Jedro

Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njim grdo ravnali in nima dobrega občutka, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 8. 5. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek.

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 12. 4. 2023 odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac2, iz katere izhaja, da ga je novembra 2022 vanjo kot prosilca vnesla Helenska Republika, nato pa 13. 3. 2023 še Republika Hrvaška. Zato je tej državi v skladu s točko (b) člena 18(1) Uredbe Dublin III dne 24. 4. 2023 posredovala zahtevek za sprejem tožnika in od nje 8. 5. 2022 prejela odgovor, da sprejema odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Hkrati je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Maroka in da je državljan te države, saj tekom postopka izjav o tej okoliščini ni spreminjal. 4. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka in nato z njim 7. 6. 2023 opravila osebni razgovor, ki ga je povzela na 2. strani izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju se je opredelila do tožnikovih izjav na osebnem razgovoru. Med drugim je kot nerelevantne ocenila njegove trditve, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, da tam ni podal namere za vložitev za mednarodno zaščito in da česa takega tudi ni želel storiti ter da mu je hrvaška policija prisilno vzela prstne odtise.

5. Poudarila je, da mora tožnikovo prošnjo v skladu z Uredbo Dublin III obravnavati ena država članica - ne tista, ki jo tožnik sam izbere, temveč tista, ki je za to pristojna. Ključno merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, je ugotovitev obstoja dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. V zvezi s tem se je tožena stranka sklicevala na stališče v sodbi tega sodišča I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, da je bistveno pri presoji ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so že imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Presodila je, da so se tožnikove slabe izkušnje s hrvaško policijo nanašale na čas, ko še ni zaprosil za mednarodno zaščito in so ga obravnavali kot tujca, ki je nezakonito prišel v Republiko Hrvaško. Ko je izrazil namero za azil, slabih izkušenj s hrvaškimi organi ni imel več.

6. Države članice prosilce nameščajo v azilni dom, upoštevaje tožnikove izjave pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik do hrvaškega azilnega doma sploh ni prišel, saj se je v omenjeni državi nahajal le en dan - od jutra, ko ga je policija prijela, do naslednjega dne zjutraj, ko je samovoljno odšel proti Republiki Sloveniji. Na postopek mednarodne zaščite na Hrvaškem ni počakal, čeprav je to možnost imel, razen s policijo, pa ni imel nobenega stika s hrvaškimi uradnimi organi. Če bo tožnik predan Hrvaški, bo to izvedeno v okviru t.i. dublinskega postopka, ki ni policijski postopek, temveč je del postopka mednarodne zaščite. V tem postopku mu bodo kot prosilcu zagotovljene določene pravice, med drugim tudi pravica do tolmačenja.

7. Ker tožena stranka ni našla utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik kot prosilec v Republiki Hrvaški deležen nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma, da bo tam soočen s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je izdala izpodbijani sklep.

_Tožnikove trditve_

8. Tožnik uvodoma navaja, da postopanje hrvaške policije kaže na to, da Republika Hrvaška nima namena obravnavati njegove prošnje za mednarodno zaščito, čeprav je v odgovoru o njegovem prevzemu zapisala drugače. 9. Meni, da izpodbijana odločitev nasprotuje stališču Ustavnega sodišča v 14. odstavku odločbe št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, skladno s katerim gre pri kršitvi pravice do nečloveškega ravnanja za absolutno pravico, zato sistemskih pomanjkljivosti ni treba dokazovati. Tožnik navaja, da je Ustavno sodišče takšno odločitev sprejelo na podlagi natančne analize Uredbe Dublin III, zlasti njenega 17. člena, ki ureja diskrecijsko klavzulo.

10. Glede na 32. uvodno izjavo Uredbe Dublin III je treba spoštovati načelo nevračanja, zato bi morala tožena stranka ugotavljati ali bo v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega ravnanja. Na takšno postopanje jo napotuje tudi 16. odstavek navedene odločbe Ustavnega sodišča, iz katerega izhaja, da Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) uporablja 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v primerih, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz namernega ravnanja državnih organov. S tem, ko je tožena stranka navedla, da ga bodo po vrnitvi na Hrvaško obravnavali drugi organi, je popolnoma ignorirala sodbo ESČP z dne 27. 1 2023, iz katere izhaja, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in migrantov, pri tem pa ne loči med uradnimi osebami in policisti. Iz te evropske sodbe je tudi razvidno, da hrvaški organi "ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopka" temveč ga celo povzročajo, zato je njegova vrnitev na Hrvaško nevarna.

