Jedro

Revident utemeljeno opozarja na neskladje med ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je bila sicer kupoprodajna pogodba med tožnikom in drugim ter tretjim tožencem z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P826/2003 razvezana (kar implicira, da je lastnik spornega stanovanja tožnik), ter potrditvijo zavrnitve ugotovitvenega zahtevka na ničnost zastavne pogodbe (kar implicira, da je le-ta veljavno sklenjena in na podlagi katere je po naravi stvari izvršba dopustna).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ugotovitev ničnosti zastavne pogodbe, in se zadeva v tem delu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pod točko 1 izreka razsodilo, da je s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu In 42/2003 z dne 20. 6. 2003 dovoljena izvršba nedopustna. Pod točko 2 izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je posojilna zastavna pogodba, sklenjena med toženimi strankami dne 17. 12. 2001, nična. V 3. točki izreka pa je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca (pravilno tožnika) zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče stranke (pravilno prvega toženca) pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 1 in 3 izreka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Navedbe revidenta

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve ustavnih pravic (pravice do poštenega sojenja, načela enakosti in pravice do zasebne lastnine). Bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja nasprotje in nejasnost med razlogi prvostopenjske sodbe, kar podrobneje utemelji. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo v zvezi s presojo ničnosti sporne posojilne pogodbe. Tožnica je bila glede na ex lege izvensodno razvezanost kupoprodajne pogodbe tudi ob sklenitvi sporne posojilne zastavne pogodbe lastnica predmetne nepremičnine, ni pa bila stranka sporne pogodbe in z njo tudi ni soglašala; zato ni izpolnjen pogoj njene veljavnosti iz tretjega odstavka 250. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Pojasni svoje materialnopravno naziranje glede ničnosti sporne pogodbe. Revident zatrjuje protispisnost na pritožbeni ravni, kar podrobneje pojasni. Napačno je tudi materialnopravno sklepanje pritožbenega sodišča, da je bila prvotožena stranka ob sklepanju sporne pogodbe dobroverna, saj je opustila dolžno skrbnost, kar je pravno vprašanje in o tem je tožeča stranka tudi predlagala dokaze. Glede vedenja o neplačanosti kupnine je sodišče zmotno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Obe sodišči pa sta kršili tudi 103. člen ZOR in Ustavne pravice, na kar je opozorilo Ustavno sodišče v odločbi U I 202/93-17 z dne 6. 10. 1994. Nezakonito je stališče sodišč, da ugovor previsokih obresti presojata zgolj z vidika 141. člena ZOR. Stališče sodišč je tudi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, za kar navede konkretne judikate. Napačno je tudi materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da zastavna pogodba učinkuje zoper v zemljiško knjigo nevpisanega lastnika in da tožnik razveze kupoprodajne pogodbe, tudi če bi ta nastala po sklenitvi posojilne zastavne pogodbe, ne more uveljaviti zoper prvotoženo stranko kot razlog ničnosti sporne posojilne zastavne pogodbe in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03 z dne 27. 1. 2005 ter sklep Vrhovnega sodišča II Ips 264/2005 z dne 15. 6. 2006. Sodišče je materialno pravo napačno uporabilo tudi, ko je prezrlo učinek pravnomočnosti in materialnopravni pomen tega, da je tožnik na podlagi pravnomočnega Sklepa Dn 36/2007 z dne 12. 1. 2007 sedaj vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik predmetne nepremičnine. Sodba P 826/2003 je bila izdana že 12. 1. 2005, torej pred rubežem v izvršbi, in je postala pravnomočna pred objavo rubeža v Uradnem listu. Napačno pa sta sodišči uporabili tudi določbo Stanovanjskega zakona, ki prepoveduje razpolaganje, s katerimi bi se dovoljevala odtujitev nepremičnine, ki je bila kupljena po tem zakonu, vse dokler ni kupnina v celoti poravnana (122. člen). Ker predstavlja sporna pogodbe obid zakona, bi jo moralo sodišče prepoznati kot nično. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, ter toženim strankam naloži povrnitev stroškov postopka tožnika.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Prvotožena stranka kot upnik od druge in tretje tožene stranke kot dolžnika v izvršilnem postopku In 03/00042 terja plačilo terjatve v višini 12.069,49 EUR, skupaj z dogovorjenimi zamudnimi pogodbenimi obrestmi v višini 5% mesečno od 18. 3. 2002 dalje do plačila. Predmet izvršbe je stanovanje v stanovanjski hiši vl. št. ... k.o. ..., parc. št. 335, v pritličju na naslovu ..., v skupni izmeri 58,95m2. Izvršilni naslov predstavlja notarski zapis med prvotoženko kot upnikom in drugo in tretje toženim kot dolžnikoma iz posojilnozastavne pogodbe. Tožeča stranka je ugovarjala nedopustnost izvršbe iz razloga, da je ona lastnica predmeta izvršbe (nepremičnine).

7. Tožnica ter drugo in tretje toženi stranki (kot imetnika stanovanjske pravice) so sklenili kupoprodajno pogodbo št. 92/93 dne 14. 10. 1993, katere predmet je predstavljalo stanovanje v skupni izmeri 58,95m2, v pritličju stanovanjske stavbe ..., ki predstavlja 20,2780% solastni delež na nepremičnini parc.št. 335, vl. št. ... k.o. ... Predmetno stanovanje v zemljiško knjigo ni bilo vpisano kot etažna lastnina. Tožnica se je v zemljiško knjigo kot lastnica stanovanja vpisala šele 5. 1. 2007. Ker kupca nista plačala dogovorjenih obrokov kupnine, je Okrožno sodišče v Celju v zadevi P 826/2003 dne 12. 1. 2005 razsodilo, da je kupoprodajna pogodba razdrta po samem zakonu. Sodba sodišča je postala pravnomočna.

Posojilno zastavno pogodbo, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, so prvotoženec kot upnik in drugo ter tretje toženec kot dolžnika sklenili 17. 12 .2001. Iz te pogodbe izhaja, da je prvotožena stranka drugo in tretje toženima posodila znesek 2.724.000,00 SIT, ki sta se ga posojilojemalca zavezala vrniti v 60 enakih mesečnih obrokih. V zavarovanje denarne terjatve pa sta dolžnika zastavila predmetno stanovanje, za katerega iz notarskega zapisa izhaja, da je njuna last na podlagi kupoprodajne pogodbe št.29/93, ki sta jo sklenila s tožečo stranko. Ker dolžnika obrokov posojila nista plačevala, je prvotožena stranka predlagala izvršbo s popisom in cenitvijo zastavljenega stanovanja ter prodajo le-tega na javni dražbi in izpraznitvijo po izdaji sklepa o izročitvi. Sodišče je s sklepom o izvršbi In 2003/00042 z dne 20. 6. 2003 takšno izvršbo dovolilo.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka v skladu s 64. členom ZIZ dokazala lastninsko pravico na predmetnem stanovanju in s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št.0001 In 2003/00042 z dne 20. 6. 2003 dovoljene izvršbe ni dopustilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev razveljavilo in zadevo (v tem delu) vrnilo v ponovno odločanje. Ker zadeva v tem delu še ni pravnomočna, so nedopustni vsi tisti revizijski očitki, ki se nanašajo na vprašanje lastninske pravice na predmetnem stanovanju (prvi odstavek 367. člena ZPP).

9. Sodišče druge stopnje je potrdilo zavrnitev zahtevka tožeče stranke na ugotovitev ničnosti posojilnozastavne pogodbe. Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost pogodbe med toženci, mora tožnik izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, torej ugotovitev ničnosti kakšnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Ugotovitvena tožba predstavlja primerno sredstvo za odpravo negotovosti le, če bi njena pravnomočnost učinkovala v morebitni kasnejši pravdi na spolnitev obveznosti iz spornega razmerja.

10. Glede ugotavljanja ničnosti v zvezi z posojilno pogodbo, sklenjeno med prvim in drugim ter tretjim tožencem, tožnik nima aktivne legitimacije, saj avtonomno pravno razpolaganje tretjih (sklenitev posojilne pogodbe) nima nobenih pravnih učinkov za revidenta. Je pa tožniku priznati pravni interes na ugotovitev ničnosti glede zastavne pogodbe, sklenjene med toženimi strankami, saj pravna usoda pogodbe vpliva na izvršilni postopek v teku ter lastninsko pravico revidenta(1) in v tem delu je njegova revizija utemeljena. Revident namreč utemeljeno opozarja na neskladje med ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da je bila sicer kupoprodajna pogodba med tožnikom in drugim ter tretjim tožencem z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P826/2003 razvezana (kar implicira, da je lastnik spornega stanovanja tožnik), ter potrditvijo zavrnitve ugotovitvenega zahtevka na ničnost zastavne pogodbe (kar implicira, da je le-ta veljavno sklenjena in na podlagi katere je po naravi stvari izvršba dopustna). Ker gre za močno prepletenost pravnih razlogov, ki bodo odločali tako o dopustnosti izvršbe kot o vprašanju ničnosti zastavne pogodbe, jih po naravi stvari ni mogoče obravnavati ločeno in je zato v tem delu podana zmotna uporaba materialnega prava, posledično pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na to, da nepremičnina, ki je bila predmet hipoteke, tedaj ni bila vpisana v zemljiški knjigi, je namreč vprašanje dobrovernosti pogodbenih strank odločilnega pomena za presojo veljavnosti zastavne pogodbe. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz prve točke izreka te odločbe.

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS II Ips 505/2003 z dne 28. 10. 2004.