Jedro

Glede na navedene ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da ni dokazano, da bi tožnici škodo v posledici obojestranskega sindroma karpalnega kanala kakorkoli protipravno ali z drugimi nedopustnimi ravnanji, ki bi pogojevala odškodninsko odgovornost v smislu določb prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), povzročila tožena stranka. Zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (v zneskih 30.000,00 EUR, 1.396,00 EUR in 43.750,00 EUR ter odškodninske rente) za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela v posledici težav z obema rokama zaradi obojestranskega sindroma karpalnega kanala, za katerega je tožnica trdila, da je posledica obremenitev na delovnem mestu administratorke oziroma pozneje tajniških delih pri toženi stranki s tipkanjem na pisalnem stroju in delom (pisanjem) na računalniku. V posledici obojestranskega karpalnega sindroma je bila tožnica v letu 2005 spoznana za invalidko III. kategorije s pravico do dela v polovičnem delovnem času, v letu 2008 pa ji je prenehala zaposlitev zaradi upokojitve. Sodišče je ugotovilo, da pri tožnici ne gre za poklicno bolezen v smislu formalne opredelitve le-te. Hkrati je ugotovilo, da tožena stranka pri odrejanju dela tožnici ni ravnala protipravno in da med samim pojavom sindroma karpalnega kanala in tožničinim delom tudi ni podana vzročna zveza in s tem niso bile podane predpostavke odškodninske odgovornosti.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ni sicer soglašalo z zanikanjem vzročne zveze med tožničinim delom pri toženi stranki in tožničinimi težavami v posledici pojava obojestranskega sindroma karpalnega kanala. Soglašalo pa je s presojo, da tožničine težave niso bile posledica kakršnihkoli protipravnih ali sicer nedovoljenih ravnanj tožene stranke, za katera bi bila le-ta v odškodninskem smislu krivdno odgovorna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. V zvezi z vzročno zvezo med tožničinim delom pri toženi stranki in nastankom obojestranskega sindroma karpalnega kanala revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ob očitno različnih strokovnih mnenjih sodišče na tožničin predlog ni izvedlo dokaza s pribavo dodatnega izvedenskega mnenja. Hkrati v zvezi s tem sodišču očita bistveno kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka navedenega člena ZPP zaradi napačnega povzetka ekspertize Inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 27. 10. 1994, iz katere izhaja, da je bila tožnica delazmožna za opravljanje dela administratorke pri toženi stranki na podlagi prirejenih časovnih opredelitev dela s pisalnim strojem in računalnikom, ker so v postopku zaslišane priče potrdile, da je bila ta obremenitev večja. Sodišču druge stopnje očita, da je napačno povzelo navedbe o odločilnih dejstvih in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Ugotovitev sodišča, da tožničin sindrom karpalnega kanala ni v zvezi z delom, je protispisna. Tako zvezo z delom so nesporno ugotovili specialisti medicine dela iz Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa v ekspertizi iz leta 2005. Tudi v tej zvezi sodišču očita bistveno kršitev v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega naj bi sodišče napačno ugotovilo, da tožnica na podlagi odredb tožene stranke ni bila preobremenjena s tipkanjem tudi v odrejenih nadurah in tudi preko omejitve le-teh. V tej zvezi sodišču očita nasprotje med zapisnikom o zaslišanju tožnice in razlogi sodbe, da je bila tožnica tudi v letu 2002 in 2003 le zaprošena za pomoč pri pisanju licenc za avtoprevoznike. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bila tožnica pri delu izpostavljena dejanskim tveganjem, kot so bila ugotovljena v ekspertizi Kliničnega inštituta za medicino dela z dne 12. 9. 2005 in s katerimi je bil pogojen nastanek sindroma karpalnega kanala. Glede na to je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka pri odrejanju del tožnici ni ravnala protipravno oziroma da je dokazala, da za posledice pojava sindroma karpalnega kanala ni krivdno odgovorna.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Že sodišče prve stopnje ni povsem izključilo vpliva obremenitev na tožničinem delovnem mestu na posledice sindroma karpalnega kanala. Glede samih vzrokov za nastanek obojestranskega sindroma karpalnega kanala pri tožnici oziroma ali so bile vzrok za nastanek tega tudi tožničine obremenitve pri toženi stranki je sodišče druge stopnje pustilo vprašanje odprto. Hkrati pa je ugotovilo, da to za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku ni bistveno, saj ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka v zvezi s tožničinim delom ravnala protipravno oziroma nedopustno, za kar bi bila lahko podana njena krivda. Glede na to je že sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo nadaljnje izvajanje dokazov z izvedencem glede vzročne zveze med tožničinem delom in pojavom sindroma karpalnega kanala nepotrebno, ker razčiščevanje tega vprašanja na odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku ni moglo vplivati. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tem so jasni, tako da niti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke in niti očitek v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni utemeljen.

