Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ker je dejansko večer in noč prebila skupaj z voznikom, "brez dvoma videla K. in tudi dobro vedela, da je v gostišču pil". Opisana okoliščina pa je glede soodgovornosti tožnice tako tehtna in pomembna, da revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da je tožnica s tem, ko je pristala na vožnjo z alkoholiziranim voznikom, k nastanku lastne škode prispevala v višini 30%.

Presoja višine odškodnine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, izpodbijana sodba pa se v izreku o zakonskih zamudnih obrestih od zneska 4.410.000 SIT tako spremeni, da obresti od navedenega zneska tečejo od 1.1.2002 do 30.1.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od tedaj dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 3.734.831 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zapadlosti, navedenih v izreku sodbe. Višji tožbeni zahtevek do zneska 8.135.474 SIT je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino zvišalo na 4.434.831 SIT. Pri tem je znotraj navedenega zneska odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišalo na 4.410.000 SIT, pri čemer je glede zamudnih obresti od zneska nepremoženjske škode določilo enako kot sodišče prve stopnje: navedene obresti tečejo od 30.1.2003 (datum sojenja pred sodiščem prve stopnje) dalje do plačila. V ostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožnici poleg že prisojene odškodnine priznana še nadaljnja odškodnina v znesku 3.700.643 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1999 dalje, kar velja tudi za zakonite zamudne obresti od zneska 4.410.000 SIT. Izpodbija ugotovitev o tožničini soodgovornosti za nastalo škodo. Meni, da ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je tožnica sedla v avtomobil, vedoč da je voznik C. K. alkoholiziran. V kratkotrajnem kontaktu s tožnico namreč C. K ni kazal zunanjih znakov vinjenosti. Sicer pa sta sodišči nižjih stopenj nastalo škodo pravilno in popolno ugotovili, vendar pa sta posamezne odškodninske postavke in odškodnino v celoti prenizko vrednotili. V tem obsegu tožnica vlaga revizijo le zoper odločitev o višini nastale nepremoženjske škode. Sklicuje se na zdravstveno dokumentacijo, izvedensko mnenje in lastno izpoved ter meni, da bi bilo treba priznati vso odškodnino, ki jo je za prestano nepremoženjsko škodo uveljavljala v tožbi. Tako bi glede na dejanske ugotovitve bilo treba priznati zahtevani znesek 3.000.000 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Premalo je prišla do izraza ugotovitev, da je tožnica prestajala intenzivne glavobole, ki občasno še trajajo in bodo trajali tudi v bodoče. Pri tem ni bilo upoštevano dejstvo, da je v času škodnega dogodka tožnica bila stara komaj 18 let. Tudi za prestani strah bi bilo treba tožnici priznati zahtevanih 800.000 SIT. Dosojeni znesek (500.000 SIT) ni v skladu z ugotovitvijo, da je tožnica daljše obdobje prestajala intenziven strah za izid zdravljenja. Zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti bi bilo treba priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 4.000.000 SIT, zaradi česar je dosojena odškodnina v znesku 3.500.000 SIT prenizka. Revizija poudarja dejstvo, da pri tožnici izstopajo znaki organske cerebralne prizadetosti in da je tožničino aktualno intelektualno funkcioniranje znižano na nivo podpovprečja, zaradi česar je omejena pri prilagajanju novim situacijam, moteno pa je tudi obvladovanje njenih čustvenih funkcij. Zaradi tega je morala opustiti vrsto dejavnosti, ki so povsem vsakdanje narave, zaprla se je vase in ne išče več družbe. Končno revizija izpodbija tudi izrek o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, pri čemer se zavzema, da bi te obresti (od zneskov nepremoženjske škode) morale začeti teči 8.5.1999, ne pa šele z dnevom sojenja pred sodiščem prve stopnje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je zadostno ocenilo dejstva, ki se nanašajo na odločitev o tožničinem soprispevku k nastali škodi. Pri tem se je oprlo na celovito dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje o tem, da je voznik C. K. po prečuti in v gostinskih lokalih prebiti noči v času škodnega dogodka v krvi imel kar 1,61 promila alkohola, kar dokazuje, da je pred dogodkom moral popiti znatne količine alkohola. Dejanske ugotovitve z dokazno oceno ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica, ker je dejansko večer in noč prebila skupaj z voznikom, "brez dvoma videla K. in tudi dobro vedela, da je v gostišču pil". Opisana okoliščina pa je glede soodgovornosti tožnice tako tehtna in pomembna, da revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da je tožnica s tem, ko je pristala na vožnjo z alkoholiziranim voznikom, k nastanku lastne škode prispevala v višini 30%.

