Jedro

V obravnavani zadevi ni podana odškodninska odgovornost države.

Ustna prepoved prodaje produktov, dokler tožnik ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za promet, ne predstavlja toženkinega protipravnega ravnanja, saj je bila izrečena v skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP, ker tožnik ob prvem inšpekcijskem pregledu ni predložil dokazil, da tri sporne pijače ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah.

Prav tako ne predstavlja protipravnega, nedopustnega dejanja toženke izdaja pisne upravne odločbe, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc. Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje kateregakoli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami.

Ker vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta, že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik je dolžan v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.377,07 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke uveljavljal plačilo odškodnine in mesečne rente, saj zaradi ravnanj toženkinih državnih organov družba I., d. o. o. (tožnik je njen pravni naslednik) zaradi prepovedi proizvodnje napitka MJ od 1. 11. 1998 naj ne bi mogla več obratovati.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in mesečne rente po podlagi utemeljen.

3. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo pritožbenega sodišča spremeni in prizna temelj tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je nepravilno uporabilo 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem velja za toženko obrnjeno dokazno breme. Toženka je dolžna povrniti tožniku nastalo škodo, razen če bi dokazala, da je škoda nastala brez njene krivde. Očitek protipravnosti je poleg izdaje dveh nepravilnih in kasneje odpravljenih odločb tudi v nepravilni kvalifikaciji vsebine surovine, v dvakratnem nepravilnem odločanju upravnega organa druge stopnje ter v časovno odločno prepočasnem reševanju nujne upravne zadeve, pri katerem so bili kršeni 7., 8. in 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organi so kljub opozorilom v dveh razveljavitvenih sodbah Upravnega sodišča (z dne 15. 9. 1999 in dne 11. 7. 2001), dokazom in po izdani sodbi Vrhovnega sodišča (z dne 4. 3. 2004) vztrajali pri začetnih prepovednih določbah. Nujna upravna zadeva je bila rešena šele v šestih letih, kar je odločno prepočasi. Protipravno ravnanje je prenehalo z ustavitvijo postopka dne 1. 6. 2004. Ponavlja navedbe o teku upravnega postopka, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Uveljavlja kršitev 22., 23. in 24. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vsebina ustne prepovedi prometa z napitkom in vsebina prepovedi dodajanja esence v proizvodnji ob izdani ustni prepovedi prometa je tožniku oziroma njegovi pravni prednici v celoti prepovedovala proizvodnjo in promet s pijačo MJ. Dokler sta odločbi veljali, tožnik ni smel nadaljevati s proizvodnjo MJ z istimi sestavinami. Drugačni zaključki pritožbenega sodišča so protispisni. Tožnik v napitek MJ ni dodajal kanabinoidnih komponent, kar je bilo ugotovljeno v nadaljnjih postopkih. Upravni organ tožniku ni vročil izsledkov zanj obremenjujoče analize ter mu je s tem onemogočil možnost izvedbe superanalize. Druga proizvodnja pa ni bila mogoča, ker je bila celotna linija zgrajena za proizvodnjo MJ. Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja glede možnosti proizvodnje napitka MJ že dne 21. 9. 1999 in glede tega, da tožniku z ustno odločbo ni bila prepovedana prodaja spornega izdelka iz razloga, ker naj bi imel napitek vsebnost kanabinoidnih komponent, ampak dokler z analizami ne dokaže, da so navedena živila primerna za promet (uveljavlja kršitev po 285. členu ZPP). Sodišče je z zaključkom o nujnosti pridobitve mnenja Ministrstva za zdravstvo (v nadaljevanju MZ) prekoračilo trditveno podlago in je napačno razlagalo Poročilo o izvršenih analizah št. 885, ki ga je dne 29. 10. 1998 dostavil tožnik. Proizvajalec je bil namreč dolžan predložiti dokaz, da konoplja ne vsebuje tetrahidrokanabiola (v nadaljevanju THC) in ne pridobiti mnenje MZ. Tožnik je predložil šest izvidov, ki so dokazovali neobstoj THC v napitku, ki jim inšpekcija ni zaupala, sodišče pa jih ni obravnavalo. Inšpekcija je testiranje surovine zaupala Centru za kriminalistično tehnične preiskave, ki je ugotovilo, da vzorec esence vsebuje kanabinoidne komponente. Ker dvojnik za (super)analizo ni bil odvzet, je ni bilo mogoče opraviti. S tem pa je bil onemogočen hiter zaključek postopka. Kljub temu da je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 20. 8. 1999 izdalo sklep št. 324-02-1/99-144/III, v katerem je podalo mnenje, da se napitek lahko prodaja, ker so opravljene analize izkazale neoporečnost izdelka, inšpekcija še vedno ni odpravila odločbe o prepovedi dodajanja ekstrakta. Po pravilu o obrnjenem dokaznem bremenu velja, da eterično olje ni vsebovalo THC. Materialno napačno je ločevanje obeh odločb (ustne in pisne) ter predstavlja zanikanje bistva zadeve, saj je bilo že od prve kontrole bistveno vprašanje (ne)obstoja psihotropnih učinkovin. MZ je surovino prepoznalo kot zdravstveno oporečno, zato tožnik ekstrakta ni mogel uporabljati. Sodišče napačno zaključuje, da je bilo ravnanje inšpekcije zakonito, ko ni dopustila dodajanja mamila v napitek, saj je tožnik s kar šestimi analizami izkazal, da takšnih komponent esenca ni vsebovala. Obe odločbi sta prepleteni in vzajemno dopolnjujeta inšpekcijske ukrepe. Prepovedovali sta oboje - proizvodnjo in prodajo. Prepovedana je bila uporaba točno določene surovine - izvlečka konoplje. Surovina je bila (napačno) ocenjena kot nevarna, zato proizvodnja ni bila mogoča. Pritožbeno sodišče pomena časovnega zamika od izdane prve prepovedne odločbe (1999) do konca postopka (2004) ni obravnavalo (uveljavlja kršitvi po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Uveljavlja tudi kršitev po 286. členu ZPP zaradi upoštevanja prekludiranih pritožbenih navedb. Pritožbeno sodišče se v ponovljenem sojenju z zastaranjem in problemom izvida analize in super analize ni ukvarjalo (čeprav je v prvi razveljavitvi sodišče druge stopnje skrčilo škodni dogodek le na to sfero) in zaključilo, da navedena faza nima pomena za presojo protipravnosti.

