Jedro

Ob upoštevanju sodne prakse nedvomno izhaja, da ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, to je razloga, da odločbe, ki naj bi se izrekla za nično sploh ni mogoče izvršiti, ni mogoče uveljavljati, kolikor je bila odločba že izvršena in kar je bilo v konkretni zadevi nedvomno ugotovljeno. Navedeni ničnostni razlog v predmetni zadevi, zato ni podan. Podan tudi ni ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. To zakonsko določbo je mogoče uporabiti le v primeru, če posebna zakonska določba vnaprej določa, da ima določena nepravilnost za posledico ničnost določbe. Kolikor v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost odločbe, tega razloga ni mogoče uporabiti. V konkretni zadevi tožeča stranka zatrjuje nepravilnosti, ki naj bi bile storjene pri izdaji inšpekcijske odločbe in ki sicer lahko predstavljajo kršitve zakona, ne navede pa nobene zakonske določbe, ki bi določala, da ima katera od naštetih nepravilnosti za posledico ničnost odločbe, take določbe pa, tako kot tožena stranka, tudi sodišče ni našlo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015. 2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju gradbeni inšpektor) z odločbo št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015 na podlagi določb 26. in 154. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožeči stranki, kot inšpekcijski zavezanki naložil, da mora v roku 15 dni po vročitvi te odločbe odstraniti obravnavano nevarno gradnjo, to je streho, strešno konstrukcijo, tretje nadstropje, drugo nadstropje in prve nadstropje objekta..., stoječo na zemljišču s parc. št. 1101 k.o. ... ter streho in prvo nadstropje nad gostilno "...", na naslovu ..., stoječo na zemljišču s parc. št. 1102 k.o. ..., vse v lasti tožeče stranke (1. točka izreka). Tožečo stranko je opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve odrejenih obveznosti iz 1. točke izreka začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka) ter določil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1 (3. točka izreka). Navedena odločba je bila tožeči stranki vročena 8. 6. 2015 in se zoper njo ni pritožila.

3. Tožena stranka je z odločbo, št. 0612-169/2015-4AE z dne 20. 10. 2015, zavrnila predlog tožeče stranke za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe. Upravno sodišče RS je v upravnem sporu s sodbo, št. III U 314/2015-5 z dne 25. 11. 2016, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovno odločanje. Pojasnilo je, da je upravni organ nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje v delu, ki se nanaša v poseg v skupno lastnino, s tem pa napačno presodil obstoj ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Sodišče je prvostopenjski organ napotilo, da v ponovljenem postopku ugotovitev dejanskega stanja dopolni s tem, da ugotovi, ali je izpodbijano inšpekcijsko odločbo, katere ničnost je uveljavljena, mogoče izvršiti na način, da predlagateljica oziroma inšpekcijska zavezanka ne poseže v skupno lastnino ostalih etažnih lastnikov.

4. V ponovnem postopku je upravni organ ugotovil, da je inšpekcijska zavezanka izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene z odločbo z dne 5. 6. 2015. Zapisnik o ogledu je bil v skladu s 146. členom ZUP poslan tožeči stranki, ki je v svojem odgovoru z dne 1. 2. 2017 navedla, da na zapisnik nima pripomb, saj je bila odločba izvršena v celoti. Tožeča stranka je še predlagala, da upravni organ čimprej izda odločbo, ki se bo glasila na vse etažne lastnike nevarne gradnje.

5. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe navaja, da tožeča stranka v predlogu uveljavlja ničnostne razloge po 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Glede na to, da je bila inšpekcijska odločba že izvršena, pa, ob upoštevanju sodne prakse, ki jo tožena stranka navaja, ničnostna razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP nista podana. Tožena stranka ugotavlja, da ni podan niti ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, saj je to določbo mogoče uporabiti le v primeru, če posebna zakonska določba vnaprej določa, da ima določena nepravilnost za posledico ničnost odločbe. V konkretni zadevi tožeča stranka sicer navaja nepravilnosti, ki naj bi bile storjene pri izdaji inšpekcijske odločbe, vendar ne navede zakonske določbe, ki bi določala, da bi katera od naštetih nepravilnosti imela za posledico ničnost odločbe, takšne določbe pa tudi upravni organ ni našel. Glede na to, da nobeden od uveljavljenih ničnostnih razlogov ni podan, je tožena stranka predlog za izrek ničnosti odločbe zavrnila.

6. Tožeča stranka v tožbi povzema dosedanji tek upravnega postopka. Toženi stranki očita, da v upravnem postopku ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. S tem, ko je kot inšpekcijskega zavezanca opredelila zgolj tožečo stranko, je posledično kršila materialno pravo, saj se z izvršitvijo takšne odločbe posega v lastninsko pravico ostalih solastnikov spornih nepremičnin, pri čemer je tožeča stranka le etažni lastnik v stavbah na naslovu ... in ... v Izoli in ni lastnica vseh delov stavb, katerih odstranitev je naložil gradbeni inšpektor v skladu s 154. členom ZGO-1. S tem, ko je kot zavezanko opredelil le tožečo stranko, kateri je naložil rušitev skupnih delov stavbe, torej strehe, strešne konstrukcije in posledično tudi fasade in napeljav, ki so skupni vsem etažnim lastnikom, ji je naložil poseg v skupno lastnino. Tak poseg pa se lahko razlaga celo v smislu izvršitve kaznivega dejanja po 220. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

7. Tožeči stranki je zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter v posledici nezakonite inšpekcijske odločbe nastala škoda, saj tako Stvarnopravni zakonik (SPZ) kot Stanovanjski zakon (SZ-1) določata, da se bremena v zvezi s skupnimi delimi stavb porazdelijo med etažne lastnike, skladno z njihovimi deleži na skupnih delih. Med te stroške pa nedvomno spada tudi odstranitev skupnih delov stavbe. Tožeča stranka je morala zaradi načela izvršitve po 5. točki inšpekcijske odločbe sama na svoje stroške odstraniti nevarno gradnjo in kriti stroške, ki bi sicer nastali solastnikom v zvezi z njihovimi idealnimi deleži in se temu ni mogla izogniti. S takim posegom je posegla tudi v lastninsko pravico ostalih solastnikov nepremičnin, ki so predmet inšpekcijskega postopka. Zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z 2. in 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je takšna odločba nična in ji bo tožena stranka morala povrniti nastalo škodo.

