Jedro

Do opravljanja konkurenčne dejavnosti s strani tožnika dejansko ni prišlo. Samo dejstvo, da je imel tožnik registrirano dejavnost kot s.p. (ne da bi pred tem zaprosil toženo stranko za soglasje) z določenimi vrstami dejavnosti, ki bi lahko pomenile konkurenco toženi stranki (za katere pa ni bilo ugotovljeno, da jih je tožnik sploh izvajal) in nakup delovnega stroja za proizvodnjo sekancev (ne da bi bilo ugotovljeno, da je tožnik s tem strojem kot s.p. izvrševal dejavnost, ki bi pomenila konkurenco za toženo stranko) ne zadostujeta za ugotovitev, da sta ti dve tožnikovi ravnanji (registracija s.p., nakup delovnega stroja) takšni, da bi predstavljali kršitev po 35. ozirom 37. členu ZDR, zaradi katerih bi tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 111/1 ZDR. Le verjetnost tožnikovega bodočega konkuriranja toženi stranki oziroma predvidevanje tožene stranke, da bo tožnik z delovnim strojem (za katerega je sicer zatrjeval, da ga je nabavil za lastne potrebe) napram toženi stranki konkurenčno deloval, še ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar mu je bilo očitano v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku I. točke izreka, v III. točki izreka glede zavrnitve razlik v plači in v IV. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne, pritožba tožene stranke pa se zavrne v celoti in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožniku 6. 6. 2011, nezakonita in jo razveljavilo. V drugem odstavku I. točke izreka je višji tožbeni zahtevek (datum prenehanja delovnega razmerja) zavrnilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.500,00 EUR, v 15 dneh in pod izvršbo. V III. točki izreka je višji tožbeni zahtevek (razlika v plači in razlika v odškodnini) zavrnilo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 906,00 EUR, v 15 dneh od izdaje sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožnika. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve in brez razloga zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka po postavitvi datuma prenehanja delovnega razmerja (tožnik je predlagal, da sodišče s sodbo odloči, da mu je delovno razmerje prenehalo 6. 6. 2011). Prav tako je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači kot prikrajšanja. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo, zato tožnik ne razume, zakaj v skladu s 118. členom ZDR ni odločilo o datumu prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je sicer takoj po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki samozaposlil, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu določiti datum prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači z obrazložitvijo, da tožnik ni predložil nobenih relevantnih dokazov, ki bi lahko podprli njegove trditve glede prikrajšanja pri plači. Tožnik je namreč v svoji pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2012 postavil ta del tožbenega zahtevka po višini in v zvezi s tem predlagal v izvedbo več dokazov (svoje zaslišanje; vpogled v zadnje tri plačilne liste, ki jih je prejel pri toženi stranki za februar, marec in april 2011; vpogled v podatke iz izkaza poslovnega izida za leto 2011 za podjetje A.A. s.p.; postavitev sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi pridobil dokumentacijo glede tožnikovih plač pri toženi stranki pred izdajo sporne odpovedi in jih primerjal s plačami tožnika v podjetju A.A. s.p. ter ugotovil razliko za obdobje od 7. 6. 2011 do izdaje sodbe). Sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo. Tožnik je predlagal dokaz z izvedencem finančne stroke, ker niti tožnik niti sodišče ne razpolagata s potrebnim strokovnim znanjem za točno ugotovitev tožnikovega prikrajšanja. Sodišče prve stopnje poleg tega zavrnitve teh dokaznih predlogov niti ni obrazložilo, tožnik pa je glede neizvedbe predlaganih dokazov na naroku dne 19. 6. 2012 grajal tudi procesno kršitev, ki jo je sodišče prve stopnje storilo. Kolikor bi sodišče prve stopnje tudi po izvedbi vseh predlaganih dokazov menilo, da višine tožnikovih prikrajšanj ne more ugotoviti, bi lahko po uradni dolžnosti izvedlo še dodatne dokaze (člen 34/1 ZDSS-1) oziroma bi lahko v okviru materialnega procesnega vodstva opozorilo tožnika na pomanjkljiva dejstva. Ker sodišče prve stopnje zavrnitve dokazov ni ustrezno obrazložilo, ker ni upoštevalo 285. člena ZPP niti 34/1. člena ZDSS-1, je podana kršitev postopka po členu 339/1 ZPP in po 8. točki člena 339/2 ZPP, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem ravnanjem pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi 22. člen Ustave RS in načelo kontradiktornosti postopka (člen 5 ZPP). Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od uspeha strank v postopku, izpodbija tudi stroškovno odločitev.

Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišče, da njeni pritožbi ugodi, ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika oziroma podredno, da zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zahteva tudi povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev 31., 35. in 37. člena ZDR. Tožnik je namreč kupil drag in zmogljiv stroj za mletje lesa in izdelavo sekancev, s to dejavnostjo se on ukvarja kot s.p. (čisti pašnike, sekance prodaja), s to dejavnostjo pa se ukvarja tudi tožena stranka. Tožnik je s.p. registriral brez vednosti tožene stranke. Takšno tožnikovo ravnanje je tožena stranka ocenila kot nepošteno, nelojalno in konkurenčno, zato mu je podala izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj nadaljevanje delovnega razmerja med njima sploh ni več mogoče. Povsem jasno je, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil 31. člen ZDR, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Ravnanje tožnika (nabava stroja za mletje lesnih odpadkov in proizvodnjo sekancev in možnost ponudbe teh storitev poslovnim partnerjem tožene stranke pod ugodnejšimi pogoji od tistih, ki jih nudi tožena stranka) bi materialno in moralno škodovalo toženi stranki in njenemu poslovnega interesu. S tem je storjena tudi kršitev iz 35. člena ZDR. Četudi do upada prodaje ne bi prišlo, za kršitev 35. člena ZDR zadostuje že verjetnost, da bi le-ta lahko nastala. To izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 214/2007. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati kršitve konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR, saj iz izvedenih dokazov izhaja prav nasprotno (nakup stroja, izpovedbi priče B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke). Računi, ki jih je predložil tožnik, so zgolj „navadni popisani papirji“ in nimajo dokazne vrednosti v zvezi z ugotavljanjem dejstva, ali je tožnik opravljal dejavnost proizvodnje sekancev. Poleg tega je splošno znano, da s.p. pogosto poslujejo brez računov, izdanih računov pa nihče ne nadzoruje. Tudi tožnik je povedal B.B., da čisti pašnike, kar pomeni, da se je ukvarjal s proizvodnjo sekancev, računov pa ni izdal (torej je posloval „na črno“) oziroma jih ni predložil v spis. Tožnik je s svojim ravnanjem grobo in naklepoma storil kršitev iz 31., 35. in 37. člena ZDR, kršil pa je tudi 6., 8. in 10. člen pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je toženo stranko s svojo odločitvijo postavilo v bistveno slabši položaj, kot je tožnikov. Na podlagi takšne odločitve bodo lahko ostali delavci tožene stranke delali, kar se jim bo zljubilo, ne glede na svoje temeljne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ZDR in kolektivnih pogodb. Ker je prišlo pri toženi stranki do pomanjkanja zaupanja v tožnika in do prisotnosti nenehnega dvoma in negotovosti v tožnikovo delo, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Obdržanje tožnika na delu pa bi tudi ostalim delavcem dalo jasno sporočilo, da lahko ravnajo enako kot tožnik. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku, je absolutno previsoka, tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen le 5 let, v tem času pa bi njegova odpravnina znašala 1.852,00 EUR. Tožnik je mlad in delovno aktiven, zato je prisojena odškodnina glede na njegovo nepošteno, nelojalno in neobzirno ravnanje do tožene stranke ter hudih kršitev pogodbenih obveznosti bistveno previsoka in ni v skladu z obstoječo sodno prakso. Ker obstaja nasprotje med zapisniki o zaslišanju prič in tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh zapisnikov, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev zavrnilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ki jo uveljavlja tožnik), ni pa storilo v pritožbi tožene stranke zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava je ostalo delno nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je podano nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini teh zapisnikov, pri čemer te zatrjevane kršitve ne konkretizira. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v odločilnih dejstvih ni zaznati nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo njegove dokazne predloge v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na vtoževano razliko v plači za obdobje od 7. 6. 2011 dalje. S tem je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik izrecno uveljavlja v pritožbi.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 6. 6. 2011 tožena stranka podala tožniku po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je bilo očitano, da ima registriran s.p., da se v okviru tega ukvarja z odkupom in prodajo lesnih sortimentov ter proizvodnjo sekancev in da je predstavnikoma tožene stranke celo ponudil, da bi sekance proizvajal tudi za toženo stranko. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik s tem svojim ravnanjem kršil določbe 31., 35. in 37. člena ZDR, da je zato popolnoma izgubila zaupanje vanj, tako da so obstajali vsi pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (tožnik je naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, z njim pa ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka).

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka, kljub temu, da je bilo dokazno breme na njej (člen 82/2 ZDR), ni uspela dokazati, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja in podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljal dela, ki bi pomenila konkurenco toženi stranki in da ni uspela dokazati, da je tožnik opravljal dela in sklepal posle, ki spadajo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja tožena stranka in ki pomenijo toženi stranki konkurenco.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. 35. člen ZDR nalaga delavcu, da se je dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali bi lahko škodovale poslovnim interesom delodajalca. 37. člen ZDR pa opredeljuje konkurenčno prepoved, ki je v tem, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 1. 2007 za delovno mesto avtomehanična dela v delavnici in na terenu, šofer GTK, gozdni in drugi delavec na pomožnih delih (B1). V postopku je bilo sicer ugotovljeno, da je imel tožnik v času, ko je bil zaposlen pri toženi stranki, registriran s.p. (v okviru katerega so se določene registrirane dejavnosti pokrivale tudi z dejavnostmi, ki jih je opravljala tožena stranka), vendar pa tožena stranka v postopku ni uspela dokazati, da bi tožnik v tem času dejansko izvrševal dejavnosti, ki bi konkurirale toženi stranki. V zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti je tožnik vložil v spis več računov za opravljeno delo, ki jih je izstavil poslovnim partnerjem (A7), vendar pa ta opravljena dela niso pomenila konkurenco toženi stranki (izkopi, utrjevanje zemljišča, betoniranja …). Tožena stranka sicer v pritožbi dvomi v verodostojnost teh računov, vendar tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni predlagala v izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da sporni računi ne predstavljajo plačila za delo, ki ga je tožnik kot s.p. opravil. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je tožnik kršil že omenjene določbe 31., 35. in 37. člena ZDR tudi s tem, da je nabavil stroj za proizvodnjo sekancev in da je to dejavnost brez soglasja tožene stranke tudi opravljal, s čimer je toženi stranki povzročil oziroma bi lahko povzročil škodo (tako tudi obrazložitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), vendar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da je do opravljanja konkurenčne dejavnosti s strani tožnika dejansko prišlo. Sami dejstvi, da je imel tožnik registrirano dejavnost kot s.p. (ne da bi pred tem zaprosil toženo stranko za soglasje) z določenimi vrstami dejavnosti, ki bi lahko pomenile konkurenco toženi stranki (za katere pa ni bilo ugotovljeno, da jih je tožnik sploh izvajal) in nakup delovnega stroja za proizvodnjo sekancev (ne da bi bilo ugotovljeno, da je tožnik s tem strojem kot s.p. izvrševal dejavnost, ki bi pomenila konkurenco za toženo stranko) tudi po stališču pritožbenega sodišča ne zadostujeta za ugotovitev, da sta ti dve tožnikovi ravnanji (registracija s.p., nakup delovnega stroja) takšni, da bi predstavljali kršitev po 35. ozirom 37. členu ZDR, zaradi katerih bi tožena stranka tožniku utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji člena 111/1 ZDR. Sodišče prve stopnje ob tem pravilno zaključuje, da le verjetnost tožnikovega bodočega konkuriranja toženi stranki oziroma predvidevanje tožene stranke, da bo tožnik z delovnim strojem (za katerega je sicer zatrjeval, da ga je nabavil za lastne potrebe) napram toženi stranki konkurenčno deloval, še ni zadostna podlaga za ugotovitev, da je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar mu je bilo očitano v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Iz izpovedbe priče B.B., tehničnega direktorja tožene stranke, dejansko izhaja, da se je tožnik z njim pogovarjal o možnosti poslovnega sodelovanja na področju proizvodnje sekancev, vendar to še ne pomeni, da se je s to dejavnostjo tožnik tudi dejansko ukvarjal. Iz izvedenih dokazov pa ne izhaja, da bi se tožnik o tem pogovarjal s konkretnimi poslovnimi partnerji tožene stranke, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sicer v svoji izpovedbi le pavšalno zatrdil, da je tožnik sekance ponujal tudi kupcem tožene stranke, drugih podatkov v zvezi s tem oziroma dokazov pa tožena stranka ni predlagala v izvedbo. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se tožnik kot s.p. v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki ukvarjal s proizvodnjo sekancev, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik kršil prepoved iz 35. oziroma 37. člena ZDR, kot tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 214/2007. V citirani zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnica s tem, ko je dovolila svojemu možu odnašanje neplačanega blaga iz prodajalne, ravnala v nasprotju z 35. členom ZDR (torej je kršila navedeno določbo), ne glede na to, da materialna škoda ni nastala (tožnica je odnešeno blago kasneje plačala). To dejansko stanje pa se razlikuje od dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu (tožnik ni kršil prepovedi škodljivega ravnanja iz 35. člena ZDR). Z ozirom na tožnikovo izpovedbo, da je sporni stroj nabavil izključno za osebne potrebe, da je lahko doma oziroma svojim sorodnikom sekal grmovje, ga v stroju zmlel in ga dal na kup, da zgnije in da ni delal s tem strojem ničesar drugega, niti za druge osebe, tudi izpovedba priče B.B., kateremu naj bi tožnik povedal, da čisti pašnike, ne nudi opore zaključku, da je s tem tožena stranka dokazala, da se je tožnik ukvarjal z dejavnostjo proizvodnje sekancev.

Pritožba tožene stranke ob tem sicer utemeljeno opozarja, da stališče zakonitega zastopnika tožene stranke, izraženo na poravnalnem naroku o tem, da je tožena stranka pripravljena poslovno sodelovati s tožnikom, še ne pomeni, da s tem ni bil izpolnjen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 110/1 ZDR. Morebitno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je potrebno presojati glede na okoliščine in interese obeh strank v času podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da pripravljenost tožene stranke za poslovno sodelovanje s tožnikom, ki je bila izražena na poravnalnem naroku pred sodiščem prve stopnje v okviru dogovarjanja o možnosti sklenitve sodne poravnave, za obstoj pogoja iz člena 110/1 ZDR ni relevantna. Ta zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne vpliva na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnikova ravnanja ne predstavljajo kršitve, ki jo opredeljuje druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni izrecno opredelilo do tega, če je tožnik s svojima ravnanjema kršil tudi 31. člen ZDR, vendar pa zaradi navedenega po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba ni nezakonita. Na podlagi citirane določbe mora namreč delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (člen 31/1 ZDR), v primerih določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo, pa mora opravljati tudi drugo delo (člen 31/2 ZDR). Citirani člen opredeljuje temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljanje dela s potrebno vestnostjo. Ker v postopku tožniku niti ni bilo očitano, da bi delo, za opravljanje katerega se je dogovoril v pogodbi o zaposlitvi, opravljal bodisi nevestno, bodisi da ga sploh ne bi opravljal, je tožena stranka izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi povsem neutemeljeno oprla na citirano določbo ZDR. Tožena stranka nadalje v pritožbi podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljuje tudi z generalno preventivnim namenom (vpliv te izredne odpovedi na obnašanje oziroma ravnanje drugih delavcev), vendar pa ZDR ne dopušča podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z namenom doseganja takšnih ciljev.

Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev te nezakonitosti. Ker je tožnik tekom postopka prvotni del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, modificiral in spremenil na podlagi 118. člena ZDR, tako da ni več vztrajal pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, temveč je predlagal ugotovitev prenehanja delovnega razmerja z dnem 6. 6. 2011 (ker se je po lastni trditvi od 7. 6. 2011 dalje zaposlil v svojem podjetju A.A. s.p.), bi moralo sodišče prve stopnje z ozirom na prvi odstavek 118. člena ZDR ugotoviti trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do določenega datuma. Tega pa sodišče prve stopnje ni storilo, na kar utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, temveč je v delu določitve datuma prenehanja delovnega razmerja njegov tožbeni zahtevek nepravilno zavrnilo.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tudi izvedbo dokazov, ki jih je tožnik predlagal za ugotovitev utemeljenosti dela njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razliko v plači oziroma plačo za obdobje od 7. 6. 2011 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, posledično pa je vsaj preuranjeno zavrnilo ta del njegovega tožbenega zahtevka kot neutemeljen. Tožnik je namreč v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2012, s katero je delno spremenil svoj tožbeni zahtevek (upoštevaje 118. člen ZDR), navedel pet dokaznih predlogov, s katerimi je utemeljeval del svojega tožbenega zahtevka za izplačilo vtoževane plače. Tožnik je sicer v postopku zatrjeval, da kot s.p. ne prejema plačilnih list, vendar pa le iz tega razloga ni mogoče zaključiti, da do vtoževanega prikrajšanja sploh ni upravičen. Po oceni pritožbenega sodišča bi bilo mogoče njegovo prikrajšanje kljub navedenemu ugotoviti (ob sodelovanju ustreznega izvedenca, ki ga je tožnik tudi predlagal) upoštevaje podatke o poslovnem izidu tožnika kot s.p. v letu 2011 in glede na bruto plačo, do katere bi bil tožnik pri toženi stranki upravičen. Dohodek iz naslova zaposlitve in prihodek iz naslova opravljanja dejavnosti s.p. sta sicer različni kategoriji, podvrženi tudi različnim davčnim in prispevnim stopnjam, kljub temu pa je po stališču pritožbenega sodišča prikrajšanje delavca pri plači, kateremu je delodajalec nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, možno ugotavljati tudi kot razliko med mesečnim neto zneskom plače, ki bi jo delavec prejel pri delodajalcu (če ne bi prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi) in povprečni mesečnim „neto prejemkom“ tega delavca, ki ga dobi v okviru samozaposlitve kot s.p.. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka tožnika opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012. V citirani sodbi je zavzeto stališče, da delavka (kateri je bila sicer nezakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi) ni upravičena do razlike v plači med plačo, ki jo je prejemala pri novem delodajalcu in plačo, ki bi jo morala prejeti pri delodajalcu, ki ji je nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila pogodba o zaposlitvi razvezana in delavka po 1. 5. 2008 ni bila več v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu, od tega dne dalje ni več upravičena do nobene plače pri prejšnjem delodajalcu (delavka je svoj zahtevek postavila kot zahtevek za plačilo plače). Vrhovno sodišče RS je v obrazložitvi citirane sodbe med drugim navedlo tudi, da je ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi odločitev o priznanju nadomestila plače vezana na odločitev o tem, kdaj sodišče razveže pogodbo in da zahtevek za plačilo plače po razvezi pogodbe o zaposlitvi ni odškodninski zahtevek, ki bi imel podlago v 118. členu ZDR. Pravni temelj za denarne zahtevke v tem delu je priznanje delovnega razmerja s pravicami, kot bi jih imel delavec, če bi delal. Odškodnina po 118. členu ZDR pa je nadomestilo (odmena) za reintegracijo, ne pa zgolj nadomestilo za izgubljeni ali manjši zaslužek po prenehanju delovnega razmerja zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ki po zakonu ne more preseči določene višine (18 mesečnih plač delavca).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da sta neutemeljeni pritožbi tožeče in tožene stranke, ki se nanašata na odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z odškodnino, o kateri je sodišče prve stopnje odločalo upoštevaje 118. člen ZDR. Sodišče prve stopnje je tožniku glede na njegovo starost (33 let) čas zaposlitve pri toženi stranki (5 let) ter ob upoštevanju dejstva, da se je tožnik takoj naslednjega dne po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja samozaposlil, prisodilo iz naslova odškodnine 3.500,00 EUR (tožnik je vtoževal odškodnino v višini 5.000,00 EUR), pri čemer prisojeni znesek predstavlja 2,3 kratnik povrečne bruto plače, ki jo je tožnik prejel zadnje tri mesece pri toženi stranki pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ne odstopa bistveno od prisojenih odškodnin po 118. členu ZDR v podobnih primerih, kot je bil tožnikov, zato nasprotne pritožbene navedbe obeh strank niso utemeljene. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je odškodnina odmerjena previsoko glede na naravo tožnikovih kršitev delovnih obveznosti, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik teh kršitev ni storil, zaradi česar je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ta odškodnina sicer predstavlja odmeno za reintegracijo in se odmeri glede na različne kriterije (na primer starost delavca, socialni položaj, zaposlitvene možnosti, delovna doba pri delodajalcu, … ). Eden od pokazateljev za odmero odškodnine je lahko tudi odpravnina po 109. členu ZDR, ne more pa biti to odločilni kriterij za določitev njene višine (tako tudi sodba VSRS opr. št. VIII Ips 48/2011).

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/1 ZPP, člen 355 ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti, zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se je (upoštevaje člen 354/1 ZPP in člen 355 ZPP) odločilo za delno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje, ker je glede na naravo stvari, okoliščine primera in tudi iz razloga ekonomičnosti ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, ki jih je v zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka po 8 točki člena 399/2 ZPP oziroma nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja storilo sodišče prve stopnje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o datumu prenehanja delovnega razmerja in preostalem delu tožnikovega denarnega zahtevka.

Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji, da bo tako lahko sodišče v ponovljenem postopku o teh stroških odločilo upoštevaje uspeh strank v pravdni, kot tudi peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.