5. V pravočasni dopolnitvi revizije tožnik navaja, da je pritožbeno sodišče napačno prevalilo na tožnika breme dokaza, da je bila surovina (eterično olje) v napitku MJ v nasprotju s predpisi, čeprav je predložil šest drugačnih mnenj. Odgovornost države za upravne odločbe je strožja kot za sodne odločbe. Iz določb Zakona o splošnem upravnem sporu (drugi odstavek 2. člena in 63. člen) neposredno izhaja dolžnost povrnitve škode, če je ta nastala zaradi spremembe ali odprave upravne odločbe. Ker je bila v obravnavani zadevi odločba, ki je bila izdana 26. 11. 1998, odpravljena dne 1. 6. 2004, je to samostojna podlaga odškodninske odgovornosti toženke. Odgovornost države po 26. členu URS je, kadar gre za dovolj očitne in jasne kršitve prava, objektivna (in ne subjektivna). Prav takšna kršitev pa je podana v obravnavani zadevi.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženka predlaga zavrnitev revizije. Pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča ter navaja, da ni res, da je prepoved prodaje napitka MJ trajala ves čas upravnega postopka in da gre za enotnost obeh inšpekcijskih odločb. Toženka je veš čas postopka zatrjevala različnost obeh odločb. Tožniku nikoli ni bila prepovedana proizvodnja napitka MJ in tudi ne uporaba surovine. Tožnik tudi v reviziji ne pojasni protipravnosti obeh odločb, ampak obe odločbi enači in spreminja dejansko vsebino obeh odločb. Stališče tožeče stranke, da se je vse od prve kontrole dalje inšpekcijski pregled vršil glede vprašanja (ne)obstoja psihotropnih učinkovin, nimajo opore v ugotovljenem dejanskem stanju ter izvedenih dokazih. Tudi vzročna zveza ni podana. Ker je šlo za produkt, glede katerega ni bilo ustrezne zakonske ureditve, bi se moral tožnik pred pričetkom proizvodnje prepričati ter pridobiti vsa ustrezna dokazila glede zdravstvene neoporečnosti živil oz. soglasja pristojnih organov, česar pa ni pridobil. Tožnik je pričel poslovati preuranjeno ter je poslovno tvegal, zato o vzročni zvezi med ravnanjem inšpektorjev in domnevno nastalo škodo ni moč govoriti. Tožnik tekom postopka tudi ne pojasni, zakaj od dopisa odvetnika Vlaha zdravstveni inšpekciji dne 23. 4. 1999 ni nadaljeval s proizvodnjo napitka.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo II Ips 231/2011 z dne 7. 11. 2013, s katero je revizijo zavrnilo in odločilo o stroških revizijskega postopka. Ustavno sodišče je z odločbo Up-209/14-16 z dne 9. 7. 2015 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Zaključilo je, da je Vrhovno sodišče tožniku kršilo ustavno pravico iz 22. člena URS, ker pri odločanju o reviziji ni upoštevalo njegove pravočasne dopolnitve revizije. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče o zadevi še enkrat odločilo, pri tem pa je upoštevalo tožnikovo dopolnitev revizije.

9. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - 27. 10. 1998 sta inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS, OE Novo mesto (v nadaljevanju ZIRS) opravila inšpekcijski pregled pri družbi I., d. o. o. (tožnik je njen pravni naslednik) ter ugotovila, da družba izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti. Ob inšpekcijskem pregledu tožnik (kot direktor družbe) ni predložil dokazil, da pivo G., pijača D. ter pijača MJ ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu in ne poročil o izvršenih analizah, zato sta (ustno) prepovedala prodajo teh proizvodov, dokler družba ne predloži analiz in druge dokumentacije o primernosti ter ustreznosti teh produktov; - 29. 10. 1998 je tožnik (kot direktor družbe) zdravstvenemu inšpektoratu dostavil poročilo Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj o izvršenih analizah (št. 885 z dne 31. 7. 1998). Iz izvida ne izhaja, ali je pijača MJ zdravstveno ustrezna, zato mora dati soglasje k izdelku pristojno ministrstvo, hkrati pa je potrebno predložiti tudi dokazila, da konoplja, uporabljena v proizvodnji, ne vsebuje THC; - 30. 10. 1998 je bil v poslovnih prostorih družbe zaradi ugotavljanja vsebnosti THC odvzet vzorec piva MJ, izdelanega 29. 10. 1998; - 3. 11. 1998 so bili za namen analize odvzeti vzorci svetlega piva G. (tudi za super analizo), pijače D. ter izvleček konoplje švicarskega porekla, nabavljenega pri podjetju E., ter avstrijski izvleček konoplje, oboje v količini ?nekaj ml?. Izvlečka esenc sta bila odvzeta v premajhni količini, da bi bila mogoča izvedba superanalize; - 16. 11. 1998 je Center za kriminalistično tehnične preiskave (v nadaljevanju CKTP) izdelal analizo pijače iz hmelja in konoplje ter analizo odvzetih esenc. Ugotovljeno je bilo, da vzorca ekstrakta vsebujeta kanabinoidne komponente, tudi THC, v vzorcih piva pa kanabinoidnih komponent niso našli. CKTP je pri preiskavi uporabljene vzorce porabil oziroma zavrgel; - ZIRS je na podlagi analize CKTP izdal (pisno) odločbo z dne 26. 11. 1998, s katero je prepovedal dodajati kanabinoidne komponente v napitek iz hmelja in konoplje ter da deklaracija na napitku ne sme vsebovati napisa ?...?; - izsledki analize CKTP so bili tožniku vročeni šele 16. 3. 1999 na izrecno zahtevo njegovega pooblaščenca, ko je drugostopenjski organ že zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 26. 11. 1998. 10. Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (26. člen URS). Država v okviru izvrševanja svojih pristojnosti v veliki meri posega v premoženjska razmerja državljanov. Pri tem je možna posledica legalnega in legitimnega državnega urejanja pri vpleteni stranki tudi nastanek posledice, ki je po 155. členu ZOR opredeljena kot škoda. Vendar pa povzročitev škode same po sebi še ne pomeni izvora obveznostim, saj mora biti škodljivo dejstvo v prvi vrsti nedopustno, sicer iz njega ne nastane odškodninska obveznost. Institut odškodninske odgovornosti države se umešča v sistem civilne nepogodbene odškodninske odgovornosti ter se zanj uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava, zlasti institut odškodninske odgovornosti za ravnanje drugega. V URS predvidena odgovornost države je namreč podnormirana, zato se v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljajo natančneje razdelana določila o odgovornosti pravnih oseb v členih 170. do 172. ZOR.(1) Poleg predpostavk iz 26. člena URS morajo biti tako podane tudi druge splošne predpostavke odškodninske odgovornosti.(2)

