Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja izključno ekonomske razloge, ki vključujejo družinske oziroma sorodstvene težave, v katere pa sam tožnik niti ni bil individualno vpleten, in da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter da je ob vložitvi prošnje tožnik navajal le dejstva, ki jih je mogoče skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ šteti za pravno nepomembna ali zanemarljiva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je ob sklicevanju na določila 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v povezavi s 54. členom in 1. do 8. alinejo 23. člena ZMZ tožena stranka zavrnila kot očitno neutemeljeno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite po ugotovitvi, da jo utemeljuje z ekonomskimi razlogi, glede na njegovo navedbo, da v kolikor bi v izvorni državi imel službo, od tam sploh ne bi odšel. Zato meni, da iz prošnje tožnika nedvoumno izhaja, da je v Republiko Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, kar je razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Nadalje še ugotavlja, da je tožnik v svojih izjavah navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, za kakršna šteje tudi njegove navedbe o starem sporu v družini zaradi zemlje, v katerega pa sam tožnik ni bil vpleten, zato navedeno ne predstavlja dejstva, ki bi, še zlasti ob upoštevanju tožnikove izjave, da v kolikor bi tožnik v izvorni državi imel službo, od tam sploh ne bi odšel, opravičevalo obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Po ugotovitvi tožene stranke je tako glavni razlog za njegovo zapustitev izvorne države dejstvo, da tožnik v izvorni državi ni mogel najti zaposlitve in skrbeti za družino ter njegova želja po boljšem življenju, ki pa so sami po sebi nepomembni za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kar je v skladu z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ prav tako razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku. Ker je pri podaji prošnje na vprašanje uradne osebe, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja tožnik odgovoril, da zaradi tega ni bil preganjan, tožena stranka meni, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je v prošnji navedel tožnik, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ v povezavi s 1.a členom Ženevske konvencije, tožnik pa tudi ni navedel nobenega dogodka ali konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost in bi lahko predstavljale hudo kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva ali prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, medtem ko razlogov, ki jih v svoji izjavi opisuje tožnik, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ, zato je dodatno izpolnjen pogoj za zavrnitev prošnje tudi na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Prav tako tudi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo individualno utemeljena, česar pa iz izjav tožnika ni mogoče sklepati, saj v prošnji ni navajal, da se v Afganistan ne želi vrniti, temveč je tožnik izrecno navedel, da v kolikor bi v Afganistanu imel zaposlitev, od tam sploh ne bi odšel. Glede na to, da ni navajal nobenih posebnih okoliščin, povezanih z njegovo izvorno državo, po mnenju tožene stranke prav tako tudi ni mogoče zaključiti, da v tožnikovem primeru obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo po vrnitvi v njegovo izvorno državo utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, tam pa mu tudi ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev, niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen; čeprav tožnik v Afganistanu nima zaposlitve in ima tam družino, za katero mora skrbeti, to po oceni tožene stranke ne predstavlja tako skrajne humanitarne situacije, da bi to lahko pomenilo kršitev 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V tej zvezi tožena stranka še navaja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti ne sodijo na področje mednarodne zaščite in uporabe Direktive 2004/83/ES, kar izpostavlja Sodišče Evropske Unije (SEU) v sodbi št. C-542/13, 18. 12. 2014, v zadevi M'Bodj, v povezavi s katero izpostavlja določilo 24. člena ZMZ, ki vsebuje seznam storilcev resne škode. Zato meni, da mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretjih oseb, ne pa le kot posledica splošnih pomanjkljivosti določenega sistema izvorne države. Kot splošno znano nadalje izpostavlja dejstvo, da razmere na celotnem območju Afganistana niso takšne, da bi bilo resno individualno ogroženo življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, temveč je le v nekaterih provincah, predvsem v zahodnih in južnih, mogoče zaslediti povečanje posameznih incidentov, ki lahko pripeljejo do zaključka, da bi bilo civilistovo življenje na tistem področju ogroženo. Dodaja še, da tudi Vrhovno sodišče v nobeni izmed novejših sodb, izdanih v zadnjem letu dni, ki so se nanašale na Afganistan, ni navedlo, da v Kabulu niso izpolnjeni pogoji varnosti in zaščite. Zato meni, da tožniku ob vrnitvi v njegovo izvorno državo tudi ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka in uvodoma poudarja, da je ob vložitvi prošnje na izrecno vprašanje uradne osebe navedel dva razloga, zakaj prosi za mednarodno zaščito: od tega je bil prvi razlog očitno ekonomski razlog, kar pravilno ugotavlja tudi tožena stranka. Kar pa zadeva drugi razlog, ki za toženo stranko ne predstavlja dejstva, ki bi opravičevalo obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pa tožnik očita toženi stranki, češ da se v svoji obrazložitvi ni opredelila do vseh tožnikovih navedb, temveč zgolj do navedb, ki upravičujejo uporabo 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Zato naj bi posledično izpodbijana odločba ostala nepopolna in nepravilna, češ da je tožena stranka zmotno uporabila 2. in 3. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ v povezavi s 1. odstavkom 214. člena ZUP, češ da gre za relevantne navedbe o tožnikovih težavah in s tem pogojenim strahom, ki jih šteje za odločilne za pravilno odločbo. Tako naj bi iz njegovih navedb v prošnji izhajalo, da ima tožnik v izvorni državi težave in da se ne počuti varnega, češ da imajo njegovi sorodniki vpliv na policijo in politično moč, tožnik pa je pod nenehnim nadzorom. Nadalje toženi stranki še očita nepravilno sklicevanje na določila Direktive 2004/83/ES oziroma na sodbo SEU št. C-542/13 M'Bodj kot podlago za zavrnilno odločitev, češ da v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti navedenega primera. Sodišču tožnik predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri izrecno vztraja ter meni, da je pravilna in zakonita. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje uvodoma navedena dokončna odločba o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) v pospešenem postopku na podlagi določil 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ kot očitno neutemeljene. Sodišče je v primerljivih zadevah že večkrat, med drugim v zadevi št. I U 846/2014 izrazilo stališče, da mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku in zgolj izjemoma odloča v pospešenem ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni zakonski pogoji, saj je namen pospešenega postopka hitro obravnavati očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, oziroma, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ in tako preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

6. Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 1., 2. in 3. alinejo 1. odstavka 55. člena ZMZ. Pri odločanju v pospešenem postopku lahko tožena stranka kot pristojni organ zavrne prošnjo kot očitno neutemeljeno med drugim zato, ker iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v RS izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), ali ker je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ), ali če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka 1. odstavka 55. člena ZMZ).

7. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite podan razlog iz 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, in sicer na podlagi tožnikovih izjav, da v Afganistanu ni bil preganjan in da v kolikor bi v Afganistanu imel zaposlitev, od tam sploh ne bi odšel. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), da v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, zato sklicuje na utemeljitev izpodbijane odločbe. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik kot razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, navaja izključno ekonomske razloge, ki vključujejo družinske oziroma sorodstvene težave, v katere pa sam tožnik niti ni bil individualno vpleten, in da teh razlogov ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ ter da je ob vložitvi prošnje tožnik navajal le dejstva, ki jih je mogoče skladno z 2. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ šteti za pravno nepomembna ali zanemarljiva. Pravilno je torej ugotovila, da tožnik niti ni uveljavljal preganjanja v izvorni državi, saj je ob vložitvi prošnje tudi na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, pripadnosti določeni veroizpovedi, narodnostni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja tožnik odgovoril, da v Afganistanu ni bil preganjan.

8. Po povedanem je pravilen zaključek tožene stranke, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je v prošnji navedel tožnik, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ v povezavi s 1.a členom Ženevske konvencije, tožnik pa tudi ni navedel nobenega dogodka ali konkretne okoliščine niti podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost in bi lahko predstavljale kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva ali prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti, medtem ko razlogov, ki jih v prošnji in pred tem v svoji izjavi opisuje tožnik, ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, oziroma, da bi jih bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu določil 26. člena ZMZ in je tako dodatno izpolnjen tudi pogoj iz 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Prav tako je pravilno ocenila, da v tožnikovem primeru ni podlage za zaključek, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ker morata biti individualno utemeljena tako strah pred preganjanjem, kakor tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve v izvorno državo, česar pa iz izjav tožnika ni mogoče sklepati, saj v prošnji ni navajal, da se v Afganistan ne želi vrniti, temveč je izrecno navedel, da v kolikor bi v Afganistanu imel zaposlitev, od tam sploh ne bi odšel. Glede na to, da ni sam navajal nobenih posebnih okoliščin, povezanih z njegovo izvorno državo, se je po mnenju sodišča mogoče strinjati s toženo stranko, da v tožnikovem primeru ni podlage za zaključek, da v tem primeru obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bilo ob vrnitvi v njegovo izvorno državo utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja), mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen (2. alineja), resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja).

9. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s 1. odstavkom 214. člena ZUP, češ da se tožena stranka ni opredelila do „nekaterih“ tožnikovih navedb in jih v izpodbijani odločbi ni obrazložila, saj tega očitka tožnik v tožbi niti ne konkretizira, tako da bi določno opredeljeno navedel katere konkretne okoliščine ali dejstva tožena stranka ni upoštevala in do česa konkretno se ni opredelila v svoji obrazložitvi. Sodišče namreč ugotavlja prav nasprotno, namreč da je tožena stranka relevantno dejansko stanje v tožnikovem primeru dovolj popolno ugotovila za sprejeto odločitev v pospešenem postopku na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je pred izdajo izpodbijane odločbe v svoji pisni izjavi in ob podaji prošnje v navzočnosti svojega tedanjega pooblaščenca navajal sam tožnik in ki ne pomenijo dejanj preganjanja. Tožena stranka je torej pri svoji odločitvi upoštevala vse dejanske okoliščine, kot jih je navedel tožnik in se do teh okoliščin tudi ustrezno opredelila ter se pri odločitvi oprla na določbo 54. člena ZMZ, po katerem pristojni organ lahko odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani.

10. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita že na podlagi 1. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zato je sodišče tožbo skladno s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.