Jedro

Tožnik je bil kot zakoniti zastopnik odgovoren za zakonito poslovanje družbe in dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa je s tem, ko je drugi družbi odobril koriščenje posojila, čeprav je vedel, da ta družba nima nobenega premoženja, in ne da bi posojilo ustrezno zavaroval, kršil obveznosti iz delovnega razmerja (ki ima vse znake kaznivega dejanja), tako da mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 5. 2009; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi in mu je tožena stranka dolžna obračunati plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela, od obračunanih plač plačati predpisane davke in prispevke, neto znesek pa nakazati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 18. 5. 2009 do nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, obračunati razliko plače v višini 50 %, od obračunane plače, plačati prispevke in davke, neto znesek pa nakazati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače do plačila ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, na delovno mesto svetovalca uprave ter tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo bodisi vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi po obravnavi pred pritožbenim sodiščem tožbeni zahtevek zavrne (pravilno pritožbenemu zahtevku ugodi). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi pravočasno in sicer, da je pričel rok za odpoved teči dne 15. 5. 2009, ko bi se naj takratni predsednik uprave I.M., na seji nadzornega sveta, seznanil z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju pritožbe za odločitev o pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, kdaj se je z razlogom za odpoved seznanil M.I., temveč dejstvo, kdaj je bil z razlogom za odpoved seznanjen delodajalec (2. odstavek 110. člena ZDR). Iz izpovedb prič v postopku jasno izhaja, da je bil delodajalec seznanjen s kršitvijo najkasneje, ko je predsednik uprave B.M. (ki je bil predsednik uprave v času od 15. 9. 2007 do 5. 1. 2009) seznanjen z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile kasneje prikazane kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. B.M. je v Ameriko poslal finančnega direktorja A.R., da bi preveril, ali se tam nahaja oprema ter po lastnem prepričanju tudi, da preveri plačila, ki so bila realizirana do družbe L.C. iz ZDA, s strani družbe G.G. iz Nove Zelandije iz sklenjenih pogodb. Priča B.M. je potrdil, da je bil seznanjen z razliko med danim posojilom podjetju G.G. in plačili do L.C., s strani G.G.. Tako je nedvomno, da je bil delodajalec s potencialnimi kršitvami in storilcem seznanjen pred 15. 5. 2009. Navedeno pa sta potrdili tudi priči g. A.R. in ga. I.G., ki sta bila oba člana uprave družbe tudi v času, ko je bil predsednik uprave g. B.M.. Iz dokumentacije družbe P.G. d.d. (letnega poročila, revizijska poročila in računovodskih listin) ni nobenega dvoma, da je delodajalec za vsa dejstva in okoliščine, vključno z razliko med danimi posojili G.G. in plačili G.G. L.C.-ju, izvedel vsaj konec leta 2007 oziroma najkasneje v začetku leta 2008, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana v letu 2009 nezakonita, saj je podana po poteku prekluzivnega roka. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je pri ravnanju tožnika zaznati vse znake kaznivega dejanja, kakor to zahteva zakon. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu Kazenskega zakonika se lahko namreč stori le z direktnim naklepom, ki mora biti motiviran. Tožnik kaznivega dejanja ni storil, zaradi česar toženi stranki tudi ni uspelo dokazati obstoja vseh znakov kaznivega dejanja, še več, iz izpovedb prič je jasno razvidno, da je bil projekt del poslovne strategije, s katero je želel P.G. d.d. omiliti izgubo delovnih mest v tekstilni industriji in da je tožnik v posel verjel ter je vanj vlagal tudi lastna sredstva. Tožnik s projektom ni pridobil nobenih premoženjskih koristi in jih tudi ni imel namena pridobiti, prav tako pa ni imel namena povzročiti premoženjske škode. V obravnavanem primeru so bila sredstva angažirana za razvoj novega produkta in sicer najnaprednejših laserskih identifikacijskih kartic. Nikakor torej ne gre za kakšna fiktivna plačila, ampak kupljena oprema obstaja in je pripravljena za izdobavo. Zakaj tožena stranka tehnologije ne uporablja in zakaj je po spremembi lastniške strukture in zamenjave organov spremenila strateški cilj in opustila pričete projekte, tožniku ni znano. Tekom postopka je bilo namreč ugotovljeno zgolj in edino to, da je tožnik kot direktor družbe P.G. d.d. posodil družbi G.G. cca. 25 milijonov evrov in da je tožnik v posel verjel, da pa družba G.G. posojila ni vrnila, pri tem pa tožena stranka teh sredstev tudi ni poskusila izterjati od dolžnika. Zgolj dejstvo, da družba G.G. posojila ni vrnila, še ne pomeni, da so s tem podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Znaki kaznivega dejanja so še bolj vprašljivi, glede na to, da so pravice intelektualne lastnine dejansko bile kupljene in da je tožena stranka, v okviru realizacije jamstva za posojila, postala tudi njihov imetnik. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik ravnal z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi ali povzročitve škode, temveč je to le zgolj pavšalno navajala. Tudi izpovedbe prič jasno kažejo, da tožnik ni imel namena sebi ali drugim pridobiti protipravno premoženjsko korist. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno tudi v delu, ko sodišče povzema, da je tožnik razliko v višini 10.000.000,00 EUR skušal pojasnjevati z marketingom. Po mnenju tožeče stranke je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pod vtisom senzacionalističnih vlog tožene stranke in medijske gonje proti tožniku. Sodišče je dejansko stanje v zvezi z domnevno škodljivim ravnanjem tožnika ugotovilo nepravilno. Toženi stranki namreč škoda ni nastala takrat, ko je posojilo dajala, ampak takrat, ko je opustila dolžnost, da posojilo izterja. Tožena stranka je sicer pridobila v last opremo in pravice intelektualne lastnine, vendar bo oprema prodana za minimalni znesek 2 milijona evrov, blankete laserskih kartic, ki se tri leta nahajajo v carinskem skladišču na ... in katerih vrednost je 1.500.000,00 EUR, pa bo stečajni upravitelj družbe P.L. d.o.o. (hčerinska družba tožene stranke) uničil, ker ni plačana carina. Tožnik in priče B.M. ter T.V. so izpovedale, da je bila predvidena ustanovitev nove družbe, v katero bi tožena stranka s konverzijo terjatve iz naslova posojila vložila vložek in katera bi se nato ukvarjala s proizvodnjo in razvojem laserskih optičnih kartic. V zvezi s tem so bili sprejeti tudi potrebni sklepi nadzornega sveta tožene stranke in izpolnjeni so bili vsi pogoji, potrebni za realizacijo sklepov, vendar zaradi spremembe lastniške strukture in nezakonite zamenjave organov tožene stranke je prišlo do preklica sklepov nadzornega sveta tožene stranke. Po mnenju pritožbe sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi medsebojno v nasprotju oziroma obstaja nasprotje med ugotovljenimi razlogi in izvedenimi dokazi. Sodišče je nekritično sledilo toženi stranki, da naj bi tožnik odrejal nakazila v času od 3. 4. 2004 do 14. 9. 2007, pri čemer je bilo zadnje posojilo dano v letu 2005 in tekom postopka je ostalo popolnoma nerazjasnjeno, kaj naj bi tožnik počel narobe med leti 2005 in 2007. V sodbi ni nobenega razloga o tem, kako in s kom naj bi si tožnik prilastil in razdelil 10.000.000,00 EUR. Sodišče se tudi ni opredelilo do tega, da je tožnik dobil odpoved na delovnem mestu svetovalec uprave, čeprav naj bi vse očitane kršitve zagrešil kot predsednik uprave in zakoniti zastopnik tožene stranke.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in prerekala trditve tožeče stranke v pritožbi ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, kot tudi ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev, ni pa se mu bilo potrebno opredeljevati do vseh navedb. Bistveno je namreč, da je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se v postopku izjavi, da navaja dejstva in predlaga dokaze. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da navedbe vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov in k opredeljevanju do vsake izjave ter vseh navedb strank. Zato pritožba nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do cele vrste navajanj tožnika in da je tožnik dobil odpoved za delovno mesto svetovalec uprave, čeprav se mu očita, da je kršitve zagrešil kot predsednik uprave in zakoniti zastopnik tožene stranke. Navedeno dejstvo ni bistveno za odločitev v tem postopku, zato se sodišču prve stopnje do njega ni bilo potrebno opredeljevati. Kot tožeča stranka že sama v pritožbi navaja, je bil tožnik z mesta predsednika uprave razrešen že dve leti pred odpovedjo in je tožnik očitno imel zadnjo veljavno pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za delovno mesto svetovalec uprave, zato mu je tožena stranka pravilno odpovedala to pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku izvedlo vse relevantne dokaze, ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi tega utemeljeno presodilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z rokom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila odpoved podana v zakonsko predvidenem roku in sicer, da je rok začel teči 15. 