Jedro

Na podlagi predpogodbe, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi, tožnik ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja (ki še ni nastalo), ampak lahko zahteva le sklenitev pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. odstavku v zvezi s 3. točko izreka ter v II. odstavku izreka delno spremeni, tako da se v tem delu glasi: „I/3. Tožena stranka je dolžna tožniku v osmih dneh pod izvršbo ponuditi v podpis pisni odpravek pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov za nedoločen čas s polnim delovnim časom, letnim dopustom v trajanju 27 delovnih dni in osnovno bruto plačo v znesku 3.085,82 EUR (739.484,90 SIT), naloge in obveznosti delavca pa so: svetovanje upravi družbe delodajalca pri oblikovanju krovne investicijske politike vzajemnih skladov; svetovanje upravi družbe delodajalca pri načrtovanju in vodenju politike upravljanja premoženja investicijskih skladov, ki so v upravljanju I. d.o.o., Ljubljana; svetovanje upravi družbe delodajalca pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za obvladovanje tveganj I. d.o.o., Ljubljana ter investicijskih skladov, ki jih upravlja I. d.o.o., Ljubljana; sledenje dogajanjem po mednarodnem in domačem trgu kapitala; druga dela v skladu z navodili uprave družbe delodajalca.

Višji tožbeni zahtevek (za priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2005 do sklenitve pogodbe o zaposlitvi) se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 610,98 EUR v roku osem dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1., 2. in delno 3. točka I. odstavka izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 9. 2005 (1. točka I. odstavka izreka), in za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov za nedoločen čas s polnim delovnim časom od 1. 9. 2005 dalje, z letnim dopustom v trajanju 27 delovnih dni, z osnovno bruto plačo v znesku 739.484,90 SIT (3.085,82 EUR) in z obveznostmi delavca, ki so navedene v izreku (2. točka I. odstavka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku ponuditi v podpis pisni odpravek individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov, ga pozvati na delo, za čas od 1. 9. 2005 vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne plače do plačila (3. točka I. odstavka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (II. odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen glede odločitve o stroških postopka tožene stranke) se je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje zaključek, da tožnik ni imel zahtevanih delovnih izkušenj, sprejelo na podlagi navedb tožene stranke. Ob prijavi na prosto delovno mesto je posredoval resnične podatke, tožena stranka pa ni dokazala nasprotnega, saj ni predložila mnenja Strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev o tem, kaj šteje za delovne izkušnje na področju upravljanja finančnih naložb. Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki naložilo pridobitev omenjenega mnenja, nato pa je zaključilo dokazni postopek, kljub temu da mnenje ni bilo predloženo, je nenavadno. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik je navedeni dokaz ocenil kot nepotreben, saj je bistveno za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka zgolj, da tožena stranka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijala (zaradi napak volje – prevare). Ker tega ni storila v zakonsko določenem prekluzivnem roku, jo pogodba zavezuje. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi ni bila vezana na noben drug pogoj (razen na dejstvo, da tožena stranka ne bo pridobila dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev), kar pomeni, da bi morala biti sprememba delovnega mesta oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi neodvisna od ponovnega preverjanja, ali tožnik izpolnjuje zahtevane pogoje. Tožena stranka bi morala le izstaviti pisni odpravek pogodbe o zaposlitvi, o vsebini katere sta se stranki že predhodno dogovorili. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera izmed sestavin pogodbe o zaposlitvi manjka, zaradi česar je pogodbo štelo kot predpogodbo in ne kot pogodbo o zaposlitvi, je bistveno prekršilo določbe postopka in sodbe ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka glede pravne narave sklenjenega dogovora, ampak je ugotavljalo zgolj delovne izkušnje tožnika. Izpodbijana sodba predstavlja presenečenje in posega v ustavno pravico do izjave v postopku.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedla je, da zaradi spremenjenih okoliščin ni dolžna s tožnikom skleniti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov, pogodba o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave pa je bila razvezana po samem zakonu, saj se ni izpolnil pogoj glede pridobitve dovoljenja Agencije za trg vrednostnih papirjev. Po 10. 6. 2005, torej po podpisu pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave, je tožena stranka umaknila zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije, saj se je izkazalo, da tožnik ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Navedena pogodba o zaposlitvi predstavlja predpogodbo oziroma obljubo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov. 4. 7. 2005 je tožena stranka pridobila potrdilo o zaposlitvi in nalogah, ki jih je opravljal tožnik pri družbi P. d.d., v katerem se podatki bistveno razlikujejo od podatkov, ki jih je ob prijavi na prosto delovno mesto podal tožnik, predvsem glede kvalitete delovnih izkušenj. Ker gre za zaposlitev na zahtevnem področju, tožena stranka po izgubi zaupanja v tožnika z njim ni mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi. S tem ga je seznanila na sestanku dne 14. 7. 2005. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, vendar je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi zmotne materialnopravne presoje sprejelo delno napačno odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

