Jedro

Tako Obligacijski zakonik, ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se: - v prvi vrstici izreka znesek 19.000,00 EUR nadomesti z zneskom 6.000,00 EUR, - v tretji vrstici znesek 5.735,43 EUR nadomesti z zneskom 1.720,62 EUR; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) odločilo: - da se ugodi spremembi tožbe z vlogo tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) z dne 16.9.2020 ter z vlogo z dne 12.3.2022 (I. točka izreka) in - da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožniku plačati znesek 19.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje od plačila ter stroške tega postopka v višini 5.735,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj tožniku naloži plačilo stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče izvedenskih mnenj ni ocenilo kritično, sledilo jima je brez pomislekov, čeprav nista ustrezni, saj nista objektivni in ne vsebujeta strokovnih argumentov. Popolnoma je sodišče prezrlo obširne navedbe toženke in izpovedi prič A. A. in B. B. Sodna izvedenka ni podala strokovnih in objektivnih utemeljitev, zakaj sklepa o intenzivnosti motenj in dolgoročnejšem vztrajanju težav tožnika. Tudi na zaslišanju je le ponavljala svoje navedbe. Izvedenka je zaključila, da je tožnik v povezavi s spornim dogodkom utrpel stresno reakcijo in posledično prilagoditveno motnjo, kar je utemeljila s tem, da v zdravstveni dokumentaciji ni dokumentirano, da bi tožnik pred spornim dogodkom imel duševne težave, po spornem dogodku pa je iskal zdravstveno pomoč, kar izhaja iz potrdila z dne 9.1.2020. Vendar iz tega potrdila, kar je toženka navajala že v postopku pred sodiščem, ne izhaja, da je tožnik dejansko iskal zdravstveno pomoč, temveč je v njem le povzeto, kar je tožnik povedal zdravniku in tudi ne, da bi bila tožniku predpisana kakšna terapija. Pri zdravniku je tožnik bil zgolj zato, da bi pridobil potrdilo o obisku za namen predmetnega postopka. Izvedenka tudi ni podala objektivnih podatkov o intenzivnosti motenj in dolgotrajnejšem vztrajanju teh težav, saj ni nikjer navedeno, da bi tožnik v nadaljevanju zaradi spornega dogodka obiskal psihiatra ali imel kakšno drugo obravnavo zaradi domnevnih psihičnih motenj. Tožnik namreč za svoje trditve glede obiska zdravnika, jemanja alternativnih zdravil in zdravila na recept, ni predložil nobenih dokazil. Tožnik je šele po zaslišanju izvedenke predložil izvid psihiatra, katerega naj bi obiskal 10.2.2022, a je po mnenju toženke s tem prekludiran, kar je navajala že v postopku pred sodiščem. Poleg tega pa iz izvida ne izhaja, da je bil tožnik napoten k psihiatru. Očitno je tja šel samoiniciativno, za potrebe tega postopka. Poleg tega pa med obiskom psihiatra, ugotovitvami v izvidu psihiatra in spornim dogodkom, ni vzročne zveze. Izvedenka je zaključila, da obstaja tveganje, da v prihodnje slabo počutje tožnika preide v depresivno motnjo, vendar te hipotetične ocene ni objektivno podkrepila. Izpovedala je namreč, da je prilagoditvena motnja v juniju 2020 še vedno trajala. Na direktno vprašanje, ali je izvedenka dejansko zaznala pri tožniku, da so bile težave tako hude, da zaradi tega ne bi mogel opravljati vsakodnevnih opravil, izvedenka ni odgovorila. Izvedenka je navedla, da je bil tožnik tri tedne zaradi manjka denarja na svojem računu v finančni negotovosti in negotovosti glede vračila denarja. Pri tem pa ni upoštevala, da je toženka tožnika osem dni (v roku štirih delovnih dni) po prejemu pritožbe obvestila, da je pritožba utemeljena, da res ni sam dvignil denarja in da mu bo denar povrnjen. Hkrati je tožniku tudi pojasnila, kako poteka interni postopek v banki. Takoj naslednji dan, 30.12.2019, pa sta se toženka in tožnik dogovorila za sestanek, ki je bil izveden po praznikih, 7.1.2020. Po neuspešno izvedenem sestanku, je toženka tožniku 9.1.2020 (v roku enajstih delovnih dni, šteto od prejema pritožbe) vrnila odtujeni znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik tako ni mogel biti v negotovosti glede vračila denarja tri tedne, saj mu je bilo jasno zagotovljeno, da bo denar dobil povrnjen. Zgolj zato, ker