8. Tudi očitek nasprotij med zapisniki oziroma listinami v spisu in razlogi sodbe ni utemeljen (dejansko je šlo v reviziji v zvezi s tem za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve v smislu 15. točke in ne iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz zapisnika o zaslišanju tožnice na obravnavi dne 28. 10. 2010 izhaja, da je po navedbi obeh obdobij pisanja prevozniških licenc (v letu 1997 in v letu 2002 oziroma 2003) tožnica izpovedala, da so bili za pomoč pri tem pisanju zaprošeni in da sta njo osebno zaprosila, če lahko pomaga pri pisanju licenc, gospod S. in gospa K. N. Hkrati pa iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče korektno povzelo, da je tožena stranka Inštitutu za medicino dela, prometa in športa v letu 1994 posredovala podatke, da je tožnica na takratnem delu administratorke cca. 40% delovnega časa porabila za ročno pisanje zapisnikov, 5% delovnega časa za prepisovanje tekstov na pisalnem stroju ter 30% delovnega časa za delo z računalnikom. Tako je sodišče v razlogih sodbe korektno povzelo tako izpoved tožnice, kot podatke iz takratne ekspertize Inštituta za medicino dela, prometa in športa.

9. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki najprej zaposlena kot administratorka, potem pa kot tajnica. Po ugotovitvah sodišča je bila v skladu z opisom teh delovnih mest res pretežno obremenjena s pisanjem zapisnikov in drugimi pisanji na pisalnem stroju oziroma računalniku. Zaradi hrbteničnih težav in težav s rokami je bila že v letu 1994 obravnavana na Inštitutu za medicino dela, prometa in športa in je bilo takrat ugotovljeno, da pri tožnici ne gre za poklicno bolezen in da je za svoje delo delazmožna, ne da bi bile ugotovljene omejitve pri delu. Brez omejitev s strani medicine dela je potem tožnica delala vse do leta 2003, ko je zaradi težav pri delu nastopila bolniški stalež in bila potem v invalidskem postopku v oktobru 2005 spoznana za invalida III. kategorije s pravico do dela v polovičnem delovnem času. Tožena stranka je delovne omejitve iz tožničine invalidske odločbe spoštovala in tožnici zagotovila ustrezno delo, ki ga je tožnica opravljala do maja 2008, ko se je upokojila. V vmesnih obdobjih v letu 1997 in 2002 oziroma 2003 je tožnica na zaprosilo tožene stranke poleg svojega rednega dela določena obdobja skupaj z nekaterimi sodelavci opravljala pri toženi stranki še dodatna dela v zvezi s pisanjem licenc za prevoznike. Šlo je za izjemni obseg enkratnega dodatnega dela, ki ni spadalo v tožničin delokrog in za katerega je bila tožnica tudi posebej plačana.

10. Glede na navedene ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da ni dokazano, da bi tožnici škodo v posledici obojestranskega sindroma karpalnega kanala kakorkoli protipravno ali z drugimi nedopustnimi ravnanji, ki bi pogojevala odškodninsko odgovornost v smislu določb prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), povzročila tožena stranka. Zato je tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, tožena stranka s svojo revizijo ni mogla uspeti (378. člen ZPP).