Jedro

Tožnik je več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno ni imel pooblastil, ter je od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega). Tožnik je s svojim ravnanjem huje kršil delovne obveznosti, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikova kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1. Zato je podan tudi utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 29. 1. 2014 (I/1. točka izreka), za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 2. 2014, ampak še traja (I/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od 26. 2. 2014 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da mu bo priznana delovna doba, mu od 26. 2. 2014 dalje obračunati bruto plače, ki bi jih prejel, če bi delal, od njih odvesti davke in prispevke, tožniku pa plačati posamezne neto zneske plače skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka) in zavrnilo zahtevek tožene stranke za plačilo separatnih stroškov v znesku 320,40 EUR (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo le z ugotavljanjem znakov očitanih kaznivih dejanj, s čimer je kršilo določbe materialnega prava in določbe o pristojnosti sodišč. O obstoju kaznivega dejanja, kazenski odgovornosti in storilcih kaznivih dejanj namreč odločajo le kazenska sodišča na podlagi Zakona o kazenskem postopku in ne na podlagi ZPP, ki so ga dolžna spoštovati delovna sodišča. Ker tožnika kazensko sodišče ni pravnomočno obsodilo za kaznivo dejanje, je tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje je kršilo pravila postopka glede neposrednega izvajanja dokazov, saj je neposredno zaslišalo tudi priče, ki niso podale pisnih izjav. Prav tako sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene priče, ki jih je predlagal tožnik zato, da bi dokazal, da denarja na svoj račun ni prejel, ampak, da ga je prejel A.A.. Tudi slednjega sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožba ne napada, zato pritožbeno sodišče sodbe sodišča prve stopnje iz tega pritožbenega razloga ni preizkusilo, saj nanj ne pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku s strani tožene stranke dne 17. 12. 2013. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v enoti B. (Sektor C., ...) zaposlen kot policist specialist. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), ker naj bi kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in ker naj bi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku očitano, da je D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. spravil v zmoto s tem, ko jim je obljubil, da jim bo pomagal pri pridobitvi vozniškega dovoljenja oziroma v postopku izbrisa kazenskih točk, oni pa so mu nakazali denar na transakcijski račun (v različnih zneskih od 250,00 EUR v primeru I.I. do 980,00 EUR v primeru G.G.). V odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je tožniku očitano tudi, da je vozil neregistrirano vozilo, znamke J., na katerem je imel nameščene francoske registrske tablice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 ter da so bile spoštovane druge postopkovne določbe za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 85. člena ZDR-1). Kot utemeljen odpovedni razlog je sodišče prve stopnje presodilo le prvo očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja goljufije, ne pa tudi druge očitane kršitve delovnih obveznosti, tj. vožnje neregistriranega vozila s francoskimi registrskimi tablicami. Ker je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da je utemeljen odpovedni razlog tak, da onemogoča nadaljevanje dela do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi spoznalo za zakonito in tožbene zahtevke v celoti zavrnilo.

7. V pritožbi tožnik neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaslišalo tudi priče, ki niso podale pisnih izjav po določbi 236.a člena ZPP, kršilo načelo neposredne izvedbe dokazov. Pritožbeni očitek ni utemeljen, saj bi bilo lahko načelo neposrednosti iz prvega odstavka 4. člena ZPP kršeno le v primeru, če sodišče prve stopnje kljub zahtevi strank ne bi zaslišalo prič, ampak bi upoštevalo le njihove pisne izjave. Ravno ustno zaslišanje priče, ne glede na to, ali je prej podala tudi pisno izjavo ali ne, je odraz načela neposrednosti v pravdnem postopku. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobene priče, ki jo je predlagal tožnik zato, da bi dokazal, da denarja na svoj račun ni prejel, ampak je bil nakazan na račun A.A.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v ta namen ni predlagal nobene priče, zato že iz tega razloga njegova pritožbena navedba ni utemeljena, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje navedeno dejstvo ugotovilo z drugimi dokazi. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati A.A.. Njegovega zaslišanja namreč ni predlagal ne tožnik ne tožena stranka, razloga za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti (prvi odstavek 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) pa sodišče prve stopnje ni imelo. Glede na navedeno tako niso podane uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

8. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati, ali je tožnik storil kaznivo dejanje goljufije, saj je s tem poseglo v pristojnost kazenskega sodišča. Navaja tudi, da bi moralo ugotoviti nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnik ni bil s pravnomočno sodbo v kazenskem postopku spoznan za krivega tega kaznivega dejanja. Tovrstne pritožbene navedbe so materialnopravno zmotne. Sodišče prve stopnje namreč ni presojalo obstoja kaznivega dejanja goljufije in tožnikove kazenske odgovornosti zanj, pač pa je kot delovno sodišče po pravilih pravdnega postopka v okviru presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo, ali je kršil pogodbeno oziroma drugo obveznost iz delovnega razmerja in ali ima ta kršitev tudi znake kaznivega dejanja. Pristojnost presojati zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima delovno sodišče po določbi prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja, pa je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delovno sodišče zato ne more presoditi, ali je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu zakonita, ne da preveri, ali ima kršitev, ki jo je delavec storil, znake kaznivega dejanja. To pa še ne pomeni, da sodišče v delovnopravnem sporu, kot zmotno navaja tožnik, odloča o obstoju kaznivega dejanja in kazenski odgovornosti delavca, ki je v izključni pristojnosti kazenskega sodišča. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o stvarni nepristojnosti sodišča prve stopnje.

9. Pritožba drugih navedb nima, zato je pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti preverilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi ugotovljenih dejstev, tj. da je tožnik več oseb zavajal, da jim bo pomagal pri izvedbi tečaja varne vožnje, pridobitvi vozniškega dovoljenja in izbrisu kazenskih točk, pri čemer za navedeno sploh ni imel pooblastil, ter od njih v ta namen zahteval ustrezno plačilo, ki je bilo nato tudi izvedeno (čeprav sicer na račun tretjega), je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZPP, ki tudi opravičuje podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi in razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP).