Jedro

Če je delavec sicer nesposoben za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen (v konkretnem primeru to pomeni nesposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti), je za razvrstitev v invalidnost I. kategorije potrebno, da je nesposoben tudi za opravljanje vseh tistih del, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče pri ugotavljanju tožničine delazmožnosti moralo upoštevati celotno opredelitev svojega poklica v smislu določbe tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in ne samo prvi del te opredelitve (delovno mesto na katerega je delavec razporejen).

Sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica še sposobna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela na delovnem mestu za katerega ima ustrezno izobrazbo (tožnica je navajala, da je končala srednjo ekonomsko šolo), dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (tožnica je navajala, da je opravljala tudi delo prodajalke in kuharice).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 7. 1. 2011 in 28. 9. 2010. Odločilo je, da se tožnica od 25. 8. 2010 dalje razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in da se ji od tega dne dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine tožnice. Takšno odločitev je sodišče sprejelo na podlagi izvida sodnega izvedenca zdravnika specialista ortopeda. Ta je ugotovil, da je tožnica od 25. 8. 2010 dalje zaradi posledic bolezni invalid I. in ne III. kategorije, kot sta menili invalidski komisiji I. in II. stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi mnenje izvedenca, da je mnenje invalidske komisije II. stopnje o tem, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno (na tej podlagi je drugostopenjski organ tožene stranke v reviziji prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je ugotovil, da ni podana osnova za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja), le delno sprejemljivo. Zdravljenje pri tožnici nikoli ne bo zaključeno, kar pa ne pomeni, da tožnica 25. 8. 2010 ni izpolnjevala kriterijev za priznanje I. kategorije invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo v odločitvi o stroških postopka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ves čas opozarjala, da je tožničin poklic veliko širši kot le opravljanje kmetijske dejavnosti, ki je tožnica ni opravljala kot edini poklic, saj se je v pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključila prostovoljno. V skladu s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), je potrebno utemeljenost pravic iz invalidskega zavarovanja z vidika poklica presojati celostno, tako s stališča dela v času nastanka invalidnosti kot prejšnjih delovnih izkušenj. Sodišče druge stopnje se do poklica tožnice sploh ni opredelilo in ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki jih je tožena stranka podala v tej smeri, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ugotovitve sodnega izvedenca, ki ne upoštevajo definicije svojega poklica, ne morejo biti pravilne. Sodišče bi moralo poskrbeti, da bi sodni izvedenec pravilno upošteval poklic tožnice. Razvrstitev tožnice v posamezno kategorijo invalidnosti tudi ni stvar izvedeništva temveč stvar materialnega predpisa. Neutemeljeni so očitki pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni podala dokaznih predlogov v zvezi z izvedeniškim mnenjem. V osnovi ni šlo za problem ugotavljanja dejanskega stanja, ampak za pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z definicijo svojega poklica, in šele nato posledično, za problem ugotavljanja dejanskega stanja.

4. Tožnica je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe tožene stranke. Predlagala je, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z vprašanjem, ali je pri ugotavljanju tožničine zmožnosti za opravljanje dela treba upoštevati le zadnje delo, ki ga je opravljala tožnica, torej kmetijsko dejavnost, ali pa tudi delo, ki ga je tožnica opravljala pred tem ter delo, za katerega ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot nerelevantne zavrnilo ugovore tožene stranke, da je pri ugotavljanju tožničine delovne zmožnosti potrebno upoštevati tudi dejanska dela, ki jih je tožnica opravljala v okviru svojega poklica in ne le delo pri opravljanju kmetijske dejavnosti. Sodišče prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da tožena stranka do konca glavne obravnave ni dokazala, da tožnica ne bi opravljala najdlje v svojem življenju kmetijske dejavnosti, zato v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 to dejavnost šteje za poklic tožnice, za to dejavnost pa je njeno delovno zmožnost ocenjeval tudi postavljeni sodni izvedenec. Nižji sodišči sta tako šteli, da je merodajno le, ali je tožnica zaradi bolezni sposobna za opravljanje dela v kmetijski dejavnosti, ne pa tudi, ali je zmožna za delo, za katerega ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.

8. V skladu z prvo alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost I. kategorije podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Navedeno pomeni, da je ob pravilni uporabi materialnega prava invalidnost I. kategorije možno ugotoviti le v primeru, če zavarovanec ni več zmožen ne le za opravljanje organiziranega pridobitnega dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, temveč tudi na vseh tistih delih, ki ustrezajo opredelitvi njegovega poklica v smislu določbe tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ta določa, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

9. Če je delavec sicer nesposoben za opravljanje dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen (v konkretnem primeru to pomeni nesposobnost za opravljanje kmetijske dejavnosti), je za razvrstitev v invalidnost I. kategorije potrebno, da je nesposoben tudi za opravljanje vseh tistih del, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. V konkretnem primeru to pomeni, da bi sodišče pri ugotavljanju tožničine delazmožnosti moralo upoštevati celotno opredelitev svojega poklica v smislu določbe tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 in ne samo prvi del te opredelitve (delovno mesto na katerega je delavec razporejen).

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotovilo, ali je tožnica še sposobna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela na delovnem mestu za katerega ima ustrezno izobrazbo (tožnica je navajala, da je končala srednjo ekonomsko šolo), dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (tožnica je navajala, da je opravljala tudi delo prodajalke in kuharice).

11. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. V novem postopku bo sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenca ali pa dopolnitvijo izvedenskega mnenja ugotovilo, ali je bila tožnica po stanju na dan izdaje odločbe tožene stranke zmožna za opravljanje organiziranega pridobitnega dela, pri čemer bo izvedenec moral podati izrecno mnenje tako glede opravljanja dejavnosti, ki jo je tožnica takrat opravljala, kot tudi glede vseh tistih del, ki ustrezajo njenim telesnim in duševnim zmožnostim in za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, telesne sposobnosti in delovne izkušnje. Na tej podlagi bo sodišče nato ugotovilo, ali tožnica v resnici ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, kar je pogoj za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.