Jedro

S stališčem, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev, je sodišče zavrnilo tudi izvedbo predlaganega dokaza. Ker je to sredstvo za ugotovitev zatrjevanih dejstev, v primeru, ko takih navedb ni, jih dokaz pač ne more potrditi.

Prosilec mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Zato navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-205/2015/13 (1312-04). Z navedenim upravnim aktom, izdanim 24. 12. 2015, je toženka v pospešenem postopku iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno, naj samo ugotovi drugačno dejansko stanje in spremeni sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZMZ v prvem odstavku 55. člena določa, da lahko pristojni organ v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka), ali če je pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka), ali če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi enako kot upravni organ ocenilo, da tožnikove izjave, da v Afganistanu ni bil preganjan in da če bi imel zaposlitev, sploh ne bi odšel, utemeljujejo zavrnitev prošnje na podlagi omenjene 1. točke. Strinjalo se je tudi z ugotovitvijo toženke, da je tožnik kot razloge, s katerimi je utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, navajal ekonomske razloge, ki vključujejo družinske oziroma sorodstvene težave, v katere pa tožnik niti ni bil vpleten, teh razlogov pa ni mogoče opredeliti kot dejanj preganjanja v smislu 26. in 28. člena ZMZ. Pritrdilo je še stališču, da je tožnik ob vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so pravno nepomembna ali zanemarljiva za odločanje o podelitvi mednarodne zaščite.

6. Pritožnik navaja, da je v tožbi predlagal, naj se ga po potrebi zasliši, sodišče pa se do predlaganega dokaza ni opredelilo. S tem naj bi mu onemogočilo učinkovito uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prekršena pa je bila tudi 14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi res ni izrecno navedlo, zakaj ne bo izvedlo v tožbi predlaganega „po potrebi zaslišanja tožeče stranke“, vendar pa to izhaja iz razlogov, s katerimi je zavrnilo tožbene navedbe, ki naj bi jih potrdilo predlagano zaslišanje. V 9. točki obrazložitve je namreč pojasnilo, da tožnik ni konkretiziral, katerih okoliščin ali dejstev toženka ni upoštevala in do česa se v svoji obrazložitvi ni opredelila ter da sodišče ugotavlja nasprotno, to je, da je bilo relevantno dejansko stanje za sprejem odločitve v pospešenem postopku popolno ugotovljeno na podlagi dejstev in okoliščin, ki jih je tožnik navedel v pisni izjavi in ob podaji prošnje v navzočnosti svojega pooblaščenca, toženka pa da je vse to upoštevala.

8. Sodišče je torej zavzelo stališče, da je pritožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam glede okoliščin, zaradi katerih je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, pavšalno, kot tako pa ne vzbuja dvoma v dejansko stanje, na katerem temelji odločitev. Po presoji Vrhovnega sodišča je bila s tem zavrnjena tudi izvedba predlaganega dokaza kot sredstva za ugotovitev zatrjevanih dejstev. Če teh trditev ni (kot v obravnavanem primeru), jih dokaz ne more potrditi. Njegova izvedba namreč ni namenjena poizvedovanju glede tega, kakšne trditve naj stranka navede, saj razlogi, zaradi katerih pričakuje mednarodno zaščito, niso zunaj njenega zaznavnega območja.

9. Upoštevaje navedeno sodišče ni storilo zatrjevanih kršitev, ker ni izrecno zapisalo, da zaradi pritožnikovega pavšalno izraženega nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami ne bo izvedlo dokaza. Z odgovorom na tožbene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pa mu je omogočilo, da s pravnim sredstvom izpodbija stališče, da so njegove navedbe dejanske narave neobrazložene. V pritožbi tovrstnih ugovorov ni, so pa nove navedbe in dokazi v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki jih v tožbi ni bilo, ker da pritožniku zanjo ni bil zagotovljen prevajalec.

10. ZUS-1 v prvem odstavku 74. člena, določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Navedenega bremena pritožnik, ki ga zastopa isti pooblaščenec, ki je vložil že tožbo, ni izpolnil, saj ne izkazuje, da je prevajalca res zahteval. Poleg tega s to okoliščino, čeprav bi lahko, ni seznanil prvostopenjskega sodišča, ki je nato tožbo zavrnilo prav zaradi njene splošnosti. Tudi sicer med odsotnostjo prevajalca in zatrjevanim nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni videti povezave, saj je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da tožnik ob podaji prošnje ni navedel nobenega dogodka ali konkretne okoliščine, ki bi kazale na njegovo ogroženost in bi lahko predstavljale kršitev pravice do življenja, prepovedi mučenja, prepovedi suženjstva ali prisilnega dela in spoštovanja načela zakonitosti oziroma da bi šlo za dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ.

11. Bistvena za odločitev v tej zadevi je torej vsebina prošnje, ob podaji katere je po podatkih predloženega upravnega spisa prevajal tolmač za paštu jezik, ki ga je pritožnik opredelil kot svoj materni jezik, prisoten je bil njegov pooblaščenec, ki je imel možnost postavljati vprašanja, zapisnik je bil pritožniku prebran v paštu jeziku in nanj ni imel pripomb. Poleg tega je bil posebej seznanjen, da je podaja izjave zaupne narave, da mora sam navesti dejstva in okoliščine, ki so pomembne za postopek, navzoči so bili opozorjeni na zaupnost postopka in varstvo osebnih podatkov (še posebej pred organi prosilčeve izvorne države). Ob vsem tem je pritožnik na prvo zahtevo uradne osebe, da navede razloge, zakaj prosi za mednarodno zaščito, navedel, da ni mogel finančno preživljati žene in otrok in da je Afganistan zapustil v upanju, da bi nekaj zaslužil. Na dodatno vprašanje, ali so to vsi razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je dodal, da imajo v Afganistanu družinski spor s sorodniki zaradi zemlje, da so se z njimi večkrat tepli, da so bili sorodniki zaprti, ker pa so bogati, so podkupili policijo in prišli ven, zaprli pa so njegovega očeta, ki bo zaprt, dokler ne bo vrnil sorodnikom skupne zemlje, ki jo bratranci hočejo le zase. Na nadaljnje vprašanje, ali je bil sam zaradi tega spora ogrožen, je odvrnil nikalno, videl pa je, da ga sorodniki kontrolirajo in gledajo, kam gre, ter da ga je strah, da ga ne bi kdo napadel zaradi zemlje. Vendar če bi imel službo, ne bi odšel. To je iskal tudi v drugih krajih, delal je kot slikopleskar, a se ni počutil varnega, ker so njegovi sorodniki, s katerimi so v sporu, vplivni in bogati, imajo tudi politično moč in vpliv na policijo. Družina ni zapustila Afganistana, ženi in otrokoma bo pomagal, ko si bo izboljšal življenje. Na vprašanje pooblaščenca, če lahko navede primer, kako so sorodniki izkoristili politični vpliv proti njemu, je odgovoril, da ne ve, kako, ve samo to, da so zelo bogati.

12. Upoštevaje navedeno ni mogoče pritrditi niti pritožbeni navedbi, da naj bi v postopku prišlo do nesporazuma glede osnovnega motiva prosilca za azil. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ), torej da pove, zakaj je zapustil izvorno državo. S tem vzpostavi podlago za ugotavljanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na pritožnikove odgovore, ki so bili dopolnjevani na podlagi dodatnih vprašanj uradne osebe in pooblaščenca, pa je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da je bil bistveni razlog za odhod ekonomski - če bi imel sredstva za preživljanje družine, ne bi zapustil izvorne države, posledično pa ne prosil za mednarodno zaščito.

13. Pritožnik ne oporeka presoji sodišča, da okoliščine spora s sorodniki, kot jih je navedel v prošnji, ne izpolnjujejo pogojev za dejanja preganjanja iz 26. člena oziroma resne škode iz 28. člena ZMZ. Zatrjuje pa nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje z novimi navedbami, in sicer da naj bi bil spor v njegovi družini dejansko političen, da bi bilo nevarno zanj, če bi ga skušali vrniti, saj so bratranci dobro povezani s talibani, da je oče delal za Sovjetsko zvezo in če bi policija v Afganistanu dobila dokazila o tem, bi očeta verjetno ubili, sam pa bi padel v isto kategorijo kot oče, saj se konflikti prenašajo iz generacije v generacijo.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča te pritožbene navedbe ne pomenijo dodatnega pojasnjevanja predhodno zatrjevanega zemljiškega spora, ampak poskus prikaza, da naj bi bil sorodstveni nesporazumi predvsem politične narave (ogroženost s strani talibanov), ne pa premoženjske. A ker pritožnik ni verjetno izkazal, da teh okoliščin brez svoje krivde ni mogel navesti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 74. člena ZUS-1), še prej pa v prošnji, jih pri odločanju ni mogoče upoštevati. Navedba, da v prvem intervjuju (torej v upravnem postopku) ni upal povedati za očetovo sodelovanje s Sovjetsko zvezo, da ga ne bi ogrozil, ne opravičuje zapoznelega navajanja, saj je bila tožniku zagotovljena zaupnost postopka, predvsem pa jasno povedano, da mora navesti dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje prošnjo. S tem v zvezi pritožnik sicer meni, da prevajalec za paštu jezik ni prevedel dovolj podrobno tega, kar je povedal glede zemljiškega spora. Česa naj ne bi prevedel, ne pove, sigurno pa ni mogel prevesti trditev o očetovem delovanju, ker jih pritožnik zaradi njegovega domnevnega varovanja ni izrekel. Poleg vsega, kot rečeno, je bil pritožniku zapisnik prebran v njegovem jeziku in nanj ni imel pripomb.

15. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno vzpostavljanje dvoma v to, kaj je tožnik dejansko povedal pri podaji prošnje in s tem v resnične razloge za njeno vložitev, navedbe v zvezi s političnostjo sorodstvenega spora pa kot neupoštevne zaradi odločitve, da jih zamolči, za kar ni bilo utemeljenega razloga.

16. Pritožnik navaja, da je bilo v dosedanjem postopku napačno zapisano ime province njegovega bivanja in rojstva, ki je Laghman in ne Lagman. Pojasnjuje, da je ta blizu Kabula, vendar v vaseh ni zagotovljena varnost, prav v tem delu države in tudi v Kabulu pa se je splošna nevarnost v zadnjem letu povečala. Pri tem v dokaz navaja dva spletna naslova.

17. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da bi pritožnik za utemeljitev, da je njegova izvorna provinca resnično Laghman, moral navesti kaj več od gole trditve in jo vsaj poskušati pojasniti. Pavšalne navedbe zato ni mogoče preizkusiti in jo Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljeno (posledično tudi predlagana dokaza). Kljub temu dodaja, da celo če bi navedeno držalo, to na odločitev o pritožbi ne more vplivati. Bistveno namreč je, da pritožnik v prošnji ni navedel okoliščin, ki bi kazale, da prosi za mednarodno zaščito zaradi nevarnosti nastanka resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ,(1) torej zaradi oboroženih spopadov, ki ga resno ogrožajo (oziroma bi ga v primeru vrnitve). Na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZMZ se namreč status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona.

18. Poleg tega je upravni organ (s katerim je prvostopenjsko sodišče soglašalo) v odločbi ocenil, da razmere v Afganistanu in posebej v Kabulu (prav nanj in na njegovo bližino se sklicuje pritožnik) niso takšne, da bi resno in individualno ogrožale življenje ali osebnost civilista v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, ampak je tako samo v določenih provincah (zahodnih in južnih). Na podlagi tega je sprejel sklep, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. To pomeni, da bi pritožnik (njegov pooblaščenec) že v tožbi lahko nasprotoval stališču, da vrnitev v izvorno državo oziroma Kabul ni varna, da mu grozi resna škoda in da zato potrebuje mednarodno zaščito. Tako pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem o v zadnjem letu povečani nevarnosti ne more omajati ugotovitve iz dosedanjega postopka (ta je bil v celoti izveden v tem „zadnjem letu“, saj je bila prošnja vložena 22. 10. 2015), da je izvorna država zanj varna, in vzpostaviti obveznosti sodišča prve stopnje, da o tej okoliščini opravi ponovno preverjanje.

19. V pritožbi je glede na vloženo tožbo dodatno navedeno še, da ni bil opravljen osebni razgovor. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik tega v tožbi ni problematiziral (ker gre za procesno okoliščino, njeno uveljavljanje tudi ni moglo biti vezano na vprašanje prevajanja ob vložitvi tožbe), zato sodišču prve stopnje v tem pogledu ni mogoče očitati zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1).

20. Ker ostale navedbe niso pomembne za odločitev in niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Ta določa, da resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.