Jedro

Družba ni smela v napitek dodajati kanaboidnih komponent iz razloga, ker je bila ta snov na podlagi Odločbe o seznamu mamil na seznamu prepovedanih substanc. Edino sprejemljivo je bilo na podlagi tega ravnanje inšpekcije, ki je družbi prepovedala dodajanje mamila v živilski produkt, ki bi bil v prosti prodaji. Inšpektorju ni preostalo drugega, kot da prepove prodajo produkta, ki bi pod svoje sestavine na deklaraciji vključeval tudi sestavino, ki je na seznamu mamil.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: ?1. Republika Slovenija je dolžna plačati tožniku Z. B., znesek 9,584.674,41 EUR (prej 2.296.871.375,49 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 9,584.674,41 EUR (prej 2.296.871.375,49 SIT) od 01. 05. 2006 dalje do plačila in - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 1999 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2000 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2001 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2002 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2003 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2004 do 30. 04. 2005, - od zneska 104.323,15 EUR (prej 25,000.000,00 SIT) od 31. 12. 2005 do 30. 04. 2005, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Republika Slovenija je dolžna plačevati tožniku Z. B., rento v mesečnem znesku 63.428,48 EUR mesečno od 01. 05. 2006 dalje in sicer mesečne obroke z zapadlostjo vsakega zadnjega v tekočem mesecu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila in to do izdaje sodbe dospele obroke in natekle zamudne obresti v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega zadnjega v tekočem mesecu v naslednjih mesecih, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti vse pravdne stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.?

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in mesečne rente po podlagi utemeljen.