je od sporočitve tožniku, da bo dobil denar povrnjen in do dejanske vrnitve denarja minilo še štirinajst dni, po mnenju toženke ni mogoče preprosto zaključiti, da je bil tožnik v finančni negotovosti. Izvedenka na izrecno vprašanje, zakaj meni, da je bil tožnik v finančni negotovosti po tem, ko mu je bilo s strani toženke potrjeno, da je njegova pritožba upravičena in zagotovljeno, da bo denar dobil nazaj, ni podala objektivnega, strokovno podprtega pojasnila, ampak je svoje mnenje oprla zgolj na subjektivno izpoved tožnika. Sodišče je popolnoma prezrlo izpoved priče A. A., ki je izpovedala, da tožnik nikoli ni izrazil dvoma v to, da bo denar dobil povrnjen, in da je videla, da je tožnik verjel, da bo denar dobil. Toženka je v postopku pred sodiščem pojasnila, da je njena usklajena praksa, da s stranko skuša doseči dogovor o poplačilu škode. Enako je bilo tudi v primeru tožnika, dogovora tožniku ni vsiljevala, kar je zaslišan potrdil priča B. B. Izvedenka je kljub temu, da ji je toženka izpostavila, da je tožnik edina stranka, ki je do sedaj zavrnil podpis ponujenega dogovora in da nihče drug ni izrazil občutka, da se zaradi v podpis ponujenega dogovora počuti osumljenega storitve kaznivega dejanja, vztrajala pri tem, da bi vsak duševno normalen človek utrpel tako stresno situacijo, kot jo je tožnik. Po oceni toženke je težava v tožniku samem. Njegove težave je pripisati njegovi osebnosti oziroma preobčutljivosti. Očitno je, da ni podana vzročna zveza med kritičnim dogodkom in težavami, ki sta jih izvedenca zapisala v svojih mnenjih. Glede na obstoj individualne predispozicije pri tožniku, bi vse te težave, ki jih zatrjuje tožnik, lahko nastale tudi brez kritičnega dogodka in ni nujno, da je ta dogodek vzrok za zatrjevane posledice. Izvedenca bi morala individualno predispozicijo tožnika upoštevati kot okoliščino, ki vpliva na intenzivnost in trajanje zatrjevanjih težav. Odločitev sodišča ni pravilna, saj tožniku odškodnina ne pripada, vsekakor pa ne v dosojeni višini, ki je pretirana. Odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre le v primeru, če so te trajno zmanjšanje in če so te močnejše intenzivnosti. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da tožnik zahteva povračilo za strah, kot bodočo škodo (tožnik stalno misli na samomor, poleg tega pa naj bi bilo znižano tudi njegovo razpoloženje), kar pa ne predstavlja pravno priznane oblike škode. Kar se tiče obstoja strahu kot pretekle škode, pa v postopku pred sodiščem ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik tega utrpel, vsekakor ne v takšni intenzivnosti, ki bi opravičevala dosojeno odškodnino. Prav tako ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da bodo življenjske aktivnosti tožnika trajno zmanjšane oziroma da gre za zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti in mu tudi zato za to postavko ne pripada odškodnina. Pri odmeri odškodnine sodišče ni upoštevalo temeljnih načel odškodninskega prava (individualizacije odškodnine in objektivne pogojenosti odškodnin). Izvedenka je zaslišana izpovedala, da naj bi stopnja zmanjšanja življenjske aktivnosti v času prilagoditvene motnje pri tožniku znašala stopnjo 2 (srednje; stopenj je sicer 5), kar pomeni, da je prikrajšano socialno oziroma ostalo funkcioniranje z zmerno problematičnostjo. Ne gre torej za tako intenzivne težave, ki bi opravičevale dosojo odškodnine, še posebej ne tako visoke. Sodišče je pri odločanju o pravdnih stroških upoštevalo načelo uspeha. Ker je odločitev o tožbenem zahtevku napačna, je posledično napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je ob obravnavi pritožbe na seji senata 4.4.2023 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava treba dopolniti pred sodiščem prve stopnje izveden dokaz (dokaz z izvedencem), zato je v skladu s 347. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Dne 6.7.2023 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje prebralo dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke prim. doc. dr. C. C., dr. med. z dne 22.6.2023 (v nadaljevanju sodna izvedenka) in jo dodatno zaslišalo.

6. Kot izhaja iz sodbenih ugotovitev, je tožnik pri toženki imel varčevalni račun, iz katerega mu je bi odtujen celoten privarčevani znesek in to, glede na neprerekane tožbene navedbe, s strani delavca toženke, to je 14.000,00 EUR, ki mu ga je na pritožbo tožnika toženka vrnila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi1. Zaradi navedenega dogodka je tožnik utrpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah, za kar je upravičen do celotne vtoževane odškodnine v višini 19.000,00 EUR (za strah 9.900,00 EUR in 10.000,00 EUR za zmanjšanje življenjske aktivnosti, listovna št. 415 spisa).

7. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, gre torej za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, saj sta bila tožnik in toženka že pred nastankom škodnega dogodka oziroma že pred nastankom te toženkine odgovornosti v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Glede na toženkine navedbe v odgovoru na tožbo ne more biti dvoma, da se toženka svoje odgovornosti zaradi kršitve pogodbe zaveda. Kljub temu pa je mnenja, da pogoji, ki jih zakonodaja in teorija ter sodna praksa zahtevajo za povrnitev vtoževane odškodnine za škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, niso izpolnjeni. Vendar tako Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ), ki v 246. členu napotuje na smiselno uporabo določb o povrnitvi nepogodbene škode, torej tudi na uporabo 179. člena OZ, kot tudi pravna teorija (primerjaj dr. Damjan Možina: Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, št. 2/2016, stran 260) in sodna praksa (sodba in sklep VSRS II Ips 765/2007 z dne 30.10.2008) dajeta podlago za dosojo odškodnine, ko se nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe manifestira v eni od pravno priznanih oblik. Vendar pa taka škoda ni neomejena. Prvo omejitev predstavljajo pravno priznane oblike škode, drugo pa načelo predvidljivosti (prvi odstavek 243. člena OZ). Dejstva, da gre za takšno škodo, ki jo ob sklenitvi pogodbe ni mogla pričakovati, toženka, ki je bila dolžna ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ni niti zatrjevala. Sicer pa glede na to, da je tožnikov denar odtujil uslužbenec toženke, gre za situacijo iz drugega odstavka 243. člena OZ.

8. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti gre oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne (neobičajne) okoliščine, sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

