Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče odloča o sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla glede kmetijskega zemljišča, tak pravni posel pa velja pod odložnim pogojem odobritve upravne enotes. Vprašanja, ali in kakšna ponudba je bila dana, kako dana ponudba veže, kaj pomeni sprejem ponudbe, so civilnopravno vprašanja, zato se glede umika ponudbe ne upoštevajo predpisi o upravnem postopku.
Tožnik kot povprečen udeleženec v pravnem prometu ni ravnal dovolj skrbno, ko je podajal ponudbo. Okoliščina, da prodajalec za postopek ponudbe pooblasti osebo, ki naj bi bila strokovnjak, ne pomeni, da ponudniku ni treba ničesar več storiti.
Dejstvo, da je bil primarni tožbeni zahtevek zavrnjen šele v četrtem sojenju in je sodišče šele v petem sojenju pričelo z obravnavo podrejenega zahtevka, je potrebno upoštevati pri ugotavljanju uspeha v pravdi.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo na podlagi pogodbe, sklenjene, ko je tožena stranka prejela izjavo tožeče stranke z dne 28.3.2007, s katero je ta sprejela pisno ponudbo tožene stranke z dne 28.3.2007 za nakup kmetijskega zemljišča s parc.št. 1429 gozd v izmeri 3100 m², parc.št. 1716/1 travnik 2794 m², parc.št. 1716/2 travnik 3890 m², parc.št. 1716/3 njiva 505 m², parc.št. 1716/4 njiva 1150 m², parc.št. 1747 gozd 9610 m², parc.št. 1753 travnik 7229 m², parc.št. 1757/2 gozd 1126 m², parc.št. 1909 vinograd 2017 m², parc.št. 3448/1 njiva 1819 m², travnik 337 m², parc.št. 3800 vinograd 557 m², parc.št. 3801 njiva 1083 m², parc.št. 3802 travnik 2449 m², parc.št. 3803 travnik 727 m², parc.št. 3804 travnik 471 m², parc.št. 3821 travnik 489 m², parc.št. 3822 travnik 471 m², parc.št. 3960/80 gozd 4079 m², parc.št. 4131/1 vinograd 400 m², njiva 377 m², parc.št. 4131/2 travnik 230 m², parc.št. 4133 travnik 2328 m², parc.št. 1716/2 travnik 3890 m², vse vpisane v vl.št. 169 k.o. D., parc.št. 3432/1 travnik 252 m², parc.št. 3432/2 travnik 612 m², parc.št. 3437/2 njiva 507 m², parc.št. 3439 njiva 1257 m², parc.št. 3434 travnik 419 m², parc.št. 3436 travnik 450 m², parc.št. 3437/1 vinograd 387 m², parc.št. 3438 njiva 3033 m², 600 m², vse vpisane v k.o.688 k.o. D. in parc.št. 3433/1 travnik 288 m², vpisano v vl.št. 1076 k.o. D. za kupnino v skupnem znesku 79.746 EUR, mogla vknjižiti lastninska pravica za nepremičnine s parc.št. 1429 gozd v izmeri 3100 m², parc.št. 1716/1 travnik 2794 m², parc.št. 1716/2 travnik 3890 m², parc.št. 1716/3 njiva 505 m², parc.št. 1716/4 njiva 1150 m², parc.št. 1747 gozd 9610 m², parc.št. 1753 travnik 7229 m², parc.št. 1757/2 gozd 1126 m², parc.št. 1909 vinograd 2017 m², parc.št. 3448/1 njiva 1819 m², travnik 337 m², parc.št. 3800 vinograd 557 m², parc.št. 3801 njiva 1083 m², parc.št. 3802 travnik 2449 m², parc.št. 3803 travnik 727 m², parc.št. 3804 travnik 471 m², parc.št. 3821 travnik 489 m², parc.št. 3822 travnik 471 m², parc.št. 3960/80 gozd 4079 m², parc.št. 4131/1 vinograd 400 m², njiva 377 m², parc.št. 4131/2 travnik 230 m², parc.št. 4133 travnik 2328 m², parc.št. 1716/2 travnik 3890 m², vse vpisane v vl.št. 169 k.o. D., parc.št. 3432/1 travnik 252 m², parc.št. 3432/2 travnik 612 m², parc.št. 3437/2 njiva 507 m², parc.št. 3439 njiva 1257 m², parc.št. 3434 travnik 419 m², parc.št. 3436 travnik 450 m², parc.št. 3437/1 vinograd 387 m², parc.št. 3438 njiva 3033 m², 600 m², vse vpisane v k.o.688 k.o. D. in parc.št. 3433/1 travnik 288 m², vpisano v vl.št. 1076 k.o. D., na R.S., do celote (1/1), v roku 15 dni, ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba.
