Jedro

Toženka je v obrazložitvi sodbe zelo izčrpno povzela (nosilne) razloge sodbe Okrožnega sodišča v Celju, ki temelji na izvedeniškem mnenju, torej tudi tiste razloge, ki se ukvarjajo z datumom poteka zdravljenja in posledično tožničino seznanitvijo s škodo. Zato sodišče v celoti pritrjuje odločitvi, da tožnica (prosilka) s svojo prošnjo ni izkazala verjetnosti izgleda za uspeh pravnega sredstva, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za dodelitev BPP.

Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo Bpp 1892/2011 z dne 24. 10. 2011 odločila, da se prošnja A.A., za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1088/2008, zavrne kot neutemeljena. Odločitev je obrazložila z ugotovitvijo, da je prosilka 21. 10. 2011 zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011. Tožena stranka je v postopku preverjala, ali so izpolnjeni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami, št. 23/08, v nadaljevanju ZBPP) ter po vpogledu v spis P 1088/2008, v obrazložitev sodbe iz te zadeve (P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011) ter na podlagi izvedenskega mnenja dr. B.B., skupaj z dopolnilnim izvedenskim mnenjem zaključila, da prosilka ni izkazala objektivnega pogoja za dodelitev BPP in sicer obstoja verjetnosti izgleda za uspeh s pritožbo. Iz sodbe opr. št. P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011 namreč izhaja, da je prosilka v zadevi P 1088/2008 vložila tožbo 2. 12. 2008, v njej pa zahtevala plačilo odškodnine v višini 39.026,50 EUR, zaradi poškodbe z dne 22. 3. 2004. Sodišče je s sodbo P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011 njen zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo kot neutemeljen, saj je ugotovilo, da je bilo prosilkino zdravljenje zaključeno 16. 5. 2004, kar pomeni, da je njena terjatev po prvem odstavku 352. člena OZ (glede na datum vložitve tožbe) že zastarala. Prav tako Zakon o pravdnem postopku v 338. členu določa, da se sme sodba izpodbijati s pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, prosilka pa sploh ni navedla iz katerih razlogov želi zoper sodbo vložiti pritožbo, niti ni predložila kakršnekoli pritožbene navedbe, s katerimi bi vložitev pritožbe utemeljevala. Sodna praksa namreč pri dodeljevanju BPP glede vložitve pravnih sredstev v sodnih postopkih določa, da objektivni pogoj za dodelitev BPP za vložitev pravnega sredstva ni izpolnjen, če prosilec v prošnji ne navaja nobenega od razlogov za to pravno sredstvo (na primer sodba I Up 1420/2006). Tožena stranka tako glede na temeljito obrazložitev sodbe P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011, s katero se Organ za BPP v celoti strinja in ob ugotovitvi, da prosilka v prošnji za BPP ni navedla nobenih pritožbenih razlogov zaključuje, da prosilka ni izpolnila objektivnega pogoja za dodelitev BPP, ker ni izkazala verjetnega izgleda za uspeh v postopku s tem pravnim sredstvom. Iz tega razloga tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, ali je v zadevi prosilka izpolnjevala tudi subjektivni pogoj za dodelitev BPP, saj morata biti oba podana kumulativno.

Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka in vlaga tožbo zaradi kršitve ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva ter zmotne uporabe ZBPP, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi prejudicirala pritožbo tožnice in zaključila, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in s tem presegla meje pooblastila in pristojnosti in okvira postopanja po 24. členu ZBPP. Ta določba daje toženi stranki upravičenje, da pri presoji objektivnega kriterija upošteva okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Tožnica je zaprosila za BPP za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1088/2008. Dne 24. 10. 2011 je v okviru odprtega 15 dnevnega pritožbenega roka vložila obrazloženo pritožbo, v kateri je opozorila na zmotni zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožba vložena po preteku zastaralnega roka za odškodninsko terjatev. Prvostopno sodišče je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno zaključilo, da je tožničin odškodninski zahtevek zastaran in tožena stranka je takšen zaključek v celoti povzela. Pri tem pa niso bili upoštevani pritožbeni razlogi tožnice, ki narekujejo razveljavitev prvostopne sodbe P 1088/2008. Tekom celotnega postopka je namreč tožnica predložila pravdnemu sodišču medicinsko dokumentacijo, s katero je dokazovala sam potek in trajanje zdravljenja po obravnavani nezgodi. Tožbo na pristojno sodišče je v obravnavani zadevi tožnica vložila 2. 12. 2008, nezgoda pa se pripetila 22. 3. 2004. Ne drži trditev, da je bi njen zahtevek zastaran, saj je bilo v postopku predloženih več zdravniških medicinskih izvidov, iz katerih je razviden potek zdravljena, celo po vložitvi tožbe. Tožnica je bila po nezgodi, od 15. do 17. 2. 2005, hospitalizirana, operirana, nato pa na kontrolnih pregledih 4. 4. 2005, 28. 5. 2005 in 30. 11. 2005. Nadaljnje zdravljenje je potekalo pri ortopedu, nato v Valdoltri, dne 14. 4. 2006 pa je bila tožnica operirana, potem je hodila na kontrolne preglede in opravila fizioterapije. Že samo ti podatki izkazujejo, da je zdravljeno trajalo bistveno dlje, kot to navaja sodišče. Tožena stranka se je v okviru obrazložitve, da je tožbeni zahtevek zastaran, sklicevala tudi na izvedeniško mnenje dr. B.B., ki je zaključil, da je bilo zdravljenje pri tožnici zaključeno 16. 5. 2005, vendar pa tožena stranka molči o številnih izvidih zdravnikov specialistov tožnice, ki dokazujejo, da se je tožnica na poškodbe, ki jih je utrpela v zvezi z dogodkom z dne 22. 4. 2004, zdravila kontinuirano tudi v letu 2010. Tožena stranka zmotno zaključuje, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno v letu 2004 (pravilno 2005). Že izvedenec je sicer ugotovil, da je bil prosilki znan obseg poškodbe in posledice ob zaključenem ortopedskem zdravljenju, to je dne 16. 5. 2005. Pravna podlaga za ugotavljanje zastaranje odškodninske terjatve je res 352. člen OZ, vendar tožnici na dan 16. 5. 2004, niti na dan 16. 5. 2005 obseg škode še ni bil znan. Tako OZ kot sodna praksa pravita, da je obseg nepremoženjske škode oškodovanca znan, ko je zdravljenje zaključeno in se zdravstveno stanje oškodovanca objektivno tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Dne 16. 5. 2005 pri tožnici zdravstveno stanje ni bilo stabilizirano do te mere, da bi bilo mogoče opredeliti obseg škode. Iz izvida z dne 30. 11. 2005 izhaja, da se je tožnici po poškodbi zdravstveno stanje poslabšalo, tako da je tožnica utrpela do tega dne še dodatni dvakratni izpah pogačice. Tožnica v tožbi navaja še podrobno vsebino ostalih predloženih izvidov, tako izvid z dne 5. 1. 2006, kot izvid z dne 1. 2. 2006 in z njuno vsebino utemeljuje, da je glede na potek zdravljenja ter na dodatne težave, ki so se pojavile že v letu 2005 dalje utemeljeno verjela, da njeno zdravljenje še traja in je bila zato tožba z dne 1. 12. 2008 podana pred iztekom zastaralnega roka. Tako 1. 12. 2008 tožnica še ni vedela za celoten obseg škode, se je še zdravila in kot povprečno skrben človek tudi ni bila zmožna vedeti, da naj bi bilo njeno zdravljenje zaključeno 16. 5. 2005. Sodišče prve stopnje je v tem obsegu zmotno ugotavljalo standard pričakovane skrbnosti tožnice, o čemer bo moralo pravilno odločati višje sodišče v delu pritožbenih razlogov.

