Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

Iz splošnih načel ZUP in določb ZBPP jasno izhaja, da si organ za BPP v postopku odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči lahko pridobi tudi podatke o zadevi, na katero se prošnja nanaša, zato vprašanje pridobivanja podatkov po uradni dolžnosti, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. Bpp ... z dne 24. 10. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila revidentkino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju, št. ..., s katero je bil zaradi zastaranja zavrnjen revidentkin zahtevek za plačilo odškodnine. Prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči je bila zavrnjena na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato revidentka ne izpolnjuje objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Da bi lahko Vrhovno sodišče presodilo izpolnjevanje pogoja po citirani določbi ZUS-1, mora revident skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Pomembnost pravnega vprašanja pa je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena ZPP gre za takšno vprašanje le, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila. Prav tak pa je tudi ta primer.

8. Revidentka je navedla, da gre v tej zadevi za sporna vprašanja, ki vsebinsko predstavljajo pomembna pravna vprašanja, in sicer: „daljnosežnost pristojnosti organa za brezplačno pravno pomoč v okviru ocenjevanja objektivnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči;“ nadalje: “ali lahko organ za brezplačno pravno pomoč prejudicira vsebinsko odločitev pritožbenega sodišča v okviru odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči;“ in „ali si lahko organ za brezplačno pravno pomoč po uradni dolžnosti pribavi sodno odločbo, zoper katero prosilec vlaga pritožbo in poda predlog za odobritev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožbe.“

9. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revidentka navaja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

10. Prvo vprašanje, ki ga revidentka navaja, ne dosega v 6. točki te obrazložitve opisanega kriterija konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, zato njegova presoja kot pomembnega pravnega vprašanja niti ni izvedljiva.

11. Drugo izpostavljeno vprašanje je vprašanje, ki v teoriji in praksi ne vzbuja dvomov in dilem, odgovor nanj pa je popolnoma jasen. Zato to vprašanje, glede na v 7. točki te obrazložitve opisane kriterije, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pa revidentki pojasnjuje, da se v postopku odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči presoja le, ali so izkazani pogoji za dodelitev brezplačne pomoči. Glede na določbo 24. člena ZBPP, ta presoja vedno vključuje tudi presojo, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in jo je razumno sprožiti. Taka presoja, ki jo organu za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju organ za BPP) nalaga 24. člen ZBPP in jo je organ za BPP dolžan izvesti, pa ne pomeni meritorno odločanje v zadevi, na katero se dodelitev brezplačne pravne pomoči nanaša (smiselno enako odločba Vrhovnega sodišča I Up 812/2002).

12. Odgovor na tretje izpostavljeno vprašanje pa je po presoji Vrhovnega sodišča mogoč že z uporabo splošnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se na podlagi drugega odstavka 32. člena ZBPP uporablja v postopkih odločanja o brezplačni pravni pomoči in tudi z branjem prvega odstavka 33. člena in tretjega odstavka 32. člena ZBPP. Organ za BPP je tako v skladu z 8. členom ZUP dolžan v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči ugotoviti materialno resnico in v ta namen pridobiti vse podatke in ugotoviti vsa dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločitev. Določba 33. člena ZBPP pa mu nalaga, da v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči zbere podatke o prosilcu oziroma upravičencu oziroma nasprotni stranki ter druge podatke iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP, torej tudi podatke o zadevi (četrta alineja tretjega odstavka 32. člena ZBPP). Iz navedenih določb ZUP in ZBPP tako jasno izhaja, da si organ za BPP v postopku odločanja o odobritvi brezplačne pravne pomoči, kot je to v tem primeru, lahko pridobi tudi podatke o zadevi, na katero se prošnja nanaša. Zato vprašanje pridobivanja podatkov po uradni dolžnosti v postopku odločanja o brezplačni pravni pomoči, ki ga revidentka izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Revidentka je hkrati z revizijo vložila tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo. O predlogih za oprostitev plačila sodnih taks sicer odloča sodišče prve stopnje, kot to določa prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), vendar je treba revidentki pojasniti, da se v postopkih odločanja o dodelitvi brezplačne pomoči sodne takse ne plačujejo. Za te postopke namreč velja zakonska oprostitev plačila sodnih taks (četrti odstavek 10. člena ZST-1), torej odločanje o oprostitvi ni potrebno.

K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).