Tožnik je s tožbo uveljavljal tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bil pri toženi stranki od 1. 9. 2005 zaposlen na delovnem mestu svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov in tožbeni zahtevek za ponudbo (oziroma sklenitev) pogodbe o zaposlitvi za delo na navedenem delovnem mestu. Oba zahtevka je utemeljeval na 19. členu individualne pogodbe o zaposlitvi za člana uprave tožene stranke, sklenjeni 10. 6. 2005, ki v 1. odstavku določa: „Delodajalec se izrecno zaveže, da bo /.../ z delavcem na dan 1. 1. 2005, v kolikor do tega dne delavec ne bo pridobil dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave družbe za upravljanje s strani Agencije za trg vrednostnih papirjev, sklenil individualno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom in nastopom dela 1. 9. 2005, za opravljanje dela na delovnem mestu svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov, na katerem bo delavec opravljal zlasti naslednje naloge /.../“, v drugem odstavku pa: „Delavec in delodajalec sta soglasna, da bosta v individualno pogodbo o zaposlitvi iz prejšnjega odstavka smiselno prenesla vsebino iz /.../ člena te pogodbe /.../.“ Skladno z določbo 1. odstavka 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02) se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. To pomeni, da je v delovnem pravu mogoče skleniti predpogodbo po splošnih pravilih civilnega prava, sicer pa je to tudi v interesu delavca, katerega zaščiti je delovno pravo namenjeno. 1. odstavek 33. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) definira predpogodbo kot pogodbo, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba. Takšno pogodbo oziroma predpogodbo sta stranki sklenili v pisni obliki (kot se glede na pisnost pogodbe o zaposlitvi zahteva v 2. odstavku 33. člena OZ), določili sta bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 33. člena OZ), tožnik pa je sklenitev pogodbe o zaposlitvi zahteval v roku šestih mesecev od dneva, ki sta ga določili za sklenitev te pogodbe (5. odstavek 33. člena OZ).

Besedilo citiranega člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 6. 2005 je jasno in se glede na določbo 1. odstavka 82. člena OZ uporablja tako, kot se glasi. To pomeni, da nadaljnja razlaga v smislu ugotavljanja prave volje pogodbenih strank (kar bi zahtevalo dodatno dokazovanje s zaslišanjem prič) ni potrebna. Sodišče prve stopnje je zato (brez izvajanja dodatnih dokazov) pravilno presodilo, da sta stranki s sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za člana uprave z dne 10. 6. 2005 sklenili zgolj predpogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo (pod določenim pogojem) s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov. Pritožbene navedbe, da sta istega dne sklenili pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto, niso utemeljene, saj besedilo 19. člena pogodbe o zaposlitvi za člana uprave jasno govori o obveznosti delodajalca, da bo z delavcem sklenil novo pogodbo o zaposlitvi, hkrati pa je ta obveznost pogojena z neizdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave družbe za upravljanje. Ne nazadnje je tudi tožnik v tožbi zatrjeval, da je tožena stranka z njim dolžna skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, in ne, da je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov že sklenila. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2005 pa je svoje navedbe spremenil in začel trditi, da sta stranki že dne 10. 6. 2005 sklenili tudi pogodbo o zaposlitvi za navedeno delovno mesto.

