Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke, št. 4100465 z dne 31. 5. 2010 in sklepa, št. 14 4100465 z dne 11. 3. 2010 ter za novo odmero starostne pokojnine od 16. 4. 2007 dalje, vključno s plačilom razlike z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je bilo o tožničini pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 20. 3. 2008. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v pravočasni reviziji uveljavlja vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS 26/99 in naslednji), zlasti zmotno uporabo materialnega prava. Obširno navaja, da utemeljenost njenega zahtevka izhaja iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavljanja pravice v primerih nastopa zavarovalnega rizika. Z zahtevo za ponovno odmero pokojnine ni zahtevala odmere pokojnine za nazaj, ampak za naprej. Meni, da bi morala tožena stranka njeno vlogo obravnavati kot nov zahtevek, saj zneski, ki jih uveljavlja, v prvotni odločbi niso bili upoštevani. Odločeno je bilo o delu njene pravice, ne pa o celoti. Za del, ki ni bil upoštevan, bi morala biti dana možnost uveljavljanja in nove odmere pokojnine. ZPIZ-1 take odločitve ne onemogoča, ne v 39. in ne v 180. členu, Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Uradni list RS, št. 81/2000 in naslednji) pa določa, da se podatki lahko naknadno spremenijo, če pristojni organ naknadno, na predpisan način, ugotovi spremembo podatkov ter tudi v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matični evidenci vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. V danem primeru gre namreč za takšno situacijo. Ko je tožena stranka ugotovila nepravilnost, bi morala sama po uradni dolžnosti pokojnino na novo odmeriti. Njena dolžnost je varovati pravice strank v postopku, kar je eno od temeljnih načel upravnega postopka. Kljub plačanim prispevkom tožnici njene pravice ne priznava, hkrati pa izvaja v identičnih primerih raznoliko prakso, kar pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti na tožečo stranko, ki na vnos podatkov ni imela nobenega vpliva. Njeno sprenevedanje pomeni grob poseg tudi v temeljne človekove in z ustavo zajamčene pravice, ki jih je s svojo odločitvijo kršilo tudi sodišče druge stopnje. Zato predlaga „spremembo izpodbijane sodbe z razveljavitvijo“ in vrnitvijo v ponovno sojenje sodišču druge stopnje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Kot izhaja iz dejstev, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje in potrjenih pred sodiščem druge stopnje, je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine z odločbo z dne 20. 3. 2007 od 16. 4. 2007 dalje. Pri odmeri pokojnine niso bili upoštevani zneski iz naslova dobička, ki jih je tožnica prejela v letu 1992. Po tem, ko je revizor Območne enote ZPIZ Koper to ugotovil (zapisnik o reviziji z dne 4. 2. 2009), je tožnica dne 29. 3. 2010 vložila zahtevo za novo odmero pokojnine. Zahtevo je tožena stranka zavrnila (kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, bo jo morala na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči), ker je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno in ker za novo odmero pokojnine ni veljavne pravne podlage.

7. Sodna praksa je ustaljena glede tega, da v primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le tista dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Tožnica se v reviziji sklicuje na podobne primere, ki naj bi jih Vrhovno sodišče obravnavalo drugače, vendar gre za starejšo sodno prakso; v zadevi VIII Ips 544/2007 gre za odločitev iz leta 2009 glede nove odmere pokojnine, ki je bila priznana v času veljavnosti prejšnjega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98), v zadevi VIII Ips 418/2009 iz leta 2011 pa gre za primer, ko je bilo o višini pokojnine odločeno ob izdaji vsakokratne nove odločbe. V zadevi VIII Ips 146/2010 ponovna odmera pokojnine sploh ni bila sporna (zavod je pokojnino ponovno odmeril na podlagi naknadno obračunanih in plačanih prispevkov na podlagi sodne odločbe), sporno je bilo le, od kdaj ima tožnik pravico do novo odmerjene pokojnine. V zadevi VIII Ips 71/2000 je šlo za ponovno odmero že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki se je upoštevala za izračun pokojninske osnove, in je bila urejena v 185. členu ZPIZ/92 ter 180. členu ZPIZ-1 kot pravica zavarovanca, ki jo uveljavlja v rednem postopku. Tudi zadeva VIII Ips 76/96 ni primerljiva, saj je šlo za odločanje o pravici na podlagi določb ZPIZ/92, ki jih ZPIZ-1 nima. Tožnica se sklicuje tudi na dve odločbi Ustavnega sodišča RS, Up-828/03 z dne 14. 4. 2005 in U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006, vendar je bilo dejansko stanje drugačno kot v tožničinem primeru, poleg tega pa so revizijske navedbe glede teh odločb iztrgane iz konteksta, zato ne morejo vplivati na (drugačno) odločitev revizijskega sodišča. V prvem primeru je šlo za postopek uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja, v drugem primeru pa je Ustavno sodišče RS ugotovilo neenako obravnavanje zaposlenih in samozaposlenih zavarovancev pri pridobitvi pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oziroma za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava. Na takšne odločitve Vrhovnega sodišča je opozorilo že sodišče prve stopnje, dodatno pa tudi sodišče druge stopnje. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno (npr. ne upošteva vseh prejemkov), lahko zavarovanec zmotno ugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze (nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe), ki so obstajala v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti z izrednim pravnim sredstvom – obnovo postopka. Hkrati pa ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

9. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo o tem, da se dobiček, izplačan v letu 1992, ne všteje v pokojninsko osnovo, že pravnomočno odločeno. Glede na navedeno ureditev stranka, razen z izrednim pravnim sredstvom, ne more doseči spremembe dokončne in pravnomočne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Zato tožnica ne more zahtevati ponovne odmere niti za nazaj (v nasprotju z revizijskimi navedbami zahteva prav to) niti za naprej, saj za to ni podlage niti v ZPIZ-1 niti v ZUP. Neutemeljeno je sklicevanje na ZMEPIZ, saj ne gre za podatke, ki bi bili v matično evidenco nepravilno vpisani ali bi se naknadno spremenili. Neuporabna za ta primer je tudi določba 180. člena ZPIZ-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v številnih identičnih zadevah (1).

10. Ob veljavni ureditvi odločanja o pravicah iz pokojninskega zavarovanja tožnica tudi s sklicevanjem na neenakopravno obravnavo in na kršitev ustavnih pravic do lastnine in socialne varnosti ni mogla uspeti.

11. Ker niso podani uveljavljali revizijski razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012, VIII Ips 128/2013 z dne 16. 9. 2013 in druge.