Materialno pravo je bilo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno tudi glede odločitve o višini odškodnine za prestano škodo. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč ne zahteva le opredelitve škode s stališča konkretnih dejanskih okoliščin, temveč zahteva tudi primerjavo s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Ni dvoma, da je škodo, ki jo je utrpela tožnica, mogoče uvrstiti že med večje škode. Poleg pretresa možganov je namreč utrpela tudi prelom čelnice in bazalnega dela lobanje na levi strani. Posledično so nastopili dalj časa trajajoči glavoboli različnih intenzivnosti, ki se občasno še pojavljajo.

Nastopila je organska cerebralna prizadetost z znižanim intelektualnim funkcioniranjem in težavami na čustvenem področju.

Prav zato je izpodbijana sodba odškodninskima postavkama telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti posvetila potrebno pozornost in (brez upoštevanja sokrivde) od zahtevanih 3.000.000 SIT za telesne bolečine priznala 2.000.000 SIT, od zahtevanih 4.000.000 SIT za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti pa 3.500.000 SIT. Omenjeni odškodninski postavki sta skladni predvsem z ugotovitvami izvedenca, primerljivi pa sta tudi z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Pri tem ni mogoče sprejeti revizijske teze, da bi ne bila upoštevana tožničina mladost (18 let) v času škodnega dogodka kot tudi, da bi ne prišlo do izraza dejstvo, da je v posledici škodnega dogodka morala opustiti številne dejavnosti tako zaradi organske cerebralne prizadetosti kot tudi zaradi postkomocijskega sindroma. Tudi za strah sta sodišči nižjih stopenj priznali z zneskom 500.000 SIT primerno odškodnino in višji tožbeni zahtevek do 800.000 SIT utemeljeno zavrnili. Utemeljen in inteziven strah za izid zdravljenja je namreč trajal le do stabilizacije zdravstvenega stanja, primarnega strahu ob nesreči pa tožnica ni doživljala, saj je bila takoj po dogodku 4 dni nezavestna. Tudi ta odškodnina je primerljiva s podobnimi primeri sodne prakse.

Ob upoštevanju lastne odgovornosti za nastalo škodo v višini 30% je odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 4.410.000 SIT primerna in bo z njo dosežena satisfakcija; to pa je imelo za posledico zavrnitev revizije, ki je terjala višjo odškodnino (378. člen ZPP).

Revizija pa je delno utemeljena, kolikor se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izpodbijana sodba je v tem obsegu odločila v nasprotju z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. S tem načelnim pravnim mnenjem je bilo namreč sprejeto stališče, ki se nanaša na tek zamudnih obresti za čas po 1.1.2002, ko sta stopila v veljavo Obligacijski zakonik in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestmi meri (Uradni list RS, št. 109/2001). Odločeno je bilo, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (200. do 203. člen ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje (1.1.2002), če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti citiranega zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestmi meri do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Revizija je tako delno utemeljena glede odločbe o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002. V tem obsegu je revizijsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP), vendar pa je v ostalem revizijo zavrnilo. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka je namreč uspela s tako majhnih delom svojega revizijskega predloga, da mora sama kriti svoje stroške revizijskega postopka.