Jedro

Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-199/2020/37 (1222-12) z dne 4. 12. 2024. S tem sklepom je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti v Republiki Sloveniji,

vložen 25. 11. 2024, in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku.

2.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Toženka je 5. 2. 2025, to je po prejemu navedene pritožbe v odgovor, sodišču poslala obvestilo, da je tožnik 28. 1. 2025 zapustil prostore azilnega doma in da ne ve, kje se nahaja. Zato sodišču predlaga, naj zavrže pritožbo, saj pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora.

4.Pritožnikova pooblaščenka na navedeno vlogo toženke ni odgovorila.

5.Pritožba ni dovoljena.

6.Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.

7.Sprejeto je stališče Vrhovnega sodišča, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

8.V obravnavani zadevi ni sporno, da je pritožnik 28. 1. 2025 kljub svoji obveznosti iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1, da mora biti vedno dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča, samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh vanj ni vrnil, niti v zvezi s tem ni dal nobenega obvestila. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, v zvezi s katero je vložil naknadno prošnjo iz 40. člena Direktive 2013/32/EU (Procesna direktiva) in o kateri se najprej opravi predhodna obravnava glede dopustnosti prošnje (kot v obravnavani zadevi), ko se ugotavlja, ali so se pojavili novi elementi v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za upravičenca do mednarodne zaščite (drugi odstavek 40. člena navedene direktive).

9.Zaradi odsotnosti navedenega namena glede uveljavljanja pravice v Republiki Sloveniji pritožnik (posledično) ne izkazuje niti pravnega interesa za odločitev o obravnavani pritožbi zoper sodbo, s katero je sodišče potrdilo odločitev toženke o nedopustnosti ponovne prošnje oziroma o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Vrhovno sodišče je zato pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Pred tem je bilo pravnomočno že odločeno o treh tožnikovih prošnjah za mednarodno zaščito, ki jih je vložil v Sloveniji. Prva je bila zavržena 2. 11. 2020 zaradi tožnikove predaje odgovorni državi članici, postopek z drugo prošnjo je bil ustavljen 30. 11. 2020 zaradi tožnikove samovoljne zapustitve azilnega doma, kamor se v roku treh dni ni vrnil, tretja prošnja pa je bila zavrnjena 31. 1. 2023 kot očitno neutemeljena.

2Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 17/2023 z dne 25. 1. 2023 in I Up 112/2023 z dne 31. 5. 2023.

3V skladu z določbami 65. člena ZMZ-1 se naknadna oziroma ponovna prošnja najprej obravnava kot zahtevek za uvedbo ponovnega postopka in v tej fazi ugotavlja, ali je oseba navedla nova dejstva ali predložila nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost, da je upravičena do mednarodne zaščite in s tem do novega postopka vsebinskega odločanja o statusu.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 343, 343/4, 346, 346/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.