Jedro

Glede na ugotovitve nižjih sodišč, da so bile z izročilno pogodbo zajete tudi sporne nepremičnine, je pravilen zaključek, da te nepremičnine niso del zapuščine, ker premoženje, ki je predmet izročitve in delitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika (sicer sin in hči pokojne M. B. – v nadaljevanju pokojnica) sta med zapuščinskim postopkom po pokojnici, ki je umrla 14. 9. 1992, zatrjevala, da delež do ½ nepremičnin parc. št. 500, 501, 504/2, 506/2, 508, 509, 510, 514, 516, 518/2, 505/1, 505/2, 505/3, 506/1, 506/3, 506/4, 506/5, 507/1, 507/2, 507/3, 515/1, 515/2, 515/3, 518/1, 518/3, 518/4, 499/1, 499/2, 504/1, 504/3, 504/4, 504/5, 99/0, vse k. o. ..., prej vpisane pri vložku št. 34 (v nadaljevanju sporne nepremičnine) ne spada v zapuščino po pokojnici, saj je predmet izročilne pogodbe, sklenjene dne 11. 10. 1978 med pokojnico kot izročevalko in tožnikoma kot prevzemnikoma. Ker dediči z izločitvijo spornih nepremičnin iz zapuščinske mase niso soglašali, sta bila tožnika s sklepom Okrajnega sodišča v Kočevju D 290/2010 z dne 1. 7. 2010 napotena na pravdo zoper dediče - tožence (prvi toženec je pokojničin sin, drugi toženec je dedič po pokojničini hčeri M. R., tretje toženka pa dedinja po pokojničini hčerki M. M.). Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da so pokojnica kot izročevalka in tožnika kot prevzemnika dne 11. 10. 1978 sklenili izročilno pogodbo, s katero so bile tožnikoma izročene v last, posest in užitek nepremičnine pri vl. št. 13, z vsemi solastninskimi pravicami pri vl. št. 26 in 33, vse k. o. ... Sporno pa je bilo, ali so bile predmet izročilne pogodbe tudi sporne nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je predmet izročilne pogodbe, ki so jo dne 11. 10. 1978 sklenili pokojnica kot izročevalka in tožnika kot prevzemnika, tudi delež do ½ spornih nepremičnin in da te ne nepremičnine ne spadajo v zapuščino po pokojnici ter tožencem naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnikov. Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Odločilo je tudi, da so toženci dolžni tožnikoma povrniti njune stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Prvi toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbi obeh sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožnikoma naloži povrnitev pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sta sodišči napačno presodili, da je podana procesna pasivna legitimacija tožencev. Glede na zahtevek tožnikov bi sodišče moralo presojati vsebino pogodbenega razmerja izročilne pogodbe. V primeru spora o vsebini pogodbe morajo v postopku sodelovati vse stranke pogodbe. Ni mogoče upoštevati dednih izjav dedičev, ki so se dediščini odpovedali v zapuščinskem postopku, saj dediči nastopajo v dveh funkcijah, in sicer kot izročiteljevi potomci, ki so podali soglasje k izročilni pogodbi ter kot univerzalni pravni nasledniki po zapustnici. Odpoved določenih dedičev v zapuščinskem postopku oziroma odpoved določenih dedičev v korist svojih potomcev, ne pomeni, da tem dedičem ni treba sodelovati v postopku glede vsebine obligacijskega razmerja. Nekateri dediči ob odpovedi dedovanja niso vedeli, da je vsebina izročilne pogodbe sporna ter so se odpovedali dedovanju v prepričanju, da bodo celotno zapuščino dedovali toženci. Odpoved dedovanju v korist preostalih dedičev ne pomeni, da so soglašali z drugačno vsebino izročilne pogodbe, ampak so samo želeli, da nepremičnine dedujejo določeni dediči, med njimi tudi prvi toženec. Oseba, ki je nujni sospornik, ne izgubi položaja nujnega sospornika zgolj zato, ker je v kasnejšem zapuščinskem postopku podala izjavo o odpovedi dedovanju. Bodoči dediči niso izenačeni z univerzalnimi pravnimi nasledniki po 125. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zapuščinski postopek tudi še ni zaključen in toženci pri spornih nepremičninah niso vknjiženi v zemljiški knjigi, zato je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila neizvršljiv. Trije dediči niso vsi univerzalni pravni nasledniki po zapustnici. Tožnika bi morala tožiti vse univerzalne pravne naslednike po zapustnici, saj lahko zgolj vsi skupaj kot skupni lastniki izpolnijo dajatveni zahtevek. Izjave dedičev v zapuščinskem postopku o odpovedi so bile dane potem, ko je bilo ugotovljeno, da v zapuščino sodijo nepremičnine vl. št. ... Sodišče bi moralo najprej končati zapuščinski postopek in ugotoviti, kdo so dediči. Uveljavlja tudi ugovor zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila in se ne strinja z razlago sodišč glede vsebine izročilne pogodbe. Sodišče bi moralo nejasna določila razlagati v korist dolžnika. Bolj verjetno je, da zapustnica spornih nepremičnin ni želela izročiti. Protispisne so ugotovitve sodišč, saj sta tožnika izjavila, da sprejemata svoj zakoniti dedni delež po zapustnici in ga odstopata v korist drugega toženca. Če bi jima zapustnica svoje premoženje res izročila, potem tožnika svojega zakonitega deleža niti ne bi sprejela in ga izročila drugemu tožencu, saj zapuščine po zapustnici v takem primeru sploh ne bi bilo. Sodišče se glede navedenega tudi ni opredelilo. Nelogična je ugotovitev sodišča, da sta imela tožnika na spornih nepremičninah posest, v zemljiško knjigo pa se nista vknjižila, ker sta mislila, da so nepremičnine v zemljiško knjigo vpisane. Ker gre pri spornih nepremičninah za gozdove in travnike, ni res, da se davki niso plačevali. Tožnika nista predložila najemne pogodbe z lovsko družino, ki naj bi izvajala košnjo in urejanje nepremičnin v njunem imenu. Glede nelogičnosti zaključka, da tožnika nista mogla ugotoviti neurejenost zemljiškoknjižnega stanja, izpodbijana sodba ne vsebuje bistvenih razlogov.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnikoma, drugemu tožencu in tretji toženki, ki nanjo niso odgovorili.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je bil z izročilno pogodbo zajet tudi solastniški delež spornih nepremičnin. Zato je materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč, da solastniški delež spornih nepremičnin ni del zapuščine, ker premoženje, ki je predmet izročitve in delitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino (109. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD).

8. Upoštevaje naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva je obseg revizijske presoje omejen. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), revizijsko sodišče pa izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Glede na opisane omejitve revizijskega preizkusa pravnomočne sodbe so revidentove navedbe, s katerimi skuša izpodbiti ugotovljeno vsebino izročilne pogodbe, ker pokojnica spornih nepremičnin naj ne bi želela izročiti, neupoštevne. Gre namreč za zatrjevanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tudi očitek o protispisnosti (ker sta tožnika izjavila, da sprejemata svoj zakoniti delež, ki ga, če bi jima zapustnica svoje premoženje res izročila, niti ne bi sprejela, saj zapuščine sploh ne bi bilo), čeprav v preobleki procesne kršitve, ni nič drugega kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog niti tedaj, ko ga stranka formalno uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

10. Ni utemeljen revizijski očitek o neobrazloženosti glede nelogičnosti zaključka, da tožnika nista mogla ugotoviti zemljiškoknjižnega stanja. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do navedb, ki so odločilnega pomena (do dokazne ocene sodišča prve stopnje, predvsem razlage izročilne pogodbe glede besedila in glede ugotovitve prave volje pogodbenih strank).

11. Revidentov ugovor zastaranja terjatve za izstavitev zemljiškoknjižne listine ni upošteven, saj ga revident v reviziji uveljavlja prvič, zato ga Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

12. Ugovor pasivne legitimacije ni utemeljen. Revident nima prav, da bi v obravnavani zadevi, kjer je bil predmet presoje obstoj izročilne pogodbe glede spornih nepremičnin, morali na strani tožene stranke kot nujni enotni sosporniki sodelovati tudi dediči, ki so se dediščini odpovedali oziroma so se dediščini odpovedali v korist svojih potomcev, ker so podali soglasje k izročilni pogodbi. Res je, da pokojnikova zapuščina po samem zakonu preide na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD), vendar pa se ti lahko odpovejo dediščini z izjavo, ki jo podajo do konca zapuščinske obravnave (prvi odstavek 133. člena ZD). Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je odpovedal, če ni izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu (drugi odstavek 133. člena ZD). Če se je dedič odpovedal samo v svojem imenu, se šteje, kakor da sploh ni bil dedič (četrti odstavek 133. člena ZD). Revident sicer niti ni zatrjeval, kdo konkretno bi moral še sodelovati v postopku ali pa da se določeni dediči niso odpovedali dediščini oziroma odpovedi niso bile veljavne.

13. Revident je pritožbeno tudi uveljavljal, da naložena izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni zakonita, ker v zemljiški knjigi ni vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik, v reviziji pa ponavlja, da je ta zahtevek neizvršljiv, ker zapuščinski postopek še ni zaključen in toženci pri spornih nepremičninah niso vknjiženi v zemljiški knjigi. Že pritožbeno sodišče je revidentu pravilno pojasnilo, da so toženci kot dediči izročiteljice (pokojnice) dolžni izpolniti njeno obveznost iz izročilne pogodbe in tožnikoma izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo. V trenutku smrti so vstopili v njen pravni položaj in postali subjekti njenih pravic in obveznosti (razen strogo osebnih).

14. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP) in s tem tudi njegovo zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).