Jedro

11.Ob pravilnem razumevanju prvega odstavka 352. člena OZ se oškodovanec s škodo seznani (oziroma ima možnost, da se z njo seznani) šele, ko ima možnost ugotoviti (predvideti) njeno višino. Glede na podano trditveno podlago se to ni moglo zgoditi pred 14. 2. 2018. Sodišče pa tudi ni izvajalo dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik imel možnost ugotoviti oz. predvideti višino škode že pred 16. 12. 2016. Kaj takega iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja. Dejansko stanje je glede tega, kdaj je bil tožniku znan obseg škode, nepopolno ugotovljeno. Posledično je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 352. člena OZ. Ker ni ugotovljeno, da je tožnik za škodo izvedel pred 16. 12. 2016, je zaključek o tem, da je njegova terjatev zastarana, preuranjen.

Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.

12.Tožnik je v zvezi s tem sicer zatrjeval bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta ni podana - sodba glede zastaranja vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju. Razumljivost sodbe, ki je potrebna v izogib kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, je formalna zahteva, medtem ko je pravilnost oz. razumnost sodbe vsebinska.

Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.

Izrek

Glede protipravnosti

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

13.Pavšalen je pritožbeni očitek, da so podane kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 20., 33., 41. in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik ni konkretneje obrazložil, v čem naj bi bile te kršitve podane, sodišče pa kršitev teh določb, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo.

II. Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

14.Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče tožniku oz. njegovemu pooblaščencu ne bi omogočilo postavljanja dodatnih vprašanj policistu A. A. in B. B. Sodišče prve stopnje med zaslišanjem policista A. A. in B. B. pooblaščencu tožnika določenih vprašanj res ni dopustilo, vendar s tem ni poseglo v tožnikovo pravico do dokazovanja. Šlo je namreč za vprašanja, ki so se nanašala na nesporna dejstva (obstoj intimnega razmerja), na neprerekana dejstva (vodenje postopkov, ki so sledili intervenciji dne 1. 11. 2016, in so jih vodili drugi policisti), na razlago prava (vsebina določb Kazenskega zakonika), oziroma na dejstva, ki so bila nerelevantna in na katera sodišče ni oprlo izpodbijane sodbe (kdaj je policist A. A. izvedel za to, kam odhaja na intervencijo; splošno posvetovanje med policistom A. A. in B. B. o njenem partnerstvu s tožnikom). Kršitve jamstev izjavljanja v dokaznem postopku zajemajo raznovrstne položaje, med drugim kršitev pravice do zastavljanja vprašanj strankam in pričam, vendar se morajo ta vprašanja nanašati na odločilna ali dokazno pomembna dejstva. V primeru tožnika ni šlo za taka dejstva, zato tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 39.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe (16. 12. 2019) do prenehanja obveznosti.

15.Ne drži, da se izpodbijane sodbe v 20. točki obrazložitve ne da preizkusiti. Zatrjevana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba je v tem delu obrazložena, razumljiva, v njej pa ni protislovij. Zgolj dejstvo, da sodišče ni izrecno navedlo, ali ocenjuje, da ni podana protipravnost, ali da ni podana vzročna zveza, na pravilnost odločitve ne vpliva, in sicer sploh ob upoštevanju dejstva, da tožnik v svoji pritožbi pravilnosti zaključka sodišča, ki je naveden v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, niti ne izpodbija.

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper celotno sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.¹ Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16.Ni podana niti zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče oprlo izpodbijano sodbo na izpovedbo policista A. A., ki je neverodostojna priča. V postopku naj bi krivo izpovedal glede tega, da je že na policijski postaji vedel, kam odhaja na intervencijo. Sodišče izpodbijane sodbe ni oprlo na navedeno okoliščino. Očitek protispisnosti že zaradi navedenega ne more biti podan.

3.Navaja, da je sodišče napačno opredelilo začetek teka zastaralnega roka. Že v sami tožbi je navedel, da je zaradi ravnanja policista več let trpel težave na duševnem zdravju. Poleg tega je šele 13. 12. 2017 izvedel za policistovo protipravno ravnanje in to, da policist zaradi izločitvenega razloga ne bi smel biti v patrulji. Takrat je policist A. A. pred preiskovalnim sodnikom namreč priznal, da sta bila s tožnikovo (sedaj bivšo) partnerko B. B. v času intervencije ljubimca. Zastaranje tako ni moglo začeti teči že v letu 2016.

17.Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da policist A. A. dne 13. 12. 2017 ni bil zaslišan pred preiskovalno sodnico, temveč pred preiskovalnim sodnikom. Iz zapisnika o zaslišanju priče A. A. z dne 13. 12. 2017 izhaja, da ga je zaslišala preiskovalna sodnica E. E., in ne preiskovalni sodnik C. C., kot to trdi tožnik.

4.Sodišče je opravljalo naroke, ki jih ne bi, če bi bilo resnično podano zastaranje. Poleg tega se je toženka pred pravdo spustila v večmesečna pogajanja s tožnikom, od katerih je odstopila tik pred prvim narokom z mediatorjem. Sklicevanje na zastaranje posledično predstavlja zlorabo pravic.

5.Sodišče je nepravilno navedlo, da policist dne 13. 12. 2017 ni krivo izpovedal pred preiskovalno sodnico, ker pred preiskovalno sodnico ni bil zaslišan - zaslišan je bil pred preiskovalnim sodnikom C. C. Sodišče je prav tako kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko pooblaščencu tožnika ni omogočilo postavljati dodatnih vprašanj policistu A. A. in B. B., in sicer glede tega, da sta se več mesecev pred škodnim dogodkom policist A. A. in B. B. posvetovala o njenem partnerstvu s tožnikom. Sodišče dodatnega postavljanja vprašanj pooblaščencu tožnika ni omogočilo niti v zvezi z okoliščinami glede tega, kdaj je policist A. A. izvedel, kam odhaja na intervencijo, niti v zvezi s tem, da so bili postopki zoper tožnika vodeni zaradi razmerja med policistom A. A. in B. B.

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilnosti zaključka sodišča, da policist A. A. po 36. členu ZUP, kljub obstoju odklonilnega razloga, ni smel prenehati z delom. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da policist A. A. ni smel odlašati s postopanjem, ker je bila podana možnost samomora tožnika. Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Problematizira le dejstvo, da naj bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel, h komu je namenjen, in zato sploh ne bi smel biti v intervencijski patrulji. Sodišče izpodbijane sodbe ni oprlo na okoliščino, kdaj je policist A. A. izvedel za kraj oz. osebo, pri kateri je potrebno opraviti intervencijo. To okoliščino je očitno štelo za nerelevantno, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Pritožnik niti ne pojasni konkretneje, zakaj sam šteje to okoliščino za relevantno.

6.Izpodbijane sodbe se v delu, kjer govori o treh postopkih, ki so sledili dogodku dne 1. 11. 2016 (20. točka obrazložitve), ne da preizkusiti. Ni namreč jasno, ali govori o elementu protipravnosti ali o vzročni zvezi. Glede vzročne zveze je potrebno uporabiti teorijo normativne vzročnosti, ki v takih primerih velja tudi v tujini. Dovolj je, da tožnik dokaže, da gre za takšno protipravnost, da iz samega namena zakonske norme izhaja, da ima njena kršitev za posledico odškodninsko odgovornost. Tak namen pa izhaja iz procesnih pravil o izločitvi uradne osebe, sicer teh pravil ne bi bilo. Zahtevati od tožnika, da bi dokazal, kako bi hipotetično potekal postopek, če očitanih kršitev ne bi bilo, bi pomenilo, da se od njega zahteva nemogoč dokaz.

19.Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov. Zaradi možnosti samomora tožnika in posledične potrebe po takojšnjem ukrepanju bi bilo neupravičeno zahtevati, da bi intervencijo opravila intervencijska patrulja iz druge, bolj oddaljene, policijske postaje.

7.Ne drži, da pri policistu A. A. niso bili podani odklonitveni razlogi po 36. členu Zakona o splošnem upravnem postopku,² ker naj bi moral nujno opraviti intervencijo. Policist A. A. je že na policijski postaji dne 1. 11. 2016, torej pred samo intervencijo, vedel, kam in h komu je namenjen. Posledično zaradi obstoja odklonitvenega razloga ne bi smel biti v patrulji.

8.Policist A. A. je glede intimne zveze s B. B. kljub drugačnemu pravnemu pouku večkrat krivo izpovedal oz. jo zamolčal, kljub temu, da bi jo bil dolžan razkriti, ker je bila ključnega pomena za presojo njegovega ravnanja 1. 11. 2016 in tudi pozneje. Dolžnost razkritja tovrstnih intimnih povezav izhaja tudi iz tuje prakse (primer ameriške sodnice Therese Brennan in Nemca Gustla Mollatha). V tem postopku je policist A. A. tudi krivo izpovedal glede dejstva, da je že na policijski postaji vedel, kam odhaja na intervencijo. Policistka D. D. je namreč izpovedala, da sta načrt intervencije preverila že na policijski postaji, še preden sta se odpravila na naslov. Krivo pričanje policista A. A. izkazuje, da je neverodostojna priča. Če je sodišče sodbo oprlo na njegovo pričanje, je podana bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi sodišče oceni, da niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja krive izpovedbe, opustitev policista A. A. predstavlja element protipravnosti v smislu civilnega prava.

