Jedro

Premoženje, ki je predmet izročilne pogodbe, ne spada v izročiteljevo zapuščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je predmet izročilne pogodbe, ki so jo dne 11.10.1978 sklenili pokojna M. B. kot izročevalka in tožnika kot prevzemnika, tudi delež do ½ nepremičnin parc. št. 500, 501, 504/2, 506/2, 508, 509, 510, 514, 516, 518/2, 505/1, 505/2, 505/3, 506/1, 506,3, 506,4, 506/5, 507/1, 507/2, 507/3, 515/1, 515/2, 515/3, 518/1, 518/3, 518/4, 499/1, 499/2, 504/1, 504/3, 504/4, 504/5 in 99/0, vse k. o. X, in da te nepremičnine ne spadajo v zapuščino po pokojni M. B. (I. točka izreka). Tožencem je naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist tožnikov (II. točka izreka). V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da so toženci dolžni tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 2935,80 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje prvi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe. Vztraja pri trditvah, da sporne nepremičnine niso bile predmet izročilne pogodbe. Sodišču očita, da je kršilo določbe OZ o razlagi pogodb ter načelo vestnosti in poštenja. Sodišče ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank, temveč je odločitev oprlo izključno na jezikovno razlago zapisa pogodbe, ki pa je napačna. V pogodbi uporabljena beseda ˝zlasti˝ se nanaša edino in zgolj na nepremičnine, ki so vpisane pri vl. št. 13, k. o. X, ne pa tudi na nepremičnine, vpisane v vl. št. 34, k. o. X, saj jih izročilna pogodba ne omenja. Sodišče je samoiniciativno, nezakonito in pristransko razširilo voljo darovalke tako, da tožnikoma ˝podarja˝ tudi nepremičnine, ki v izročilni pogodbi niso navedene, čeprav za to ni imelo nobene pravne podlage. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dejstva in dokazi kažejo, da je bila edina prava volja izročevalke izročiti zlasti vse nepremičnine, vpisane pri vl. št. 13, k. o. X, ne pa tudi nepremičnine, vpisane v vl. št. 34, k. o. X. Sodišče je v sodbi pristransko povzelo izjave strank in prič, ki so tožnikoma v korist, navedbe nasprotne stranke pa je zanemarilo. Ocena posameznih izpovedb je pristranska in neutemeljena. Razlogi sodbe so nejasni in sami s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo določbe ZTLR, v skladu s katerimi se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Navaja še, da je izrek sodbe nerazumljiv, v nasprotju sam s sabo in z razlogi sodbe. V delu, v katerem se tožencu nalaga izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, je izrek nezakonit, saj toženec v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik, zapuščinski postopek po zapustnici, ki je zemljiškoknjižna lastnica, pa še ni končan.

3. Tožnika na vročeno pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, niti s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP(1)).

6. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je predmet izročilne pogodbe, ki so jo dne 11. 10. 1978 sklenili pokojna M. B. kot izročevalka in tožnika kot prevzemnika, tudi solastniški delež nepremičnin, ki so predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje se je oprlo na besedilo izročilne pogodbe in izvedlo druge dokaze za ugotovitev prave volje pogodbenih strank (99. člena ZOR (2), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ (3)). Ugotovitev sodišča je posledica skrbne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki je trdna in prepričljiva ter v izpodbijani sodbi natančno obrazložena.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da je napačno interpretiralo besedilo izročilne pogodbe. V izročilni pogodbi je zapisano, da pokojna M. B. tožnikoma izroča v last in posest vse svoje nepremičnine, zlasti nepremičnine v vl. št. 13, k. o. X, in tožnikoma dovoljuje, da se vknjižita pri vl. št. 13, k. o. X, kot tudi pri drugih v pogodbi pomotoma izpuščenih vložkih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo jezikovni pomen navedenega besedila in svoje ugotovitve natančno obrazložilo. Jezikovna razlaga izročilne pogodbe pokaže, da je zapustnica tožnikoma izročila vse svoje nepremičnine in ne zgolj nepremičnine, vpisane v vl. št. 13, k. o. X. Da je bila takšna prava volja pogodbenih strank, je bilo ugotovljeno tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov. Sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih trditev pravdnih strank in skladno z napotkom iz 8. člena ZPP skrbno in vestno ocenilo vse izvedene dokaze. Natančno in logično je pojasnilo, zakaj je določenim strankam in pričam verjelo in zakaj drugim ni verjelo. Pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča pristranska in da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ni utemeljen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedeni dokazi dajejo podlago za zaključek, da so bile z izročilno pogodbo zajete tudi nepremičnine, ki so predmet tega postopka. Razlogi sodbe so jasni in skladni, zato tudi ni podana očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Posledica veljavno sklenjene izročilne pogodbe je, da premoženje, ki je predmet izročitve in razdelitve, ne sodi v izročiteljevo zapuščino (109. člen ZD (4), ki je veljal v času sklenitve izročilne pogodbe). Ob ugotovitvi, da je predmet izročilne pogodbe tudi solastniški delež do ½ spornih nepremičnin, je odločitev sodišča, da sporne parcele ne sodijo v zapuščino izročiteljice, materialnopravno pravilna (I. točka izreka) (5).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek sodbe v delu, v katerem nalaga tožencem izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila (II. točka izreka), jasen in razumljiv, odločitev pa je materialnopravno pravilna. Toženci so kot dediči izročiteljice dolžni izpolniti obveznost iz izročilne pogodbe in tožnikoma izstaviti popolno zemljiškoknjižno dovolilo. V trenutku zapustničine smrti so vstopili v njen pravni položaj in postali subjekt njenih pravic in obveznosti (razen strogo osebnih).

10. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, se pritožba kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP).

11. Prvi toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je obsežena v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 97/2007).

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. SFRJ, št. 289/1978).

(4) Zakon o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 ).

(5) Primerjaj Sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 140/2004 z dne 11. 5. 2004.