9. Da se je tožniku zaradi obravnavanega škodnega dogodka porušilo njegovo duševno ravnovesje ne gre dvomiti, saj to jasno izhaja iz izvedenskega mnenja imenovane sodne izvedenke. Ta je že v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer na podlagi preučenega sodnega spisa in zdravstvenega kartona tožnika2, kot tudi v pritožbenem postopku še po pregledu tožnika3, ugotovila, da je tožnik 19.12.2019, ko je skušal dvigniti svoj denar in ga ni mogel, utrpel akutno stresno motnjo. Spoznanje, da mu je na varčevalnem računu zmanjkal denar, je nedvomno predstavljal sprožilni faktor za duševno motnjo - akutno stresno motnjo4, ki je bila močno izražena na račun več stresnih dogodkov, ki so se vrstili en za drugim (v poslovalnici toženke v A. ugotovi, da denarja ne more dvigniti, ker ga na računu ni; v poslovalnici toženke v B. izve, da je dvignjen celoten znesek in to že septembra 2019; čakanje na vrnitev denarja; sestanek na A. d.d., kjer so mu ponujali v podpis izjavo v smislu, da ni sodeloval pri odtujitvi denarja ter da o tem dogodku ne bo govoril, ...) in je trajala do 9.1.2020, ko mu je bil denar vrnjen. V nadaljevanju so se pojavili simptomi, ki jih je mogoče uvrstiti na seznam simptomov, ki v veljavnem diagnostičnem sistemu zadovoljujejo kriterije prilagoditvene motnje (izgubil je apetit, razmišljal je kako bo njegovo življenje potekalo, strah ga je bilo se usest v avto in se voziti (prej je veliko vozil, kot delavec je na več kontinentih prevozil na milijone kilometrov), zaradi česar ima manj socialnih stikov, postal je brezvoljen (prej si je vedno sam pomagal), pred dogodkom je bil aktiven na več področjih (obdeloval je parcelo - oljke, zelenjava), letos (to je 2023) je samo pokosil, zelenjavo kupuje; redno je planinaril, sedaj ne planinari več, poleti je vsak dan plaval, po dogodku pa trikrat na leto - ni energije, hitro se utrudi, nenadoma ga prime strahotna žalost in jok, težave ima s spanjem, ima nihanje razpoloženja). Ta motnja pa se ne bi razvila, v kolikor bi tožniku takoj vrnili njegov odtujeni denar in ga ne bi postavljali v nove stresne situacije5. Prilagoditvena motnja, pri kateri gre za stanje subjektivne stiske in čustvene motenosti, ki navadno moti socialno funkcioniranje in učinkovitost; pojavna oblika varira in vključuje depresivno razpoloženje ali tesnobnost in zaskrbljenost, lahko pa tudi mešanico obeh, občutek nesposobnosti za izvajanje vsakdanjih opravil, je trajala do 10.2.2022 in je bila srednje intenzitete. Od tedaj dalje pa je pri tožniku podana depresivna motnja, ob pregledu pa je bila ugotovljena tudi panična motnja. Depresivna motnja, ki vsebuje motenje pri katerih je temeljna motnja sprememba afekta ali razpoloženja, ki jo navadno spremlja sprememba globalne ravni aktivnosti (poslabšanje razpoloženja, zmanjšanje energije in manjša aktivnost), je v navedenem obdobju nihala med zmerno in hudo. Izvedenka je zaslišana na pritožbeni obravnavi pojasnila, da depresivna motnja ponavadi traja dve leti in da glede na to, da pred tem pri tožniku ni bilo dokumentirano, da bi imel duševne motnje, je pričakovati, da se bo to v tem času uredilo (torej do 10.2.2024). Izvedenka je na isti obravnavi tudi pojasnila, da so kognitivne motnje, ki jih je opisala v izvedenskem mnenju, posledica depresivne motnje, ne pa siceršnja posledica tožnikove starosti in da glede na svoje strokovno znanje in opravljen pregled tožnika ni ugotovila, da bi tožnik simuliral. 10. Po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki je bilo posledica obravnavanega škodnega dogodka, glede na navedene kriterije opravičuje dosojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevaje navedene tožnikove omejitve, njihovo intenzivnost (zelo močna - akutna stresna motnja; srednje - prilagoditvena motnja; zmerno in hudo - depresivna motnja), čas njihovega trajanja (tri tedne - akutna stresna motnja; dve leti - prilagoditvena motnja, dve leti - depresivna motnja), tožnikovo starost (rojen 22.5.1938) ter trajanje kršitve pogodbe (da je bil denar odtujen je tožnik ugotovil 19.12.2019, vrnjen pa mu je bil, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, 9.1.2020), je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 6.000,00 EUR.

11. Z navedenim zneskom sta upoštevani obe načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V okviru prvega je treba upoštevati subjektivno doživljanje oškodovanca, v okviru drugega pa je treba okoliščine konkretnega primera primerjati s primerljivimi zadevami iz sodne prakse6, saj je to pogoj za enotno obravnavanje nepremoženjskih škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Vse z namenom upoštevanja prizadete dobrine in namena odškodnine za nepremoženjsko škodo, da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (ne sme podpirati morebitnih obogatitvenih teženj oškodovanca).

12. Glede na predhodno povzeto izvedensko mnenje, pritožba ne more biti uspešna z zatrjevanjem, da v danem primeru ni podana vzročna zveza med kritičnim dogodkom (odtujitvijo tožnikovega denarja na varčevalnem računu, ki ga je imel pri toženki) in težavami tožnika, ki sta jih ugotovila sodna izvedenca v svojih mnenjih7. Brezpredmetno je tudi toženkino zatrjevanje, da bi morala izvedenca upoštevati individualno predispozicijo tožnika kot okoliščino, ki vpliva na intenzivnost in trajanje zatrjevanih težav. Ne gre namreč spregledati, da je sodna izvedenka ugotovila, da pred tem dogodkom pri tožniku ni bilo dokumentirano, da bi imel duševne motnje. Poleg tega pa po tako imenovani teoriji jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa, mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti oškodovanca, če pred tem niso bile manifestne na način, da bi oškodovancu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Predhodne osebnostne lastnosti in stanja predstavljajo pravno relevantni sovzrok, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave že pred škodnim dogodkom8, to pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

13. Da je strah pravno priznana škoda samo ob izpolnitvi predpostavk glede intenzivnosti in dolgotrajnosti, je tudi v sodni praksi zavzeto enotno stališče. Tožnikov strah ob samem dogodku, kot ga opisuje, da se je bal usesti v avto in voziti, da je izgubil apetit, da je začel razmišljati, kako bo njegovo življenje potekalo, ne predstavljajo pravno priznane oblike škode. Sekundarnega strahu, to je tisti strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja, pa tožnik niti ni zatrjeval. Tožnik torej do vtoževane odškodnine za strah v višini 9.900,00 EUR ni upravičen.

14. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz prve alineje I. točke izreka te sodbe (358. člen ZPP).

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so stroški tožnika odmerjeni na znesek 5.735,43 EUR (same višine toženka ne prereka). Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel v višini 30 % je zato upravičen do ustreznega zneska odmerjenih stroškov postopka, to je do zneska 1.720,62 EUR. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v stroškovni odločitvi tako, kot je razvidno iz druge alineje I. točke izreka te sodbe.

16. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve, zaradi česar ne gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP. Toženka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

1 Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik 19.12.2019 ugotovil, da denarja ni več na računu, ta pa mu je bil vrnjen 9.1.2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 2 Izvedensko mnenje z dne 13.9.2021, listovna št. 306-309. 3 Dopolnitev izvedenskega mnenja z dne 22.6.2023. 4 Drugi odstavek na četrti strani izvedenskega mnenja z dne 13.9.2021 (listovna št. 307). 5 Tretji odstavek na peti strani izvedenskega mnenja z dne 13.9.2021 (listovna št. 308). 6 Primerjaj sodbo VSM I Cp 467/2021. 7 Pred izvedenko prim. doc. dr. C. C., dr. med., je v zadevi svoje mnenje podal tudi izvedenec mag. Č. Č. 8 Primerjaj odločbe: VSC Cp 226/2022, VSL II Cp 2642/2012, VSL II Cp 1286/2014.