Ker 19. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 10. 2005 predstavlja predpogodbo v odnosu do pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov, lahko tožnik nasproti toženi stranki uveljavlja le zahtevek za sklenitev glavne pogodbe (pogodbe o zaposlitvi), ne pa zahtevka za izpolnitev pogodbe (priznanje obstoja delovnega razmerja od 1. 9. 2005 dalje). Delovno razmerje se skladno z določbo 1. odstavka 9. člena ZDR sklene s pogodbo o zaposlitvi, pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju skupaj z vključitvijo v socialno zavarovanje pa se po 2. odstavku istega člena ZDR začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. V tožnikovem primeru delovno razmerje še ni nastalo, zato ne more uspešno zahtevati njegovega priznanja, tožbeni zahtevek pa tudi ni utemeljen na tako imenovanem faktičnem delovnem razmerju, ko delavec delo opravlja, ne da bi sklenil pisno pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru se ob predpostavki, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena ustno, presoja njena vsebina, to je, ali so podani elementi delovnega razmerja, ki jih je mogoče razbrati iz definicije v 4. členu ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organizirani delovni proces delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela za plačilo po navodilih in pod nadzorom delodajalca). Na podlagi navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev in priznanje obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2005 pravilna, saj tožnik ne more uspešno uveljavljati priznanja obstoja delovnega razmerja od tega dne dalje. Ker pa tožena stranka prevzetih obveznosti iz 19. člena individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto člana uprave ni pravočasno izpolnila, bi bil tožnik eventualno upravičen do odškodnine, vendar v okviru obravnavanega individualnega delovnega spora tovrstnega tožbenega zahtevka ni postavil. Tožbeni zahtevek za ponudbo pisnega odpravka pogodbe o zaposlitvi oziroma sklenitev pogodbe o zaposlitvi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi 6. odstavka 33. člena OZ, ki določa, da predpogodba strank ne veže, če se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenijo, da ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne. Na podlagi izpovedb pravdnih strank in prič je ugotovilo, da je tožnik v prijavi za razpis za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov navedel neresnične podatke o delovnih izkušnjah, kar je tožena stranka ugotovila po podpisu predpogodbe, ko je pridobila podatke o delovnih izkušnjah s strani tožnikovih prejšnjih delodajalcev.

Opisana presoja ni pravilna. Sprememba okoliščin kot podlaga za zaključek, da strank predpogodba ne zavezuje, mora po citirani določbi 6. odstavka 33. člena OZ nastati po sklenitvi pogodbe. V konkretni zadevi to dejstvo, da je tožena stranka šele po podpisu predpogodbe preverila vsebino tožnikove prijave na prosto delovno mesto in tako izvedela, da navedeni podatki o delovnih izkušnjah niso resnični, ne predstavlja spremenjenih okoliščin. Okoliščine so bile v presojanem primeru ves čas enake, spremenilo se je le zavedanje oziroma seznanjenost tožene stranke z njimi. Če bi pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave z dne 10. 6. 2005, ki vsebuje predpogodbo, ravnala s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, bi že tedaj preverila tožnikove trditve o delovnih izkušnjah oziroma bi eventualno sklenitev pogodbe vezala na pogoj, da se trditve izkažejo za resnične. Ker tega ni storila, se zaradi svoje neskrbnosti ne more razbremeniti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave za področje upravljanja vzajemnih skladov. Sicer pa tožena stranka razveljavitve predpogodbe zaradi domnevne zmote oziroma prevare ob sklenitvi niti ni zahtevala, kot bi bila dolžna storiti glede na določbi 46. člena OZ oziroma 49. člena OZ.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijani del sodbe, tako da je tožbenemu zahtevku za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ugodilo. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče zaradi delno spremenjene odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka ponovno odločalo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožniku je glede na določbo 1. odstavka 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 67/03) priznalo 300 točk za sestavo tožbe, tri krat po 225 točk za tri pripravljalne vloge, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, štiri krat po 150 točk za nadaljnje naroke, 300 točk urnine in 2 % materialnih stroškov (43,5 točke), skupaj 2.218,5 točke. Upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znašajo priznani stroški za zastopanje tožnika 1.018,29 EUR oziroma skupaj z davkom na dodano vrednost (203,66 EUR) 1.221,95 EUR. Ker je po oceni pritožbenega sodišča s tožbenim zahtevkom uspel do polovice, mu je polovico navedenega zneska po določbi 2. odstavka 154. člena ZPP dolžna povrniti tožena stranka, svoje stroške za zastopanje pa krije sama, saj gre za spor o obstoju delovnega razmerja. Za te spore 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorablja procesne pravice. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, saj jih stranki nista priglasili v smislu določbe 163. člena ZPP.