Zoper vmesno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma sodbo spremeni v smeri pritožbenih navajanj, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja, da je ugovor zastaranja glede zahtevkov po tožbi in glede razširjenega tožbenega zahtevka za plačilo rente utemeljen. Ugotovljene nepravilnosti pri ravnanju tožene stranke v upravnem postopku ne zadoščajo za zaključek glede utemeljenosti tožbenega zahtevka. S tem v zvezi je treba ugotavljati protipravnost v ožjem smislu. Nezakonito ravnanje je lahko le takšno ravnanje organa, če bi se v danem primeru ugotovila konkretna protipravnost delavcev tožene stranke, ki bi bila posledica očitno napačnega in zlonamernega ravnanja. Tožnik je bil dolžan kot proizvajalec živil v skladu z 19. členom Zakona o zdravstvenem nadzoru nad živili pred začetkom proizvodnje živil za prodajo preizkusiti surovine in se prepričati o njihovi zdravstveni neoporečnosti. Vendar pa v nasprotju z nepravilnimi ugotovitvami sodišča, tožnik zakonsko določenega obveznega izvajanja zdravstvenega nadzorstva surovine izvlečka iz konoplje ni izvedel. Ne drži odločitev sodišča, da tožnik ni storil nobene kršitve in nobenih napak pred začetkom poslovanja. Pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti se upošteva socialna adekvatna kavzalnost. Kavzalnost ni podana, če bi nekomu nastala škoda tudi brez ravnanja državnega organa. Vsebina odločbe Zdravstvenega inšpektorata z dne 26. 11. 1998 ni takšna, da bi tožniku prepovedovala proizvodnjo in promet napitka iz hmelja in konoplje M. J., niti uporabo konkretne surovine, še manj pa je bilo prepovedano opravljanje registrirane dejavnosti podjetja I., d.o.o.. Ne drži, da je bila z izdano pisno odločbo z dne 26. 11. 1998 o prepovedi dodajanja kanabinoidnih komponent v napitek iz hmelja in konoplje M. J. potrjena ustna prepoved nadaljnje prodaje pijače z dne 27. 10. 1998. Vsebina ustne odločbe je različna od pisne odločbe. Iz zapisnika z dne 27. 10. 1998 je razvidno, da tožnik v času pregleda ni predložil po takrat veljavnih predpisih dokazila o zdravstveni neoporečnosti pijač in da je inšpektor prepovedal prodajo treh pijač, dokler tožeča stranka z analizo ne dokaže zdravstvene neoporečnosti pijač. Pri tem pregledu se vsebnost kanabinoidnih komponent pri pijači M. J. sploh še ni ugotavljala. Ustna odločba je bila izdana zakonito. Celotni upravni postopek je tekel v zvezi z odločbo z dne 26. 11. 1998. Sodišče ni prišlo do zaključka, da proizvodnja napitka brez dodajanja kanabinoidnih komponent ni mogoča, zato vzročna zveza med prepovedjo dodajanja takšnih komponent in prenehanjem proizvodnje ni podana. Nelogična je obrazložitev, da tožnik proizvodnje napitka brez dodajanja surovine ni mogel vršiti, hkrati pa ugotovitev, da bi tožnik s superanalizo uspel dokazati, da tudi v surovini ni prepovedanih snovi. Že iz patenta izhaja, da je dopuščena vsebnost THC v surovini, kar pa zakonodaja ni dopuščala. Tožena stranka se zaveda določenih nepravilnosti v upravnem postopku, ki pa niso bile zlonamerne in načrtne. Neprepričljiva je dokazna ocena sodišča, da ne verjame inšpektorici, ko je izpovedala, da je vzela vzorec v manjši količini, ker je tožnik zatrdil, da več esence nima. Ni jasno, kako bi inšpektorica na podlagi tega zahtevala več esence. Tožnik se ne more izgovarjati, da ni vedel za možnost opravljanja superanalize. To kaže na njegov soprispevek, da je do napake pri jemanju vzorca prišlo iz razlogov na strani tožnika. Ministrstvo za zdravstvo je že pred izdajo upravne odločbe izdalo mnenje z dne 21. 07. 1999, iz katerega sledi, da ministrstvo ne nasprotuje proizvodnji napitka. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa ga je z dopisom z dne 20. 08. 1999 obvestilo, da se napitek prosto prodaja na slovenskem tržišču. Družba I. je že dne 23. 04. 1999 zdravstveni inšpektorat obvestila, da bo nadaljevala s proizvodnjo pijače. Tožena stranka izpodbija tudi posamezne postavke tožbenega zahtevka. Za izgubljeno hišo in pivovarno vztraja, da ni podane vzročne zveze. Nosilec patenta je izumitelj S. H., ne pa tožnik, zato ni upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti koriščenja patenta. Družbi I. ni nastala pravno priznana škoda, saj ni bila registrirana za proizvodnjo in prodajo spornega napitka.

Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo, potem, ko je ugotovilo, da je inšpekcijski organ na prvi in drugi stopnji zagrešil vrsto nepravilnosti in strokovnih napak. Postopek se je po mnenju sodišča prve stopnje vodil od začetka inšpekcijskega nadzora dne 27. 10. 1998, končal pa se je z odločbo o ustavitvi postopka z dne 01. 06. 2004. Nadalje je sodišče ugotovilo, da je inšpektorica ob odvzemu vzorcev dne 03. 11. 1998 vedela ali pa bi vsaj morala vedeti, da mora vzeti vzorce v zadostni količini za analizo in po potrebi za dodatno analizo, a od tožnika več vzorca ni zahtevala. Inšpektorica tožnika ni seznanila z izvidom z dne 16. 11. 1998, ki je bil za tožnika neugoden, in ga ni poučila o možnostih dodatne analize po 25. členu Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil (Ur. l. SRS, št. 17/75, 42/86). Pismen izvod omenjene analize mu je posredovala šele po izrecni zahtevi tožnika dne 16. 03. 1999. Inšpektorica je nedopustno ravnala tudi s tem, ko je lahko utemeljeno pričakovala, da bo tožnik zahteval superanalizo, a mu rezultatov analize pred izdajo odločbe 26. 11. 1998 ni posredovala, saj je vedela, da dodatnega vzorca ni več, ker je bil porabljen, s tem pa je izkazan namen obiti Zakon o zdravstveni neoporečnosti živil in Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 47/86; v nadaljevanju ZUP). Kot nestrokovno in vztrajno napačno pa sodišče prve stopnje šteje tudi ravnanje Ministrstva za zdravstvo, ki je kljub navodilom upravnega sodišča trmasto vztrajalo na svojih zmotnih stališčih.

Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami; v nadaljevanju URS), po kateri ima vsak pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja. Vendar pa je specifično odgovornost države mogoče utemeljevati le z uporabo določb tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami; v nadaljevanju ZOR - prvi odstavek 154. člena, 158. člen in prvi odstavek 172. člena). To pomeni, da morajo biti ob ugotovljeni škodi hkrati podani vsi elementi civilnega delikta. Odškodninska odgovornost tožene stranke je torej podana le z dognanjem o protipravnosti ravnanja njenih oseb in organov, ob istočasnem obstoju vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo. Sodišče prve stopnje pravilno povzame kronologijo inšpekcijskih ukrepov in ravnanj v zvezi s prepovedjo nadaljnje prodaje napitka M. J. na strani devet sodbe. Na te ugotovitve se sodišče druge stopnje sklicuje, ne strinja pa se z materialnopravnimi zaključki, ki jih je iz ugotovljenih dejstev izpeljalo sodišče prve stopnje.

Nesporno je bilo na inšpekcijskem pregledu dne 27. 10. 1998 s strani inšpektorjev E. S. in P. E. ugotovljeno, da tožnik kot direktor družbe I., d.o.o. ni predložil dokazov, da pivo G., pijača D. in pijača M. J. ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu, ne poročil o izvršenih analizah. Zaradi tega sta inšpektorja prepovedala prodajo omenjenih proizvodov, dokler družba I. z analizami ne dokaže, da so navedena živila primerna za promet. Že na tem mestu sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da tožniku ni bila prepovedana prodaja spornega napitka iz razloga, ker naj bi imel vsebnost kanabinoidnih komponent. Omenjeni test tega dne niti ni bil opravljen. Sporne tri pijače niso izpolnjevale splošnega pogoja za v tistem obdobju veljavno prodajo živil, torej opravljen test živil pred izročitvijo v promet in ustreznost v skladu s predpisi o zdravstveni neoporečnosti (prvi odstavek 19. člena Zakona o zdravstveni neoporečnosti živil). Omenjenih ugovorov, ki jih je tožena stranka podala že v postopku na prvi stopnji, sodišče prve stopnje ni obravnavalo, so pa za obravnavani spor ključnega pomena. Zmotni so zaključki sodišča prve stopnje, da se je tožnik pripravil na proizvodnjo tržno zanimivega in popolnoma novega proizvoda s stališča zdravstvene neoporečnosti. Iz listinske dokumentacije očitno izhaja, da potrebnih dokumentov ni imel. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ukrep prepovedi nadaljnje prodaje omenjenih pijač dne 27. 10. 1998 ni predstavljal protipravnega ravnanja inšpektorjev, saj je temeljil na dejanskih ugotovitvah ob inšpekcijskem pregledu ter na podlagi 214. člena ZUP in 13. člena Zakona o sanitarni inšpekciji (Ur. l. SRS, št. 8/73, 21/78 in 9/85). Tožnik tekom postopka ni izpodbijal ugotovitve iz obravnavanega zapisnika, zato je sodišče druge stopnje te ugotovitve sprejelo za resnične.

Sodišče prve stopnje nadalje pravilno povzame vsebino zapisnika, ki ga je dne 29. 10. 1998 sestavila inšpektorica E. S. na sedežu ZIRS. Tega dne je tožnik dostavil poročilo o izvršenih analizah št. 885, ki jo je opravil Z. dne 31. 07. 1998, iz katerega pa ni razvidno, ali je pijača M. J. zdravstveno ustrezna. V tej analizi je navedeno, da mora dati mnenje oziroma soglasje k tovrstnim izdelkom pristojno ministrstvo ter da je treba predložiti dokazila, da konoplja ne vsebuje THC. Iz omenjenega zapisnika tako izhaja, da tožnik tega dne še ni razpolagal s potrebno dokumentacijo, ki bi mu omogočala zakonito prodajo spornega napitka, saj še ni razpolagal z mnenjem Ministrstva za zdravstvo, medtem ko je k zapisniku priložil sklep Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Dejanske okoliščine v zvezi z nastankom zapisnika niso sporne, za sodišče druge stopnje pa predstavljajo potrditev ugovorov tožene stranke, da izdaja ustne prepovedi nadaljnje prodaje treh izdelkov dva dneva pred tem ni predstavljala protipravnega ravnanja. Zdravstveni inšpektor je imel vso pravico prepovedati nadaljnjo prodajo spornih pijač, ki niso imele ustreznih dokumentov o zdravstveni neoporečnosti, dokler družba I. potrebnih dokumentov ne predloži. Inšpekcijski nadzor se je nadaljeval tudi v dneh 30. 10. 1998 in 03. 11. 1998, ko sta inšpektorja najprej vzela vzorec ?piva? M. J. in kasneje še vzorce preostalih dveh piv ter izvleček konoplje švicarskega porekla nabavljenega od podjetja E. in avstrijski izvleček konoplje. Izvlečka sta bila odvzeta v količini ?nekaj ml?. Promet z blagom, od katerega je bil odvzet vzorec, je bil prepovedan, dokler ne bo na podlagi preizkusa izdana odločba. Šele v tej fazi inšpekcijskega nadzora so inšpektorji začeli jemati vzorce za testiranje vsebnosti THC. Test je bil opravljen dne 16. 11. 1998 na Centru za kriminalistično tehnične preiskave Uprave kriminalistične službe. Iz mnenja centra izhaja, da vzorca ekstrakta vsebujeta kanaboidne komponente, med njimi tudi tetrahidrokanabiol, vzorca pa sta bila pri preiskavi porabljena oziroma delno zavržena. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da je na podlagi navedene analize zdravstvena inšpekcija dne 26. 11. 1998 izdala odločbo, s katero je podjetju I., d.o.o., naložila, da ne sme dodajati kanaboidnih komponent v napitek iz hmelja in konoplje M. J. in da deklaracija na tem napitku ne sme imeti napisa Cannabis sativa L. Iz citirane vsebine odločbe z dne 26. 11. 1998 sodišče druge stopnje ne more zaključiti, da je bilo družbi I. prepovedano nadaljnje prodajanje napitka M. J. Omenjeno odločbo ni mogoče šteti za protipravno ravnanje tožene stranke že iz razloga, ker je bilo družbi I. prepovedano zgolj tisto ravnanje, ki je bilo v kritičnem obdobju prepovedano po samem zakonu. Družba I. tako ni smela v napitek dodajati kanaboidnih komponent iz razloga, ker je bila ta snov na podlagi Odločbe o seznamu mamil (Ur. l. RS, št. 5/98) na seznamu prepovedanih substanc pod zaporedno številko 220 TETRAHIDROKANABINOL naslednje izomere: D6a(10a), D6a(7), D7, D8, D9, D10, D9(11) in njegove stereokemične variante. Edino sprejemljivo je bilo na podlagi tega ravnanje inšpekcije, ki je družbi I. prepovedala dodajanje mamila v živilski produkt, ki bi bil v prosti prodaji. Tudi druga prepoved (napis na deklaraciji) je logična posledica prej omenjene Odločbe o seznamu mamil, kjer je pod zaporedno številko 109 določena KANABIS RASTLINA, SMOLA KANABISA, EKSTRAKTI IN TINKTURE KANABISA, kemijsko ime pa predstavlja Cannabis Sativa L. Herba, pix, extracta, tincturee. Inšpektorju ni preostalo drugega, kot da prepove prodajo produkta, ki bi pod svoje sestavine na deklaraciji vključeval tudi sestavino, ki je na seznamu mamil. Zaključki sodišča v zvezi z odločbo z dne 26. 11. 1998, kjer na 16. strani sodbe le-to pojasni, da odločba sicer izrecno ne prepoveduje proizvodnje ali prodaje napitka M. J., a proizvodnja brez dodanega eteričnega olja konoplje pomeni proizvodnjo drugačnega proizvoda, so zmotni in protispisni. Sodišče prve stopnje je namreč iz neznanega razloga izenačilo kanaboidne komponente kot prepovedano substanco z eteričnim oljem konoplje kot sestavino produkta M. J. Tako naj bi vsako eterično olje konoplje vključevalo tudi kanaboidne komponente, kar ni res. Tožnik je v več let trajajočem upravnem postopku poskušal dokazati, da vzorec esence vzet dne 03. 11. 1998, kanaboidnih komponent ne vsebuje in da je eterično olje konoplje brez THC, a kot rečeno ta postopek na njegovo pravico prodaje napitka ni vplival. Če je tožnik na stališču, da je njegov napitek vseboval substanco Cannabis sativa L, posledično pa bi morala biti ta substanca izrecno navedena na deklaraciji, potem pritožba pravilno opozarja, da je bil takšen izdelek nezakonit in ni bil primeren za prodajo. Če bi iz tega naslova tožniku nastala škoda, ta ni posledica protipravnega ravnanja državnih organov. Delovanje državnih organov v okviru pristojnosti in v skladu z veljavnimi predpisi namreč ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, ki je pri tem nastala.

Glede na to, da odločba z dne 26. 11. 1998 ni predstavljala protipravnega ravnanja tožene stranke, so vsi zaključki sodišča prve stopnje, ki temeljijo na ugotovitvi, da je bilo ravnanje inšpekcijskega organa protipravno, zmotni. Tudi zaključek, da sta odločba z dne 26. 11. 1998, skupaj z ustno odločbo z dne 27. 10. 1998 skupaj predstavljali protipravno ravnanje, je zmoten. Odločbi sta povsem različni, tako po izdanih ukrepih kot po razlogih za izdajo ukrepa. Ustna odločba je prepovedovala nadaljnjo prodajo napitka, ker družba I. ni predložila ustreznih dokumentov o zdravstveni neoporečnosti, odločba z dne 26. 11. 1998 pa je prepovedovala dodajanje prepovedanih substanc v napitek in označevanje teh substanc na deklaraciji, ni pa prepovedovala prodaje napitka.

Ker pa odločba z dne 26. 11. 1998 ni prepovedovala prodajo napitka M. J., je posledično brezpredmetno obširno pojasnjevanje sodišča prve stopnje, kako rezultati analize, ki je bila povod za izdajo odločbe, niso bili vročeni tožniku, ki ni imel možnosti zahtevati superanalize vzorca, ki pa je bil tedaj že porabljen, kar je posledično pripeljalo do odprave sporne odločbe in ustavitve postopka v letu 2004 (strani 12 do 14 sodbe). Za sodišče druge stopnje tako ves postopek, ki je potekal v zvezi z odločbo z dne 26. 11. 1998 za predmetni postopek ni odločilen, saj ni imel vpliva na tožnikovo prodajo spornega napitka. Tako tudi ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je ravnanje inšpektorice vplivalo na to, da družba I. ni mogla prodajati napitka M. J. Golo dejstvo, da inšpektorica ni vzela dovolj vzorca sporne esence, ki bi omogočal izvedbo superanalize, ni imelo vpliva na prodajo pijače, saj zaradi neizvedbe superanalize ni prišlo do prepovedi prodaje napitka. Če pa bi inšpekcijski organ prepovedal uporabo esence konoplje, ki jo je vzorčil dne 03. 11. 1998, bi tožnik lahko vtoževal le škodo, ki mu je nastala zaradi neuporabe tiste esence, iz katere je bil vzorec vzet, ostala škoda iz naslova neprodajanja napitka pa bi bila neutemeljena.

Kljub temu pa je zoper družbo I. v času izdaje odločbe z dne 26. 11. 1998 še vedno učinkovala ustna prepoved nadaljnje prodaje napitka, ker le-ta ni dostavila potrebne dokumentacije, ki bi dokazovala zdravstveno neoporečnost živila. A tudi ta ustna prepoved je prenehala učinkovati najkasneje dne 21. 07. 1999, ko je Ministrstvo za zdravstvo podjetju I., d.o.o., dostavilo mnenje, v katerem je izrecno izpostavilo, da iz poročila Inštituta za sodno medicino z dne 19. 04. 1999 izhaja, da vzorec esence ne vsebuje THC, enako je izhajalo tudi iz poročila K. z dne 22. 06. 1999. Za odločitev v predmetni zadevi pa je bistven predvsem naslednji odstavek: ?Ministrstvo za zdravstvo ne nasprotuje proizvodnji napitka ?M. J.? pod pogojem, da glede zdravstvene neoporečnosti in kakovosti ustreza pogojem, ki jih predpisuje veljavna zakonodaja ter da ne vsebuje psihotropnih snovi, ki so določene v Odločbi o seznamu mamil.? In dostavek na koncu mnenja: ?Napitek M. J. ima lahko na embalaži simbol konoplje, ni pa dovoljeno navajanje substanc z liste prepovedanih snovi.? V trenutku izdaje tega mnenja je imel tožnik pravico, da proizvaja in prodaja napitek M. J., zato toženi stranki ni mogoče naprtiti odgovornosti za nastanek vtoževane škode tožniku. S tem mnenjem je kakršnokoli nastajanje škode zaradi nemožnosti prodajanja napitka prenehalo, škoda ki je morebiti do tega dne nastala pa kot že rečeno ni bila posledica protipravnega ravnanja organa. Tožnik bi tako lahko že tedaj nadaljeval s prodajo napitka, seveda pod pogojem, da v sporni napitek ne bi dodajal kanaboidnih komponent in da bi spremenil deklaracijo na steklenicah v zvezi z napisom Cannabis sativa L. Na podlagi povedanega je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je štelo, da ugotovljeno dejansko stanje daje podlago tožbenemu zahtevku. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Ker je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo pritožbi iz razloga pomanjkanja protipravnosti v ravnanju tožene stranke, ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe glede ugovora zastaranja, obstoja vzročne zveze, prekrškovnih in kazenskih postopkov tožnika, registrirano dejavnostjo proizvodnje piva in glede posameznih postavk vtoževane škode.

Glede na to, da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari in tožbeni zahtevek zavrnilo, bi moralo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremeniti sodbo sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu, tako da tožniku ne bi priznalo stroškov postopka, toženi stranki pa bi priznalo vse stroške postopka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer zahtevala povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, a ne v tej vlogi ali nadaljnjih pripravljalnih vlogah, niti na narokih ni specificirala svojega stroškovnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer glede na odločitev o glavni stvari pravilno odločitev o stroških pridržalo za poznejšo sodbo (164. člen ZPP), a tožena stranka do konca glavne obravnave ni mogla vedeti, kakšna bo odločitev sodišča prve stopnje (B.: Pravdni postopek, Ur. l., GV, 2005, 2. knjiga, str. 58, 61). Že sodišče prve stopnje bi lahko zahtevek po temelju zavrnilo, zato bi morala tožena stranka specificirano uveljavljati povrnitev stroškov že do konca glavne obravnave na prvi stopnji, a kot rečeno tega ni storila, zato sodišče druge stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji ni odločalo.

Prav tako pa ni odločalo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka. Tožena stranka, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP upravičena do povračila stroškov, le-teh v pritožbi ni zahtevala, tožnik pa ni upravičen do stroškov odgovora na pritožbo, saj v pritožbenem postopku ni uspel.