokazano (gre pač za njegovo subjektivno oceno), marveč to, kaj za dokazano štejeta nižji sodišči. To pa izhaja iz dejanske podlage izpodbijanih sodb.

Revizija pritožbenemu sodišču očita, da se do obširnih pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja sploh ni opredelilo in očitno sploh ni ocenilo listinske dokumentacije, s katero je tožnik v celoti izpodbil trditev tožene stranke o odplačnosti gotovinskih izplačil. Višje sodišče naj bi le sledilo obrazložitvi sodišča prve stopnje, ne da bi pojasnilo, zakaj zgoraj našteti listinski dokazi ne dokazujejo neodplačne narave gotovinskih izplačil. Tak očitek pritožbenemu sodišču je pavšalen procesni očitek ter zato nesposoben revizijskega preizkusa. Pritožbenemu sodišču namreč ni treba ponavljati dokazne ocene, ki jo opravi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotovljeno dejansko stanje le preizkusi in sicer v mejah pritožbenih navedb in ne po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obrazložitvi sodbe pa se mora opredeliti do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Revizija ne pojasni, do konkretno katere njene pritožbene navedbe odločilnega pomena se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

Odločilno vprašanje v tej pravdi je, kakšna je narava pravnega dejanja tožnikovega dolžnika, ki ga izpodbija v tem postopku. Tožnik opira svoj zahtevek na pravila paulijanske tožbe Š280. in naslednji členi Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR)Ć. Na njegovi strani je zato trditveno in dokazno breme v zvezi z dejstvi, ki so podlaga temu tožbenemu zahtevku (prvi odstavek 7. člena ZPP). Osrednje dejstvo, na katerem temelji paulijanska tožba, je pravno dejanje upnikovega dolžnika. Osrednji del tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena je zato, razumljivo, da to pravno dejanje vsebinsko opredeli in za svoje trditve ponudi dokaze. Iz sodb nižjih sodišč izhaja, da je tožnik izpodbijano pravno dejanje opredelil kot gotovinsko izplačilo (oz. dve izplačili), ki naj bi bilo brez pravne podlage in zato neodplačno. Prav zato, ker naj bi bili obe plačili opravljeni brez pravne podlage, pa je tožnik svoj zahtevek (kot sam trdi - podredno) oprl tudi na dejstvo, da je njegov dolžnik kasneje opustil izterjavo teh izplačil. Iz sodb nižjih sodišč (ki vsebujejo tudi povzetek tožbenih navedb) ne izhaja, da bi opustitev izterjave opredelil še kako drugače. V reviziji sicer tožnik navaja, da naj bi "podredni" zahtevek temeljil na predpostavki, da je bil posel res odplačen in sicer, da naj bi bil njegov dolžnik tisti, ki je z gotovinskima izplačiloma dal posojilo toženi stranki, potem pa to opustil izterjati nazaj. Vendar takšna zatrjevanja presegajo dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Iz revizije bi lahko izhajalo, da tožnik ravno v zvezi s tem sodiščema očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi o tako postavljenih trditvah sploh ne odločali. Vendar takšnega revizijskega očitka ni mogoče preizkusiti, ker ni v zadostni meri opredeljen. Revident ne pojasni, kdaj naj bi podal takšne, podredne dejanske navedbe in morebitne dokaze zanje. V tožbi tega, kot tudi sam pojasni, ni storil, sodbi pa takšnih navedb tudi nista povzeli. Revident bi v skladu s standardom, ki se zahteva v revizijskem postopku, zato moral jasno opredeliti, kdaj in v kateri vlogi (ali morda na naroku) je postavil dejanske navedbe, do katerih se sodišči nista opredelili. Tega pa v reviziji, kot rečeno, ni storil. V mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (371. člen ZPP), tako revizijsko sodišče lahko ugotovi le, da tako nakazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ni podana.

Dejstvo je, da tožnik s svojo tožbeno dejansko tezo, češ da je šlo za gotovinsko izplačilo brez pravne podlage, ki je bilo zato neodplačno, ni uspel. V postopku se je njegova dejanska teza soočila z dejansko tezo tožene stranke, da sta obe sporni izplačili predstavljali vračilo posojila. Sodišče prve stopnje je na 5. in 6. strani sodbe glede tega vprašanja opravilo dokazno oceno. V njej je opozorilo na vsa mesta zapletenega konkretnega primera, ki bi lahko govorila zoper dejansko tezo tožene stranke. Na te dileme je sodišče prve stopnje sicer odgovorilo, tako da dokazne vrzeli, ki bi jo bilo treba premostiti s (sicer nato pravilno izpeljanim) pravilom o dokaznem bremenu (215. členu ZPP) morda celo ni bilo. Ne glede na to pa se končna ugotovitev dokaznega postopka glasi: V takšni prepleteni situaciji sodišče navkljub neujemanju zneskov in izplačil sprejema trditev tožene stranke o odplačni naravi izpodbijanih razpolaganj družbe Pristan. Povedano drugače: sodišče prve stopnje je sprejelo dejansko tezo tožene stranke, da sta bili izplačili v resnici vračilo posojila.

Vračilo posojila je izpolnitev pogodbene obveznosti, kar je najbolj pogost način prenehanja obveznosti (295. člen ZOR). Vsaj konkludentno sta torej sodišči presodili tudi o zahtevku, ki ga revident označuje za podrednega, to je izpodbijanju opustitve izterjave spornih zneskov. Če obveznost preneha, namreč ni več ne upnika, ne dolžnika in tako tudi nobene podlage za izterjavo dolga, ki je prenehal. Ugotovljeno dejstvo, da je obveznost s spornima plačiloma prenehala, se preprosto ne sklada s takšnim zahtevkom. Zato je pritožbeno sodišče tudi pravilno navedlo (3. stran sodbe), da v zvezi z zahtevkom na ugotovitev opustitve izterjave tožnik niti ne navaja dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, kdaj naj bi ta obveznost (opraviti opuščeno dejanje) tožene stranke nastopila. Revizijsko sodišče pa k temu dodaja, da ni razvidno niti v zvezi s čim (na kakšni podlagi) naj bi takšna obveznost sploh nastala.

Materialnopravno zgrešeno pa je tudi revizijsko prizadevanje, da je treba namesto prekluzivnega roka iz prvega odstavka 285. člena ZOR uporabiti splošni zastaralni rok. To ne velja že zato, ker je pač glede tega vprašanja pravilo iz 285. člena ZOR brez dvoma specialno pravno pravilo. Tako pa je zato, ker izpodbijanje pravnih dejanj ni terjatev, marveč oblikovalna pravica, za katero so (kot za številne druge oblikovalne pravice) določeni posebni prekluzivni roki ter po njihovem poteku oblikovalna pravica ugasne in ne kot v primeru terjatve, ko ta še vedno obstaja kot naturalna terjatev.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uzakonjeno tudi obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).