11. Tožnik nadalje meni, da meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Domneva o varnosti vseh držav je izpodbojna, zato mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih okoliščin. Njega je policija pretepla, v postopku pa mu ni zagotovila tolmača. S tem, ko je tožena stranka navedla, da morajo biti pomanjkljivosti sistemske in ni upoštevala navedene odločbe Ustavnega sodišča, je napačno uporabila materialno pravo, kršila načelo nevračanja in določbo 3. člena EKČP. 12. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe.

_Trditve tožene stranke_

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prepričana, da bo Republika Hrvaška tožnika v okviru dublinskega postopka ustrezno obravnavala. Iz centralne baze Eurodac namreč izhaja, da je bil tožnik na Hrvaškem vnesen po številko 1, torej kot prosilec za mednarodno zaščito, poleg tega pa je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje. Na to kaže tudi okoliščina, da je hrvaška policija tožniku vzela prstne odtise in ga napotila v hrvaški azilni dom. Verjame, da je bil policijski postopek na Hrvaškem dolgotrajen, saj tovrstni postopki, zlasti kadar je treba obravnavati večje število oseb, tudi v Republiki Sloveniji lahko trajajo dolgo časa.

14. Tožnik ji neutemeljeno očita, da ni upoštevala sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023. Na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti, prav tako pa iz njegovih izjav ne izhaja, da bi tam z njim ponižujoče ali nečloveško ravnali. Pavšalno in neobrazloženo je navedel, da ga je policija po nezakonitem prečkanju državne meje pretepla. Tožena stranka v zvezi s tem ponavlja, da je bilo takšno ravnanje policije neprimerno, ne predstavlja pa sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško. Pri tem se sklicuje na več sodb tega sodišča, pa tudi na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 79/2023 in I U 76/2023 z dne 19. 4. 2023. _Presoja tožbe_

15. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

18. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V členu 3(1) te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

19. Tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito bo obravnavala ena država članica. Tožena stranka je upoštevaje (b) točko člena 18(1) Uredbe Dublin III3 pravilno ugotovila, da je za to odgovorna Republika Hrvaška, ki je, skladno s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III4, odgovornost za to pisno prevzela. Poleg tega ni sporno, da je hrvaška policija tožniku odvzela prstne odtise. Tožnik sicer trdi, da je bilo to storjeno prisilno, vendar njegove izjave na osebnem razgovoru tega ne potrjujejo5. Ko gre za ugotavljanje obveznosti države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje, da ponovno prevzame ali sprejme prosilca, se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena, kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje centralna baza Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 20036). To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz centralne baze Eurodac, če to ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka člena 22 Uredbe Dublin III).

20. V obravnavani zadevi je iz podatkov centralne baze Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1". To pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito. Glede na ugotovljeno, tožnik ni prepričal sodišča, da Republika Hrvaška nima namena obravnavati njegove prošnje. V prid drugačni presoji ne more pretehtati tožnikova trditev, da naj bi mu hrvaški policisti vročili odločbo v hrvaškem jeziku, da mora Republiko Hrvaško zapustiti v roku 24 ur. Glede na to, da naj bi tožnik to odločbo že na Hrvaškem zavrgel in da je Republika Hrvaška tožnika v centralno bazo Eurodac vnesla kot prosilca za mednarodno pomoč, sodišče dvomi v to, da je bila tožniku takšna odločba izdana. Tožnik zaslišan ni podal nobenega tehtnega razloga, zakaj odločbe ni obdržal, poleg tega pa ni verjetno, da bi lahko razumel vsebino neprevedenega hrvaškega upravnega akta. Neprepričljivo je izpovedal, da je to razumel in da je bila številka 24 zapisana v zadnjem stavku v odločbi.

