Jedro

Če je predmet predpogodbe sklenitev pogodbe o zaposlitvi, se določila 33. člena OZ o predpogodbi uporabljajo le smiselno, t. j. prilagojeno značilnostim delovnopravne ureditve in v tem okviru zlasti določilom glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

Predpogodba ne veže delodajalca, če po njeni sklenitvi ugotovi, da nasprotna pogodbena stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta, oziroma ga še posebno ne veže v primeru kot je obravnavani, ko je tožena stranka ugotovila, da tožnik v prijavi za razpis za delovno mesto svetovalca uprave ni navedel resničnih podatkov o delovnih izkušnjah, ki jih je tožena stranka v objavi določila kot pogoj za opravljanje tega dela (s čimer je tudi kršil prvi odstavek 27. člena ZDR).

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tudi v tem delu zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik od 1. 9. 2005 dalje zaposlen pri toženi stranki (I/1. točka izreka), ter zahtevek, da je delovno razmerje sklenjeno za opravljanje dela na delovnem mestu „svetovalec uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov“ (z nalogami in obveznosti delavca, ki so taksativno naštete v izreku sodbe), za nedoločen čas, s polnim delovnim časom od 1. 9. 2005 dalje, z letnim dopustom v trajanju 27 delovnih dni in z osnovno bruto plačo 3.085,81 EUR (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pisni odpravek individualne pogodbe o zaposlitvi za delo na navedenem delovnem mestu in z bistvenimi sestavinami, ki so navedene v 2. točki izreka (I/3. točka izreka) in zahtevek, da ga je dolžna pozvati na delo, mu za čas od 1. 9. 2005 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki, kot če bi delal (I/4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka objavila prosto delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov (v nadaljevanju: svetovalec uprave) in kot pogoj med drugim določila vsaj tri leta delovnih izkušenj na področju upravljanja finančnih naložb. Stranki sta dne 10. 6. 2005 sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za člana uprave. V njej sta določili, da bo tožnik nastopil delo na tem delovnem mestu dne 1. 9. 2005, če mu bo Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) izdala dovoljenje za člana uprave družbe za upravljanje. Tožena stranka se je v 19. členu pogodbe zavezala, da bo s tožnikom, če do navedenega datuma dovoljenja ATVP ne bo pridobil, sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec uprave, z nastopom dela 1. 9. 2005. Sodišče je presodilo, da določilo 19. člena pogodbe o zaposlitvi predstavlja predpogodbo, ki pa strank ne veže. Tožnik je namreč v prijavi na razpisano delovno mesto prikazoval neresnična dejstva glede delovnih izkušenj s področja upravljanja finančnih naložb (namesto zahtevanih treh let ima le eno leto in šest mesecev), zaradi česar je tožena stranka izgubila zaupanje vanj. S tem so se okoliščine (glede delovnih izkušenj) tako spremenile, da predpogodba ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine že ob njeni sklenitvi takšne.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe v I/3. točki izreka in II. točki izreka delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh ponuditi v podpis pisni odpravek pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu svetovalca uprave za nedoločen čas s polnim delovnim časom, letnim dopustom v trajanju 27 delovnih dni, osnovno bruto plačo 3.085,82 EUR in z nalogami in obveznostmi delavca, ki so v izreku izpodbijane sodbe taksativno naštete. Višji tožbeni zahtevek (za priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2005 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi) je zavrnilo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I/1., I/2. in delno I/3. točka izreka).

Obrazložilo je, da tožena stranka ni zahtevala razveljavitve predpogodbe zaradi domnevne zmote oziroma prevare ob njeni sklenitvi. Do spremembe okoliščin, zaradi katerih bi bila predpogodba za stranki nezavezujoča, ni prišlo. Okoliščine so bile ves čas enake, spremenila se je le seznanjenost tožene stranke z njimi. Če bi ta ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, bi že pred sklenitvijo predpogodbe preverila tožnikove trditve o delovnih izkušnjah. Ker določilo 19. člena pogodbe o zaposlitvi predstavlja predpogodbo za delovno mesto svetovalca uprave, lahko tožnik uveljavlja le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe (pogodbe o zaposlitvi), ne pa zahtevka za izpolnitev pogodbe (obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2005 dalje).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so se po sklenitvi predpogodbe okoliščine tako spremenile, da se ne da doseči namena glavne pogodbe. Ne strinja se, da ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Za posredovanje podatkov o delovnih izkušnjah tožnika je njegove bivše delodajalce zaprosila pravočasno, vendar teh podatkov iz razlogov, ki niso na njeni strani, ni dobila pred sklenitvijo predpogodbe. Sicer pa Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) uzakonja tudi načeli vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic, ki ju je tožnik kršil. Zmotno je stališče, da bi tožena stranka predpogodbo lahko izpodbijala zaradi zmote oziroma prevare. To bi bilo smotrno le, če bi 10. 6. 2005 dejansko sklenila že glavno pogodbo. Ker pa sta stranki sklenili šele predpogodbo, je tožena stranka enak pravni učinek dosegla s tem, da zaradi spremenjenih okoliščin ni sklenila glavne pogodbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). V obravnavani zadevi ima tožena stranka pravni interes za vložitev revizije le zoper ugodilni del sodbe sodišča druge stopnje, zato je Vrhovno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le v tem delu.

7. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka po podpisu predpogodbe, potem ko je pridobila podatke o delovnih izkušnjah s strani tožnikovih prejšnjih delodajalcev, ugotovila, da je ta v prijavi za razpis za delovno mesto svetovalca uprave navedel neresnične podatke o delovnih izkušnjah. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Bistvo revizijskih navedb je v tem, da navedena dejanska ugotovitev predstavlja spremenjeno okoliščino iz šestega odstavka 33. člena OZ, zaradi nastopa katere tožena stranka s tožnikom ni bila dolžna skleniti glavne pogodbe (t. j. pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave).

10. Zmotna je drugostopenjska presoja, da tožena stranka ni zahtevala razveljavitve predpogodbe zaradi domnevne zmote oziroma prevare ob njeni sklenitvi, kar bi bila dolžna storiti glede na določbi 46. in 49. člena OZ. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče(1), da lahko stranka, ki je ob sklepanju predpogodbe v zmoti glede bistvene lastnosti predmeta bodoče glavne pogodbe, svoje upravičenje uveljavlja tako, da odkloni sklenitev glavne pogodbe. Predpogodba je ne veže, podobno kot je ne veže v primeru spremenjenih okoliščin. Zato ji ni treba vložiti tožbe za razveljavitev predpogodbe. Ne glede na navedeno pa za odločitev v obravnavani zadevi niti ni pomembno, ali je bila tožena stranka ob sklenitvi predpogodbe v zmoti oziroma ali jo je sklenila zaradi prevare, temveč je pomembna presoja določil 33. člena OZ o predpogodbi.

11. Na podlagi prvega odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom določeno drugače. Navedeno pomeni, da se v obravnavanem primeru, ko je predmet predpogodbe sklenitev pogodbe o zaposlitvi, določila 33. člena OZ o predpogodbi uporabljajo le smiselno, t. j. prilagojeno značilnostim delovnopravne ureditve in v tem okviru zlasti določilom glede sklepanja pogodbe o zaposlitvi.

12. ZDR v 4. členu opredeljuje delovno razmerje (med drugim) kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem delavec delo opravlja nepretrgano in osebno. V skladu z 22. členom ZDR, ki ureja pogodbeno svobodo strank, ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Delodajalcu torej ni mogoče naložiti obveznosti, da mora z določenim kandidatom skleniti pogodbo o zaposlitvi. Neizbrani kandidat lahko zoper njega uveljavlja sodno varstvo le, če meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije (peti odstavek 6. člena v zvezi s petim odstavkom 204. člena ZDR), vsebina sodnega varstva pa je omejena na odškodninski zahtevek.

13. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDR mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZDR objavljene pogoje za opravljanje dela. V skladu s prvim odstavkom 27. člena ZDR je kandidat pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi med drugim dolžan predložiti delodajalcu dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o vseh njemu znanih dejstvih, pomembnih za delovno razmerje, kot tudi o njemu znanih drugih okoliščinah, ki ga kakorkoli onemogočajo ali bistveno omejujejo pri izvrševanju obveznosti iz pogodbe. Namen 27. člena ZDR je, da na podlagi dejstev in dokazil, ki jih kandidat posreduje delodajalcu, ta lahko oceni, ali kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje za sklenitev in opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, pogoj za to, da je delodajalčeva ocena lahko pravilna, pa je seveda resničnost posredovanih podatkov.

14. Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne (šesti odstavek 33. člena OZ). Glede na navedene določbe delovne zakonodaje je treba določbo šestega odstavka 33. člena OZ razlagati nekoliko širše: predpogodba ne veže delodajalca niti v primeru, če po njeni sklenitvi ugotovi, da nasprotna pogodbena stranka ne izpolnjuje vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta, oziroma ga še posebno ne veže v primeru kot je obravnavani, ko je tožena stranka ugotovila, da tožnik v prijavi za razpis za delovno mesto svetovalca uprave ni navedel resničnih podatkov o delovnih izkušnjah, ki jih je tožena stranka v objavi določila kot pogoj za opravljanje tega dela (s čimer je tudi kršil prvi odstavek 27. člena ZDR)(2). Ker ima delodajalec že v primeru, če kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, pravico do proste odločitve, ali bo z njim sklenil pogodbo o zaposlitvi (22. člen ZDR), je pravica do te pogodbene avtonomije še toliko bolj na mestu, če delodajalec ugotovi, da oseba pogojev za opravljanje dela sploh ne izpolnjuje, oziroma da mu je glede tega celo posredovala napačne podatke.

15. Navedba izpodbijane sodbe, da tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker bi lahko že pred sklenitvijo predpogodbe preverila tožnikove trditve o delovnih izkušnjah, glede na zgoraj navedene razloge, ki v obravnavani zadevi narekujejo širše tolmačenje določila šestega odstavka 33. člena OZ, ni pravno pomembna za odločitev.

16. Ob upoštevanju vsega obrazloženega je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani (t. j. ugodilni) del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tudi v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo, saj ta ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Sodbi II Ips 240/2000 z dne 8. 11. 2000 in II Ips 117/2007 z dne 18. 6. 2009. Op. št. (2): V stari delovnopravni ureditvi je bila okoliščina, da je delavec ob sklenitvi delovnega razmerja zamolčal podatke, ki so bili pomembni za opravljanje dela, za katerega je sklenil delovno razmerje, sankcionirana celo kot samostojni razlog za prenehanje delovnega razmerja (8. točka prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji).