Jedro

Tožnici je bila starostna pokojnina že pravnomočno priznana in odmerjena, ne da bi bil pri tem upoštevan del plače, izplačan v letu 1992 iz naslova dobička. Za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem tega dela plače ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 5. 2010 in št. ... z dne 11. 3. 2010 ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati tožnici odločbo o novi odmeri starostne pokojnine od 16. 4. 2007 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove poleg že ugotovljenih zneskov dodatno upošteva znesek takratnih 2.074.078,99 SIT oziroma 8.655,00 EUR, preračunano po centralnem paritetnem tečaju, ki bo v celoti nadomestila odločbo tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2010 ter da ji povrne razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska pokojnine do plačila, začenši z 16. 4. 2007. Sodišče je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki v 5. členu določa, da so pravice iz obveznega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo in jih ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, razen v primerih, ki jih določa citirani zakon. Navedeni predpis odkazuje na uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ki v 125. členu določa, kako se začne postopek o katerem odločajo upravni organi. Po mnenju tožnice, utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja tudi iz narave pravic zavarovancev v sistemu obveznega zavarovanja, ki temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter zagotavljanje pravic v primerih nastopa zavarovanega rizika. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačnih prispevkih samih zavarovancev. Prispevki zavarovancev so obvezni, iz navedenega pa izhaja utemeljeno pričakovanje zavarovancev, da se bodo njihovi dohodki, ki se po zakonu vštevajo v pokojninsko osnovo in od katerih so bili tudi plačani ustrezni pokojninski prispevki, tudi odrazili v višini same pokojnine. Pri tem ne gre za tehtanje dveh povsem različnih pravic in primerjanje navedenih upravičenj zavarovancev z načelom pravnomočnosti. Tudi ne gre spregledati, da načelo pravnomočnosti, na katerega se sklicuje tožena stranka pomeni, da ni mogoče posegati v odločbo iz leta 2002, torej za nazaj. Tožnica trdi, da je to vedno mogoče storiti za naprej in da je potrebno vsako vlogo obravnavati kot nov zahtevek. S tožbenim zahtevkom tožnica ni zahtevala, da se ji prizna višja pokojnina od leta 2007 dalje, temveč da se ji prizna od vložitve zahtevka (2010 dalje). Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. V sporni zadevi gre za odločitev za naprej in sicer, da tožena stranka v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar v odločbi še ni upoštevala in o čemer še ni odločala z odločbo. V tem primeru se ne posega v že pravnomočna razmerja, temveč se zahteva, da se vnaprej, v bodočih pokojninskih dajatvah upošteva to, kar tožena stranka v dosedanjih odločbah še ni upoštevala in o čemer še ni odločala. Zato dejstvo, da je bilo o pravici ali o njenem posameznem delu že odločeno, ne pomeni, da so zaradi tega pravice, ki izhajajo iz plačila prispevkov izgubljene oziroma, da jih zavarovana oseba ne more več uveljavljati oziroma če zavarovana oseba nečesa ne uveljavlja, te možnosti ne izgubi za vedno, zgolj zaradi odločitve o enaki, vendar ne o isti zadevi, še zlasti ne ob uporabi inštituta pravnomočnosti. To pomeni, da ima upravičenec v primeru, kot je obravnavani, ko del plač ni bil upoštevan v pokojninsko osnovo in hkrati ni bilo ugotovljeno, da gre za prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, vedno možnost o tem zahtevati novo odločitev. ZPIZ-1 ne onemogoča takšne odločitve, saj nima nobene določbe, po kateri se pri oblikovanju pokojninske osnove ne bi upoštevali vsi dohodki, ki jih določa 39. člen ZPIZ-1. Ta člen določa, katere prejemke se upošteva v pokojninsko osnovo in po tej določbi je potrebno ravnati tudi v primeru, če se ugotovi, da točno določeni zavarovančevi dohodki (zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke) pri oblikovanju pokojninske osnove niso bili upoštevani in z odločbo o njih še ni pravnomočno odločeno. Odločitev je pravnomočna le v delu in za tiste dohodke, ki so navedeni in so bili upoštevani ali pa izločeni po predpisanem postopku, ne pa tudi za druge dohodke, zato ne gre za isto dejansko stanje. V konkretnem primeru je bil vložen nov zahtevek na podlagi novega dejanskega stanja, to je zapisnika revizorja št. ... z dne 4. 