Jedro

Tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in nima preostale delovne zmožnosti. Zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da se znesek 464,82 EUR zniža na znesek 428,22 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 1. 2011 in št. ... z dne 28. 9. 2010 in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 25. 8. 2010 dalje in ji od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo odločiti o odmeri in izplačilu invalidske pokojnine. S V. točko izreka pa je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 464,82 EUR v roku 8 dni, po izteku tega roka pa od prvega naslednjega dne do plačila še zakonske zamudne obresti, kar mora toženec nakazati na transakcijski račun tega sodišča. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo zato, ker kot izhodišče za oceno invalidnosti oziroma delovne zmožnosti tožnice ni pravilno upoštevalo definicije poklica, kot izhaja iz 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS. št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sodišče je navedeno materialno določbo uporabilo zmotno. Omenjena definicija svojega poklica poleg dela na delovnem mestu, na katerem je bil zavarovanec razporejen na podlagi pogodbe o zaposlitvi, vključuje tudi vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo. Iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica v pokojninsko in invalidsko zavarovanje nazadnje in sicer od 5. 2. 2002 do 30. 4. 2002, vključena na podlagi delovnega razmerja pri A., B.. Dokaz o navedeni vključenosti v zavarovanje (obrazca M1 in M2) je toženec predložil s pripravljalno vlogo z dne 4. 9. 2013. Tožnica je to delovno razmerje zanikala, vendar pa je v upravnem postopku na obrazcu DD-1 podala podatke tudi o delu pri tem delodajalcu na delovnem mestu prodajalke. Invalidski komisiji sta tako oceno tožničine delovne zmožnosti podali ob upoštevanju obremenitev na tem zadnjem delovnem mestu prodajalke, pri čemer je invalidska komisija prve stopnje ocenila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti s preostalo delovno zmožnostjo za drugo delo z omejitvami, invalidska komisija druge stopnje pa je menila, da zdravljenje še ni zaključeno in da zato invalidnosti (še) ni. Tožnica pa je bila mnenja, da bi moral toženec oceno invalidnosti podati glede na delo na kmetiji. Tožnica je bila od 1. 8. 2000 do 14. 10. 2009 (razen v obdobju od 5. 2. 2002 do 30. 4. 2002, omenjenem zgoraj, ko je prednostna podlaga zavarovanja v delovno razmerje) prostovoljno vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi šeste alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. V zavarovanje se je vključila kot oseba, ki opravlja samostojno kmetijsko dejavnost in ne izpolnjuje pogojev iz druge alineje prvega odstavka 16. člena ZPIZ-1. Tožnica je sicer v zvezi s tem zavarovanjem že v postopku pri tožencu (njen dopis z dne 2. 2. 2010, ki je v upravnem dosjeju), pojasnila, da prispevkov iz naslova prostovoljnega zavarovanja ni nikoli poravnala. Na stališče, da je tožničin poklic v smislu tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1, zgolj delo na kmetiji oziroma opravljanje kmetijske dejavnosti, se je postavilo tudi sodišče. Meni, da je takšno stališče napačno. Prvi del definicije svojega poklica iz tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1, je zadnje delovno mesto, ki ga je zavarovanec opravljal, drugi del definicije poklica pa so vsa druga delovna mesta oziroma izkušnje, ki jih je zavarovanec pridobil pred zadnjim delovnim mestom. Najprej se torej preizkusi delovno zmožnost za zadnje delovno mesto. V kolikor se ugotovi, da zadnjega delovnega mesta nekdo ni zmožen opravljati, pa se preizkusi še drugi del definicije poklica oziroma se glede na drugi del definicije poklica ugotavlja preostala delovna zmožnost. Toženec je zato pravilno izhajal iz delovnega mesta prodajalke. Tudi sicer je stališče toženca, da v primeru, ko obseg kmetijske dejavnosti ne zadošča za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na tej podlagi in ko torej ne gre za edini in glavni poklic, tega dela ni mogoče upoštevati v sklopu opredelitve poklice. Vendar pa je bila tudi v primeru, da bi lahko izhajali iz kmetijske dejavnosti oziroma to delo upoštevali v sklopu poklica, ocena sodnega izvedenca glede tožničine delovne zmožnosti preozka, saj tožničin poklic nikakor ni le opravljanje kmetijske dejavnosti. Tožnica nima strokovne oziroma poklicne izobrazbe za opravljanje kmetijske dejavnosti, saj je, kot je navedla sama, zaključila srednjo ekonomsko šolo. Nato pa je tožnica vse do leta 2000 opravljala različna dela, večinoma kot delavka v delovnem razmerju, ki so, čeprav jih je večino opravljala kratek čas, vsako posebej in vsa skupaj, prispevala k njenim delovnim izkušnjam in usposobljenosti. Tožnica je pravzaprav vso zavarovalno dobo, dopolnjeno pri tožencu, dopolnila v teh pravnih razmerjih, saj od leta 2000 dalje, ko se je prostovoljno vključila v zavarovanje, ni plačevala prispekov. Vsa ta dela in ne le kmetijska dejavnost, po prepričanju toženca, predstavljajo tožničin poklic. Sodišče bi torej moralo sodnemu izvedencu naložiti, da ob ugotovitvi, da tožnica dela na kmetiji, ni zmožna opravljati, oceni, ali je zmožna, upoštevajoč vse njene delovne izkušnje in usposobljenost, opravljati še kakšno drugo delo v svojem poklicu. Delovno zmožnost je potrebno presoditi celostno, tako s stališča zadnjega dela, kot s stališča prejšnjih delovnih izkušenj in usposobljenosti za drugo delo. Na to je toženec med postopkom tudi opozoril. Ker sodišče tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici (preuranjeno) priznalo pravico do invalidske pokojnine. Ker je odločitev sodišča o tožbenem zahtevku napačna, je napačna tudi odločitev glede stroškov postopka. Tožnici je bila priznana brezplačna pravna pomoč, ni pa sodišče tega upoštevalo pri priznanju odmerjenih stroškov, kot to določa 36. člen Zakona o odvetniški tarifi. S tem, ko je sodišče odvetnici priznalo stroške postopka po splošni določbi 12. člena, je kršilo določbe materialnega prava.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri stroškov postopka, glede na to, da je bila tožnici priznana brezplačna pravna pomoč.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. … z dne 7. 1. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ...z dne 28. 9. 2010 in presojalo utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka.

