Jedro

Subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je začel teči, ko je direktor tožene stranke izdal odločbo, s katero je tožniku zaradi njegovega ravnanja prepovedal vstop v prostore podjetja in nadaljnje opravljanje dela, saj je bil že tedaj seznanjen tako s kršitvijo pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja kot s storilcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: delno spremeni tako, da se v točki I. - 1., 2. in 3. izreka glasi: „1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2005, ki jo je podpisala pooblaščenka tožene stranke Z.Š. in s katero je tožena stranka P. d.o.o., ... izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 23.2.1994 tožeči stranki A.K. in odločba tožene stranke z dne 28.7.2005 o prepovedi opravljanja dela tožniku, se kot nezakoniti razveljavita.

Tožeči stranki A.K. delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 23.2.1994 pri toženi stranki P. d.o.o. ni prenehalo dne 23.8.2005, temveč je trajalo do vključno 14.12.2005 in od vključno 1.4.2006 dalje.

Tožena stranka P. d.o.o., ... je dolžna vpisati v delovno knjižico tožeče stranke A.K. delovno dobo od 23.8.2005 dalje, razen za obdobje od vključno 15.12.2005 do vključno 31.3.2006, in ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je doslej opravljal ali drugo delovno mesto, ki ustreza tožnikovim sposobnostim, znanju in zmožnostim ter poklicni kvalifikaciji, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ v preostalem se v točki I., 4., 5., 6 in 7. ter v točki II. izreka izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23.8.2005, ki jo je podpisala pooblaščenka tožene stranke Z.Š. in s katero je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 23.2.1994 tožniku A.K. in odločba tožene stranke z dne 28.7.2005 o prepovedi opravljanja dela tožniku, kot nezakoniti razveljavita in da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki ni prenehalo dne 23.8.2005, temveč je trajalo do vključno 14.12.2005 in od vključno 1.4.2006 dalje in da je tožena stranka dolžna vpisati v delovno knjižico tožniku delovno dobo od 23.8.2005 dalje, razen obdobja od vključno 15.12.2005 do vključno 31.3.2006, ga pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki jo je doslej opravljal ali drugo delovno mesto, ki ustreza tožnikovim sposobnostim, znanju in zmožnostim ter poklicni kvalifikaciji ter mu plačati neto plačo, po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov iz bruto plače, za čas od vključno 24.8.2005 do vključno 14.12.2005 v skupnem znesku 844.238,92 SIT, mu plačati prikrajšanje v neto plači, po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov iz bruto plače, za čas od vključno 15.12.2005 do vključno 31.3.2006, v skupnem znesku 352.148,70 SIT ter mu plačati neto plačo, po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov iz bruto plače, za čas od vključno 1.4.2006 dalje v znesku 241.211,12 SIT mesečno, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 4., 5. in 6. točke izreka sodbe ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje prvostopenjske sodne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Sodišče je tudi odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeče stranke, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, ki določajo subjektivni in objektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Subjektivni rok je 15 dni, od kar se je izvedlo za kršitev pogodbene obveznosti in storilca. Ta rok je tožena stranka prekoračila, saj se je sporni dogodek odvijal 28.7.2005, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila izdana 23.8.2005 in vročena dne 25.8.2005. Povsem očitno je, da je bila odpoved podana po poteku subjektivnega 15-dnevnega roka. Nobenega dvoma namreč ni, da je tožena stranka za sporno kršitev izvedela najkasneje dne 28.7.2005, saj naj bi tega dne V.K. in D.T. o spornih kršitvah seznanila kadrovsko službo tožene stranke. Tudi sicer je mnenja, da sodišče ni ugotovilo niti obrazložilo obstoja kaznivega dejanja, na katerega tožena stranka opira svojo odpoved. Tožena stranka je v „obrazložitvi“ sporne odpovedi zatrjevala samo to, da je tožnik grozil sodelavcema D.T. in V.K., s čemer naj bi storil kaznivo dejanje. Za kakšno kaznivo dejanje naj bi šlo, pa v sporni odpovedi ni bilo govora. V izpodbijani sodbi so v zvezi s tem navedene le besede, ki naj bi jih izgovoril tožnik D.T. in ki naj bi bile žaljive. Vendar sama navedba žaljivke je mnogo premalo, da bi se lahko sodišče postavilo na stališče, da so v takem ravnanju tožnika podani vsi znaki kaznivega dejanja razžalitve, katerega pa mu tožena stranka v odpovedi pogodbe sploh ni očitala. Navedeno kaže, da gre za skonstruirano obdolžitev tožnika s strani tožene stranke, kar potrjuje tudi dejstvo, da „oškodovanca“ V.K. in D.T. nista zoper tožnika vložila niti zasebne tožbe zaradi razžalitve, niti predlagala kazenskega pregona ali vložila zasebne kazenske ovadbe zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Sicer pa poudarja, da se tožnik ni vedel nasilno, ko ni hotel zapustiti pisarne nadarjenega delavca V.K., saj je v pisarni le rekel, da pisarne ne bo zapustil, dokler ne bo njegov delovni status urejen. Povsem brez podlage je zato trditev tožene stranke o nasilju tožnika, kar je sodišče nekritično povzelo v sodbi. Sodišče prve stopnje je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je očitno verjelo le izpovedbam prič D.T., V.K. in B.P., v sodbi pa ni razlogov, zakaj je sodišče štelo njihove izpovedbe za verodostojne, tožnikovih pa ne.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in v celoti potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/29 – 52/2007). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni bistveno kršilo tistih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zmotno zaključilo, da je tožena stranka tožniku upravičeno izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po določbi prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posamezni razlogi so opredeljeni v prvem odstavku 111. člena ZDR, njihov obstoj pa mora dokazati delodajalec in predstavljajo bistven pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena ZDR pa mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15 dneh, od kar se je zvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Kot izhaja iz listinskih dokazov, je bil v obravnavanem spornem primeru razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dogodek dne 28.7.2005, ko je tožnik na delovnem mestu grozil svojima sodelavcema D.T. in V.K., njegovo dejanje pa naj bi imelo vse znake kaznivega dejanja. Zaradi tožnikovega ravnanja je direktor tožene stranke dne 28.7.2005 izdal odločbo, s katero je tožniku prepovedal opravljanje njegovega dela in vstop v prostore podjetja. Tožniku je bila nato dne 9.8.2005 posredovana pisna obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor za dne 23.8.2005. Tožnik se zagovora ni udeležil, nakar mu je tožena stranka še istega dne odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ob dejstvu, da je bila pogodba o zaposlitvi tožniku odpovedana šele 23.8.2005, po skoraj enemu mesecu nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka zamudila 15 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Po citirani določbi namreč v primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, kot to velja za konkretni primer, prične teči 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi od trenutka, ko se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. Ker je direktor tožene stranke že dne 28.7.2005 izdal odločbo, s katero je tožniku zaradi njegovega ravnanja prepovedal opravljanje dela in vstop v prostore podjetja, je treba ugotoviti, da se je že tega dne izvedelo za kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in za storilca. To pa pomeni, da je 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, pričel teči od 28.7.2005 dalje. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi šele 23.8.2005 in s takim ravnanjem zamudila 15 dnevni rok, ki je prekluzivne narave, je potrebno zaključiti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku s strani tožene stranke, izdana nezakonito.