Prenos v zemljiški knjigi po tej pogodbi se bo izvedel, ko bo pravni posel iz prvega odstavka te sodbe odobrila pristojna Upravna enota.
Višji tožbeni zahtevek (še za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za parc.št. 4030, 4031/1, 4031/2 in 4040, vse k.o. D.) se zavrne.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.184,68 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila.“.
II. Sicer se pritožba zavrne.
III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 250,91 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženi stranko naložilo, da v 15 dneh izstavi tožeči stranki zemljiško dovolilo na podlagi pogodbe, sklenjene, ko je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke, s katerim bo možna vknjižba lastninske pravice za Republiko Slovenijo na nepremičninah, naštetih v izreku sodbe. V nasprotnem primeru bo dovolilo nadomestila ta sodba. Toženec mora tožeči stranki tudi povrniti pravdne stroške v znesku 17.883,47 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka po pooblaščencu vložila ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ki skupaj tvorijo kmetijo, da je bila ta ponudba objavljena v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) in da je tožena stranka zadnji dan roka za sprejem ponudbe le-to umaknila, istega dne (nekaj kasneje) pa je tožeča stranka ponudbo sprejela. Ponudba, dana po določbah ZKZ, je zavezujoča, umik ponudbe pa je bil brez učinka, saj so bili takrat naslovniki s ponudbo že seznanjeni. Sprejem ponudbe sta za tožečo stranko podpisala K.O. in V.V., slednji je imel ustrezno pooblastilo za sprejem ponudbe. Toženec se je skliceval na zmoto pri oddaji ponudbe, vendar ta zmota ni bila opravičljiva in je zato pravno neupoštevna. Z dnem sprejema ponudbe je bila pogodba o nakupu nepremičnin sklenjena. Predkupna pravica po ZKZ se nanaša tudi na stavbna zemljišča v okviru kmetije, zato je bila pogodba sklenjena tudi glede teh. Tožeča stranka je v roku 60 dni sicer pri Upravni enoti vložila zahtevek za odobritev pravnega posla, vendar je bil zaradi takratnega pravnega stališča, da mora biti vlogi za odobritev pravnega posla priložena kupoprodajna pogodba, ta zavržen. V istem roku je zato tožeča stranka vložila predmetno tožbo, kar pomeni, da rok za uveljavitev upravičenj iz naslova sprejema ponudbe ni zamujen. Zato je potrebno, da tožena stranka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, odobritev pravnega posla pa po izdaji te sodbe ni več potrebna.
2. Zoper sodbo se z obsežno pritožbo pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer v večjem delu ponavlja navedbe iz pritožbe zoper sodbo o primarnem zahtevku. Kršitev določb postopka vidi v tem, da je po njenem mnenju sodba nerazumljiva, brez razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so si ti med seboj v nasprotju, zaradi česar naj je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodba tako nima razlogov o ugovoru neizpolnitve pogodbe ter o trditvah glede ničnosti pogodbe. Poleg tega sodišča v nasprotju z določbami zakona ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Upravne enotes, ki je po mnenju pritožnice odločilen dokaz glede na njena materialnopravna naziranja. Naprej navaja, da sodišče zaradi poteka prekluzivnih rokov ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, to je postavitve podrejenega zahtevka, ki je predmet obravnavanja v tej sodbi.
Večji del pritožbe tožena stranka pojasnjuje svoja materialnopravna stališča in meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo glede vezanosti na ponudbo, glede rokov za sprejem ponudbe in vložitev tožbe, glede pooblastil za zastopanje, glede trenutka sklenitve pogodbe, glede sprejema ponudbe, glede pomena dejstva, da Upravna enota posla ni odobrila, glede zastaranja zahtevka, glede aktivne legitimacije. Sodišču prve stopnje očita, da je poseglo v upravno pristojnost. Pritožba napada tudi pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Po mnenju tožene stranke so napačni zaključki, da vsa zemljišča tvorijo kmetijo, da toženec ni bil v bistveni zmoti in da je bila zmota zakrivljena. Ni nepomembno, da je tožena stranka vedela za toženčevo zmoto.
Na koncu se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, ki je po njenem mnenju nezakonita in očitno pristranska, saj sodišče ni upoštevalo, da se je vse do zadnjega sojenja postopek vodil glede primarnega zahtevka, ki je bil na koncu zavrnjen.
