Jedro

Postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,5 pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

Tožnik se je na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji upravni postopki

Iz priloženega upravnega spisa je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji vložil tri prošnje za mednarodno zaščito. Prva prošnja z dne 8. 5. 2020 je bila dne 2. 11. 2020 zavržena zaradi predaje tožnika odgovorni državi članici. Postopek z drugo prošnjo, vloženo 5. 9. 2022, je bil 30. 11. 2020 ustavljen, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se tja v roku treh dni ni vrnil. Tretja prošnja z dne 6. 1. 2023 je bila 31. 1. 2023 zavrnjena kot očitno neutemeljena. Odločitve tožene stranke o treh prošnjah za mednarodno zaščito so pravnomočne. Nato je tožnik 25. 11. 2024 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka.

Izpodbijani sklep

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, vloženega na zapisnik 25. 11. 2024. Iz njih je razvidno, da je zahtevek vložil, ker ga je bilo strah teroristov, saj je njegov pokojni oče delal v alžirski vojski in zato, ker v Alžiriji ni zaslužil dovolj. Pojasnil je, da je bil njegov oče poročen z dvema ženskama, po njegovi smrti je odgovornost za družino prevzel tožnik. Potem ko je kot kuhar delal tri mesece, je ugotovil, da z njegovimi prihodki družina ne bo mogla dostojno živeti, zato je pričel razmišljati o tem, da bi državo zapustil. Na opozorilo uradne osebe, da je v prejšnjem postopku navajal ista dejstva, je tožnik razložil, da novih razlogov nima in da je že vse povedal v prejšnjih postopkih. V Sloveniji želi ostati, ker bi rad tukaj delal, tu ima dekle.

Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ni navedel novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite. Uradna oseba ga je opozorila, da mora predložiti nove dokaze ali dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ter da morajo novi dokazi in nova dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve, ali pa so obstajali že v času prvega postopka, pa jih prej ni mogel predložiti. Kljub temu opozorilu, je tožnik izjavil, da uveljavlja iste razloge, kot jih je navedel v predhodnem postopku, v katerem je tožena stranka zavrnila njegovo tretjo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato po oceni tožene stranke ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1.

Tožnikove trditve

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek toženi stranki. Vztraja pri svojih navedbah, saj strah pred teroristi še vedno obstaja, njegova življenjska situacija je težka in nezavidljiva, v matični državi pa dolgoročno ne more preživeti. Opozarja na načelo nevračanja, v zvezi s katerim je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo stališče, da je vračanje absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje.

Odgovor na tožbo

V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Dodatno navaja, da je že odločbi št. 2142-199/2020/30 z dne 31. 1. 2023 ugotovila, da vrnitev tožnika v izvorno državo zanj ne bi bila ogrožajoča. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Dokazni postopek

Dne 17. 1. 2025 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je prebralo in pregledalo listine upravnega spisa in listine sodnega spisa, označene kot priloga A1, A2 in B1.

Presoja tožbe

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1, 2 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.3 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II4, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,5 pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.6

Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi (v zahtevku) ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. V zvezi s tem pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 25. 11. 2024 je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik na zapisnik ni imel pripomb, v upravnem postopku je imel možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji. V zvezi s tem ne gre spregledati niti tožnikove izjave na začetku navedenega zapisnika, da ne potrebuje dodatnih pojasnil glede postopka mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, in na koncu zapisnika, da je razumel postopek.

Tožnik še trdi, da bi moralo sodišče upoštevati načelo nevračanja. Ker je ta trditev neobrazložena, jo lahko sodišče obravnava le na splošni ravni. Tako ugotavlja, da ni razvidna kršitev tega načela, saj je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 65, 65/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.