8. Nadalje uveljavlja, da je 5. točka izreka inšpekcijske odločbe nezakonita, saj ji je bila z njo odvzeta pravica do učinkovite pritožbe, ki je nesmiselna, če mora inšpekcijska zavezanka odločbo izvršiti ne glede na morebitno učinkovitost pritožbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nična in se ji zato zadeva vrne v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naj tožena stranka povrne njene stroške postopka.

9. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Prvi odstavek 279. člena ZUP določa, da se za nično izreče odločba: 1. ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja; 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. 12. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot inšpekcijska zavezanka pred izdajo izpodbijane odločbe izpolnila vse obveznosti, ki so ji bile naložene z odločbo št. 06122-2871/2014/7 z dne 5. 6. 2015, katere ničnost uveljavlja v zadevnem postopku. V zadevi nadalje ni sporno, da tožeča stranka uveljavlja ničnostne razloge po 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

13. Tožeča stranka v predlogu za izrek ničnosti odločbe po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP navaja, da ji inšpekcijska odločba nalaga izvršitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari iz 220. člena KZ-1, ki naj bi ga storila s tem, da bi z izvršitvijo inšpekcijske odločbe posegla v lastninsko pravico solastnikov na skupnih prostorih. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, je kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari mogoče storiti naklepno z obema oblikama naklepa, to je, da se storilec zaveda, da s svojim dejanjem poškoduje tujo stvar in to hoče storiti ali na to vsaj pristane. Iz dokumentov upravne zadeve ne izhaja, tega pa tudi ne zatrjuje tožeča stranka, da bi pristojni inšpektor izdal odločbo z namenom, da bi z izvršitvijo izreka odločbe prišlo do poškodovanja stvari koga drugega, pač pa je bila inšpekcijska odločba izdana v skladu s pooblastili, ki jih inšpektorju dajejo zakonski in podzakonski predpisi, v konkretnem primeru ZGO-1 in Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN). Ob nespornem dejstvu, da je bila inšpekcijska odločba izvršena, pa, ob upoštevanju sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča, št. I Up 442/2002), ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ni podan. Presoja, ali bi izvršitev odločbe povzročila kaznivo dejanje, pomeni v primeru odločanja o ničnosti odločbe po navedenem razlogu presojo še neizvršene odločbe, ne pa oceno odločbe, ki je bila že izvršena. V primeru odločanja o ničnosti odločbe zato ni mogoče uporabiti sklepanja, kot ga tožeča stranka navaja v tožbi. Zatrjevane kršitve zakona bi tožeča stranka lahko uveljavljala s pritožbo v rednem postopku, ki pa je, kakor nedvomno izhaja iz upravnega spisa, ni vložila in je inšpekcijska odločba postala dokončna in pravnomočna.

14. Ob upoštevanju sodne prakse (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 799/93-4 z dne 5. 7. 1995 ter sodbi Upravnega sodišča RS, št. I Up 811/99 z dne 23. 10. 2001 in I Up 442/2002 z dne 28. 10. 2004) nedvomno izhaja, da ničnostnega razloga iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, to je razloga, da odločbe, ki naj bi se izrekla za nično sploh ni mogoče izvršiti, ni mogoče uveljavljati, kolikor je bila odločba že izvršena in kar je bilo v konkretni zadevi nedvomno ugotovljeno. Navedeni ničnostni razlog v predmetni zadevi, kot je pravilno ugotovila tožena stranka, zato ni podan.

15. Sodišče pritrjuje tudi ugotovitvam tožene stranke, da ni podan ničnostni razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. To zakonsko določbo je mogoče uporabiti le v primeru, če posebna zakonska določba vnaprej določa, da ima določena nepravilnost za posledico ničnost določbe. Kolikor v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost odločbe, tega razloga ni mogoče uporabiti. V konkretni zadevi tožeča stranka zatrjuje nepravilnosti, ki naj bi bile storjene pri izdaji inšpekcijske odločbe in ki sicer lahko predstavljajo kršitve zakona, ne navede pa nobene zakonske določbe, ki bi določala, da ima katera od naštetih nepravilnosti za posledico ničnost odločbe, take določbe pa, tako kot tožena stranka, tudi sodišče ni našlo.

16. Tožeča stranka sicer uveljavlja, da naj bi zaradi izvršitve inšpekcijske odločbe utrpela stroške, ki bi jih sicer morali nositi vsi solastniki skupnih prostorov, ki so predmet inšpekcijske odločbe. Navedeni razlog pa ne more biti razlog za izrek ničnosti, ampak je, glede na to, da je bila inšpekcijska odločba že izvršena, predmet civilnopravnih razmerij tožeče stranke in ostalih solastnikov. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da je odločitev tožene stranke iz zgoraj navedenih razlogov pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa ni utemeljena in jo je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so že bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.