3. Pritožba je le delno utemeljena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.
4. V tej pravdni zadevi je bil že pravnomočno zavrnjen primarni zahtevek na sklenitev pogodbe v zvezi s ponudbo kmetijskih zemljišč, ki jo je podal toženec. Predmet odločanja je le še podrejeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Gre že za peto sodbo v zadevi in na večino pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče že odgovorilo v svojih prejšnjih odločbah. Na te razloge se zato v celoti sklicuje in jih v nadaljevanju le na kratko povzema. Predvsem je treba poudariti, da v času vložitve predmetne tožbe sodna praksa glede odločilnih vprašanj v zvezi z realizacijo predkupnih upravičenj po 20. členu ZKZ še ni bila enotna, tako na upravnem kot na civilnopravnem področju. V zadnjem obdobju je Vrhovno sodišče sprejelo nekaj odločitev, ki so pomembne tudi za ta postopek. Zlasti je odločilno načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji dne 6.4.2012, s katerim je bilo odgovorjeno na vprašanja pravne narave ponudbe, vezanosti na ponudbo, sprejema ponudbe, razmerja med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom ter med pravdnim in upravnim postopkom(1), pa tudi ravnanja v postopkih, ki so v času sprejema načelnega pravnega mnenja že v teku. Zaradi načela prirejenosti postopkov je tako treba ločiti med pristojnostmi sodišča in pristojnostmi upravnih enot. Poenostavljeno povedano sodišče odloča o sklenitvi zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, tak pravni posel pa velja pod odložnim pogojem odobritve upravne enotes, saj je odobritev sklenjenega pravnega posla po določbah ZKZ v upravni pristojnosti. V tej pravdi je bilo torej treba odločiti, ali je bil sklenjen zavezovalni pravni posel in ali je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči zemljiškoknjižno dovolilo. Da pa bi v primeru uspeha v pravdi tožeča stranka dosegla tudi vpis v zemljiško knjigo (in s tem prenos lastninske pravice nase), bo morala pridobiti še odobritev upravne enote.
5. Vprašanja, ali in kakšna ponudba je bila dana, kako dana ponudba veže, kaj pomeni sprejem ponudbe, so torej civilnopravna vprašanja. Pritožba zato neutemeljeno vztraja pri svojih stališčih, da bi bilo treba za umik ponudbe upoštevati predpise o upravnem postopku(2). V delu, v katerem se nanaša na objavo ponudbe, gre pri upravnem postopku le za to, da ZKZ za dajanje ponudb zahteva posebno obličnost, ponudba mora biti dana na oglasno desko upravne enotes oziroma mora biti objavljena na enotnem portalu državne uprave, da ima pravne posledice, kakršne predvidevata ZKZ in Obligacijski zakonik (OZ). Pri odločanju o tožbenem zahtevku sodišče prve stopnje ni v ničemer poseglo v upravne pristojnosti, saj se ni ukvarjalo z vprašanjem odobritve pravnega posla, ki je v upravni pristojnosti.
6. V zvezi z izpodbijano sodbo pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti in ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Iz zgoraj citiranega načelnega pravnega mnenja izhaja, da so upravne enotes pred ustalitvijo prakse (dejansko nezakonito) zavračale zahtevke za odobritev pravnega posla, če jim ni bila priložena listina o sklenjenem pravnem poslu. Tudi v obravnavanem primeru je tožeča stranka po izteku roka za sklenitev pravnega posla zaprosila za odobritev pravnega posla, vendar je bil njen predlog zavržen (o njem torej še ni bilo meritorno odločeno). Zato je bila za uveljavitev upravičenj prisiljena v roku iz 22. člena ZKZ vložiti tožbo na sklenitev pogodbe, čeprav je bila le-ta (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) dejansko že sklenjena. Ko se je naknadno izkazalo, da je bilo stališče UE napačno in da se je poenotilo tudi stališče sodne prakse glede pravne narave ponudbe in sprejema ponudbe, je tožeča stranka tožbo 9.11.2011 spremenila, tako da je podrejeno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je spremembo glede na opisane okoliščine pravilno dovolilo, tožeča stranka ne more zgolj zato, ker praksa državnih organov ni bila pravilna, izgubiti svojih pravic. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v načelnem pravnem mnenju celo zapisalo, da morajo sodišča in upravni organi v okviru pooblastil, ki jim jih nudijo procesni zakoni, poučiti stranke o pravilni razlagi relevantnih določb ZKZ in jim s tem omogočiti pravilno procesno ravnanje. Če torej tožeča stranka ne bi ustrezno reagirala, bi jo moralo k temu pozvati sodišče. Očitana kršitev postopka, ker je sodišče dovolilo spremembo tožbe, zato ni podana.
