Jedro

Tudi če bi se razmerje med tožnico kot podizvajalko in toženko kot naročnico vzpostavilo na dan, ko je tožnica na toženko naslovila zadnji zahtevek za plačilo na podlagi 631. člena OZ, je pred vložitvijo predloga za izvršbo, iz katerega izvira ta spor, triletni zastaralni rok že potekel. Že ob naslovitvi poziva je namreč tožnica vedela za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Neutemeljene so navedbe, da naj bi tožnica šele tekom tega postopka izvedela za datume zapadlosti bančnih garancij in dejstvo, da jih toženka ne more več unovčiti ter poplačati tožnice, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Iz pozivov tožnice toženki, naj unovči bančne garancije, zanesljivo izhaja, da je tožnica za obstoj bančnih garancij vedela. Če pa ji določeni podatki v zvezi s temi garancijami (datum zapadlosti) niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.

Za utemeljitev daljšega zastaralnega roka po 354. členu OZ zgolj tožničine navedbe o domnevnem večmilijonskem okoriščenju toženke ne zadostujejo. Prav tako pa korupcije ne more predstavljati dejstvo neunovčitve bančnih garancij, saj te niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko (naročnico), temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 3.658,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka kot podizvajalka izbranih izvajalcev tožene stranke (kot naročnice) je od slednje terjala plačilo za opravljena dela pri izgradnji avtocestnega programa. Svoj zahtevek je utemeljevala na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika(v nadaljevanju OZ) in na podlagi (neposlovne) odškodninske odgovornosti tožene stranke. Sodišči nižji stopenj sta zahtevek obravnavali trikrat. 2. Sodišče prve stopnje je v zadnjem sojenju razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 150932/2010 z dne 29. 10. 2010 za plačilo zneska 431.236,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od različnih zneskov in datumov) in izvršilnih stroškov v znesku 740,84 EUR s pripadki ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (I. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev 20.206,10 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka). Pri tem je odločilo, da pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

4. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je prvenstveno predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku; podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, da revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne, s stroškovno posledico.

6. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da se je nad tožečo stranko na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru St ... z dne 14. 11. 2018 začel stečajni postopek. Ker so bila pred tem v postopku z revizijo opravljena vsa pravdna dejanja oziroma je potekel rok zanje, po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča ni ovir za izdajo odločbe o reviziji, saj je to izključno procesno dejanje Vrhovnega sodišča. **Uporaba ZPP(-E)**

7. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 28. 5. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) izpeljal po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. **Razlogovanje sodišč prve in druge stopnje**

8. Sodišči nižjih stopenj sta zahtevek tožeče stranke zavrnili zaradi zastaranja terjatve. Tožena stranka je že v letu 2006 obvestila tožečo stranko, da njenih terjatev ne bo plačala, da pa jo bo uvrstila na seznam podizvajalcev za plačilo. Po presoji sodišč nižjih stopenj je tožeča stranka že takrat vedela, da ne bo poplačana, kar dokazujejo tudi njeni dopisi s pozivi za unovčenje bančnih garancij, zadnji z dne 9. 1. 2006. Glede na datum vložitve izvršilnega predloga (28. 10. 2010) je tako potekel triletni zastaralni rok.

9. Tudi sicer je začel triletni zastaralni rok teči najkasneje 31. 5. 2006, 15. 3. 2007 in 16. 9. 2007 (ko so zapadle posamezne bančne garancije, ki naj bi jih tožena stranka unovčila), kar pomeni, da je na dan vložitve izvršilnega predloga tožeče stranke potekel. Tudi če bi delno plačilo, ki ga je tožeča stranka prejela od tožene stranke iz tega razmerja, šteli kot pripoznavo dolga, je bilo plačilo izvedeno3. 11. 2005 in je tudi glede na ta datum terjatev zastarana.

10. Glede navedb tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala koruptivno, saj imajo njena dejanja vse znake korupcije, ter da je zato skladno s 354. členom OZ treba upoštevati daljše zastaralne roke, sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da tožeča stranka tega ni dokazala. Svojo odločitev sta oprli tudi na sklep Okrožnega državnega tožilstva v Celju z dne 7. 10. 2016 o zavrženju kazenske ovadbe ter na izpovedbe prič.

**Navedbe revidentke**

11. Revidentka sodišču druge stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka339. člena ZPP, saj naj bi bili razlogi njegove sodbe glede zatrjevanega (in po prepričanju revidentke dokazanega) okoriščenja toženke pomanjkljivi. Podana naj bi bila tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino listin (sodna poravnava). Revidentka je pojasnila, da naj bi toženka z neunovčitvijo bančnih garancij in sklenitvijo sodne poravnave dosegla korist za izdajatelje bančnih garancij, čeprav bi morala na podlagi 631. člena OZ poplačati tožnico. Ker tega ni storila, naj bi ravnala protipravno. V zvezi s tem sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi bil nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi neutemeljenost zahtevka na tej podlagi pritožbeno ne bila sporna.

12. V zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju revidentke njena terjatev ni zastarala. Bistveno je, kdaj je zastaralni rok začel teči ter kateri zastaralni rok je treba uporabiti. Glede trenutka vzpostavitve razmerja med podizvajalcem in naročnikom se sklicuje na odločbo VS RS III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017; v konkretni zadevi naj bi se to razmerje vzpostavilo 9. 1. 2006. Škoda naj bi nastala z zadnjim dnem veljavnosti bančnih garancij; za ta dejstva pa naj bi tožnica izvedela šele tekom tega postopka. Subjektivni rok naj bi začel teči šele od trenutka, ko je izvedela za zapadlost bančnih garancij.

13. Po prepričanju revidentke bi moral v konkretni zadevi veljati tudi daljši zastaralni rok, skladno s 354. členom OZ, saj naj bi imelo ravnanje toženke vse znake korupcije. V zvezi s tem naj bi sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V njegovi sodbi naj bi izostali razlogi o odločilnih dejstvih (o obstoju korupcije), zaradi česar naj bi bila tudi v tem delu podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Navedbe respondentke**

14. Respondentka navaja, da revizija ni natančno in konkretno substancirana. Revidentka naj bi sodišču druge stopnje le pavšalno, nekonkretizirano in dokazno nepodprto očitala kršitve, pri tem pa le ponavljala svoje pritožbene navedbe. Revidentka naj bi sicer sodbo sodišča druge stopnje neutemeljeno izpodbijala glede zastaranja terjatve in nezadostnosti obrazložitve zatrjevanega koruptivnega ravnanja toženke.

**Relevantno dejansko stanje**

15. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP): − tožeča stranka je bila podizvajalka izvajalcev tožene stranke kot naročnice, in sicer po sklenjenih pogodbah D. št. 18/2005, 8/2004 in 4/2004; − v okviru sklenjenih pogodb so izvajalci za zavarovanje svojih obveznosti toženi stranki izročili bančne garancije za dobro izvedbo del in za poplačilo podizvajalcev; − bančna garancija za pogodbo št. 18/2005 je veljala do 15. 9. 2007, za pogodbo št. 8/2004 do 31. 5. 2006 in za pogodbo št. 4/2004 do 15. 3. 2007; − tožeča stranka je za obstoj bančnih garancij vedela in je na toženo stranko naslovila več zahtev za njihovo unovčenje, in sicer dne 4. 10. 2005, 17. 10. 2005, 14. 11. 2005 in nazadnje 9. 1. 2006; − 3. 11. 2005 je tožena stranka tožeči stranki plačala 85.000,00 EUR; − tožena stranka je tožečo stranko v letu 2006 obvestila, da je ne bo poplačala, da pa bo njene terjatve uvrstila na seznam za poplačilo podizvajalcev; − tožeča stranka je predlog za izvršbo (s katerim se je začel ta postopek) vložila 28. 10. 2010. **Presoja (ne)utemeljenosti revizije**

16. Tožnica je zahteve za unovčitev bančne garancije oziroma zahteve za plačilo na podlagi 631. člena OZ na toženo stranko naslovila večkrat v letu 2005 in zadnjič 9. 1. 2006. V zvezi s tem se revidentka sklicuje na sodbo VS RS III Ips 1/2016 z dne 24. 3. 2017, ki je (med drugim) obravnavala vprašanje, kdaj se vzpostavi razmerje med podizvajalcem in naročnikom. Revidentka se zavzema za stališče, da se je razmerje med tožnico in toženko vzpostavilo 9. 1. 2006, ko je na toženko naslovila zahtevek, in da je šele tega dne lahko začel teči objektivni zastaralni rok, ne pa tudi subjektivni. Ta naj bi začel teči med tem postopkom, ko naj bi tožnica šele izvedela za zapadlost bančnih garancij in torej za nastalo škodo.

17. Tudi če se je razmerje vzpostavilo (šele) na dan 9. 1. 2006, je tega dne tožnica vedela tako za škodo (ki jo predstavlja neplačilo njenih terjatev po začasnih situacijah oziroma neunovčitev bančnih garancij) kot za tistega, ki jo je povzročil (to je za toženko, na katero je naslovila zahtevek in ki obveznosti ni poravnala), kar pomeni, da se je tudi glede na ta datum subjektivni (triletni) zastaralni rok iztekel pred vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2010. 18. Prepričljivi so razlogi iz sodbe sodišča druge stopnje glede seznanjenosti tožnice z bančnimi garancijami. Tožnica je toženko že v letih 2005 in 2006 pozivala na unovčitev le-teh, tožena stranka pa tega ni storila. Neprepričljive so revizijske navedbe, da naj bi se tožnica šele tekom tega postopka seznanila z datumi zapadlosti bančnih garancij, in je takrat postalo nesporno, da jih toženka ne more več unovčiti in da tožnica iz teh sredstev ne more biti (več) poplačana, kar naj bi predstavljalo trenutek nastanka škode. Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da so datumi izteka veljavnosti bančnih garancij skrajni datumi, od katerih je začel teči triletni zastaralni rok, saj je tožnica za škodo in njenega povzročitelja vedela oziroma bi morala vedeti že v trenutku zapadlosti le-teh. Iz njenih pozivov, naslovljenih na toženo stranko, zanesljivo izhaja, da je tožeča stranka za izdane bančne garancije vedela; če pa ji določeni podatki v zvezi z bančnimi garancijami niso bili znani, bi lahko pri toženki opravila konkretne poizvedbe.

19. Tožeča stranka sodišču druge stopnje očita procesno kršitev neobrazloženosti njegove sodbe in zmotne uporabe materialnega prava, ko ni ugotovilo koruptivnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi na podlagi 354. člena OZ utemeljevalo uporabo daljšega zastaralnega roka.

20. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da normo 354. člena OZ dopolnjujejo določbe zakona, ki ureja preprečevanje korupcije, in da je za koruptivno ravnanje bistveno, da pride do okoriščenja. Tožeča stranka tudi v okviru revizijskih očitkov zgolj pavšalno ponavlja domnevno večmilijonsko okoriščenje toženke, ki naj bi na podlagi sodne poravnave z izvajalci slednjim plačala le manjši del zahtevkov, medtem ko bančne garancije za poplačilo podizvajalcev ni unovčila. Takšne navedbe so tudi po presoji revizijskega sodišča premalo konkretizirane, predvsem pa tudi dokazno nepodprte, zaradi česar ne morejo predstavljati podlage za zaključek o obstoju korupcije in posledično uporabo daljšega zastaralnega roka.

21. Sodišče druge stopnje je na drugi strani zadostno pojasnilo, da neunovčitev bančnih garancij ne more pomeniti korupcije oziroma okoriščenja toženke, saj bančne garancije niso bile izdane na podlagi poslovnega razmerja med bankami in toženko, temveč med bankami in izvajalci, ki bi morali nositi breme unovčenja. Tudi plačilo izvajalcem po sodni poravnavi ne more pomeniti korupcije v smislu nedovoljenega nižanja pogodbenih cen, saj je sodna poravnava sklenjena ob vzajemnem popuščanju strank, pri čemer tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena vrednost določena na podlagi fiksnih cen po načelu ključ v roke in da bi zato znižanje cene lahko pomenilo okoriščenje toženke. Revidentka zgolj s ponavljanjem pritožbenih navedb pač ne more uspeti.

22. Sodišči nižjih stopenj sta svoj zaključek o neobstoju korupcije podprli tudi s sklicevanjem na sklep Okrožnega državnega tožilstva, ki je kazensko ovadbo v zvezi s konkretnim ravnanjem toženke zavrglo. Ob nezadostni trditveni podlagi tožnice takšen sklep tožilstva niti ni odločilen – zaključek sodišč nižjih stopenj namreč temelji na dejstvu, da tožnica v tem postopku ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena glede očitane korupcije.

23. Tožeča stranka v okviru svojih pritožbenih navedb zaključka sodišča prve stopnje o tem, da njen zahtevek na podlagi 631. člena OZ ni utemeljen, ni z ničemer izpodbijala, zaradi česar je neutemeljen revizijski očitek procesne kršitve, ki naj bi bila v tem, da je sodišče druge stopnje zaključilo, da to pritožbeno ni bilo sporno, pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti pa v tem pogledu ni pokazal zmotne uporabe materialnega prava. Iz tega razloga revidentka ne more uspeti s sklicevanjem na obširno sodno prakso glede izpolnjenosti pogojev za plačilo podizvajalca na podlagi 631. člena OZ šele v revizijskem postopku.

24. Končno so neutemeljeni očitki o procesni kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija namreč navaja le, da naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z dokazno listino v spisu (sodno poravnavo), pri čemer pa ne pove, v čem naj bi bilo očitano nasprotje.

**Odločitev o reviziji**

25. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

26. Ker glede na obrazloženo nista podana uveljavljana revizijska razloga, je Vrhovno sodišče revizijo tožeče stranke v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka** **27. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavk**om 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

28. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 3.658,00 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka), ki jih sestavlja 3.638,00 EUR nagrade za postopek z revizijo ter 20,00 EUR pavšalnega zneska za izdatke za stranko, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni skladno s takrat veljavnim Zakonom o odvetniški tarifi.