Nezakonitost postopanja tožene stranke pa se odraža tudi pribavi sodne odločbe opr. št. P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011 po uradni dolžnosti. Tožena stranka tega pooblastila po ZPP ni imela, saj ji 20. člen daje zgolj pooblastilo za potrebe ugotavljanja premoženjskega stanja pridobiti v tem členu navedene listine. Tožena stranka je tudi nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje, posledično uporabila materialno pravo napačno in sicer prvi odstavek 24. člena ZBPP.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kršila tudi določbo 23. člena Ustave RS, saj je civilni postopek v Republiki Sloveniji po zadnji noveli postopka tako kompleksen, da posameznik, ki ni pravni strokovnjak in v postopku nima finančnih možnosti za angažiranje odvetnika, nima možnosti za uspeh. Enako velja tudi pritožbeni postopek. Meje in okvirji pritožbenega postopka so zakonsko vnaprej določeni, v konkretnem primeru pa je bilo pritožbo zoper sodbo opr. št. P 1088/2008 treba vložiti ne samo zaradi ugotovitve zmotnega dejanskega stanja, ampak tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava in rešitve pravnega vprašanja adekvatne vzročne zveze. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K 1. točki izreka: Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da prosilka ne izpolnjuje t. i. objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Sodišče ne dvomi v strokovno in natančno obrazložitev tožene stranke, zakaj ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP v konkretnem primeru. Gre namreč za pogoj, ki predstavlja določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP imelo končni uspeh. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP, kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek, oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva, oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi drugega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Na navedeni pravni podlagi je torej tožena stranka po presoji sodišča pravilno presojala izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. V zadevi namreč ni sporno, da je prosilka prošnjo za dodelitev BPP vložila zaradi vložitve pritožbe zoper sodbo P 1088/2008 z dne 19. 9. 2011. Prav tako v zadevi ni sporno, da je prosilka prošnjo za dodelitev BPP vložila pravočasno, sporno pa je, ali je tožena stranka presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP opravila skladno z določbami ZBPP. Sodišče ugotavlja, da prosilka v svoji prošnji res ni navedla iz katerih razlogov bi želela vložiti pritožbo, vendar sodišče zaradi tega ker je tožena stranka dolžna postopati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05, 105/06, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP), te pomanjkljivosti prošnje ne more šteti kot razloga za zavrnitev tožbe, niti se v tej zvezi (zaradi tega ker ne gre za enako dejansko in pravno situacijo) ne more strinjati s sklicevanjem tožene stranke na sodbo I Up 1420/2005).

V nadaljevanju sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je prosilka v zadevi P 1088/2008 tožbo vložila 2. 12. 2008, prav tako ni sporno, da je bila tožnica poškodovana na delovnem mestu dne 22. 3. 2004. V zadevi je sporno, ali je tožničino zdravljenje po tej poškodbi bilo zaključeno 16. 5. 2005, od te ugotovitve pa je odvisna tudi nadaljnja ugotovitev, ali je tožnica tožbo res vložila po poteku 3 letnega zastaralnega roka določenega v prvem odstavku 352. člena OZ.

V skladu s določbo prvega odstavka 352. člena OZ namreč odškodninska terjatev za škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v obrazložitvi sodbe zelo izčrpno povzela (nosilne) razloge sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 1088/2008, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, torej tudi tiste razloge, ki se ukvarjajo z datumom poteka zdravljenja in posledično tožničino seznanitvijo s škodo, zato sodišče upoštevaje navedeno v celoti pritrjuje odločitvi tožene stranke, da prosilka s svojo prošnjo ni izkazala verjetnosti izgleda za uspeh pravnega sredstva, kar posledično pomeni, da ni zakonske osnove za odobritev BPP. Sodišče takšno stališče zavzema tudi zato, ker so se v sodni praksi že izoblikovala stališča znana tudi tožnici, po katerih se šteje, da je obseg škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano in da zato ni pomembno, da morebiti posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi, za katere ni ugotovljeno realno pričakovanje, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, še niso zaključeni. Določena stopnja skrbnosti se zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah; trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ne more odmikati iz neutemeljenih razlogov (VS RS, II Ips 305/2008). Citirano stališče sodne prakse, ugotovitve tožene stranke in dejstvo, da je tožnica po poškodbi dne 22. 3. 2004 morala zdraviti (nove) izpahe pogačice, torej ne utemeljujejo tožničinega zatrjevanja da zdravljenje ni bilo končano, toliko bolj ker gre za zdravstvene težave, ki so bile prisotne vse od 1995. leta, zato je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena in je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka: Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.