Jedro

1. Pravna podlaga je določilo 219. čl. tedaj veljavnega ZOR (enako 196. člen sedaj veljavnega OZ), ki določa, da če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik je trdil med postopkom, da ga je toženec neupravičeno izključil iz uporabe solastnih nepremičnin. Od spora dalje so nepremičnine predstavljale za toženca tujo stvar v obsegu tožnikovega solastnega deleža. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali toženec tožnika od avgusta 2003 dalje v celoti izključil iz uporabe in posesti solastnih nepremičnin. Če bi se te navedbe izkazale za resnične, je toženec s tem kršil tožnikovo pravico do uporabe nepremičnin v sorazmerju z njegovim solastninskim deležem, zato bi moral tožniku plačati ustrezno odmeno od uporabe tuje stvari.

2. Vse, kar je toženec nudil tožniku, je bil izraz gostoljubja, prostovoljno brez namena, da tožnika zadolži. Zato dejstvo, da je tožnik pri tožencu tudi prespal in jedel, ne pomeni uporabe tuje stvari (toženčevega stanovanja) in prikrajšanja na strani tožnika ter okoriščanja na strani toženca, kot skuša prikazati pritožba.

Izrek

Pritožbi tožnika J. G. se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I izreka v delu, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek glede plačila uporabnine v višini 30.000,00 SIT mesečno od avgusta 2003 dalje in v odločitvi o stroških postopka (točka III izreka).

V ostalem delu se pritožba zavrne in v točki I izreka v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba toženca D. G. se zavrne in v točki II potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da je toženec dolžan plačati tožniku uporabnino v višini 30.000,00 SIT mesečno za vsak tekoči mesec od 1.4.1999 do 29.2.2004, kar znaša 1.740.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.3.2004 do plačila, in da je toženec je dolžan tožniku od dne 1.3.2004 dalje plačevati uporabnino za vsak tekoči mesec v višini 30.000,00 SIT do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec do plačila. V točki II izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec po nasprotni tožbi J. G. dolžan tožniku po nasprotni tožbi D. G. plačati najemnino v višini 25.000,00 SIT za vsak tekoči mesec od 1.1.1998 do 6.6.2003, kar znaša skupaj 1.650.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 31.4.2004 (pravilno 30.4.2004) do plačila. V točki III je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

V nadaljevanju bo tožnik po osnovni tožbi in toženec po nasprotni tožbi J. G. imenovan tožnik in toženec po osnovni tožbi in tožnik po nasprotni tožbi D. G. imenovan toženec.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki po pooblaščencih.

Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov glede točke I izreka (zavrnitve zahtevka po tožbi) in odločitve o stroških postopka ter predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče glede na izpoved določenih prič in ugotovitve izvedenca ugotovilo, da se svet, glede katerega teče pravda, v bistvu ni intenzivno uporabljal. Po mnenju pritožnika ta ugotovitev ni relevantna. Številne priče so potrdile, da se je ekonomska korist pridobivala predvsem s sečnjo lesa, bodisi za lastne potrebe gospodinjstva toženca, kakor tudi za prodajo, kar pa se izkoriščanje kmetijskih zemljišč tiče, pa se je le-to uporabljalo bolj ali manj za košnjo, saj se je pri hiši toženca redilo živino. Torej ni mogoče govoriti, da se zemljišča niso izkoriščala, ali so bila izkoriščana optimalno ali ne, pa za to pravdo niti ni pomembno. Priča T. G. je izpovedala, da je sporne parcele izkoriščal toženec, saj je tudi pripravljal drva. To so potrdili O. Č. in S. G., ki je povedal, da je toženec imel kravo, konje in nazadnje še ponije, ter M. T. Tudi V. G., bivša toženčeva žena, je potrdila, da je parcelo obdeloval oziroma uporabljal toženec in prodajal drva. Glede na izpovedi vseh navedenih prič ne more biti dvoma, da je toženec sporno zemljo obdeloval, jo izkoriščal in od nje imel ekonomsko korist, ki jo je neupravičeno pridobival iz tožnikovega solastnega deleža, bil s tem neupravičeno obogaten in je tožnik od njega upravičen zahtevati plačilo uporabnine. Pritožnik meni, da je sodišče s tem, ko je zaključilo, da mu toženec z ničemer ne prepoveduje uporabe posesti njegovega solastniškega deleža in da tožnik spornih nepremičnin prostovoljno ne uporablja, napačno ocenilo izvedene dokaze. Tudi sicer sodbe ni mogoče preizkusiti, saj sodišče v obrazložitvi ni navedlo jasnih in razumljivih razlogov, razlogi, ki so navedeni, pa so si med seboj v nasprotju. Predvsem si nasprotujejo v tem, da sodišče po eni strani zaključuje, da naj bi bil tožnik sam prostovoljno izključen iz uporabe teh nepremičnin, po drugi strani pa samo ugotavlja, da sta se brata sprla. Ravno glede odnosa med bratoma in njunega spora ter vprašanja, ali je toženec dejansko tožnika spodil od hiše, sodišče ne navaja nobenih razlogov. Tožnik je izpovedal, da sta bila z bratom določeno obdobje v dobrih odnosih, vendar ga je nato toženec spodil od hiše. Dejansko je iz izpovedi obeh strank in priče V. G. moč kot nesporno dejstvo ugotoviti, da sta se brata poleti 2003 sprla. Vzrok za ta spor je bila očitno takratna toženčeva žena, ki se je spustila v razmerje s tožnikom, kar je imelo za posledico, da je toženec spodil tožnika iz hiše. Glede na navedena dejstva, ki jih sodišče ni ugotovilo, je na dlani zaključek, da je tožnik vsaj od meseca avgusta 2003 dalje povsem neupravičeno izključen iz uporabe in posesti svojega solastniškega deleža, vzrok za to pa je v ravnanju toženca, ki je tožnika spodil. Glede na navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava treba zaključiti, da je toženec dejansko uporabil tujo stvar - kmetijska in gozdna zemljišča v solastnini v svojo korist, zato ima tožnik kot solastnik pravico, da sorazmerno svojemu solastnemu deležu zahteva od toženca, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe te stvari in to vsaj od meseca avgusta 2003 dalje. Korist, ki jo ima toženec, se kaže v brezplačni uporabi tožnikovega solastnega deleža, in mu mora povrniti znesek, ki ustreza najemnini. Gre pritrditi sodišču, da lahko odloča le o terjatvah, ki so zapadle do dneva odločanja, vendar pa sodišče za obdobje od avgusta 2003 do dneva odločanja na prvi stopnji ni pravilno odločilo, saj je dejansko stanje napačno ugotovljeno in je materialni predpis (219. čl. ZOR) napačno uporabljen. Niti o odločilnih dejstvih niso navedeni razlogi, tako da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Toženec je odgovoril na pritožbo tožnika in navajal, da ima v izpodbijanem delu sodba povsem jasne in razumne razloge. Sodišče je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene postopkovne kršitve. Z ničemer ni dokazano, da je preprečeval souporabo tožniku in mu jo onemogočal. Tožnik ni bil neupravičeno izključen iz uporabe in posesti svojega solastniškega deleža. Toženec se pritožuje zoper točko II izreka sodbe, v kateri je sodišče njegov nasprotni zahtevek v celoti zavrnilo, in odločitev o stroških postopka. Med pravdnima strankama res bila nikoli sklenjena kakšna pogodba glede plačila uporabnine za uporabo stanovanja. Ravno zaradi tega pride v poštev uporaba določbe, ki govori o neupravičeni obogatitvi, to je določba tedaj veljavnega 219. čl. ZOR. Dejanski stan iz te zakonske določbe je v tem primeru v celoti izpolnjen. Tožnik je uporabljal tujo stvar, to je njegovo (toženčevo) stanovanje za bivanje, zato ima toženec utemeljen zahtevek proti njemu. Dejstvo, da sta bili pravdni stranki v spornem obdobju v dobrih odnosih in ker toženec od tožnika nikoli prej ni pisno zahteval plačila uporabnine za uporabo stanovanja, ni dovolj velika podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka. Res je toženec vložil nasprotni tožbeni zahtevek v posledici vložitve tožnikove tožbe proti njemu. Pravna in dejanska podlaga je namreč povsem identična. Glede na to, da je odločitev o stroških postopka v celoti odvisna od uspeha v pravdi, toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev. Ker sodišče ni ugotavljalo vseh pravnorelevantnih dejstev, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici slednjega je sodišče tudi materialno pravo zmotno uporabilo. Zato toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v II. točki razveljavi in jo vrne v ponovno sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