Zaradi navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker zaradi zmotnega prepričanja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita sodišče ni izvajalo dokazov v smeri tožnikovih reparacijskih zahtevkov, je potrebno ugotoviti, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje glede teh zahtevkov nepopolno ugotovljeno.

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti ali vrniti zadeve v nov postopek, če je nepravilnosti mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da ima izpodbijana sodba v zvezi s tožnikovimi reparacijskimi zahtevki take pomanjkljivosti, da jih z obravnavo pred pritožbenim sodiščem ni mogoče popraviti. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo nobenega dokaza, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko stanje glede odločilnih dejstev. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti celotni dokazni postopek v tej smeri, kar pa vsekakor ni namen citirane določbe ZDSS-1, saj je za „popravo nepravilnosti“ v smislu prvega odstavka 30. člena ZDSS-1 mogoče šteti le dopolnjevanje ali preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje in sanacijo procesnih napak, ne pa da bi bilo potrebno obravnavo v celoti ponoviti. V tem primeru namreč ne gre več za popravo nepravilnosti, saj bi izvedba dokaznega postopka o odločilnih dejstvih pomenila prelaganje sojenja s sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje, kar pa nikakor ni namen 30. člena ZDSS-1. Zaradi vsega navedenega in ker so pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v točki I. - 1., 2., in 3. v ostalem pa je izpodbijano sodbo skladno z določbo 355. člena ZPP razveljavilo v obsegu, kot to izhaja iz izreka sodbe, ter v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče tožnikove denarne zahtevke iz delovnega razmerja presojati po vsebini.

Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.