Jedro

Ne glede na to, da je bilo vodstvo tožene stranke o tožnikovem vodenju poslov v zvezi s pripravami na izdelavo laserskih kartic sicer sproti obveščano, ne da bi se pri tem sumilo na kaznivo dejanje, je sodišče pravilno ugotovilo, da je 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pričel teči šele s seznanitvijo predsednika uprave z navedenim poročilom odvetnika, saj so znaki kaznivega dejanja bistveni element hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določb prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 26. 5. 2009. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek, da tožnikovo delovno razmerje še traja in mu je tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja dolžna obračunati in izplačati plačo ter 50% razliko plač za čas od 18. 5. 2009 do vročitve odpovedi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti neto zneskov do plačila in zahtevek za vrnitev tožnika na delo ter povračilo stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila sporna odpoved podana pravočasno, to je znotraj 30-dnevnega roka odkar je predsednik uprave tožene stranke, ki je podal odpoved, zvedel za vse okoliščine tožniku očitane kršitve. Prav tako je soglašalo, da ima tožnikovo ravnanje v zvezi s financiranjem projekta izdelave laserskih kreditnih kartic vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic iz drugega odstavka 244. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1), tako da je bila podana tožniku očitana kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker je sodišče za začetek teka 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo odpovedi štelo čas seznanitve v času odpovedi aktualnega predsednika uprave I. M. z domnevnimi razlogi za podajo izredne odpovedi. Ker je bil z istimi dejstvi že v letu 2008 seznanjen takratni predsednik uprave B. M., je v mesecu maju 2009 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi že zdavnaj potekel. Poudarja, da je tako iz opredelitve subjektivnega roka za izredno odpoved v zakonu, kot iz njegovega namena očitno, da je pomembno, kdaj je z dejanskimi razlogi in okoliščinami le teh seznanjen zastopnik delodajalca in ob zamenjavi zastopnika rok ne prične znova teči, prav tako pa ponovni tek roka ne more biti odvisen od pridobitve formalne analize, s katero niso ugotovljena nobena nova dejstva, ki bi lahko vplivala na obstoj razloga za izredno odpoved. Poleg tega revizija navaja, da znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic v izpodbijani sodbi niso ugotovljeni, saj ni ugotovljeno kaj konkretno in kdaj naj bi tožnik pridobil kot protipravno premoženjsko korist, oziroma kdo in kdaj naj bi pridobil protipravno premoženjsko korist, niti ni bil ugotovljen naklep povzročitve škode. V tej zvezi tožnik sodišču očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Tožena stranka v odgovoru prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec v primeru, da ima delavčeva kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja, delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi v 30-dneh od ugotovitve (odpovednega) razloga in to ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ker v primeru, da je delodajalec pravna oseba, na podlagi prvega odstavka 18. člena ZDR v njegovem imenu tudi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloča njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pooblaščena oseba, tudi subjektivni 30-dnevni rok za izredno odpoved prične teči od ugotovitve razloga za izredno odpoved s strani le tega. Pri tem se šteje, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko je seznanjen z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le te. To pa je dejansko vprašanje, glede katerega je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve nižjih sodišč. V postopku ni bilo sporno, da je bil za podajo izredne odpovedi tožniku, ki je bil od leta 2007 dalje zaposlen kot svetovalec uprave, kot zakoniti zastopnik tožene stranke pooblaščen predsednik uprave družbe.

7. Sodišče je ugotovilo, da je bil zastopnik tožene stranke z dejstvom, da naj bi tožnikova ravnanja v zvezi s kreditiranjem nabave opreme za izdelavo laserskih kartic in nastalo razliko med vrednostjo opreme in višino kreditov, danih firmi G. iz N., pomenila tudi znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, zvedel šele iz poročila odvetnika G. z dne 12. 5. 2009, obravnavanega na nadzornem svetu tožene stranke dne 15. 5. 2009. Ne glede na to, da je bilo vodstvo tožene stranke o tožnikovem vodenju poslov v zvezi s pripravami na izdelavo laserskih kartic sicer sproti obveščano, ne da bi se pri tem sumilo na kaznivo dejanje, je sodišče pravilno ugotovilo, da je 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pričel teči šele s seznanitvijo predsednika uprave I. M. z navedenim poročilom odvetnika G., saj so znaki kaznivega dejanja bistveni element hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določb 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zato sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da rok za podajo izredne odpovedi dne 26. 5. 2009 še ni potekel. 8. Utemeljeno pa revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niti sodba sodišča prve stopnje in niti sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov glede vseh znakov kaznivega dejanja, ki naj bi jih imelo tožnikovo ravnanje v zvezi s kreditiranjem priprav na proizvodnjo laserskih kartic.

9. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic na podlagi 244. člena KZ stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi dolžnosti, pa pri tem ne gre za drugo kaznivo dejanje.

10. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik, kot direktor družbe oziroma predsednik uprave tožene stranke v času od 3. 4. 2004 do 14. 9. 2007 sklepal posojilne pogodbe z družbo G. in odredil nakazilo denarja po sklenjenih pogodbah, čeprav se je zavedal, da družba G. nima premoženja. Pri tem je bilo z direktorjem te družbe dogovorjeno, da bo znesek 20.500.000 USD nakazan družbi L. za izdobavo tehnične opreme za proizvodnjo laserskih kartic in nabavo ustrezne licence, razliko cca 10.000.000 EUR pa si je tožnik skupaj z neugotovljenimi osebami prilastil. Sodišče ugotavlja, da je tožnik dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, da je sicer imel pooblastila za sklepanje posojilnih pogodb, vendar teh pogodb ni sklenil v smislu interesov gospodarske družbe in kljub temu, da družba G. ni imela premoženja, posojilnih pogodb ni ustrezno zavaroval. 11. Izpodbijana sodba predvsem nima razlogov glede protipravne prilastitve 10.000.000 EUR. Prav tako sodba nima razlogov glede namena protipravnega prilastitve oziroma oškodovanja tožene stranke. Zato se glede prisotnosti znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic sodbi nižjih sodišč ne moreta preizkusiti.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo v novem postopku ugotovljene kršitve odpravilo in po dopolnitvi postopka v sporu ponovno odločilo.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.