K pritožbi tožnika zoper odločitev po tožbi: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine v zvezi z zahtevkom za plačilo uporabnine za sporne nepremičnine, razen za obdobje od avgusta 2003 dalje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodba ima ustrezne razloge in se jo da preizkusiti. Pritožbeno sodišče nasprotij ni zasledilo in ni podana očitana kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in tudi ne tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnin, vpisanih v zemljiškoknjižnih vl. št. 83 in 99 k.o. T. Pri prvem telesu v vl. št. 83 sta vknjižena kot solastnika vsak do 1/3 in pri drugem telesu vsak do 1/2, pri vl. št. 99 pa sta vknjižena vsak do 3/77. Tožnik je v tožbi trdil, da toženec uživa podedovane nepremičnine do celote vsaj od leta 1991 dalje, medtem ko jih sam naj ne bi užival. S strani toženca mu je bila onemogočena souporaba navedenih nepremičnin skladno z njegovim solastniškim deležem. Objektivno merilo višine obogatitve toženca je višina najemnine enakovredne nepremičnine, krajevno običajna najemnina za podobno nepremičnino je po mnenju tožnika 60.000,00 SIT in je od toženca zahteval polovico tega zneska, to je 30.000,00 SIT (sedaj 129,19 EUR) od 1.4.1999 dalje. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek iz naslednjih razlogov: pravdni stranki ob dedovanju spornih nepremičnin nista sklenili nikakršnega dogovora o načinu in obsegu uporabe, med njima ni obstajal nikakršen spor glede tega in sta bili do poletja 2003 v dobrih odnosih. Tožnik je veliko pomagal pri delu na spornih nepremičninah in mu je bilo glede na pogostost obiskov pri tožencu in pomoč pri delu na kmetiji znano, katere nepremičnine in kako jih toženec uporablja in temu ni nikoli nasprotoval. Zaključilo je, da toženec tožniku ne prepoveduje uporabe in posesti solastnega deleža in posledično spornih nepremičnin tožnik prostovoljno ne uporablja, saj je s konkludentnimi dejanji privolil v to, da toženec uporablja sporne nepremičnine in se ne more sklicevati na morebitno prikrajšanje ter zahtevati povrnitve koristi, saj je odločilna privolitev v prikrajšanje. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine za obdobje od 1.4.1999 do 29.2.2004, pa tudi za obdobje od 1.3.2004 dalje, ker je menilo, da lahko odloča le o tožbenih zahtevkih, ki so zapadli v plačilo do konca glavne obravnave.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v prikrajšanje, kar velja do spora pravdnih strank avgusta 2003, in tega pritožba ni izpodbila. Pravna podlaga je določilo 219. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (enako 196. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ), ki določa, da če nekdo tujo stvar uporabi v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine in tudi, če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Tožnik je trdil med postopkom, da ga je toženec neupravičeno izključil iz uporabe solastnih nepremičnin. Med strankami ni sporno, da je med njima poleti 2003 prišlo do spora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prišlo do spora poleti 2003, ni pa se opredelilo do tožnikovih trditev, da ga je toženec avgusta 2003 spodil od hiše in ga s tem neupravičeno izključil iz posesti spornih solastnih nepremičnin, kar navaja tudi v pritožbi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi v takem primeru od spora dalje nepremičnine predstavljale za toženca tujo stvar v obsegu tožnikovega solastnega deleža. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da v celotnem spornem obdobju tožnik prostovoljno ne uporablja in izkorišča nepremičnin, tega ni ugotavljalo za obdobje po sporu od avgusta 2003 dalje, zato ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, predvsem ali je toženec tožnika od tedaj dalje v celoti izključil iz uporabe in posesti solastnih nepremičnin. Če bi se te navedbe izkazale za resnične, je toženec s tem kršil tožnikovo pravico do uporabe nepremičnin v sorazmerju z njegovim solastninskim deležem, zato bi moral tožniku plačati ustrezno odmeno od uporabe tuje stvari. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi po tožbi razveljavilo v delu, kolikor je zavrnjen zahtevek za plačilo uporabnine od avgusta 2003 dalje. Posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj izhajajo iz gornje obrazložitve, pri novem odločanju pa naj še upošteva, da mora odločiti o vseh zahtevkih, ki so zapadli v plačilo do konca obravnave. V preostalem delu iz že navedenih razlogov pritožba tožnika ni utemeljena glede zavrnitve zahtevka za plačilo uporabnine za čas od 1.4.1999 do vključno julija 2003, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

O pritožbi toženca zoper odločitev po nasprotni tožbi: Toženec je vložil nasprotno tožbo zaradi plačila najemnine v višini 1.650.000,00 SIT oz. 6.885,30 EUR, do katerih naj bi bil upravičen zaradi bivanja tožnika v njegovi hiši vsak konec tedna od leta 1998 do junija 2003. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnik toženca v spornem obdobju večkrat obiskal na domu in bil pri njem deležen tudi storitev prehranjevanja, spanja, pranja perila, da pa njegove hiše v vtoževanem obdobju ni uporabljal za bivanje, kot trdi pritožba. Tudi za pritožbo ni sporno, da stranki nista sklenili nobenega najemnega razmerja in da v spornem obdobju ni bilo govora o plačilu. Tožnik je obiskoval brata in mu tudi pomagal pri delu na kmetiji, ko ga je ta poklical. Vse, kar je toženec nudil tožniku, je bil izraz gostoljubja, prostovoljno brez namena, da tožnika zadolži. Zato dejstvo, da je tožnik pri tožencu tudi prespal in jedel, ne pomeni uporabe tuje stvari (toženčevega stanovanja) in prikrajšanja na strani tožnika ter okoriščanja na strani toženca, kot skuša prikazati pritožba. Zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in je pritožba ni izpodbila. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v točki II izreka (čl. 353 ZPP).

O pritožbi zoper odločitev o stroških postopka: Delna razveljavitev sodbe je narekovala razveljavitev stroškovne odločbe (točka III izreka), saj je odločitev o povrnitvi stroškov postopka odvisna od celotnega uspeha strank v postopku, ki bo znan šele, ko bo sodišče prve stopnje odločilo tudi o razveljavljenem delu tožbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).