11. Ni utemeljen revizijski očitek, da pritožbeno sodišče obeh odločb (pisne odločbe z dne 26. 11. 1998 in ustne odločbe z dne 27. 10. 1998) ne bi smelo obravnavati ločeno, ampak povezano, saj naj bi po tožnikovem mnenju odločbi prepovedali oboje - proizvodnjo in prodajo MJ napitka z istimi sestavinami, ker naj bi bila prepovedana uporaba točno določene surovine - izvlečka konoplje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), to ne drži. Ob prvem inšpekcijskem pregledu, ki je bil opravljen na sedežu tožnikove družbe dne 27. 10. 1998, tožnik namreč ni predložil dokazil, da pivo G., pijača D. ter pijača MJ ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, kot tudi ne poročil o izvršenih analizah. Zato je bila tožnikovi družbi skladno z določili tedaj veljavnega prvega odstavka 214. člena ZUP zaradi zavarovanja zdravja ljudi izrečena ustna prepoved prodaje produktov, dokler direktor družbe (tožnik) ne predloži ustreznih analiz in izkaže, da so živila primerna za v promet. Podlaga za izdajo ustne odločbe v konkretnem primeru je bila podana, (ustna) odločba pa zakonita ter ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke.

12. V nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem je tudi revizijska trditev, da je bilo že od prve inšpekcije bistveno vprašanje (ne)obstoja psihotropnih učinkov, saj glede na ugotovitve obeh sodišč inšpekcijski organ v tej fazi postopka še ni izvajal ukrepov z namenom ugotavljanja vsebnosti THC. Dne 29. 10. 1998 je direktor družbe zdravstveni inšpektorici predložil Poročilo Zdravstvenega varstva Kranj (z dne 31. 7. 1998), vendar iz vsebine poročila izhaja, da to ni zadostno dokazilo o zdravstveni neoporečnosti živil, zlasti glede (ne)vsebnosti THC, zato so bili 30. 10. 1998 ter 3. 11. 1998 na sedežu tožnikove družbe s strani ZIRS odvzeti vzorci pijač MJ, vzorca esenc konoplje ter ostalih dveh pijač. Glede na izveden dokazni postopek je torej tožnikovo družbo v tem času povsem zakonito vezala prepoved prodaje produktov, saj do te faze upravnega postopka še ni priskrbel ustreznih ter (zakonsko) zahtevanih dokazil. CKTP je dne 16. 11. 1998 analiziral odvzete vzorce in ugotovil, da sam napitek ne vsebuje prepovedanih substanc, v esencah konoplje pa je zaznal kanabinoidne komponente, ki so v Odločbi o seznamu mamil (Uradni list RS, št. 5/98) pod zaporedno številko 109 proglašeni za mamilo, zato je inšpektorat 26. 11. 1998 izdal pisno odločbo, s katero je bilo tožnikovi družbi v napitek prepovedano dodajanje kanabinoidnih komponent ter prepovedano, da deklaracija izdelka vsebuje napis ?...?, kar je logična posledica zakonske ureditve s področja prometa in proizvodnje z mamili.

13. Iz dokaznega postopka tako izhaja, da je tožnik s proizvodnjo produkta pričel preuranjeno, saj inšpekcijskemu organu ob prvem pregledu ni predložil ustreznih dovoljenj ter poročil o opravljenih analizah. Tako je prav on pripomogel k temu, da so upravni organi pričeli z inšpekcijskim postopkom. Da bi bilo potrebno pridobiti ustrezna soglasja in dokazila, je bila tožnikova družba opozorjena že s Poročilom Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj z dne 31. 7. 1998, torej še pred uvedenim inšpekcijskim postopkom. Pritožbeno sodišče ima prav, da izdaja pisne upravne odločbe tako ni predstavljala protipravnega, nedopustnega dejanja toženke, saj je bilo z odločbo prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo prepovedano po samem zakonu. Tožnika je zavezovala (vsebinsko) enaka zakonska prepoved in mu ni bila prepovedana uporaba konkretne esence, pač pa (splošna) uporaba prepovedanih substanc Tudi mu z odločbo ni bilo prepovedano dodajanje katerega koli (niti konkretnega) eteričnega olja konoplje, s čimer bi mu bila onemogočena proizvodnja produkta z individualnimi karakteristikami. Vsebina odločb družbi ni onemogočala proizvajanja spornega produkta in že zato s tem ni mogla biti povzročena zatrjevana škoda.