2. 2009 in novo javljenih podatkov (obrazec M4/M8) o katerem je potrebno odločiti po vsebini, podlaga za to pa je tudi 125. člen ZUP. Vsled navedenega ni mogoče slediti navedbam, da ne gre za drugačno dejansko stanje, tega je povzročila tožena stranka, saj so bili določeni zneski (za katere je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine) izločeni že pred uvedbo postopka za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker v izreku odločbe z dne 20. 3. 2008 ni razvidno, da bi se odločitev nanašala tudi na sporni znesek, ki ga je potrebno upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, saj v izreku odločbe ni navedeno, da se določen znesek ne upošteva, to ni zajeto z mejami dokončnosti in pravnomočnosti. Tožnica opozarja tudi na določbo 43. člena Zakona o matični evidenci, kjer je urejena tudi možnost naknadne spremembe podatkov. V danem primeru gre za takšno situacijo, pri čemer ZMEPIZ ne določa nobenega roka. Tožnica poudarja, da se odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče ustvarile nevzdržen položaj, ko so bili prispevki, kot zakonsko predpisana obveznost plačani, tožena stranka pa bo prejeto obdržala, ne da bi kakorkoli dala od sebe, kar pomeni, da bo tožena stranka kot zavod obogatena. Ravnanje tožene stranke je toliko bolj nerazumljivo, ker je v identičnih primerih tudi izdala odločbe, s katerimi je ugodila zahtevi zavarovancev po novi odmeri starostne pokojnine. ZPIZ-1 res ne vsebuje določb o tako imenovani nepravi obnovi, zato tožena stranka strogo uporablja ZUP, vendar ga tolmači ozko, nepravilno in tudi vedno na škodo zavarovancev. Ravnanje, kot ga tožena stranka zahteva od zavarovancev pomeni, da bi posameznik moral razpolagati s plačilnimi listi za 35 do 40 let nazaj, pri čemer obveznost delavcev (zavarovancev) ni bila, da bi hranili plačilne liste, temveč je to obveznost delodajalca in tožene stranke, ki bi morala sproti usklajevati te podatke. ZPIZ-1 nove odmere ne prepoveduje. O spornih zneskih še ni bilo nikoli pravnomočno odločeno, pa tudi če bi bilo, že opisana pravna podlaga ne prepoveduje in ne onemogoča odločanje o določeni pravici, ki temelji na načelu plačila prispevkov z veljavnostjo za naprej. Zmotno je tudi sklicevanje na določbo 180. člena ZPIZ-1, saj v zadevi ne gre za tako dejansko stanje. Bolj smiselno bi bilo uporabiti določbo 181. člena ZPIZ-1. Razen tega tožnica opozarja, da bi sodišče moralo pri svoji odločitvi izhajati iz določbe 3. člena Zakona o sodiščih. Tožena stranka ni ravnala v skladu s temeljnim načelom upravnega postopka, po katerem mora organ varovati pravice strank. Gre za jasno sprenevedanje tožene stranke, zlasti ob upoštevanju njene raznolike prakse v teh primerih in pomeni grob poseg v ustavno načelo enake obravnave in nesprejemljivo prenašanje odgovornosti tožene stranke na tožnico, ki na vnos podatkov ni imela nobenega vpliva in tudi ni bila seznanjena z odločitvijo tožene stranke o izločitvi zneskov plač, pa čeprav se je zadeva nanašala tudi nanjo. Tožnica opozarja na določbe Ustave RS in sicer drugega odstavka 4. člena, 50. člena in 33. člena Ustave RS ter na določbe EKČP. Ravnanje tožene stranke pomeni poseg v pravico do socialne varnosti, pri čemer poseg v to pravico ni ustavno dopusten, saj za takšno ravnanje ni stvarno upravičenega cilja. Ustava RS ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej zakonsko določene pravice ali pogoje za njihovo uveljavljanje z učinkom za naprej. Toliko bolj bi moralo to veljati za delovanje uprave oziroma javnih zavodov. Kršeno je tudi načelo enakega obravnavanja zavarovancev. Gre za odgovor na vprašanje, ali je tožnica z vidika plačila prispevkov za obvezno zavarovanje in iz tega izhajajočih pravic izenačena z drugimi zavarovanci v bistveno enakih položajih. Že iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da tožena stranka različno obravnava enake situacije. Nobenega dvoma ni, da bi morali biti vsi zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v enakem položaju. Takšno stališče je zavzelo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006. Tožnica opozarja tudi na prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je v določenih primerih dovolilo ponovno določanje pokojninske osnove (na primer z upoštevanjem naknadno izplačanih plač in tudi delnic v času veljave ZPIZ), čeprav je bila ta pravnomočno določena, spreminjal se je samo odmerni odstotek od že pravnomočno ugotovljene pokojninske osnove kot na primer VIII Ips 544/2007, VIII Ips 418/2009 ter na številne odločbe pritožbenega sodišča, v katerih je izoblikovano stališče, da je pomembna vsebina odločb tožene stranke oziroma njen izrek in ne tudi tisto, kar še v obrazložitvi ni navedeno. Tožnica opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 146/2010, kjer je zavzeto stališče, da je pravilno, da je zaradi pomanjkanja zakonske ureditve nove odmere in zaradi naključno obračunanih in plačnih prispevkov, tožena stranka in sodišče zaradi spoštovanja ustavno varovanega načela pravnomočnosti postopalo v okviru možnosti in določb ZPIZ-1 in ga razlagalo v revidentovo korist, torej je dovolilo ponovno odmero kljub pravnomočni odločbi o pravici. Tudi to kaže na neenako pravno obravnavo, pri čemer tožnica trdi, da ne gre za pomanjkanje zakonske ureditve, saj ni prepovedana obravnava takih novih zahtevkov in noben člen ZPIZ-1 tega ne prepoveduje. Nadalje gre tudi za poseg v lastninsko pravico, ki jo ureja 33. člen Ustave RS. V spornem primeru pokojnina tožnice ni odmerjena na podlagi plačnih prispevkov, temveč od nižje osnove, o čemer tožnica pri izdaji odločbe ni bila seznanjena, kar pomeni poseg v lastninsko pravico oziroma v tožničino premoženje. Kršeno je tudi načelo varstva zaupanja v pravo. Tožnica je bila namreč prepričana, da je tožena stranka pri odmeri pokojnine upoštevala vse zakonske norme, ne pa da jih je arbitratno in to še mimo zakona, razlagala in odločila različno v enakih primerih. Tožnica nadalje opozarja na načelo pravičnosti, ki ima po njenem mnenju vedno prednost pred zakonom kot nepravilno ureditvijo oziroma napačnim pravom. Sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 31. 5. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 3. 2010. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke zavrnil tožničino zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. V zadevi je odprto vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine tudi z upoštevanjem dela plače, ki je bil tožnici izplačan v letu 1992. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je odločitev o priznanju pravice do starostne pokojnine, ki je bila tožnici priznana z odločbo št. ... z dne 20. 3. 2008 (priloga A/4) postala pravnomočna. Odločeno je bilo, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 870,88 EUR na mesec od 16. 4. 2007 dalje. Tožnica je dne 9. 12. 2009 pri toženi stranki podala zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Gre za upoštevanje dela plače iz naslova dobička, izplačanega v letu 1992. Tudi po stališču pritožbenega sodišča ZPIZ-1 ne daje pravne podlage za ponovno odmero pokojnine v primeru, ko je bilo o sami pravici in s tem višini pokojnine že pravnomočno odločeno. V sporni zadevi namreč ne gre za stanje, kakršno je urejeno v prvem odstavku 180. člena ZPIZ-1. Navedeni člen se nanaša na primere ponovnega vstopa v zavarovanje. Določeno je, da se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Za tak primer v sporni zadevi ne gre. Prav tako tudi ni podano dejansko stanje, na katerega se nanaša 181. člen ZPIZ-1, ki ureja odstotno povečanje pokojnine. Navedeni člen se nanaša na naknadno priznanje določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjenega pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. V takih primerih se takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V spornem primeru pa ne gre za naknadno priznanje določenega obdobja pokojnine, kar pomeni, da so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Glede na določbe ZPIZ-1 prav tako ni mogoča tako imenovana neprava obnova postopka, kot je bila na primer urejena v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) oziroma kot jo vsebuje nov Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012) v 183. členu. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi. Na vprašanje, ali je bilo o zadevi dokončno in pravnomočno odločeno mora paziti organ, pri katerem je vložena zahteva za začetek upravnega postopka. V četrtem odstavku 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahteva, ni spremenilo. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v sporni zadevi že pravnomočno odločeno, kar pomeni, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi o isti zahtevi ponovno odločala. Tožena stranka se je sklicevala na določbo četrtega odstavka 129. člena ZUP, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane prvostopenjske odločbe, s tem da bi tožena stranka morala zahtevo zavreči, ne pa zavrniti, kar pa na rešitev v sporni zadevi ni vplivalo. Na vprašanje ponovne odmere pokojnin opozarja tudi Vrhovno sodišče RS v več svojih zadevah. Nekatere od teh navaja že sodišče prve stopnje. Tako na primer iz sodbe VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011 izhaja, da če je pokojninska osnova izračunana v nasprotju z zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač in osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je odmera pokojnine napačna. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakoniti odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, je namenjen sistem pravnih sredstev. Po četrtem odstavku 225. člena ZUP je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Res je, kot to navaja tožnica v pritožbi, da je pritožbeno sodišče v nekaterih zadevah zavzelo drugačno stališče, vendar pa je v zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnin v primeru, ko je bilo o sami pravici do pokojnine že pravnomočno odločeno, Vrhovno sodišče RS zavzelo povsem jasno stališče, da glede na določbe ZPIZ-1 ponovna odmera pokojnine ni mogoča in da je v pravnomočne odločitve mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Gre za ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki je razvidna iz zadev št. VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 261/2009 z dne 25. 1. 2011, VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2012 itd. Glede na tako ustaljeno sodno prakso so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bilo s sporno odločitvijo kršeno načelo enakosti pred zakonom.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da obstaja pravna podlaga v določbah ZMEPIZ, pa pritožbeno sodišče poudarja, da navedeni predpis ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, področje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa je urejeno v določbah matičnega predpisa, torej v določbah ZPIZ-1. V tem primeru tudi z uporabo določb ZMEPIZ ni mogoče poseči v dokončno in pravnomočno odločbo o pravici do pokojnine mimo določb ZPIZ-1 in pa določb ZUP, ki ureja postopek v zvezi s priznavanjem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede sklicevanja tožnice na odločbe Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 544/2007, VIII Ips 418/2009 in VIII Ips 146/2010, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za drugačne primere od obravnavanega. Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 86/2013 z dne 6. 6. 2013 poudarilo, da se zadeva VIII Ips 544/2008 nanaša na ponovno odmero starostne pokojnine brez zmanjšanja zaradi dopolnitve polne starosti tožnice, za kar pa ne gre v sporni zadevi. V zadevi VIII Ips 418/2009 je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ko je to odločilo, da se potrdi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je toženki naložilo, da o višini družinske pokojnine ponovno odloči, upoštevajoč tudi v letih 1989 do 1991 pokojnemu očetu izplačane zneske plače. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ob izdaji vseh izpodbijanih odločb na novo ugotavljala tudi pokojninsko osnovo pokojnega zavarovanca, ki je bila podlaga za odmero višine družinske pokojnine. Višina se je tako posebej ugotavljala ob izdaji vseh odločb in se tako toženka ni mogla sklicevati na pravnomočnost že v letu 1999 ugotovljene pokojninske osnove. V zadevi VIII Ips 146/2010 pa je bilo odprto vprašanje, od kdaj dalje pripada zavarovancu dajatev v primeru nove odmere. Že sodišče druge stopnje je v obrazložitvi navedlo, da za novo odmero višje starostne pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač z odvedenimi prispevki sicer ni zakonske podlage, vendar drugostopenjsko sodišče ni smelo postopati v škodo stranke, ki je v socialnem sporu uveljavljala socialno varstvo. Revizijsko sodišče glede tega, od kdaj pridobi zavarovanec pravico do odmere (višje) nove pokojnine menilo, da je dejanski stan v navedeni zadevi še najbližji obnovi postopka in je zato razumna rešitev, da je priznana pravica do novo odmerjene pokojnine s prvim dnem meseca po vloženi zahtevi.

Po stališču pritožbenega sodišča tožnici z odločitvijo tudi niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice, na kar opozarja v pritožbi. Z odločitvijo tudi ni poseženo v lastninsko pravico tožnice niti ni bila kršena pravica do socialne varnosti. Tožena stranka je izpeljala postopek skladno z določbami ZUP in tako odločitev je sodišče prve stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.