Jedro

Odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino bolezen (obojestranski sindrom karpalnega kanala) ni podana, ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z nastankom škode. Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je sindrom karpalnega kanala pri tožnici res posledica njenega dela za toženo stranko.

O protipravnosti ravnanja tožene stranke bi lahko govorili le v primeru, če bi ta tožnici odrejala več takšnega dela, ki lahko vpliva na nastanek sindroma karpalnega kanala, kot pa je bilo to predvideno z ustreznimi organizacijskimi akti tožene stranke, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji glede premoženjske škode plača znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in znesek 1.396,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki, da tožnici za čas od 25. 10. 2006 do 19. 5. 2008 plačuje mesečno rento v znesku 100,00 EUR, od 20. 5. 2008 dalje pa mesečno rento v znesku 200,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka). Zavrnilo je tudi tožničin zahtevek, da se toženi stranki naloži, da ji plača nepremoženjsko škodo v znesku 43.750,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (točka I/3 izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju preiskovalnega načela, moralo upoštevati tudi dokaze, ki jih je tožnica vložila po prvem naroku in se v spisu nahajajo kot priloge pod od A 42 do A 58. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožničin predlog za postavitev novega izvedenca. Tožnica je s pomočjo drugega strokovnjaka, to je A.A. podala obsežne pripombe k izvedenskemu mnenju izvedenca B.B. S tem, da ni postavilo novega izvedenca, kljub utemeljenim in argumenitranim pripombam, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve izvedenke A.A. vsekakor opravičujejo postavitev novega izvedenca. Izvedenka A.A. je pred izdelavo izvedenskega mnenja opravila tudi osebni pregled in pogovor s tožnico, izvedenec B.B. pa tega ni storil, čeprav bi bilo to nujno, glede na to, da tudi izvedenec B.B. ugotavlja, da so med vzroki za nastanek sindroma karpalnega kanala tudi osebne lastnosti posameznika. Sicer pa je izvedenec B.B. ob zaslišanju na naroku jasno izpovedal, da je tudi delo tožnice pri toženi stranki vplivalo na razvoj utesnitve živca. Tožena stranka je že v izjavi o varnosti z oceno tveganja, ki je bila narejena 6. 7. 2001 in revidirana 6. 1. 2004, delo tožnice ocenila kot nevarno za nastanek sindroma karpalnega kanala. Tožena stranka bi morala ugotoviti, da pri opravljanju dela na tožničinem mestu lahko nastane sindrom karpalnega kanala in zagotoviti ukrepe, da do tega ne bi prišlo, ne pa da je to storila šele potem, ko so že nastopile posledice in je invalidska komisija ZPIZ-a tožnico spoznala za sposobno za opravljanje dela s polovičnim delovnim časom. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje kot dokaza ni sprejelo pogodbe o zaposlitvi za polovični delovni čas, pa je tožnica ob svojem zaslišanju izpovedala, da je bila po delni invalidski upokojitvi prerazporejena v pravno in kadrovsko službo, kar je potrdil tudi kot priča zaslišani C.C., kar vse dokazuje, da je sodišče navedene dokaze namenoma prezrlo in neutemeljeno odločilo, da na strani tožene stranke ni protipravnosti. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica na zaslišanju poudarila, da ji delo v zvezi z licencami ni bilo odrejeno ampak je bila zaprošena za pomoč. Tožnica je že v tožbi navedla, da ji je bilo odrejeno nadurno delo tipkanja za potrebe licenc, ker pa je to delo presegalo dovoljeni obseg nadur, je bilo kasneje izplačevano kot posebno plačilo. Tožnica je svoje navedbe dokazala s predloženimi plačilnimi listi, tožena stranka pa je zgolj zatrjevala, da je tožnica delo opravljala prostovoljno, svojih navedb pa ni dokazala. Sodišče prve stopnje je kljub temu verjelo zgolj pričanju tožene stranke, s čimer je ponovno pokazalo svojo pristranost. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje A.A. interpretiralo tako, kot da bi tožnica večino rednega delovnega časa delala na licencah. V kolikor bi sodni izvedenec B.B. opravil osebni pregled in pogovor s tožnico bi lahko ugotovil, da drugi možni vzroki za nastanek obojestranskega sindroma karpalnega kanala niso mogli vplivati na nastanek tega sindorma pri tožnici, saj njene roke pri teh aktivnostih niso bile obremenjene z daljšo prisilno držo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na navedbo izvedenca B.B., da je tožnica pri drugih delodajalcih enako delo opravljala celo daljše obdobje, kot pri toženi stranki. Pri tem pa je sodišče prezrlo ugotovitev izvedenca, da je sindorm karpalnega kanala vsekakor nastal v času, ko je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki in da je bila v tem času tudi dokazana njegova prisotnost. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na tožnici dokazno breme glede tega, koliko ur dnevno je dejansko tipkala oziroma ročno pisala zapisnike. Tožnica opozarja na sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 480/2000 o tem, da v skladu s 154. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007), delodajalec nosi dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti. Tožena stranka bi oceno tveganja za poškodbe in nastanek bolezni morala predložiti za tožničino delovno mesto, ne pa zgolj izjave in ocene tveganja za celotno organizacijo. Vendar je tudi iz predložene izjave razvidno, da je pri tožničinem delovnem mestu obstajala nevarnost nastanka sindroma karpalnega kanala. Te nevarnosti tožena stranka ne bi ocenila, če ne bi vedela, da je dela z računalnikom oziroma tipkanja toliko, da obstaja nevarnost za nastanek sindroma karpalnega kanala. Sodišče prve stopnje je kršilo procesno pravo s tem, da je ugotavljalo, da ni z gotovostjo izkazano, da je bil sindrom karpalnega kanala posledica poklicnega dela in da bi do tega sindroma pri tožnici prišlo tudi v primeru, če dela pri toženi stranki sploh ne bi opravljala, kar pomeni, da ni podana vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo. Dokazano je, da je pri tožnici podan obojestranski sindrom karpalnega kanala v zvezi z delom in da je ta nastal v času med letom 1994, ko je z meritvijo dokazano, da tega sindroma tožnica še ni imela in letom 2003, ko je bilo z EMG meritvijo dokazan obojestranski sindrom karpalnega kanala, torej v času dela pri toženi stranki. Prav tako je relevantna ugotovitev obeh izvedencev, da na nastanek sindroma karpalnega kanala vplivajo ponavljajoči se gibi prstov in dolgotrajni in prisiljeni položaj prstov in zapestja. Izvedenec B.B. je vzroke za nastanek obojestranskega sindroma karpalnega kanala ocenjeval zgolj z stopnjo velike verjetnosti, kar pa nikakor ne pomeni neizpodbitnega dejstva in trdnega dokaza. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničinemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni imenovalo novega izvedenca s področja medicine, čeprav je tožnica podala pripombe na postavljenega izvedenca. Te pripombe je podkrepila z izvedeniškim mnenjem A.A. dr. med.. Zatrjevana kršitev je vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je utemeljeno opozorila, da izvedenke, ki jo je angažirala tožnica sama, ni možno šteti za izvedenca v smislu določb ZPP, temveč za pomočnika stranke, ki s stališča svoje stroke pomaga utemeljiti strankine trditve o dejstvih. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko izvedenskega mnenja, ki ga je izdelala A.A. dr. med., ni obravnavalo kot izvedensko mnenje, pač pa kot del navedb tožnice. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če se sodišče prve stopnje do pripomb tožnice na izvedensko mnenje sploh ne bi opredelilo, česar pa mu ni možno očitati. Sodišče prve stopnje je izvedenca seznanilo s pripombami tožnice in od njega zahtevalo, da izvedensko mnenje dopolni, kar je ta tudi storil, nakar je bil izvedenec tudi zaslišan pred sodiščem prve stopnje. V okviru tega zaslišanja pa je tudi tožnica imela možnost, da mu postavi dodatna vprašanja. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi povsem jasno opredelilo do pripomb tožnice na izvedeniško mnenje, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Obrnjeno dokazno breme velja le za krivdo kot četrti element civilnega delikta, ne pa tudi za preostale tri elemente (škoda, protipravnost ter vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem), pri čemer se domneva samo najmilejša stopnja krivde povzročitelja škode, to je navadna malomarnost. Dokazno breme v zvezi s trditvami tožnice, da je pri toženi stranki tipkala čez dopustno mero je bilo na strani tožnice, saj gre za trditveno in dokazno breme glede protipravnosti ravnanja tožene stranke. Zaradi navedenega je zmotno stališče tožnice, da bi tožena stranka morala dokazovati, koliko ur dnevno je tožnica dejansko tipkala oziroma na roke pisala zapisnike.

Pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju z vsebino tožbe in zapisnikom o zaslišanju tožnice povzelo, da tožnici delo v zvezi z licencami ni bilo odrejeno, ampak je bila zaprošena za pomoč. Bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. Zapis v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da je tožnica že v tožbi navedla, da je bila v letih 1997 in 1998 in kasneje v letih 2002 in 2003 zaprošena za pomoč pri tipkanju za potrebe licenc, je povsem skladen s tožbeno navedbo, da je tožena stranka za opravljanje tega dela prerazporedila le eno delavko, ki tolikšnega obsega dela (10.000 avtoprevoznikov) ni zmogla sama, zaradi česar so bile za pomoč zaprošene tudi delavke iz drugih oddelkov in služb tožene stranke. Prav tako ni nasprotja med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o tožničini izpovedi (delo v zvezi z licencami ji ni bilo odrejeno, ampak je bila zaprošena za pomoč) in tem, kar se nahaja v zapisniku o njenem zaslišanju na list. št. 98. Takrat je tožnica na vprašanje predsednice senata, ali ji je kdo odredil delo povezano z licencami odgovorila: „povem, da ko je bilo delo opravljano po pogodbi o delu, smo bili zaprošeni za pomoč, delo ni bilo odrejeno“.

Ni sicer povsem jasno, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnica smiselno uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo procesno pravo, ko je ugotavljalo, da ni z gotovostjo izkazano, da je bil sindrom karpalnega kanala posledica poklicnega dela. Takšno ugotovitev bi tožnica lahko izpodbila kvečjemu v okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je takšna ugotovitev povsem v skladu z rezultatom dokaznega postopka. Tak zaključek namreč izhaja iz izvedenskega mnenja prim. dr. B.B..

Tožnica sicer utemeljeno opozarja na ne povsem prepričljivo stališče izvedenca dr. B.B. o tem, da ni jasne povezave med delovnimi obveznostmi tožnice in razvojem sindroma karpalnega kanala in da bi do razvoja tega sindroma prišlo tudi v primeru, da tožnica dela pri toženi stranki sploh ne bi opravljala. Takšen zaključek izvedenca prim. B.B. očitno izhaja iz njegovega prepričanja, razvidnega iz zaslišanja na naroku za glavno obravnavo, da za vse oblike primarnega sindroma karpalnega kanala velja, da ni možno ugotoviti vzroka za njegov nastanek. Iz spisa pa je razvidno, da glede tega vprašanja obstajajo tudi drugačna strokovna mnenja.

Obstoj različnih strokovnih mnenj ne izhaja le iz mnenja izvedenke A.A. temveč tudi iz ekspertize Kliničnega inštituta za ….. z dne 12. 9. 2005 (priloga A15) ter navedb samega izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja. Tako je v ekspertizi izrecno navedeno, da je iz literaturnih podatkov razvidno, da obstajajo trdni dokazi o poklicni vzorčni zvezi med pogostimi ponavljajočimi gibi v zapestju (več kot en gib na minuto), delovanjem sile na zapestje (več kot 6 kg) in delovanjem lokalnih vibracij ter razvojem karpalnega sindroma. Izvedenec B.B. pa je v dopolnitvi izvedenskega mnenja zapisal, da če je v nekaterih državah sindrom karpalnega kanala priznan kot poklicna bolezen, je to njihova opredelitev, kar pa ne pomeni, da je to mnenje celotne medicinske znanosti in vseh strokovnjakov ter da gre za neizpodbitno dokazno dejstvo. Takšna različna stališča bi od sodišča prve stopnje zahtevala, da bodisi ugodi predlogu za postavitev novega izvedenca bodisi v okviru ustreznega materialno procesnega vodstva pride po prepričljivega zaključka, da je izvedenec dr. B.B. strokovno superiornejši in bolj prepričljiv od izvedenke A.A.. Izvedencu B.B. je bilo izvedensko mnenje A.A. sicer posredovano, vendar izvedenec ob podajanju odgovorov na pripombe tožnice v ničemer ni komentiral strokovnosti oziroma prepričljivosti izvedenskega mnenja A.A., sodišče pa ga po tem tudi ni povprašalo. Vendar pa navedena pomanjkljivost, (ki ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč bi lahko vplivala kvečjemu na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja) ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo že zgolj na podlagi ugotovitve, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v zvezi z nastankom škode. Zaradi navedenega niti ni pomembno, ali je sindrom karpalnega kanala pri tožnici res posledica njenega dela za toženo stranko.

