Jedro

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

Stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.

Izrek

I. Pritožbena postopka, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita pod opr. št. I Up 272/2023 in I Up 302/2023, se združita v skupno obravnavanje in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I Up 272/2023. II. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 1483/2023-13 z dne 24. 10. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I U 1483/2023-13 z dne 24. 10. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sodbo in sklepom, opr. št. I U 1483/2023-13 z dne 24. 10. 2023, kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep toženke, 2142-1973/2023/14 (1221-02) z dne 19. 9. 2023 (v nadaljevanju sklep z dne 19. 9. 2023), s katerim je toženka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III1, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 19. 9. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi se je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicevalo na razloge izpodbijanega sklepa ter presodilo, da je sklep toženke zakonit in pravilen. Navedlo je, da med strankama ni sporno, da je hrvaška policija tožniku odvzela prstne odtise ter da je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III toženka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, ki je skladno s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III, odgovornost za to pisno prevzela. Pritrdilo je ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Presodilo je tudi, da tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje. Zato je štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe, niti ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva, saj bi Republika Hrvaška tožnika v primeru uspeha v upravnem sporu (po tretjem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III) ponovno vrnila Republiki Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper to sodbo in sklep vlaga pritožbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in sklep toženke odpravi. Sodišču prve stopnje očita, da se je ukvarjalo samo z vprašanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, pri tem pa se po njegovem mnenju ni opredelilo do tožbenih navedb, da se tega obstoja ne ugotavlja, če gre za nastanek nečloveškega in poniževalnega ravnanja. V zvezi s tem se ponovno sklicuje na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/16. Znova opisuje obravnavo, ki je je bil deležen s strani hrvaške policije in odločbo, ki so mu jo izdali policisti ter s tem utemeljuje, da gre za nečloveško ravnanje, ki ga je povzročil državni organ. Sklicuje se tudi na sodbo ESČP _Daraibou proti Hrvaški_ z dne 27. 1. 2023, do katere se sodišče prve stopnje po njegovem mnenju ni opredelilo, in ki ne razlikuje med policisti in uradnimi osebami.

4. Tudi v pritožbi zoper sklep iz II. točke izreka sodbe in sklepa pritožnik navaja nekatere od zgoraj povzetih ugovorov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in ugodi njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

5. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

6. Pritožnik je 30. 10. 2023 vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje in 10. 11. 2023 še pritožbo zoper sodbo. Zadevama je - glede na čas prispetja na Vrhovno sodišče - bila dodeljena različna opravilna številka in sta se obravnavali ločeno.

7. Ker pritožbena postopka tečeta med istima osebama in se v bistvenem nanašata na isto zadevo, so po presoji Vrhovnega sodišča izpolnjeni pogoji za združitev postopkov. Zato je Vrhovno sodišče ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1, pritožbeni zadevi, ki se vodita pod opr. št. I Up 272/2023 in I Up 302/2023, združilo v skupno obravnavanje in odločanje.

**K II. točki izreka**

8. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi ni sporno, da je po določbah Uredbe Dublin III Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito,2 niti to, da je Republika Hrvaška odgovornost za obravnavanje te prošnje tudi sprejela. Sporno pa je, ali so bile v obravnavanem primeru pravilno presojene vse okoliščine, ki bi lahko pomenile ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje konsistentno in celovito presodilo dejansko stanje in ugotovilo, da se pritožnikove navedbe o neprimernem in nasilnem ravnanju hrvaških policistov ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek, pritožnika pa ob predaji Republiki Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz pritožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito, glede na takšne ugotovitve pa pritožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Dalje je ugotovilo, da s posplošenim sklicevanjem na sodno prakso, Uredbo Dublin III in 3. člen EKČP ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški. Prav tako je ugotovilo, da s splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami pritožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru predaje Republiki Hrvaški grozilo ponižujoče ali nečloveško ravnanje hrvaških pristojnih organov.

11. Izvedbe drugih dokazov pritožnik v pritožbenem postopku ni predlagal, zato se presoja Vrhovnega sodišča nanaša le na okvir dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili že toženka in sodišče prve stopnje, taka presoja pa je po ustaljeni sodni praksi omejena.

12. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve.3 Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.4

13. Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet sodne presoje pred sodiščem prve stopnje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje. Tudi zatrjevane okoliščine policijskega postopka niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji.5 Iz navedenih zatrjevanih okoliščin policijskega postopka tako ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da obstaja nevarnost, da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.

14. Pritožnik ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli kot nezakonitega tujca na ozemlju njihove države in da ga bodo obravnavali hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija.6 Prav tako Vrhovnemu sodišču niso razvidni razlogi, zaradi katerih bi lahko iz domnevnega, s strani pritožnika zatrjevanega ravnanja hrvaške policije sklepali, da bi se v primeru vrnitve Republiki Hrvaški zatrjevane kršitve ponovile, da bi jih torej (zatrjevano ponovno) izvajali pristojni hrvaški organi. Zgolj pavšalna navedba, ki nima potrditve v ugotovljenem dejanskem stanju, da Hrvaška pritožnika ne namerava obravnavati v skladu z načeli mednarodnega prava, ker naj bi ga policisti po izdani neprevedeni policijski odločbi odpeljali na železniško postajo, ne more pripeljati do drugačne odločitve v tej zadevi. Že sodišče prve stopnje je presodilo, da dvomi v to, da je bila pritožniku izdana zatrjevana odločba v hrvaškem jeziku, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v roku 24 ur, saj je Republika Hrvaška pritožnika vnesla v centralno bazo EURODAC kot prosilca za mednarodno zaščito, pritožnik pa zaslišan ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj odločbe ni obdržal, poleg tega pa ni verjetno, da bi lahko razumel vsebino neprevedenega hrvaškega upravnega akta (20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa). Tej presoji pritožnik ni konkretizirano ugovarjal, zato ji Vrhovno sodišče pritrjuje.

15. Kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Uredbe Dublin III. Pritožnik tudi ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na obrazložitev odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti. Ob tem je mogoče tudi poudariti, da so bila stališča iz navedene odločbe presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_, z dne 16. 2. 2017.7 Da pa bi sam postopek izročitve povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja, pritožnik niti ne zatrjuje.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo sklicevanje na sodbo ESČP _Daraibou proti Hrvaški_ z dne 27. 1. 2023. O njej namreč govori v 33. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa in pravilno ugotavlja, da sodba za obravnavani primer ni relevantna, saj je bila v njej predmet presoje povsem drugačna zadeva. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti.

17. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da so človekove pravice na Hrvaškem kršene, torej, da niso priznane in varovane. Med državami članicami EU je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

18. Pritožnik torej ni izkazal, da bi mu v primeru predaje Republiki Hrvaški grozilo ponižujoče ali nečloveško ravnanje, ki bi bilo posledica ravnanja pristojnih hrvaških organov.

19. Do pritožbenih navedb, ki niso pomembne za odločitev v zadevi, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

20. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K III. točki izreka**

21. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

22. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

23. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Iz izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je bil pritožnik 13. 3. 2023 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. 3 O tem se tudi SEU sklicuje na sodbo ESČP z dne 21. 1. 2011 v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji, 252. do 263. točka obrazložitve. Ta posebej visoki prag resnosti bi bil tudi dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom. 4 Sodba SEU v zadevi C‑163/17 Abubacarr Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji z dne 19. 3. 2019. 5 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023. 6 Ustrezno ravnanje s pritožnikom zagotavljajo tudi pristojni organi Hrvaške v dopisu z dne 8. 5. 2023, s katerim je Hrvaška odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje sprejela; iz navedenega dopisa med drugim izhaja, da pristojni organ povprašuje tudi o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. 7 SEU je v nasprotju s stališčem iz navedene odločbe o obvezni uporabi t. i. klavzule suverenosti v ustaljeni sodni praksi sprejelo stališče, da sodišče države članice te države ne more prisiliti k uporabi navedene klavzule, glej npr. odločitev SEU v združenih zadevah C‑228/21, C‑254/21, C‑297/21, C‑315/21 in C‑328/21, DG in drugi proti CZA in Ministero dell’Interno, z dne 30. 11. 2023. Glej tudi odločitve Vrhovnega sodišča, npr. sodba I Up 6/2017 z dne 15. 2. 2017, sodba in sklep I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017.