Jedro

V kazenskem postopku je bila zoper toženca izdana zavrnilna sodba, kar pomeni, da vezanosti pravdnega sodišča v smislu 14. člena ZPP ni bilo.

Pravilno je materialnopravno izhodišče, da bi morala tožnica trditev o pravno pomembnem dejstvu (da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevani način) dokazati s stopnjo prepričanja, saj okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo znižanja tega dokaznega standarda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo odškodnine v višini 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), ter tožnici naložilo, da nosi vse toženčeve stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nepravilen je zaključek, da niso bile izpostavljene nobene objektivne in izredne okoliščine, ki bi upravičevale znižanje dokaznega standarda v korist tožnice. Sodišče bi moralo tožnico opozoriti na svojo ugotovitev, da naj bi šlo za znižanje dokaznega standarda. Ker tega ni storilo, je izpodbijana sodba sodba presenečenja. Tožnica je v postopku navajala, da je toženec večkrat kršil njene materinske pravice, da jo je nagnal iz stanovanja na cesto, da je izkoristil njeno težko situacijo in ji vsilil 6. točko sporazuma z dne 6. 2. 2017 (kar pomeni, da se je zavedal svojega protipravnega ravnanja), in da ji po škodnem dogodku ni ponudil pomoči. Ne drži, da je bilo tožničino samovoljno/protipravno ravnanje (vstop v tujo hišo brez povabila) povod za nadaljnje dogajanje. Domnevno davljenje je toženec izpostavil šele kasneje v postopku, kar pomeni, da si je to izmislil. Policista, ki sta prišla na kraj dogodka, nista vedela ničesar o davljenju. Če bi tožnica davila toženca, bi imel ta na vratu vidne sledi. Iz nobene izpovedi tudi ne izhaja, da bi tožnica opraskala toženca. Nepravilen je zaključek sodišča, da je dovoljeno uporabiti fizično silo zoper posameznika, ki vstopi v tujo hišo. Presoja, da tožnica ni dokazala elementa protipravnosti, je v nasprotju z obrazložitvijo, da ni izkazana vzročna zveza. S tem, ko se ni opredelilo do tožničinih navedb, je kršilo njeno pravico do izjave. Dokazna ocena je površna in pomanjkljiva. Tožnica je že od začetka postopka trdila, kasneje pa tudi izpovedala, da jo je toženec s silo tiščal k tlom. To izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe in izvida z dne 5. 2. 2017. Posledično je nepravilna tudi dokazna ocena izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. Okoliščina, da je zaznava priče (A. A.) o oteklem kolenu v nasprotju z zaznavo zdravnika, ni merilo za presojo o (ne)verodostojnosti izpovedi priče. Sodišče se ni opredelilo do tožničine trditve (in njene izpovedi v kazenskem postopku), da je prepir izzval toženec. Priča D. D. je izpovedal, da se ne spomni, da bi kdo nanj kričal. Sodišče se je nerazumljivo oprlo za zaslišanja policistov, podana v kazenskem postopku. Odločitev sodišča je v nasprotju z izvedenskim mnenjem. Sodišče se je ukvarjalo s pomenom verjetnosti v medicinskem smislu, ni pa upoštevalo bistvenega: ali je večja verjetnost, da je do nastanka poškodbe prišlo na način, kot je opisala tožnica ali kot je opisal toženec. Toženec ni dokazal verodostojnosti predloženih sporočil. Ker obdolženec v kazenskem postopku ni dolžan govoriti resnice, se sodišče ne bi smelo opreti na izpoved, ki jo je toženec podal v kazenskem postopku. Ugotovitve izvedenca, imenovanega v kazenskem postopku (pritožnica jih povzema), so kontradiktorne. Podpirajo sicer tožničin opis dogodka. Tožnica ni soglašala z uporabo izvedenskega mnenja, izdelanega v kazenskem postopku. Sodišče ni odločilo o njenem predlogu za izločitev listine iz spisa.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala v škodnem dogodku 5. 2. 2017, ko je toženec zoper njo uporabil takšno fizično silo, da si je poškodovala levo koleno. Toženec je uporabo fizične sile zanikal, trdil je, da je zgolj odvračal oziroma se izmikal tožničinemu napadu. Dokazno izhodišče sodišča prve stopnje je bilo, da je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela pretrganje sprednje križne vezi in poškodbo meniskusa.

6. Dan po škodnem dogodku sta tožnica in toženec v prisotnosti svojih pooblaščencev sklenila sporazum (glede skrbništva skupnih otrok in premoženjskih vprašanj), del katerega je bil tudi dogovor, da v zvezi z dogodkom 5. 2. 2017 drug proti drugemu ne bosta zahtevala odškodnine niti kazenskega pregona in da bo tožnica umaknila že podan predlog za kazenski pregon (priloga B7). Sodišče prve stopnje dogovora pravilno ni štelo za (tožničino) odpoved pravici do odškodnine ter je o zahtevku vsebinsko odločalo. V kazenskem postopku, vodenem v zvezi z dogodkom 5. 2. 2017, je bila zoper toženca izdana zavrnilna sodba, kar pomeni, da vezanosti pravdnega sodišča v smislu 14. člena ZPP ni bilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in toženec bivša zakonca, ki sta bila v času škodnega dogodka v sporu zaradi varstva in vzgoje skupnih otrok ter delitve premoženja. Že pred škodnim dogodkom sta se dogovorila za sestanek 6. 2. 2017, na katerem bi poskušala rešiti medsebojna sporna vprašanja. Tožnica je kritičnega dne zelo vznemirjena prišla k tožencu (nanj je kričala), proti njegovi volji vstopila v njegovo hišo in zahtevala, da gre njuna hči z njo. Toženec jo je poskušal zadržati in med njima je prišlo do prerivanja, pri katerem se je tožnica poškodovala. Obsedela je na tleh v hodniku, naslonjena na radiator. Neposrednih prič njunega prerivanja, ki sta ga tožnica in toženec različno opisovala, ni bilo. Mehanizem nastanka poškodbe je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke (komisije za fakultetna izvedenska mnenja), ki je ugotovil, da je možen način poškodovanja kot sta ga opisovala tako eden kot drugi.

8. Pritožnica zanika pristnost predloženih sporočil (prilogi B12, B13), iz katerih po presoji sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica v komunikaciji s tožencem nesramna, celo sovražna, ne zanika pa konfliktnosti v odnosu s tožencem. Glede na konfliktnost njunega odnosa, predvsem pa glede na zatrjevani razlog za prihod tožnice na toženčev dom (toženčevo nespoštovanje dogovora o skupnem skrbništvu2), pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti dokazne presoje, da je tožnica samovoljno, z uporabo določene fizične sile, vdrla v toženčevo hišo, kar ji je toženec, prav tako z uporabo določene fizične sile, poskušal preprečiti. Da je bila ob prihodu na toženčev dom (najbolj) glasna, je tožnica potrdila v svoji izpovedi. Njeno verbalno nasilje oziroma neprimerno obnašanje na toženčevem domu nenazadnje izkazuje tudi globa, ki ji je bila izrečena zaradi kršitve javnega reda in miru.

9. Tožnica je v okviru tožbenih navedb trdila, da je vstopila v hišo, odšla k stopnišču, da bi poklicala hčer, medtem pa jo je toženec zgrabil od zadaj in jo začel vleči stran od stopnišča – takrat se ji je leva noga zataknila pri stopnicah, medtem ko ji je toženec zgornji del telesa obračal in pritiskal k tlom. Podobno je dogodek opisala ob podaji kazenske ovadbe 6. 2. 2017 in v kazenskem postopku, nekoliko drugače pa ob pregledu pri zdravniku 16. 2. 2017.3 Ob zaslišanju pa je povedala, da je šla na hodnik, odprla steklena vrata ob začetku stopnic in začela klicati hčer. Toženec je prišel od zadaj, jo prijel za ramena in jo začel odvračati stran od stopnic. Takrat sta oba stala na prvi stopnici stopnišča. Z vso silo jo je tiščal dol in ko jo je nekajkrat zarotiral, ji je počilo v kolenu. Spustil jo je, nje pa koleno ni več držalo. Na tleh je sedela do prihoda policije. Na drugi strani je toženec trdil, da ga je tožnica ob vstopu v hišo z levo roko prijela pod desno pazduho, z desnico pa za vrat. Odmaknil se ji je v smeri urinega kazalca, zato je tožnica padla. Enako je povedal ob zaslišanju v kazenskem postopku.4 Ugovorne trditve je potrdil ob zaslišanju, ko je še povedal, da tožnica sploh ni prišla do stopnišča. Ker je kričala, da ga bo ubila in vse razbila, ji je hotel preprečiti, da bi prišla do steklenih vrat, od koder se vzpenjajo stopnice.

10. Toženec je škodni dogodek ves čas opisoval enako. Že v odgovoru na tožbo je bila del njegovega opisa tudi okoliščina, da ga je tožnica z desnico zagrabila za vrat. Tudi iz izpovedi policista D. D. v kazenskem postopku (priloga B6) izhaja, da mu je toženec povedal, da ga je tožnica med prerivanjem držala za vrat. Zakaj v dokazno presojo ne bi smela biti zajeta izpoved priče (policista), podana v drugem postopku, pritožnica konkretno ne pojasni. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je toženec domnevno „davljenje“ navajal šele kasneje v postopku. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno problematiziranje povzemanja toženčeve izpovedi, podane v kazenskem postopku, saj gre zgolj za del presoje, ali je bil toženec pri podajanju trditev in izjav dosleden. Tudi pritožbena graja dokazne ocene zaslišanih prič (A. A., B. B. in C. C.) ni utemeljena. Gre za priče, ki so o dogodku lahko izpovedale zgolj na podlagi tega, kar jim je o njem povedala tožnica. Skladno z načelom proste dokazne ocene sodišče prve stopnje tem posrednim dokazom ni že na načelni ravni pripisalo manjše dokazne vrednosti, temveč je njihovo dokazno moč pravilno ovrednotilo (tudi) s pomočjo drugih dokazov (z izpovedjo tožnice).

11. Soglašati je mogoče z oceno sodišča prve stopnje, da so v opisih tožnice določene nedoslednosti (razlike), vendar te, pri presoji, kateremu opisu (tožnice ali toženca) gre verjeti, niso odločilne. Pri presoji kateremu opisu gre verjeti, so po stališču pritožbenega sodišča odločilne sledeče okoliščine. Tožnica je na fotografiji št. 1 v prilogi B26 kot mesto prerivanja in padca (s križcem) označila stopnice, toženec pa na fotografiji št. 2 v prilogi B26 (s krožcem) mesto blizu vhodnih vrat. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica po poškodbi kolena obsedela na tleh, naslonjena na radiator (točka 39 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodeč po omenjenih fotografijah se ta nahaja na hodniku takoj desno od vhodnih vrat in je po grobi oceni od stopnic oddaljen vsaj poldrugi meter (fotografija št. 3 v prilogi B26).5 Da je tožnica ob njunem prihodu sedela na tleh blizu vhodnih vrat, izhaja iz izpovedi, ki sta jo policista G. G. in D. D. podala v kazenskem postopku (priloga B66). Da je tožnica sedela na tleh, naslonjena na radiator, izhaja tudi iz izpovedi toženca in priče H. H. Tožničin opis, da se je poškodovala na stopnicah in na mestu poškodovanja (ker ni mogla stopiti na nogo) tudi obsedela, je torej v nasprotju z (dokazanim, v pritožbi pa neizpodbijanim) dejstvom, da je tožnica po poškodbi obsedela na mestu blizu radiatorja in vhodnih vrat. Dvom o verodostojnosti opisa dogodka, v katerem tožnica kot mesto poškodovanja označuje stopnišče, se posledično izkazuje kot utemeljen, toženčevo pojasnilo, da tožnica sploh ni prišla do stopnišča (dogodek se je odvil na hodniku), pa kot prepričljivejše. 12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z ugotovitvami izvedenca medicinske stroke. Te sodišče prve stopnje povzema v točkah 52 - 54 obrazložitve izpodbijane sodbe. Med njimi je pravno odločilna izvedenčeva ugotovitev, da je možen tudi način poškodovanja kot ga je opisal toženec. Takšen način poškodovanja je sicer po medicinskih kriterijih manj verjeten (od načina poškodovanja kot ga je opisala tožnica), vendar za verjetnost v pravnem smislu zadostuje, da je možen (torej, da ga po medicinskih kriterijih ni mogoče izključiti). Po obeh opisih poteka dogodka je bilo tožničino stopalo fiksirano,7 telo pa izpostavljeno rotacijski sili. Pri presoji elementa protipravnosti je bila pravno relevantna tudi ugotovitev izvedenca, da je za nastanek obravnavane poškodbe potrebna zgolj relativno majhna sila. Kontakt (oziroma zunanja sila) celo ni potreben, pogoj za poškodovanje je fleksijsko rotacijska obremenitev (fiksirano stopalo – zarotirano telo – sunkovito upognjeno koleno).

13. Skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ8 bremeni oškodovanca dokazovanje nastanka škode, nedopustnosti povzročiteljevega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in nastalo škodo, obrnjeno dokazno breme je uzakonjeno v breme povzročitelja le glede odgovornosti za nastalo škodo. Izpodbijana sodba za pritožnico ne more biti sodba presenečenja, saj je za meritorno odločanje praviloma potreben visok dokazni standard – prepričanje o pravno relevantnih dejstvih.9 Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica trditev o pravno pomembnem dejstvu (da se je škodni dogodek zgodil na zatrjevani način) dokazati s stopnjo prepričanja,10 saj okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo znižanja tega dokaznega standarda. V pritožbi nanizane okoliščine se ne nanašajo na sam škodni dogodek, oziroma na tožničino (ne)možnost dokazovanja škodnega dogodka (na njeno dokazno stisko oziroma spoznavno krizo, zaradi katere bi sodišče lahko štelo določeno relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju).

14. Sodišče prve stopnje je ugotovitev izvedenca medicinske stroke, imenovanega v kazenskem postopku (da je bolj verjetno, da je poškodba nastala na način, kot ga opisuje toženec), navedlo zgolj kot obrobni (ne odločilni) argument. Kot tak v sklopu vseh izvedenih dokazov nima pomembne dokazne teže. Sodišču prve stopnje se zato tudi ni bilo treba opredeliti do ugovornih navedb, s katerimi je tožnica nasprotovala uporabi tega mnenja (priloga B8) v pravdnem postopku. Mnenje je bilo sicer res del dokaznega gradiva (pravila pravdnega postopka ne omogočajo izločitve dokazne listine), kar pa ne pomeni, da je kakorkoli vplivalo na ugotovitve izvedenca, imenovanega v tem postopku. Te so bile jasne, strokovno prepričljive in notranje skladne, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zajelo v dejstveno podlago izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče nazadnje opozarja še na nekonsistentnost pritožbenih očitkov, da bi moralo biti izvedensko mnenje, pridobljeno v kazenskem postopku, ki sicer podpira tožničin opis škodnega dogodka, izločeno iz pravdnega spisa.

15. Ugotovitve izvedenca medicinske stroke (komisije) in dvom o verodostojnosti tožničinega opisa dogodka je sodišče prve stopnje povezalo v prepričljiv dokazni zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi toženec pri njunem prerivanju (tožnica je bila aktivna udeleženka prerivanja) uporabil takšno fizično silo, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno. Ugotovitev o nedokazanosti elementa protipravnosti (in vzročne zveze, saj tožnica ni prepričljivo dokazala, da se je poškodovala na zatrjevani način) pa je vodila k pravilni materialnopravni presoji, da toženec za škodni dogodek ni odškodninsko odgovoren. V ugotovitvi, da nista izkazana elementa protipravnosti in vzročne zveze, ni očitanega nasprotja. Gre sicer za dve samostojni predpostavki odškodninske obveznosti (njun kumulativen obstoj pa pogoj zanjo), vendar se dejstva, relevantna za ugotovitev obstoja ene oziroma obeh, vsebinsko prepletajo.

16. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške v višini 559,98 EUR (750 točk oziroma 450 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/1 OT,11 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, in 22 % DDV). Toženec ni upravičen do povrnitve stroškov za posvet s stranko (100 točk) in pregled listin (100 točk), saj ne gre za samostojni storitvi, temveč za storitvi, vsebovani v tar. št. 22/1 OT. Tožnica mora dolžni znesek tožencu plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Katera od pravdnih strank je dejansko kršila ta dogovor, je v tem sporu pravno nepomembno. 3 Iz zapisnika o sprejemu kazenske ovadbe (priloga A33) izhaja: _„...stopila sem na stopnišče z namenom, da pokličem hčerko E. E., ko sem odprla vrata na stopnišče me je F. F. z obema rokama prijel za zgornji del telesa in me s silo telesa poskušal odvleči od vrat stran, nato me je močno pritisnil dvakrat ob tla, tako da mi je močno počilo v kolenu zaradi česar sem padla po tleh...“. Iz zapisnika o zaslišanju priče v kazenski preiskavi (priloga B3) izhaja: „...želela sem iti do stopnišča in poklicati otroke, ta čas me je od zadaj zagrabil čez ramena, tiščal navzdol na stopnišču in zarotiral levo koleno, dvakrat. Ob tem je v kolenu nekaj počilo... nato sem obležala na stopnišču...“. Iz zapisnika o glavni obravnavi (priloga B5) izhaja: „...me je zgrabil od zadaj in me dvakrat potisnil dol in očitno mi je leva noga ostala za desno in se zarotirala. Skušala sem stopiti 2 koraka nazaj in koleno ni ubogalo, zato sem se usedla na tla......jaz sem stopila že na stopnišče, na začetku, kakšni dve stopnici, ko me je obdolženi od zadaj zagrabil in me tiščal dol in je preprečil, da bi šla po stopnicah gor...“. Iz izvida z dne 16. 2. 2017 (priloga A4) izhaja: „... pacientka navaja, da je pred 10 dnevi pri nasilnem prerivanju s svojim bivšim partnerjem naredila neroden gib...“._ 4 Glej zapisnik o zaslišanju osumljenca in zapisnik o glavni obravnavi (prilogi B4 in B5). 5 Kar je skladno z ugovorno trditvijo, da se je dogodek odvil na hodniku, približno 1,5 metra stran od stopnic (odgovor na tožbo – list. št. 37 v spisu). 6 Po izpovedi policista G. G. je tožnica sedela na mestu bolj proti vhodnim vratom. Enako, „da je sedela v hodniku, takoj čez vrata“, je povedal policist D. D. 7 Po tožničinem opisu je bilo stopalo stisnjeno ob stopnico, po toženčevem opisu pa je bilo stopalo fiksirano že s tožničino telesno težo. 8 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 9 Za sodbo presenečenja gre v primeru, ko sodišče svojo odločitev opre na pravno podlago, na katero stranka kljub zadostni procesni skrbnosti ni mogla računati, in je zaradi tega izgubila možnost navajanja pravno pomembnih dejstev. Prepoved sodbe presenečenja stranko varuje pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. 10 O prepričanju govorimo takrat, kadar o resničnosti trditev ne bi dvomil noben razumen človek. 11 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.