21. Republika Hrvaška je svojo odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje že potrdila, zato je vzpostavljen položaj iz točke (b) člena 18 (1) člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati.7

22. S tem bi bile v primeru predaje po Uredbi Dublin III spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka. Vendar pa tožnik izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka člena 3(2) Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine8, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

23. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,9 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje10. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.11

24. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.12

25. Ob upoštevanju zgornjih izhodišč je v obravnavani zadevi sporna dokazna ocena tožnikovih izjav na osebnem razgovoru o tem, da ga je hrvaška policija po prijetju pretepla, na policijski postaji pa mu od jutra do polnoči ni dala hrane in pijače, čeprav je zanjo prosil in jo je bil pripravljen plačati. S postopkom ga ni seznanila in mu ni zagotovila tolmačenja. Tožnik navaja, da ni vedel, da je Republika Hrvaška, s tem, ko mu je odvzela prstne odtise, štela, da je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito.

26. Glede tega, da naj bi tožnika hrvaška policija pretepla, je tožnik v upravnem postopku podal le skopo izjavo, ki je ni obrazložil. Šele na sodišču je na izrecna vprašanja sodišča (in ne na lastno iniciativo) zaslišan splošno izpovedal, da je do tega po njegovem mnenju prišlo zato, ker so prestopili hrvaško državno mejo. Policija je takrat prijela več skupin ljudi, skupaj naj bi bilo 13 ljudi, sedeli so na tleh, policisti pa so jih nekaj med njimi udarili z rokami in nogami. Dejal je, da zaradi tega dogodka nima nobenih posledic. Če je do tega pavšalno opisanega dogodka dejansko prišlo, je bilo nasilno ravnanje hrvaške policije brez dvoma neprimerno in za tožnika neprijetno. Je pa po presoji sodišča bistvena izpoved tožnika, da je do tega prišlo še preden so jih odpeljali na policijsko postajo, jih popisali in jim vzeli prstne odtise. Tožbene trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem hrvaške policije se torej ne nanašajo na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema, temveč na predhodni policijski postopek. Iz tožnikovih izjav ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer zaslišan izpovedal, da so bili na policijski postaji do njih tudi kasneje nasilni, saj so bili do njih neprijazni, natrpali so jih v majhno sobo in vsakega od njih posebej poklicali na zaslišanje, fotografiranje in odvzem prstnih odtisov. Sodišče lahko verjame, da je bila opisana sitaucija neprijetna, ni pa mogoče ugotoviti, da je bila nasilna.

27. Glede na takšne ugotovitve se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih kot prosilec v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Njegova izjava na zaslišanju, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam z njim grdo ravnali in nima dobrega občutka, ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo pristojni hrvaški organi po predaji z njim ravnali nečloveško ali poniževalno.

28. Tožnik meni, da se nečloveško in ponižujoče ravnanje hrvaške policije kaže tudi v tem, da mu cel dan niso dali hrane in pijače. Ta očitek ni utemeljen. Ni sporno, da je bil v Republiki Hrvaški zelo kratek čas, od jutra, ko so ga prijeli, do naslednjega dne zjutraj, ko je odšel proti Sloveniji in na postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ni počakal. Hrvaška policija ga je izpustila ob polnoči, ko ga je skupaj z drugimi pripeljala na železniško postajo, kjer je počakal do jutra. Pod nadzorom hrvaške policije je bil torej od zjutraj do polnoči. Zaslišan je potrdil, da je bil takrat čas praznika Ramadan, zato v tem času od jutra do mraka ni užival ne hrane, ne pijače. Izpovedal je, da je policijo zanju neuspešno zaprosil ob osmi uri zvečer. Gotovo za tožnika ni bilo prijetno biti brez hrane in pijače tudi v času od osmih zvečer do polnoči, vendar pa glede tega ni mogoče šteti, da je hrvaška policija s tožnikom ravnala ponižujoče ali celo nečloveško.

29. Iz izpodbijanega sklepa pravilno izhaja, da tožnika ob predaji Republiki Hrvaški ne bo obravnavala hrvaška policija, temveč hrvaški organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. V dublinskem postopku bo imel zagotovljene različne pravice, med drugim tudi pravico do tolmačenja.