Glede na različni mnenji invalidskih komisij, je sodišče pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca zdravnika specialista ortopeda. Kot izhaja iz sklepa opr. št. V Ps 388/2011 z dne 4. 9. 2013, je bila naloga izvedenca za področje medicine - ortopedske kirurgije primarij C.C., dr. med., da po proučitvi dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zdravstvenem kartonu tožnice ter po osebnem pregledu in pregledu morebitne dodatne medicinske dokumentacije poda mnenje, ali je zdravljenje pri tožnici zaključeno. V kolikor je, naj poda mnenje, ali je bila tožnica do zaključka postopka pri tožencu 7. 1. 2011 še zmožna za pridobitno delo. Če ni bila, naj izvedenec opredeli datum nastanka morebitne I. kategorije invalidnosti. V kolikor pa bo izvedenec ocenil, da je tožnica do zaključka postopka pri tožencu še bila zmožna za delo, naj poda mnenje, ali gre pri njej za izgubo dela zmožnosti v višini več kot 50 % ali manj kot 50 %, ali potrebuje omejitve pri delu in ali so potrebne tudi časovne razbremenitve.

V obrazložitvi citiranega sklepa je sodišče povzelo tožničine navedbe, da bi ji toženec glede na njeno zdravstveno stanje moral priznati I. kategorijo invalidnosti, saj po večletnem neuspešnem zdravljenju ni več sposobna opravljati kmečkih in drugih del. Opozarja na dejstvo, da je dr. D.D., dr. med. z Ortopedske klinike v E. na pregledu 3. 12. 2008 in ponovnem pregledu 2. 9. 2009 ugotovil, da njenega zdravstvenega stanja ne bi izboljšal niti operativni poseg. Na glavni obravnavi je tožnica navedla, da v življenju ni bila zaposlena kot administrator, temveč samo kot prodajalka, približno 6 mesecev, 2 leti kot kuharica v vrtcu F.F. v B. in 10 let kot kmetica in da predlaga, da se ji prizna I. kategorija invalidnosti od 25. 8. 2010 dalje.

Izvedenec je po opravljenem osebnem pregledu tožnice in po proučitvi medicinske in druge dokumentacije, med drugim sicer zapisal, da je invalidska komisija prve in invalidska komisija druge stopnje tožnico razvrstila v III. kategorijo invalidnosti na osnovi del, ki jih je tožnica opravljala kot prodajalka oziroma kuharica pred letom 2000, v času od 1. 10. 2000 do 14. 10. 2000 (verjetno 2009) pa je bila prijavljena kot kmetica v kmetijski dejavnosti. Ker je bil sprožen invalidski postopek na osnovi dela, ki ga je tožnica opravljala zadnjih 10 let, ne pa izpred leta 2000 je nesprejemljivo, da invalidska komisija tega ni upoštevala. Hkrati je menil, da je osebno prepričan, da je pri tožnici od 25. 8. 2010 dalje zaradi posledic bolezni podana I. in ne III. kategorija invalidnosti. Mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 1. 2011, da zdravljenje pri tožnici še ni zaključeno, je le delno sprejemljivo. Jasno, da ob ugotovljenih bolezenskih spremembah zdravljenje pri tožnici verjetno nikoli ne bo zaključeno, to pa še ne pomeni, da tožnica 25. 8. 2010 ne bi izpolnjevala kriterijev, ki so potrebni za I. kategorijo invalidnosti po 60. členu ZPIZ-1. Pomeni, da je bil izvedenec mnenja, da tožnica ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in da torej nima več preostale delovne zmožnosti.