5. 2009, ko se je takratni predsednik uprave I.M., na seji nadzornega sveta, seznanil z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se je sodišče sklicevalo na poročilo z dne 12. 5. 2009, ki ga je pripravil odvetnik B.G. dne 8. 4. 2009, po opravljenem razgovoru s predsednikom uprave družbe L.C., g. R.D.V., ki mu je tudi predložil vso razpoložljivo dokumentacijo, ki se je nanašala na posel, sklenjen s firmo G.G. in sklenjeno pogodbo med firmo G.G. in družbo P.G. d.d.. Odvetnik je na zahtevo predsednika uprave, po proučitvi celotne dokumentacije, sestavil poročilo in ga predložil nadzornemu svetu in iz navedenega poročila nedvomno izhaja, da je družba P.G. d.d., torej tožena stranka nakazala firmi G.G. znesek 25.550.000,00 EUR, ta firma pa je nakazala firmi L.C. skupaj za 10.000.000,00 EUR manj. Tožena stranka je nato na podlagi poročila, dne 18. 5. 2009 zoper tožnika podala kazensko ovadbo. Predsednik uprave I.M. je izpovedal, da je prevzel funkcijo predsednika uprave dne 5. 1. 2009 in je zaradi težav v podjetju zahteval analizo stanja. Ko je družba L.C. posredovala celotno dokumentacijo, je Odvetniška pisarna G. pripravila poročilo za nadzorni svet in na podlagi tega poročila je izvedel za kršitve, očitane tožniku, kar je potrdil tudi priča A.H., predsednik nadzornega sveta. Torej tožena stranka se je z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika seznanila na seji nadzornega sveta dne 15. 5. 2009. Datum seznanitve je dejansko vprašanje oziroma predstavlja zaključek sodišča o tem vprašanju dejansko ugotovitev. Delodajalec se s tem razlogom lahko seznani že takoj ob kršitvi, lahko pa tudi kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Konkreten datum seznanitve je seveda odvisen od okoliščin posameznega primera in lahko sovpada tudi z datumom zagovora (tako je odločilo VS RS v sodbah opr. št. VIII Ips 70/2008 z dne 2. 11. 2009, VIII Ips 500/2008 z dne 21. 6. 2010, VIII Ips 10/2009 z dne 14. 2. 2011).

Ker je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007), je potrebno po določbah tega zakona presojati, ali je bila odpoved zakonita.

V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR lahko delodajalec v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, temu odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Zato objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni potekel, saj tožniku očitane kršitve pogodbenih obveznosti, vsebujejo vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja in pravic po 2. odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 95/2004). V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 111. člena KZ, kazenski pregon zoper tožnika ne bo več dovoljen po poteku 10 let od storitve kaznivega dejanja, takrat pa bo tudi potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s subjektivnim rokom za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno zaključilo, da je subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposliti začel teči, ko je bilo na seji nadzornega sveta dne 15. 5. 2009, predstavljeno poročilo o poslih družbe P.G. d.d., s firmo G.G. iz Nove Zelandije ter firmo L.C. iz ZDA, v zvezi z nakupom licence in opreme za izdelavo laserskih kartic.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka za vsa dejstva in okoliščine, vključno z razliko med danim posojilom G.G. in plačilih G.G. L.C., izvedela vse do konca leta 2007 oziroma najkasneje v začetku leta 2008, ko je takratni predsednik uprave B.M., v Ameriko poslal finančnega direktorja A.R., da preveri ali se tam nahaja oprema ter plačila, ki so bila realizirana do L.C. s strani G.G., iz sklenjenih pogodb. Kot je izpovedal priča A.R., je odšel k družbi L.C. v Ameriko, da bi napravil inventuro opreme, ki je bila proizvedena za ta projekt in predvsem v zvezi s plačilom ležarine v zvezi z opremo, ki je bila skladiščena pri podjetju L.C.. Izpovedal je, da je ves čas projekt vsebinsko vodil tožnik in da ostali niso bili vsebinsko vključeni v ta projekt. Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje, da iz izpovedb priče B.M. izhaja, da je bil seznanjen z vsemi posojilnimi pogodbami in njihovo realizacijo ter da je bil seznanjen z razliko med danim posojilom podjetju G.G. in plačili do L.C. s strani G.G. (10.000.000,00 EUR).

Tožnik s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo vseh znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic, zaradi česar izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki pa po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Sodišče prve stopnje je obrazložilo vse potrebne razloge, zakaj ugotavlja, da ima tožniku očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ. V tej obrazložitvi je vsebovan tudi odgovor na tožnikove nasprotne navedbe. V sodnem postopku se presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe 2. odstavka 86. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Iz izredne odpovedi izhaja, da je tožnik, v času od 3. 4. 2004 do 14. 9. 2007, kot direktor družbe oziroma predsednik uprave družbe, sklepal posojilne pogodbe za odobritev kredita družbi G.G., z namenom, da bi sebi ali drugim neugotovljenim osebam pridobil premoženjsko korist in je s tem zlorabil svoj položaj ter toženo stranko oškodoval za znesek 10.000.000,00 EUR. Tožnik je kot zakoniti zastopnik podpisoval posojilne pogodbe za odobritev kredita družbi G.G. (posojilne pogodbe so v spisu pod prilogo B16 do B37) in odredil nakazilo denarja po sklenjenih pogodbah, čeprav se je zavedal, da družba G.G. nima nobenega premoženja in je kredite odobraval še potem, ko družba G.G. že danih kreditov ni vračala. Tožnik je na podlagi posojilnih pogodb družbi G.G. odredil nakazila v skupnem znesku 25.550.000,00 EUR, pri čemer se je z A.K., direktorjem firme G.G., predhodno dogovoril, da bo družba G.G. družbi L.C. nakazala zgolj znesek 20.500.000,00 USD, tako da je znašala razlika med zneskoma cca 10.000.000,00 EUR, ki pa si jih je nato, skupaj z drugimi neugotovljivimi osebami, tožnik protipravno prilastil. Opisano dejanje ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja. Zloraba položaja ali pravic je bila v času tožniku očitanih kršitev opredeljena v 244. členu Kazenskega zakonika kot kaznivo dejanje, ki ga stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Tožnik je dejanje storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti in je sicer imel pooblastila za sklepanje posojilnih pogodb, vendar teh pogodb ni sklenil v smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe, predvsem ker se je zavedal, da družba G.G. nima nobenega premoženja in prav tako ni ustrezno zavaroval posojilnih pogodb. Družba G.G. je s podjetjem L.C. sklenila dne 3. 4. 2004 licenčno pogodbo za pogodbeni znesek 14.000.000,00 USD, nato pa še dne 6. 5. 2004 za pogodbeni znesek 3.725.000,00 USD, dne 26. 5. 2007 za znesek 6.141.000,00 USD in dne 26. 5. 2004 pogodbo za znesek 2.587.500,00 USD. Sopodpisnik teh pogodb je bil tožnik, ne da bi na pogodbi navedel, koga zastopa. Glede na to, da je bil tožnik sopodpisnik sklenjenih pogodb med družbama G.G. in L.C., je vedel za pogodbeni znesek, ki ga je po navedenih pogodbah družba G.G. plačala L.C. in glede na to, da je tožena stranka na podlagi posojilnih pogodb nakazala firmi G.G. znesek 25.550.000,00 EUR, je tožnik torej vedel, da je družba G.G. družbi L.C. nakazala za 10.000.000,00 EUR manj, kot jih je prejela po posojilnih pogodbah.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da je bil tožnik kot zakoniti zastopnik odgovoren za zakonito poslovanje družbe in dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, vendar pa tožnik s tem, ko je družbi G.G. kot zakoniti zastopnik tožene stranke odobril koriščenje posojila v znesku 25.550.000,00 EUR, čeprav je vedel, da družba G.G. nima nobenega premoženja in navedenega posojila tudi ni ustrezno zavaroval, vsekakor ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ravnanje tožnika kaže na to, da ga pri tem vsekakor niso vodili interesi podjetja za pridobivanje dohodka z uspešnim poslovanjem, marveč njegovi osebni interesi, in je pri tem nastala premoženjska škoda za toženo stranko, kar je vsekakor zloraba direktorskega položaja. Storitev takšne kršitve je torej povezana s položajem tožnika kot zakonitim zastopnikom in z njegovimi pooblastili. Zloraba položaja oziroma pravice je namreč v tem, da storilec izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki ga konkretizira in materializira tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Pravica ima namreč svoje meje in ravnanje čez dopustno mejo (določeno z upravno ali moralno normo), pomeni kršitev pravne norme (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 140/2000 z dne 13. 3. 2001 in VIII Ips 41/2010 z dne 8. 3. 2011).

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prave stopnje pravilna in da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.