30. Tožnik namreč navaja, da mu hrvaška policija ni zagotovila prevajanja po tolmaču. Trdi tudi, da mu nihče ni pojasnil pravil postopka, zato ni vedel, da je s tem, ko je dal prstne odtise, podal tudi prošnjo za mednarodno zaščito. Enako je izpovedal tudi na zaslišanju, vendar sodišče njegove neprepričljive izpovedi ni moglo šteti kot verodostojne. Iz podatkov v upravnem spisu je razvidno, da ima tožnik s tovrstnimi postopki izkušnje, saj je za mednarodno zaščito, preden je prispel v Republiko Hrvaško, novembra 2022 zaprosil že v Helenski republiki. Izpovedal je, da je razumel, da če prstnih odtisov ne bi dal, bi ga lahko deportirali nazaj v Bosno in Hercegovino. Ko so ga po zaključenem policijskem postopku hrvaški policisti pripeljali na železniško postajo, je tudi razumel, da lahko zapusti njihovo državo. Izpovedal je, da je potoval v skupini, ki mu je pomagala pri prevajanju odločbe o izgonu iz Republike Hrvaške (glej 20. odstavek obrazložitve). Celotna skupina, ki je bila z njim na hrvaški policijski postaji, je po njegovih besedah nadaljevala pot v Republiko Slovenijo. Ljudje iz te skupine so mu nato pomagali pri komunikaciji s slovensko policijo13, saj kot je izpovedal tožnik, z njo sam ni komuniciral. Glede na ugotovljeno sodišče ni sprejelo tožbenega ugovora, da ni razumel postopka na hrvaški policijski postaji in da ni bil seznanjen s posledicami oddaje prstnih odtisov.

31. S splošnimi, nekonkretiziranimi navedbami tožnik ni uspel prepričati sodišča, da obstoji nevarnost, da bodo hrvaške uradne osebe v dublinskem postopku z njim ravnale poniževalno ali nečloveško. Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ, sta definirani z njegovimi trditvami, tožnik pa ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njegovo predajo Republiki Hrvaški. S posplošenim sklicevanjem na sodno prakso, določbam Uredbe Dublin III in 3. člen EKČP trditvenemu bremenu ni zadostil. Vsebinska odločitev v zadevi je namreč odvisna od ugotovljenega dejanskega stanja, ki se od primera do primera lahko razlikuje, zato posplošeno sklicevanje na posamezne sodne zadeve ne more priti v poštev.

32. Tožnik sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016, izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče temu pritrjuje, vendar pa, kot je razvidno iz obrazložitve zgoraj, tožnik ni uspel izkazati, da bi mu v primeru predaje v Republiko Hrvaško grozilo ponižujoče ali nečloveško ravnanje hrvaških pristojnih organov. Na podlagi omenjene uredbe bo imel, kot že pojasnjeno, povsem drugačen status, kot ga je imel, ko so ga hrvaški policisti prijeli kot nezakonitega tujca na ozemlju njihove države.

33. Tudi sodba ESČP z dne 27. 1. 202314 za obravnavani primer ni relevantna, saj je bila v njej predmet presoje povsem drugačna zadeva. Šlo je za hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. ESČP pri omenjeni sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Uredbi Dublin III.

34. Po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, in da je izpodbijan sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

35. Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

36. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

37. Tožnik predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker bi ga izročili Republiki Hrvaški. Tam so ga pretepli in mu kljub prošnji cel dan niso dali hrane in pijače, čeprav bi ju plačal sam. Meni, da je glede na sodbo ESČP z januarja letos in številne druge judikate sodišč evropskih držav jasno, da na Hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško.

Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v hrvaškem azilnem sistemu je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, predlog za izdajo začasne odredbe identičen tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

38. Iz navedenih razlogov je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba (EU) št. 603/2013). 3 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 4 Skladno s to določbo se prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. 5 V zvezi s tem je tožnik le izjavil, da so mu brez pojasnil vzeli prstne odtise, ni pa dejal, da bi bilo to storjeno s prisilo. 6 UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3. 7 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 8 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 9 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 10 C-411/10 (88. točka). 11 Prav tam, 94. točka. 12 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 13 Iz policijske depeše z dne 1. 4. 2023 v upravnem spisu je razvidno, da je slovenski policiji dal osebne podatke in opis poti iz izvorne države v Republiko Slovenijo. 14 Tožnik v tožbi ni opredelil, na katero sodbo ESČP z januarja 2023 se njegove trditve nanašajo, po predvidevanju sodišča je imel v mislih Case of Draibou v. Croatia (application no. 84523/17).