14. Glede na navedeno revizijsko sodišče pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe pritožbenega sodišča, da nevročitev analize CKTP ter dejstvo, da je bila tožniku izvedba super analize onemogočena, ter ves nadaljnji tek upravnega postopka na tožnikovo pravico do proizvodnje produkta niso imeli vpliva, saj mu pisna (niti ustna) odločba ni prepovedovala proizvajanja, tožnikova pravica do prodaje produkta, ki je bila vezana na izdano ustno odločbo z dne 27. 10. 1998, pa je bila v celoti odvisna od aktivnosti tožnikove družbe (zavezovala ga je do predložitve dokazil). Do prepovedi prodaje produkta je namreč prišlo, ker tožnik ni razpolagal z ustreznimi dokazili in je veljala do predložitve zahtevanih dokazil, kar je glede na izveden dokazni postopek najkasneje 21. 7. 1999, ko je tožnikova družba s strani MZ na podlagi izvršenih analiz prejela mnenje. V trenutku izdaje tega mnenja je tožnik pridobil pravico do prodaje produkta, pravice do proizvajanja produkta pa mu nobena od izdanih odločb ni (nikoli) jemala.

15. Prav ima sicer revizija, da je bilo ravnanje upravnih organov nepravilno, ker tožniku po pridobitvi rezultatov analize CKTP izvida analize niso predstavili oziroma so mu (s premajhno količino odvzetega vzorca) onemogočili izvedbo super analize, s katero bi lahko izkazal, da esenca, ki jo je uporabljal v proizvodnji, ne vsebuje kanabinoidnih komponent. Vendar pa navedeno ravnanje samo po sebi še ne utemeljuje protipravnosti delovanje države. Napake v postopku, napake pri presoji dokazov ter zmotna uporaba materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.(3)

16. Tudi vztrajanje upravnih organov pri izdanih odločbah oziroma uporaba pravnih sredstev, ki se jih je posluževala toženka v upravnem postopku (in so njena ustavna pravica), ne daje podlage za utemeljenost očitka protipravnosti ravnanja toženke, kljub stališčem in odločitvam Upravnega ter Vrhovnega sodišča znotraj upravnega postopka. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi v pritožbeni upravni zadevi jasno izpostavilo kršitve postopka, ki so bile storjene pred organom prve stopnje (ZIRS), vendar pa zgolj te in za tožnika uspešno zaključen upravni postopek še ne zagotavljajo podlage za odškodninsko odgovornost. Ker v obravnavani zadevi protipravnost toženke pri izdaji odločb ni podana že iz zgoraj navedenih razlogov, čas trajanja postopka niti ni odločilen. Očitek o neobrazloženosti sodbe pritožbenega sodišča glede prepočasnega reševanja nujne upravne zadeve ne drži. 17. Neutemeljen je tudi očitek v dopolnitvi revizije, da je pritožbeno sodišče napačno na tožnika prevalilo breme dokaza, da je bila surovina v napitku MJ v nasprotju s predpisi. Protipravnost ravnanja državnega organa dokazuje oškodovanec, torej tožnik. Tega pa tožnik v obravnavani zadevi ni dokazal. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni mogoče pritrditi pravnemu naziranju v dopolnitvi revizije, da je samostojna podlaga odškodninske odgovornosti že to, da je bila upravna odločba z dne 26. 11. 1998 kasneje odpravljena.

18. Tožnik kršitve postopka (neobrazloženost, protispisnost, sodba presenečenja, upoštevanje prekludiranih pritožbenih navedb - kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, po 285. členu ZPP ter 286. členu ZPP) v delu revizije navaja zgolj pavšalno in jih konkretizirano ne obrazloži, v drugem delu pa skuša z njimi izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Teh navedb revizijsko sodišče zato ni upoštevalo.

19. Revizija zatrjuje tudi kršitve ustavnih pravic (22., 23. in 24. člen URS). Njihova vsebina se vsebinsko prekriva z uveljavljanimi procesnimi in materialnimi revizijskimi ugovori, na katere je revizijsko sodišče že odgovorilo.

20. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

21. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je toženki (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 1.377,07 EUR (tarifna točka 21/3 posebnega dela Odvetniške tarife v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi in prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Revizijsko sodišče toženki ni priznalo priglašenih 20 točk za obvestilo stranki, saj je ta storitev že zajeta v priznani storitvi.

Op. št. (1): Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 110/2012 z dne 12. 7. 2012. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/05 z dne 22. 9. 2006. Op. št. (2): Dr. Dejan Možina, Odškodninska odgovornost države, Pravni letopis 2013, str. 141-144. Op. št. (3): Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 509/2000 z dne 16. 5. 2001.