O protipravnosti ravnanja tožene stanke bi lahko govorili le v primeru, če bi ta tožnici odrejala več takšnega dela, ki lahko vpliva na nastanek sindorma karpalnega kanala, kot pa je to bilo predvideno z ustreznimi organizacijskimi akti tožene stranke. Iz opisa del in nalog, na katerega se je sklicevala ekspertiza Inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 12. 9. 2005 izhaja, da naj bi tožnica 40 % delovnega časa ročno pisala zapisnike in druge tekste, 5 % delovnega časa naj bi pisala oziroma prepisovala tekste s pisalnim strojem, 30 % časa naj bi delala z računalnikom, v preostalem delovnem času pa opravljala še druga dela in naloge. Navedeno pomeni, da naj bi tožnica po opisu del in nalog kar 75 % delovnega časa opravljala delo (tipkanje, pisanje), pri katerem prihaja do ponavljajočih se gibov zapestij in prstov rok. Tožnica ni dokazala, da bi takšno delo opravljala v resnici več kot 75 % delovnega časa. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo dokazno breme v zvezi s tem, koliko ur dnevno je tožnica dejansko tipkala oziroma ročno pisala zapisnika na strani tožnice, ki pa tega ni uspela izkazati.

Okoliščina, da iz izvedenskega mnenja prim. B.B. dr. med. in iz mnenja A.A. dr. med. izhaja, da obremenitev rok v trajanju od 2,5 do 3,5 ur dnevno ne bi imela bistvenega vpliva na nastanek sindroma karpalnega kanala ne pomeni, da bi bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke, če bi tožnica pred nastopom bolniškega staleža v trajanju 4 ur in pred delno invalidsko upokojitvijo navedena opravila opravljala preko tega časovnega okvira. Merilo za protipravnost namreč ni navedeni obseg dela, temveč je pri tem potrebno izhajati iz omejitev, ki so delodajalcu znane. To pa so omejitve iz že zgoraj citiranega opisa del in nalog za tožnico, ki jih je tožena stranka posredovala Inštitutu za ….. in iz omejitve ekspertiz z dne 27. 10. 1994 (priloga B8) in z dne 12. 9. 2005 (priloga A15). V postopku ni bilo ugotovljeno, da tožena stranka teh omejitev ne bi upoštevala. V ekspertizi z dne 27. 10. 1994 je izrecno navedeno, da tožnica zaenkrat glede na odkrite zdravstvene okvare lahko še nadalje opravlja svoje delo. Glede omejitev iz ekspertize z dne 12. 9. 2005 pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bila na njeni podlagi 1. 3. 2006 izdana odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila tožnica zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in ji je bila priznana pravica do dela na delovnem mestu, na katero je razporejena, to je na delovno mesto referenta I – tajnica, s polovico polnega delovnega časa. S tem v zvezi sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tudi iz izpovedbe tožnice izhaja, da je tožena stranka te omejitve upoštevala. Zaradi navedenega je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da od takrat dalje že iz tega razloga ne more biti podana protipravnost ravnanja tožene stranke.

Pritožbeno sodišče prav tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podane protipravnosti glede ravnanja tožene stranke v zvezi z licencami, ki jih je tožena stranka izdajala avtoprevoznikom. Že zgoraj je razloženo, da ni nobene protispisnosti v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da delo v zvezi z licencami tožnici ni bilo odrejeno, temveč ga je tožnica opravljala prostovoljno, izven delovnega časa in ob posebnem plačilu. Navedena ugotovitev ne izhaja le iz izpovedb prič C.C. in D.D., temveč tudi iz izpovedbe same tožnice.

Drugostopenjsko sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe, saj te za odločitev niso bistvene, glede na to, da je tožbeni zahtevek potrebno zavrniti zaradi tega, ker ni podana protipravnost ravnanja tožene stranke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti.

Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot določa 154. člen ZPP, tožnica ni upravičena do povrnitve priglašenih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspela. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.