7. Naslednji dejanski zaključki med strankama niso sporni: toženec je po pooblaščencu J.S. s.p., podal na UE ponudbo za nakup kmetijskih zemljišč, naštetih v izreku te sodbe, za skupno ceno 80.876 EUR, pri čemer je bila določena cena za vsako nepremičnino posebej(3). Ponudba je bila objavljena na oglasni deski in na portalu e-uprave. Zadnji dan roka za sprejem ponudbe je toženec ponudbo umaknil, UE je ponudbo z e-portala na njegovo zahtevo umaknila. Nekaj ur po umiku, vendar še istega dne (torej v 30 – dnevnem roku), pa je tožeča stranka ponudbo sprejela. Ob pravilni uporabi določb ZKZ in OZ povedano pomeni, da je dana ponudba za kmetijska zemljišča toženca zavezovala do izteka 30 – dnevnega roka za sprejem ponudbe (prvi odstavek 26. člena OZ), da je bil sprejem ponudbe pred iztekom zadnjega dne roka zato pravočasen, da umik ni imel nobenega pravnega učinka (drugi odstavek 25. člena OZ) in da je bila zavezovalni pravni posel sklenjen s trenutkom, ko je toženec prejel izjavo tožeče stranke, da sprejema ponudbo (prvi odstavek 28. člena OZ).
8. Pritožbeno sodišče in sodišče prve stopnje sta že večkrat odgovorili tožencu, zakaj so njegovi ugovori glede aktivne legitimacije in glede pooblastila za sprejem ponudbe neutemeljeni. Tožeča stranka je bila ustanovljena z Zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ), ki je v času sprejema ponudbe določal, da Sklad gospodari s kmetijskimi zemljišču v lasti RS in da gospodarjenje obsega upravljanje in razpolaganje, da Sklad opravlja naloge v imenu in za račun RS, v 4. členu pa je bilo določeno, da sklad izvaja promet s kmetijskimi zemljišči. Po 23. členu ZKZ lahko uveljavlja predkupno pravico kot predkupni upravičenec Sklad za republiko Slovenijo. Naštete določbe dajejo tožeči stranki aktivno legitimacijo za predmetno tožbo, izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila pa pravilno ne zahteva zase, temveč za Republiko Slovenijo. Sodna praksa glede upravljalcev stanovanj s tem nima nobene zveze, saj so pooblastila Skladu izrecno določena z zakonom. Ker je torej Sklad upravičen tudi sklepati kupoprodajne pogodbe, ni potrebno, da bi imela oseba, ki je za Sklad sprejela ponudbo pooblastilo Republike Slovenije, imeti pa mora ustrezno pooblastilo Sklada (ker ponudbe ni sprejel zakoniti zastopnik Sklada). Na sprejemu ponudbe podpisani V.V. v času sprejema ponudbe res ni imel ustreznega izrecnega pooblastila za sklenitev spornega pravnega posla, vendar tudi tak pravni posel po določbi 73. člena OZ velja, če ga kasneje zastopani odobri. Nobenega dvoma ni, da je posel naknadno tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik odobril. Pritožnik se pri citiranju določb statuta Sklada, ki govorijo o omejitvi pooblastil zakonitega zastopnika na posle, ki ne presegajo protivrednost 50.000 EUR očitno spreneveda in ne upošteva določbe drugega odstavka 23. člena Statuta (priloga A16), po kateri omejitev ne velja za gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, za kar v obravnavanem primeru gre. S sprejemom ponudbe je bil sklenjen šele zavezovalni pravni posel, zemljiškoknjižna sodišča pa specifikacijo parcel zahtevajo kvečjemu pri pooblastilih za overitev zemljiškoknjižnega dovolila.
9. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih glede zmote. Bistven za odločitev namreč ni zaključek, da naj zmote ne bi bilo, temveč zaključek, da ta zmota ni bila opravičljiva. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik kot povprečen udeleženec v pravnem prometu ni ravnal dovolj skrbno, ko je podajal ponudbo. Okoliščina, da prodajalec za postopek ponudbe pooblasti osebo, ki naj bi bila strokovnjak, ne pomeni, da ponudniku ni treba ničesar več storiti, posebej ne v obravnavani situaciji, ko toženec zatrjuje, da naj bi imel namen prodati le nekaj parcel, ki so vinograd, ponudba pa je bila na koncu postavljena za precejšnje število parcel. Najmanj, kar bi storil vsak povprečno skrben udeleženec v pravnem prometu (toliko bolj pa toženec, ki je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, že imel izkušnje z dajanjem ponudbe za zakup kmetijskega zemljišča, in je bil direktor gospodarske družbe, kar pomeni, da se je moral zavedati pomena podajanja ponudb) je, da bi od agencije zahteval, da mu vsebino ponudbe pred oddajo le-te na Upravno enoto pokaže. Toženčeve premajhne skrbnosti ne more upravičiti niti zatrjevana življenjska stiska, v kateri se je znašel (razveza, izguba zaposlitve, sklepanje številnih pogodb, s katerimi je urejal razmerje z bivšo ženo, skrb za starše). Nasprotno, če je res bil brez dohodkov, kot trdi, bi se moral toliko bolj odgovorno in skrbno lotiti posla prodaje nepremičnin. Pritožba z relativiziranjem vsakega posameznega ugotovljenega dejstva ne uspe zbuditi dvoma v pravilnost zaključka, da zmota ni bila opravičljiva (da je bila zakrivljena). K temu je treba še dodati, da je bila ponudba podana kot izjava volje toženca, morebitne napake, ki jih je pri svojem delu storila nepremičninska agencija, niso predmet razmerja med tožnikom in sprejemnikom ponudbe.
10. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na to, da naj bi tožeča stranka za njegovo zmoto vedela. Tožeča stranka, enako kot vsi drugi, nastopa v pravnem prometu, naloga Sklada je prav gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči, kar po naravi stvari vsebuje tudi sprejemanje ponudb, ki so ugodne. Trditev, da naj bi tožeča stranka cenitev nepremičnin naročila že po sprejemu ponudbe, je v nasprotju z listinskimi podatki. Cenilec M.B. je ponudbo za cenitev dal 19.3.2007 (na povabilo Sklada z dne 14.3.2007), v spisu tožeče stranke je elektronska pošta cenilca, iz katere izhaja, da je bila vrednost nepremičnin ocenjena že 26.3.2007. Res je sicer, da je bil pisni elaborat izdelan kasneje, vendar je tožeča stranka v času sprejema ponudbe že razpolagala s cenitvijo uradnega cenilca, po kateri je bila vrednost ponujenih parcel 81.646,51 EUR. Razlika med cenitvijo in ceno v ponudbi ni bila bistvena. Sodišče prve stopnje je res napačno štelo, da tožena stranka ni dostavila elektronskega sporočila, iz katerega naj bi izhajalo, da je V.V. vedel, da je ponudnik naredil napako, vendar to sporočilo ne dokazuje slabe vere tožeče stranke v zvezi z zatrjevano zmoto toženca (da ni imel namena prodati vseh zemljišča in da je bila cena kar za štirikrat prenizka). Iz sporočila namreč izhaja, da je V.V. štel, da je ponudnik napravil napako, ker ni upošteval vrednosti nasadov in da je zato ponudba sorazmerno ugodna (v odgovoru, podpisanem s „K.“, je zapisano, da je te nasade zasadil drug potencialni kupec, ki se je takrat že prijavil na UE kot sprejemnik ponudbe), vrednost kvadratnega metra zemljišč pa sicer ni bila sporna (in se je po mnenju „K.“ razlikovala glede na to, ali gre za vinograd ali pa za travnik, iz ponudbe toženca pa je res razvidno, da so bile nekatere parcele (ne glede na katastrsko kulturo, s katero so vpisane v kataster) ponujene za ceno 1 EUR/m², druge pa za ceno 2,5 EUR/m²). Taka vsebina elektronskega sporočila zato v nobenem primeru ne kaže, da naj bi tožeča stranka toženo namerno držala v zmoti, ali da bi izkoristila njeno zmoto. Pogodba tudi ne more biti oderuška, saj se je toženec sam odločil za ponudbo, sam je tudi v njej določil ceno, ne da bi pred tem sploh bil v stiku s tožečo stranko, zato gotovo manjka subjektivni element oderuštva.
11. Pravilno pa pritožba opozarja, da je iz lokacijskih informacij razvidno, da štiri parcele predstavljajo stavbno in ne kmetijsko zemljišče. Navedbe tožeče stranke, da gre za kmetijo, so bile prepozne, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati (tudi sicer o kmetiji brez stanovanjske stavbe in gospodarskih poslopij ni mogoče govoriti). Ker torej ne gre za kmetijska zemljišča, zanje ne veljajo enaka pravila kot za kmetijska zemljišča in ni mogoče uporabiti specialne ureditve ZKZ. Uporabljajo se lahko le splošni predpisi, to je OZ. Po 22. členu OZ mora biti ponudba naslovljena na določeno osebo, kar predmetna ponudba ni. Zato bi pri stavbnih zemljiščih lahko šlo kvečjemu za predlog po tretjem odstavku 22. člena OZ, s „sprejemom ponudbe“ zato pogodba glede stavbnih zemljišč še ni bila sklenjena. Ker ni zavezovalnega pravnega posla, pa tudi ni obveznosti tožene stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Kolikor se tožbeni zahtevek nanaša na parc.št. 4030, 4031/1 in 4031/2 in 4040 k.o. D., je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti (358. člen ZPP), tako da se tožbeni zahtevek glede teh parcel zavrne. Iz ponudbe izhaja, da je bila njihova ponudbena cena skupaj 1.130 EUR, kar je potrebno upoštevati pri tistem delu zahtevka, kjer je opisana vsebina pogodbe, ki je bila sklenjena s sprejemom ponudbe.
12. Prav tako je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je bila pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve upravne enotes. Ker je bil predlog tožeče stranke za odobritev pravnega posla zaradi takratnega (napačnega) stališča upravnih organov zavržen, je bilo zaradi pravne varnosti in ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja in sodne prakse (npr. sodba VS RS II Ips 763/2009) treba sodbo spremeniti tako, da se v izreku sodbe doda besedilo, da se prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi te pogodbe opravi šele potem, ko sklenjeno prodajno pogodbo odobri pristojna upravna enota (358. člen ZPP).
13. Utemeljena je pritožba glede stroškov. Tožeča stranka je primarno zahtevala sklenitev pogodbe v besedilu, v kakršnem do sklenitve pogodbe ni bila upravičena. Šele v četrtem sojenju je bil primarni zahtevek zavrnjen in šele v petem sojenju je sodišče pričelo z obravnavo podrejenega zahtevka. To dejstvo je potrebno pri ugotavljanju uspeha upoštevati, prav tako pa tudi dejstvo, da je bil zahtevek glede štirih parcel zavrnjen in da bo prenos v zemljiški knjigi mogoče izvesti šele, ko bo pogodbo odobrila upravna enota. Pritožbeno sodišče na podlagi povedanega uspeh tožeče stranke ocenjuje na 60 %, uspeh tožene pa na 40 %. Višina stroškov tožeče stranke za pritožbo ni sporna in znaša 17.886,47 EUR, 60 % pomeni 10.731,88 EUR. Stroški tožene stranke pa so poleg stroškov, ugotovljenih v prvi sodbi (6.979,35 EUR) še stroški zastopanja na štirih narokih z odsotnostjo iz pisarne (skupaj 2.720 točk), sestave štirih pripravljalnih vlog (2.400 točk), predloga za popravo sodbe (50 točk), sestave dveh pritožb in enega odgovora na pritožbo (4.500 točk), kilometrine za pristop na štiri naroke (191,76 EUR), vse skupaj povečano za materialne stroške (1%) in DDV na odvetniške storitve, ter potne stroške toženca (80,40 EUR), skupaj 16.367,99 EUR. 40 % tega zneska znaša 6.547,20 EUR. Po opravljenem pobotu je tožena stranka dolžna tožeči plačati 4.184,68 EUR. Pritožbeno sodišče je zato tudi glede pravdnih stroškov ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo.
14. V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Uspeh tožene stranke s pritožbo pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine primera ocenjuje na 10 % , kar pomeni, da ji mora tožeča stranka povrniti 250,91 EUR (10 % od nagrade za za sestavo pritožbe, za materialne stroške, DDV na odvetniške storitve in od sodne takse za pritožbo).
op. št. 1: Vrhovno sodišče je enako stališče glede postopka odobritve posla zavzelo že v odločbah, izdanih pred načelnim pravnim mnenjem, na primer Ips 502/2009 z dne 20.7.2011 op. št. 2: V zvezi s tem tudi ni bil kršen postopek, ker sodišče ni vpogledalo v spisi UE.
op. št. 3: Iz obrazca izhaja, da so bile ponudbi priloženi zemljiškoknjižni izpiski, lokacijske informacije in pooblastilo.