20.Neutemeljeno se pritožnik zavzema tudi za to, da je bil policist A. A. dolžan razkriti svojo intimno zvezo s B. B. Z zamolčanjem naj bi izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja krive izpovedbe, kar ne drži. Zamolčanje se lahko opredeli kot kriva izpovedba, ko priča zamolči bistvene stvari, ki bi jih morala povedati, in se tega zaveda, pa potem izpade njena izpovedba v celoti vzeta kot neresničen prikaz dogodka, ki ga priča sicer pozna. V predmetni zadevi okoliščina intimnega razmerja ni bila bistvena za presojo obstoja odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP. Že zgolj to, da sta bila policist A. A. in B. B. prijatelja (česar policist ni zamolčal), predstavlja okoliščino, ki bi opravičevala policistovo izločitev po 36. členu ZUP, kot v svoji pritožbi ugotavlja sam tožnik. Tega, da sta bila s B. B. v intimni zvezi, policist torej ni bil dolžan razkriti. Primeri iz tujine, na katere se tožnik v zvezi s tem sklicuje, niso primerljivi.

9.Policist A. A. je dal ob prihodu tožnikovemu očetu vedeti, da dobro pozna tožnika in B. B. Očetu tožnika je policist tudi povedal, da bo njegov sin "že videl". Drugi policisti, ki so tistega dne imeli opravka s tožnikom, so o njem podali drugačno mnenje. To dodatno kaže na obstoj vzročne zveze.

21.V zvezi s tem je neutemeljen tudi povsem pavšalen pritožbeni ugovor, da zamolčanje intimne zveze s strani policista A. A., tudi v kolikor ne gre za krivo izpovedbo, predstavlja element protipravnosti v smislu civilnega prava. Ustaljena sodna praksa s protipravnostjo razume le kvalificirano stopnjo napačnosti: nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse; neuporabo povsem jasne določbe zakona ali namerna razlaga predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti; grobo kršenje postopka; napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja; vrsto hudih postopkovnih napak v postopku, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost. V predmetni zadevi ni šlo za nobeno izmed navedenih situacij.

10.Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev.

22.Preostale pritožbene navedbe, podane v zvezi z vzročno zvezo, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da v konkretnem primeru ni izkazana že protipravnost toženkinega ravnanja (kot izhodišče za presojo odškodninske odgovornosti). Prav tako niso relevantne preostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP), ker ne morejo voditi do drugačne odločitve sodišča.

11.Pritožba ni utemeljena.

12.Tožnik zahteva plačilo odškodnine. Trdi, da je policist A. A. dne 1. 11. 2016 sodeloval pri intervenciji na tožnikovem domu, pri čemer je ravnal protipravno s tem, ko je uporabil prekomerno silo, se kljub obstoju odklonitvenega razloga iz postopka kot uradna oseba ni izločil, in ker je v več postopkih, ki so sledili intervenciji, krivo izpovedoval glede obstoja in vsebine tega odklonitvenega razloga. S svojim ravnanjem je tožniku povzročil premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Odločitev pritožbenega sodišča

13.Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja,

23.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

- da sta se 1. 11. 2016 tožnik in njegova takratna partnerka B. B. sprla;

Glede stroškov

- da je B. B. poklicala policiste in v telefonskem klicu povedala, da ji tožnik v roke potiska nož in ji govori, naj ga ubije;

- da sta policista A. A. in D. D. opravila intervencijo na domu;

24.Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in posledično predstavlja nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

- da sta bila v dogodku dne 1. 11. 2016 poškodovana oba policista, tožnik pa ne;

-------------------------------

- da se tožnik poteka dogodka dne 1. 11. 2016 ni natančno spominjal;

- da je bil policist A. A. v obdobju, ko je bila izvedena intervencija, v intimnem razmerju s B. B.;

1Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

- da je tožnik dne 12. 12. 2016 spisal pritožbo zoper delo policista A. A., v kateri je med drugim navedel, da je isti policist že v letu 2015 vodil intervencijo na domu tožnika, pri čemer je takrat dobil telefonski številki tožnika in B. B., da je tožnik avgusta 2015 na računalniku B. B. našel fotografije policista A. A. na policijskem motorju brez majice, ter da je B. B. v spornem obdobju raje izbrala dnevni izlet kot večdnevne počitnice, da bi lahko izpeljala načrt, ki sta ga s policistom A. A. predvidela za 1. 11. 2016;

2Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZUP.

- da je bil policist A. A. na seji senata Sektorja za pritožbe zoper policijo vprašan glede vsebine njegovega razmerja s B. B., a ni odgovoril na vprašanje o intimnosti tega razmerja oz. je izpovedal, da je to njegova osebna stvar;

3Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ.

- da je policist A. A. dne 13. 12. 2017 pred preiskovalno sodnico izpovedal, da sta bila s B. B. ljubimca v času izvedene intervencije;

- da so intervenciji 1. 11. 2016 sledili trije postopki, ki so se vodili zoper tožnika, in sicer prekrškovni zaradi domnevnega neupoštevanja zakonitega ukrepa uradnih oseb, kazenski zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, in kazenski zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja nasilja v družini;

4Ki je bila vložena, preden je toženka ugovarjala zastaranje.

- da so uradna dejanja v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi in v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja nasilja v družini opravljali drugi policisti;

5Do 13. 2. 2018 naj bi tožniku nastajala premoženjska škoda, nepremoženjska pa še kasneje.

- da tožnik ni prerekal navedb toženke, da sta mu bila znana tako storilec kot obseg škode.

14.Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazni zaključek sodišča prve stopnje,

6J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2009, str. 309.

- da je bil tožnik že najmanj 12. 12. 2016 seznanjen s tem, da naj bi bil dogodek načrtovan ter je vedel tudi za storilca;

7EKČP.

- da sprožitev internih policijskih postopkov nadzora ne pretrga zastaranja;

8Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju URS.

- da tožnik ni dokazal uporabe prekomerne sile;

- da tožnik ni dokazal, da je šlo pri dogodku dne 1. 11. 2016 za skupni namen B. B. in policista A. A., da postopke izkoristita za razrešitev zasebnega spora;

9Ur. l. RS, št. 55/08 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju KZ-1.

- da tožniku ni uspelo dokazati, da so bili postopki zoper njega vodeni zaradi razmerja, ki ga je imel policist A. A. s B. B.;

10Ob tem je sodnica pooblaščenca tožnika izrecno opozorila, da je relevanten le morebiten skupni namen policista A. A. in B. B. glede škodnega dogodka 1. 11. 2016, glede česar je vprašanja dopustila.

- da policist A. A. nikoli ni zanikal intimnega razmerja s B. B.

11J. Zobec, v: L. Ude, A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2009, str. 296-297.

Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje tako prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu Obligacijskega zakonika,³ ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.

Glede zastaranja

12M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem: Posebni del, GV založba, Ljubljana 2002, str. 697.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaran. To odločitev je oprlo na dejstvo, da naj bi tožnik že dne 12. 12. 2016 vedel, da naj bi bil dogodek z dne 1. 11. 2016 načrtovan s strani policista A. A. in B. B., ter da je vedel tudi za storilca. Kot priznano je štelo neprerekano trditev toženke, da sta bila tožniku znana tako storilec (ta že v letu 2015, ko je tožnik našel policistove fotografije na B. B. računalniku) kot obstoj in obseg škode. Na podlagi navedenega je zaključilo, da so minila več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja.

13VSRS sodba II Ips 36/2018 z dne 18. 4. 2019.

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno opredelilo začetek teka zastaralnega roka. Tožnik je v tožbi, vloženi 16. 12. 2019, in sledeči pripravljalni vlogi⁴ navedel, da je v posledici zatrjevanega protipravnega ravnanja utrpel nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin, ki še trajajo, in premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v obdobju od 1. 11. 2017 do 13. 2. 2018. Toženka je ugovarjala, da je tožbeni zahtevek zastaran, ker naj bi tožnik že 1. 11. 2016 vedel za obstoj in obseg škode ter njenega povzročitelja. Te trditve tožnik res ni izrecno zanikal, vendar namen njenega zanikanja izhaja iz njegovih predhodno podanih navedb. Navedel je namreč, da sta mu tako premoženjska kot nepremoženjska škoda nastajali še več let po 1. 11. 2016. Sodišče je v izpodbijani sodbi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, s čimer je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.