Toženec je v pripombah navajal, da se je izvedenec pri svoji oceni omejil na delo tožnice v kmetijski dejavnosti, ni pa upošteval drugih del, ki jih je tožnica opravljala skladno z definicijo svojega poklica. Vztrajal je, da kmetijske dejavnosti ni mogoče upoštevati pri oceni tožničine delovne zmožnosti. Obenem je navedel, da je utemeljitev izvedenca, da je pri tožnici podana I. kategorija invalidnosti pomanjkljiva oziroma nima razlogov, saj ni navedel, na podlagi česa je prišel do takšnega zaključka.

Sodišče prve stopnje utemeljeno takšnih pripomb ni upoštevalo, saj se glede na mnenje izvedenca predpostavlja, da je pri tožnici v celoti izgubljena kakršnakoli pridobitna zmožnost za delo. Glede same ocene, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti, pa toženec ni imel konkretnih pripomb, ampak zgolj to, da je ocena pomanjkljiva in nima razlogov, na podlagi česa je prišel do takšnega zaključka. Prav tako toženec ni imel nobenega konkretnega predloga, kateri dokazi naj se še dodatno izvedejo. Na zadnji obravnavi (list. št. 48) je toženec predlagal le zaslišanje tožnice glede opravljanja delovnih mest. Toženec je izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca ugovarjal predvsem glede ocenjevanja tožničine delovne zmožnosti za kmetijsko dejavnost. Menil je, da bi morala biti tožnica ocenjena za delo prodajalke in da mnenje izvedenca nima razlogov za priznanje I. kategorije invalidnosti.

Ker toženec ni imel argumentiranih pripomb na zdravstveno stanje tožnice, kot ga je ugotovil izvedenec in ni imel predlogov za dodatno izvajanje dokazov (eventuelno dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca), tožnica pa na mnenje ni imela pripomb, sodišče prve stopnje dodatnih dokazov ni izvajalo. Dodatno izvajanje dokazov glede svoje poklica ob ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti in popolni nezmožnosti za pridobitno delo, ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca.

Pritožbene navedbe, da se pri ocenjevanju delovne zmožnosti najprej preizkusi delovno zmožnost za zadnje delovno mesto in v primeru, da zavarovanec ni zmožen opravljati tega dela, se preizkusu še drugi del definicije poklica, so glede na navedeno neutemeljene.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi sodišče sodnemu izvedencu ob ugotovitvi, da tožnica dela na kmetiji ni zmožna opravljati, moralo naložiti, da oceni, ali je zmožna glede na vse njene delovne izkušnje in usposobljenost, opravljati še kakšno drugo delo v svojem poklicu. Takšnega predloga toženec v pripombah ni podal in ni ugovarjal kršitve po 286. b členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), v pritožbi pa ne navaja razlogov, zakaj teh kršitev ni navajal. Utemeljena pa je pritožba glede višine priznanih stroškov postopka. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč z odločbo Bpp 14/11 z dne 20. 1. 2011 za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zaradi varstva pravic na prvi in drugi stopnji.

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je postopanje sodišča prve stopnje nepravilno, ker je odmerilo nagrado pooblaščenke po 12. členu Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, v nadaljevanju ZOdvT) in ne na podlagi 36. člena tega zakona. Skladno s 36. členom ZOdvT in z drugim odstavkom 25. člena zakona ob upoštevanju vrednosti 3.500,00 EUR, ker v konkretnem sporu, v katerem tožnica uveljavlja priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vrednosti predmeta ni mogoče določiti, znaša nagrada postavljenega odvetnika 129,00 EUR in ne 141,00 EUR, kot to določa 12. člen ZOdvT.

Ob upoštevanju nagrade v višini, določene v 36. členu zakona, tako znaša nagrada za postopek po tar. št. 3100 167,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 154,80 EUR, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 8,50 EUR za fotokopije po tar. št. 6000 ter 77,22 EUR za 22 % DDV po tar. št. 6007. Tako vsi stroški tožnice skupaj znašajo 428,22 EUR in ne 464,82 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri tem zmotno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP stroškovni sklep v IV. točki spremenilo tako, da je znesek 464,82 EUR znižalo na znesek 428,22 EUR. V tem delu je pritožbi ugodilo, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve, je odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo.